VSL Sklep I Cp 136/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica in tretji nasprotni udeleženec krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v tem postopku določalo mejo med parcelami 2132, 2128/2 in 2150/2, vse katastrska občina X, ki so javno dobro, in parcelami ki to niso - med drugim tudi parcelo tretjega nasprotnega udeleženca št. 483, katastrska občina X.¹ Po parceli št. 2132 poteka lokalna javna pot (v nadaljevanju kolovozna pot), ki je v splošni rabi.

2Z izpodbijanem sklepom je sodišče prve stopnje: I. določilo mejo med predlagateljičinimi parcelami 2132, 2128/2 in 2150/2 in sosednjimi parcelami št. 859 (last prve nasprotne udeleženke), št. 860, 861 (obe v lasti drugega nasprotnega udeleženca), št. 483 (last tretjega nasprotnega udeleženca) ter št. 731 (last četrtega nasprotnega udeleženca), II. pojasnilo, da so položaj točk sodno določene meje, zatrjevane točke udeležencev, način označbe teh točk ter medsebojne relacije razvidni iz skice izvedenca geodetske stroke o določitvi sodne meje, ki je sestavni del izreka tega sklepa in III. odločilo v kakšnih deležih udeleženci krijejo skupne stroške.

3Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tretji nasprotni udeleženec. Navaja, da v postopku ni imel pooblaščenca, zato bi ga moralo sodišče opozoriti, da lahko daje pripombe na izvedensko mnenje in postavlja vprašanja izvedencu. Izvedenskemu mnenju nasprotuje glede poteka najverjetnejše katastrske meje. Sodišče mu je onemogočilo preveritev izvedenskega mnenja s svojim strokovnim pomočnikom. S tem je kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in posledično tudi njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Za pritožnika sta sporni tako najverjetnejša katastrska meja kot tudi sodno določena meja. Sodišče prve stopnje ni uporabilo 32. člena Pravilnika o vodenju podatkov katastra nepremičnin (v nadaljevanju Pravilnik). Ob pravilni uporabi Pravilnika bi moralo mejo določiti tako, da bi potekala po zunanjem robu kolovoza in ne več metrov vzhodneje, po zelenici pritožnika. Sodno določena meja ne upošteva meje dejanskega uživanja in obstoječega dejanskega stanja, pri tem pa ni pojasnjeno, zakaj ne. Sklepa se zato ne da preizkusiti. Sodišče ob določitvi meje ni upoštevalo grajene infrastrukture - vodovoda. V sklepu tudi ni pojasnilo, zakaj je mejo določilo ravno v točkah F do G, ki se ne ujemata s potekom kolovoza. Pritožniku skica izvedenca ni bila vročena pred koncem postopka, zato ni imel možnosti, da se o njej izreče. S skico se ne strinja, saj je v njej napačno zarisan potek kolovozne poti oz. sodno določenih mejnih točk. Točka D se v naravi ne nahaja ob robu kolovozne poti, ampak se zajeda globoko v kolovozno pot. Ne drži, da je sodišče pri določitvi meje upoštevalo dejanski potek kolovoza v naravi. Kršeno je bilo tudi razpravno načelo, saj je v izpodbijanem sklepu izmišljeno, da je parcela 2128/2 pripadajoče zemljišče. Sicer pa je dokazna ocena v sklepu površna oz. selektivna, saj je izostala dokazna ocena s strani pritožnika predlaganih listinskih dokazov.

4Na pritožbo je odgovorila predlagateljica, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

5Pritožba ni utemeljena

O pomoči prava neuki stranki in kršitvi pravice do izjave

6Pritožnik je v postopku na prvi stopnji opravljal različna procesna dejanja, čeprav do napovedi pritožbe ni imel pooblaščenca. Vložil je odgovor na predlog predlagateljice, bil je navzoč ter sodeloval na obeh narokih. Na naroku na kraju samem je pokazal, kje meni, da poteka meja med njegovo parcelo in parcelo št. 2132. Iz zapisnika naroka z 19. 5. 2022 resda ni razvidno, da bi ga sodišče opozorilo na pravico, da lahko izvedencu postavi vprašanja in poda pripombe na njegovo ustno podano izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je mejo ustno razglasilo na naroku ter nato skupaj s pisnim odpravkom sklepa vsem udeležencem vročilo tudi pisno izvedensko mnenje s skico.² Ob vložitvi pritožbe je tako pritožnik razpolagal s podatki, ki so mu omogočali, da poda jasne in določne pripombe na izvedensko mnenje.

7Določba 12. člena ZPP (v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1) sodišču nalaga, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera procesna dejanja lahko opravi. Kršitev citirane določbe predstavlja relativno bistveno kršitev postopka (1. odstavek 339. člena ZPP), pri kateri mora pritožbeno sodišče ugotavljati, ali je vplivala oziroma mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.³ Po presoji pritožbenega sodišča je obseg pomoči prava neuki stranki odvisen od ocene sodišča glede zmožnosti sodelovanja posamezne stranke v postopku. Če pritožnik res ni vedel, da izvedencu lahko postavi vprašanja in poda pripombe na njegovo mnenje, sodišče pa ga na to ni opozorilo, bi šlo za kršitev 12. člena ZPP. To kršitev bi pritožbeno sodišče odpravilo z zaslišanjem izvedenca na pritožbeni obravnavi, vendar pa bi mu pritožnik lahko postavil vprašanja oziroma podal pripombe le v okviru svoje pritožbene trditvene podlage.

