96. člen ZNP-1

Zakonodaja v določenih primerih dopušča omejitve pravice do izjave, če se s tem varuje kakšna druga pomembna vrednota. Tako lahko sodišče v družinskem postopku na podlagi četrtega odstavka 96. člena ZNP-1 odloči, da se zaradi varstva koristi otroka staršem ne dovoli vpogled v zapis o vsebini neformalnega razgovora z otrokom; sodišče v tem primeru v obrazložitvi odločbe povzame dele izjav iz razgovora z otrokom, če je nanje oprlo svojo odločitev. Dokazni postopek po ZPND mora biti hiter, strnjen, intenziven in ne ekstenziven, kar uokvirja omejen obseg izvedbe dokazov, od sodišča pa terja, da pretehtano in s prepričevalnimi argumenti - razumno, logično in izkustveno - utemelji odločitev, kar pogojuje zaupanje v rezultate in s tem v ustreznost delovne metode pri izboru dokazov.

Postopek po ZPND ni postopek, v katerem bi sodišče celovito presojalo ogroženost otroka in njegovo (kratkoročno in dolgoročno) korist ter tehtalo pravice in interese udeležencev. Ta postopek niti z vsebinskega niti s postopkovnega vidika ne nudi jamstev, ki morajo biti udeležencem družinskega razmerja zagotovljena v okviru varovanja in uresničevanja njihove pravice do družinskega življenja. Sklep, izdan v postopku po ZPND, zato ni odločba, s katero bi se lahko in smelo urediti, omejiti ali prepovedati stike med staršem in otrokom, zato tovrstne odločbe ne more nadomestiti, preprečiti ali vanjo poseči. Varstvo otroka po ZPND in DZ je delno prekrivajoče se, v bistvenem pa dopolnjujoče varstvo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 161. člena DZ, ki določa, da izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen, otrok pa je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ).

Ko je bila skladno z dogovorom udeležencev glede stikov nasprotnega udeleženca z otroki izdana začasna odredba, so vsi živeli v istem stanovanju in so otroci tudi takrat, ko so čas preživljali z nasprotnim udeležencem, spali doma. Po preselitvi pa ima nasprotni udeleženec za izvajanje stikov na voljo le eno sobo z eno posteljo. To, in ne kakšno ravnanje predlagateljice, je razlog, da vsi trije otroci odklanjajo nočitve pri nasprotnem udeležencu. Splošno znano dejstvo je, da ena 160 cm široka postelja ni primerna za spanje očeta, dveh trinajstletnih sinov in devetletne hčerke. Siljenje otrok, naj v opisanih razmerah spijo z očetom, bi otroke lahko ogrozilo. Kvalitetno spanje je pomemben dejavnik pri razvoju in bi siljenje otrok, da spijo pri očetu namesto v urejenih razmerah doma, bilo nedopustno. Taka prisila bi lahko škodljivo vplivala na njihov zdrav razvoj. Vpogled v izjavo A. A., ki jo je podala strokovni delavki CSD, staršema sicer ni dovoljen, a to ne pomeni, da se ta izjava ne upošteva. ZNP-1 v četrtem odstavku 96. člena določa, da v primeru, ko staršem vpogled v zapis razgovora z otrokom ni dovoljen, sodišče v obrazložitvi odločbe povzame dele izjav iz razgovora z

Pritožnik spregleda posebne določbe ZNP-1, ki, v 96. členu, ob predpostavki otrokove sposobnosti razumevanja pomena postopka in posledic odločitve, ne glede na drugi odstavek 158. člena DZ,10 ponuja tri alternativne in enakovredne možnosti razgovorov, in sicer: (-) razgovor na centru za socialno delo, (- ) razgovor z zagovornikom otroka, ali (-) glede na starost in druge okoliščine neformalni razgovor s sodnikom.

Vpogled v ta poročila staršema sicer ni dovoljen, a to ne pomeni, da se te izjave ne upoštevajo pri odločitvi. Sodišče mora pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka upoštevati otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (prvi odstavek 158. člena DZ). ZNP-1 v četrtem odstavku 96. člena določa, da sodišče v takem primeru dele izjave otroka povzame v obrazložitvi.

Po naši zakonodaji je otrok osrednji subjekt v zadevah, ki se nanašajo nanj, kar pomeni, kot to pravilno izpostavi pritožba, da ima pravico biti slišan, a kot dodaja pritožbeno sodišče, v skladu s svojo zrelostjo, čemur sledi tudi določba prvega odstavka 96. člena ZNP-1. Citirani člen ob predpostavki otrokove sposobnosti razumevanja pomena postopka in posledic odločitve v realizacijo ponuja tri alternativne možnosti podaje otrokovega mnenja, ki so enakovredne.

Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Le takšna pritožba omogoča vsebinsko presojo utemeljenosti pritožnikovih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane odločbe na drugi strani. Predmetna pritožba tem kriterijem v veliki meri ne zadosti, temveč le ponavlja ugovore, ki jih je nasprotni udeleženec navajal že med postopkom na prvi stopnji in na katere je sodišče prve stopnje tudi odgovorilo. V skladu s 96. členom ZNP-1 ima otrok, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, pravico oziroma možnost, da izrazi svoje mnenje, kar lahko stori v neformalnem razgovoru na CSD in/ali sodišču. Vendar pa je pravica do izražanja mnenja (pogojno bi lahko govorili tudi o pravici do neformalnega razgovora z razpravljajočim sodnikom) predvsem pravica otroka. Ne gre za dokaz v smislu določb 212. člena ZPP, ki bi ga za dokazovanje dejstev v svojo korist lahko predlagali starši kot stranke postopka. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo načelo sorazmernosti oziroma načelo najmilejšega ukrepa - glede na z zadostno st

Odločitev o postavitvi kolizijskega skrbnika ima potrebno podlago v prvem odstavku 269. člena DZ, po katerem se kolizijski skrbnik imenuje otroku, nad katerim izvajajo starševsko skrb starši, če so si njihove koristi v navzkrižju. Ne gre za kolizijo interesov med starši, kot zmotno meni pritožnica, ampak za navzkrižje koristi med starši in otrokom. Kolizijski skrbnik se postavi tedaj, ko je vzbujen dvom, da starši zmorejo v postopku varovati ne le svoje interese, ampak predvsem in najprej koristi otrok.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta bili zaradi ravnanj nasprotnega udeleženca, in sicer, da je nasprotni udeleženec dne 6. 1. 2023, 17. 2. 2023 in 20. 2. 2023 proti volji prve in druge predlagateljice poskušal stopiti v stik z njima, pri čemer jima je povzročil strah, občutek ogroženosti in močno duševno oziroma čustveno stisko v smislu psihičnega nasilja, saj se deklici nasprotnega udeleženca bojita zaradi preteklih nasilnih dejanj. Sodišče lahko v skladu z drugim odstavkom 48. člena ZNP-1, ne glede na omejitve, ki jih določa ZPP kot dokazno sredstvo uporabi zapis razgovora z otrokom iz drugega sodnega postopka. Prav tako lahko sodišče v skladu s 96. členu ZNP-1 odloči, da se zaradi varstva koristi otroka staršem ne dovoli vpogled v zapis o vsebini razgovora sodnika z otrokom.

Materialnopravno je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mnenje (oziroma želje) otrok ni identično z njuno največjo koristjo, zato je ob dokaznem standardu verjetnosti, ki velja v postopku izdaje začasne odredbe, pri presoji največje otrokove koristi povsem pravilno upoštevalo mnenje otrok, vse ostale ugotovljene dejanske okoliščine ter mnenje CSD. Zgrešeno je torej stališče pritožbe, da je sodišče na mnenje otrok vezano.

Glavno vodilo pri vseh odločitvah v družinskih zadevah je otrokova korist (7. člen DZ). Največja korist otroka je pravni standard, ki ga je treba napolniti ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera. Otrokova korist je lahko v različnih življenjskih okoliščinah in obdobjih različna. V vsakem primeru posebej je treba upoštevati vse značilnosti otrokove osebnosti, okoliščine, razmere in pogoje, v katerih otrok živi in se razvija, kot tudi nujo, da se otrokovemu interesu podredijo drugi interesi, zlasti interesi njegovih staršev. Iz navedenih dokazov pa ni razvidno, kako je A. A. vpet v novo življenjsko okolje pri materi in tudi ne točno, kako pri očetu, niti ne, kakšne so njegove zmožnosti prilagajanja na novo okolje, želje glede šolanja, obiskovanja prostočasnih dejavnosti, druženja itd. Navedb predlagateljice glede pomoči pri varstvu oziroma skrbi za A. A. sodišče ni preverjalo, čeprav mora v postopkih za varstvo koristi otroka po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok in lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale oziroma izvaja dokaze, ki jih niso predlagale. Klinično psihološko p

Pritožbeno sodišče izpostavlja, da zakonodaja v določenih primerih dopušča omejitve pravice do izjave, če se s tem varuje kakšna druga pomembna vrednota. Tako lahko sodišče v družinskem postopku na podlagi četrtega odstavka 96. člena ZNP-1 odloči, da se zaradi varstva koristi otroka staršem ne dovoli vpogled v zapis o vsebini razgovora sodnika z otrokom; sodišče v tem primeru v obrazložitvi odločbe povzame dele izjav iz razgovora z otrokom, če je nanje oprlo svojo odločitev.

Načela največje koristi otrok ni mogoče presojati brez upoštevanja mnenja otroka, ki je dovolj star in zrel, da lahko uresničuje svojo pravico do izjave o tem, ali želi imeti stike z drugim staršem ali ne. Psihoterapija temelji na prostovoljnosti in motiviranosti udeležencev. Od izpolnjenosti obeh je odvisna njena uspešnost. Preden sodišče po predlogu sodnega izvedenca odredi psihoterapijo, bi se moralo opredeliti, kdo potrebuje terapijo, ali bi bila potrebna individualna psihoterapija ali partnerska/starševska ali družinska psihoterapija, ali pa je primernejše družinsko svetovanje in kolikšna je verjetnost za uspeh terapije oziroma svetovanja glede na konkretno stanje. Predvsem se mora sodišče najprej opredeliti, ali za terapijo oziroma svetovanje obstaja motiviranost tistega, ki naj bi se terapiji oziroma svetovanju podvrgel.