8Pritožba ne napada metod, tehnik ali postopkov dela izvedenca, pač pa zgolj nasprotuje njegovim zaključkom o poteku najverjetnejše katastrske meje. Pritožnik se z izvedenskim mnenjem ne strinja, ker se to razlikuje od elaborata geodeta A. A., s. p., v katerem je ugotovljeni potek meje za pritožnika ugodnejši. Elaborata, na katerega se sklicuje, pritožnik v spis ni vložil, iz njegovih navedb pa ni jasno, ali je mag. A. A. v elaboratu ugotavljal najverjetnejšo katastrsko mejo ali mejo pritožnikovega uživanja svoje parcele (ki v ni uporabljiv kriterij, kar bo pojasnjeno še v nadaljevanju obrazložitve). Pritožbeno sodišče pripominja, da je izvedenec pojasnil, da je upošteval tudi elaborata iz geodetskih postopkov, iz katerih izvira ta sodni postopek.

9Ker pritožba torej ne vsebuje obrazloženih pripomb, o katerih bi bilo izvedenca sploh mogoče zaslišati, bi bila pritožbena obravnava nesmiselna in le sama sebi v namen. Če bi pritožbeno sodišče pritožniku dovolilo, da na pritožbeni obravnavi poda pripombe, ki jih v pritožbi ni podal (pa bi jih lahko), bi mu omogočilo razširitev pritožbenih navedb po poteku pritožbenega roka. Zgolj pritožnikovo nestrinjanje z izvedenčevimi zaključki pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo potrebno zaslišati izvedenca.⁴ Pritožnik se je imel najkasneje v pritožbi možnost izjaviti o izvedenskemu mnenju in izkazati, da je kršitev 12. člena vplivala na pravilnost sodne odločbe, vendar pa slednjega ni zmogel. Sicer pa pritožnik (ki je na naroku in v postopku nasploh aktivno sodeloval) niti ne zatrjuje, da procesnih pravic ni uporabljal zaradi nevednosti, temveč le to, da ga sodišče o njih ni poučilo.

Kateri kriterij uporabiti za določitev meje?

10Sodišče prve stopnje je mejo pravilno določalo na podlagi kriterija močnejše pravice. V skladu z utrjeno sodno prakso se močnejša pravica pri določanju meje z javnim dobrom določi le po stanju, kot ga izkazuje kataster. Izjeme od tega pravila so mogoče zgolj v primeru napak ali pomanjkljivosti v katastru.⁵ Za napako gre, ko je nepravilnost podatka v katastru ugotovljena v upravnemu postopku (110. člen Zakona o katastru nepremičnin). Nasprotno, zakonodaja pojma pomanjkljivosti ne opredeljuje, vendar pa ni mogoče šteti, da določitev meje na podlagi najverjetnejše katastrske meje sama po sebi indicira pomanjkljivosti v katastru.⁶ Povedano drugače, če sodišče mejo določi na podlagi najverjetnejše katastrske meje, gre za odločanje po stanju v katastru.

11Glavnina pritožbene kritike temelji na materialnopravno zmotni predpostavki, da je sodišče prve stopnje pri določanju meje uporabilo kriterij dejanskega uživanja in ga uporabilo napačno. Iz tega razloga so nerelevantne vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo 32. člen Pravilnika, predvsem v delu, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo meje dejanskega uživanja ter obstoječega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da pri določanju meje z javnim dobrom ni pomembno, kdo in koliko časa je sporni mejni prostor uporabljal in v kakšnem prepričanju, temveč le, kaj izhaja iz katastra. Meja dejanskega uživanja, ki jo v pritožbi izpostavlja pritožnik, ne predstavlja relevantnega kriterija. Sodišču prve stopnje se zato do navedb v zvezi s tem ni bilo potrebno opredeliti.

O poteku meje

12Sodno določena meja na zahodni strani parcele št. 2132 (javnega dobra) v večjem delu poteka ob robu kolovozne poti. Izjema je točka D, ki se nahaja nekaj centimetrov vzhodneje od zahodnega roba kolovozni poti.⁷ Sodno določena meja na vzhodni stani javnega dobra (med točkama F in G) ne poteka ob robu kolovozne poti, temveč nekoliko vzhodneje po travniku. Pritožba v bistvenem zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje mejo določiti tako, da bi ta tudi na vzhodni strani potekala ob robu kolovozne poti in ne po "pritožnikovem" travniku.

13Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje sporne meje določilo na podlagi stanja, ki ga izkazuje kataster. Pri tem je za izhodišče vzelo najverjetnejšo katastrsko mejo in jo korigiralo v okviru koridorja natančnosti, ki ga je pokazal izvedenec. Slednji je izrecno opozoril, da je na spornem mejnem območju možno večmetrsko odstopanje od katastrskih podatkov. Dodatno pa je sodišče prve stopnje v ozir vzelo še stanje v naravi. Dejstvo, da je bil pri določitvi meje upoštevan tudi potek kolovozne poti (čeprav to ne bi bilo potrebno), kaže na prizadevanje sodišča, da meje določi v najoptimalnejših točkah tako za mejaše kot za vse uživalce javnega dobra. Meja, ki jo je določilo sodišče, torej poteka po liniji, ki ustreza katastrskemu stanju, in je hkrati še znotraj koridorja natančnosti. Sodišče prve stopnje pa je obenem pravilno pazilo tudi, da je s sodno določeno mejo javno dobro ohranilo bistveno enak obseg, kot bi ga imelo glede na najverjetnejšo katastrsko mejo.

14Pritožba ne upošteva bistva - da je bilo sodišče prve stopnje pri določanju meje vezano na najverjetnejšo katastrsko mejo, od nje pa je v levo ali desno lahko odstopilo le toliko, kot mu je to dopuščal koridor natančnosti vse pod pogojem ohranitve enakega obsega javnega dobra. Sodišče prve stopnje bi sporne meje lahko določilo točno po liniji najverjetnejše katastrske meje, vendar pa bi se s tem pretežni del kolovozne poti (ki v naravi predstavlja javno dobro) nahajal zahodneje od javnega dobra, na parceli drugega nasprotnega udeleženca. Ker je sodišče prve stopnje sporno mejo določilo upoštevaje koridor natančnosti, je največ pridobil ravno mejaš na vzhodu, torej pritožnik. Njegovo prepričanje, da bi morala biti sodno določena meja javnega dobra pomaknjena še bolj proti zahodu oziroma globlje v parcelo drugega nasprotnega udeleženca, gre pripisati njegovim zmotnim predpostavkam, kateri kriterij uporabiti za določitev meje.

15Dejstvo, da se "telegraf štange" nahajajo zahodno od roba kolovozne poti, ni odločilno. Izhodišče za določitev meje je v konkretni zadevi najverjetnejša katastrska meja in ne dejansko stanje v naravi. Sicer pa se s premikom zahodne meje (točke C, D in E) še zahodneje ne bi samodejno in v istem razmerju proti zahodu preslikala tudi meja na vzhodni strani (točki F in G), kot si to zmotno zamišlja pritožnik. Bistveno enak obseg javnega dobra bi se lahko ohranilo tudi s premiki preostalih mej v drugačnih razmerjih in ne ravno pritožnikove. Ohranitev enakega obsega ne pomeni, da morajo biti meje javnega dobra določene v istih razdaljah oz. razmerjih, kot izhaja iz najverjetnejše katastrske meje, temveč se mora ujemati površina parcele.

16Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bila pritožniku kršena pravica do izjave, saj se o sklici izvedenca ni mogel izreči. Pisno izvedensko mnenje in skica sta skladna z ustnim izvedenskim mnenjem, podanim na naroku. Ker je bila skica pritožniku vročena skupaj s pisnim sklepom o določitvi meje, se je o njej lahko izrekel v pritožbi, kar se tudi je. Čeprav držijo pritožbene navedbe, da iz skice ne izhaja, da je točka D določena na kolovozni poti, te niso utemeljene. Iz pritožbi priloženih fotografij je vidno, da je trasirka, ki označuje točko D, v naravi postavljena pravilno, tj. na kolovozni poti. Nahajališče točke D natančno izhaja tudi iz izreka izpodbijanega sklepa.

17Da parcela št. 2128/2 predstavlja pripadajoče zemljišče ob parceli št. 2150/2 je predlagateljica zatrjevala v svoji drugi pripravljalni vlogi. Ta je bila pritožniku vročena 20. 4. 2022. Navedbam v njej ni nasprotoval. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela. Navsezadnje pa gre še pojasniti, da se sodišče prve stopnje ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov strank, ampak se mora opredeliti le do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilne.⁸ Pritožbeno sodišče zaključuje, da se je sodišče prve stopnje v sklepu opredelilo do vseh bistvenih navedb in dokazov strank. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej niso podane.

18Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP-1).

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 40. člena ZNP-1.

¹ V nadaljevanju obrazložitve bo višje sodišče opustilo zapis katastrske občine.
² To izkazuje vročilnica, pripeta k red. št. 35.
³ N. Betetto v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba uradni list RS in GV Založba, stran 118-119.
⁴ Tako tudi sodba VSRS II Ips 206/2012 s 5. 9. 2013.
⁵ Glej sklep VSRS II Ips 278/2013 s 25. 9. 2014.
⁶ Smiselno enako izhaja iz 9. točke sklepa VSL I Cp 3472/2015 s 30. 3. 2016.
⁷ List. št. 81.
⁸ Tako tudi sodba VSL II Cpg 613/2019 s 24. 4. 2020.