CSD je sodišču sporočil, da mnenja mld. A. A., roj. 2015, ni pridobil, saj glede na svojo starost ni bila sposobna razumeti pomena postopka in posledic odločitve. Nedvomno enak zaključek velja tudi za čas sprejema odločitve prvostopenjskega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da sta podrobno mnenje o tem, kako deklica doživlja vsakega od staršev in kakšen je njen odnos z vsakim od njiju, posredovali sodni izvedenki, kvalificirani strokovnjakinji, ki sta na podlagi objektivnih pokazateljev ugotovili, kako deklica doživlja vsakega od staršev in kakšen je njen resnični odnos z vsakim od njiju. Splošno znano namreč je, da je zgolj otrokova izjava oziroma mnenje podana v odvisnosti od (največkrat trenutnih) subjektivnih okoliščin in da ne odraža vsakič največje otrokove koristi.

Vprašanja namestitve oziroma varstva in vzgoje, preživljanja ter stikov se morajo reševati skupaj, kar je v skladu z načelom največje koristi otroka, ki jo je treba spoštovati že pri izvedbi postopkov, ne le pri vsebini odločitev. Stik pod nadzorom strokovnih delavcev CSD bo nevtraliziral nevarnost, ki sta ji izpostavljena ranljiva otroka, če sta s predlagateljem sama. V situaciji, ko je bilo ugotovljeno, da očetovo ravnanje otroka ogroža, pa želja oz. mnenje obeh otrok glede stikov z njim ne moreta biti odločilna in (še) neopravljena presoja sposobnosti razumeti pomen postopka in posledice odločitve ter nepridobljeno mnenje otrok, ne predstavlja kršitve določb postopka.

Iz celotnega spisa in tudi pritožbe je razbrati, da predlagateljica očetu pripisuje odgovornost za nezgodo sina in da prav na tem dogodku v veliki meri gradi svojo tezo o očetovi neprimernosti za stike z otroki in njihovi domnevni ogroženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo in temu mnenju se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da je šlo za enkratni dogodek v preteklosti, ki sam po sebi še ne more dokazovati, da oče ne bi bil primeren za vzgojo oziroma stike z otroki. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko se ni spuščalo v vprašanja v zvezi z odgovornostjo za to nezgodo in ko ni dopustilo razprave glede načina in vzrokov za razpad zunajzakonske skupnosti ter glede nasilja nad predlagateljico (kar neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pritožba), saj predmet tega postopka ni presoja, kdo je odgovoren za nezgodo in kaj se je dogajalo med udeležencema postopka, temveč vprašanje, ali so se v času od določitve stikov (januarja 2020) okoliščine pri otrocih in/ali starših oziroma koristi otrok tako spremenile, da terjajo poseg v s poravnavo dogovorjeni režim stikov. V nepravdnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih otrok, je zelo pomembno, da se sli

Zaradi varstva koristi otroka si mora sodišče aktivno in po potrebi inovativno ter prožno prizadevati, da otroku na ustrezen način predstavi možnost, da v postopku sodeluje, in koristi, ki jih utegne imeti od svoje aktivne udeležbe. Čeprav je sodišče prve stopnje s pomočjo organov, ki so z dekleti opravljali razgovore, posredno ugotavljalo njihovo voljo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na starost deklet pri nadaljnjem odločanju o stikih nujno, da sodišče prve stopnje stori razumne ukrepe, da bi se o volji, željah in morebitnih zadržkih deklet glede stikov neposredno osebno prepričala tudi razpravljajoča sodnica. Odraščajočih otrok ni mogoče brezpogojno siliti v stike, temveč je nujno slišati in skrbno pretehtati (četudi ne nujno tudi vselej upoštevati) mnenje otroka o tem, s kom, kdaj, kakšne in kako pogoste stike želi imeti. Starši so si dolžni aktivno prizadevati, da se otroci udeležijo stikov, vendar pa taka dolžnost ne velja, če so stiki za otroke ogrožajoči. Če bi se namreč izkazalo, da hčere stike z očetom utemeljeno odklanjajo zaradi očetovega psihičnega nasilja, potem odklanjanje takih stikov ne more pomeniti ogrožanja otrok. In posledično tudi mater

Občasen telefonski stik v okoliščinah konkretnega primera ne zadošča za zagotovitev največje koristi otrok. Zgolj besede predlagatelja, da naj gresta k mami, ob izkazani nastrojenosti do predlagateljice, ki se odraža tudi v neverbalni komunikaciji, otroka ne vzpodbudi k izvajanju stikov. Kdaj, koliko in kako bosta imela otroka stike, je odgovornost staršev. Starš, pri katerem otroci živijo, si mora aktivno prizadevati, da imajo stike z nerezidenčnim staršem.