167. člen ZNP-1

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da gre v tej zadevi za lastninski spor, ker predlagatelja glede spornega dela zemljišča ne dopuščata nikakršne spremembe meje v preteklosti, temveč zatrjujeta izključno obstoj svoje lastnine. Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilnost tega zaključka. Kot izhaja iz trditvene podlage udeležencev postopka, je namreč jedro spora ravno potek mejne črte. Predlagatelja sicer res podajata tudi trditve glede tega, da je del zemljišča, ki se nahaja med mejno črto, ki jo zatrjujeta sama in tisto, ki jo zatrjujeta nasprotna udeleženca, v lasti in dobroverni posesti njiju oziroma njunih pravnih prednikov že vsaj 65 let, vendar to ne omogoča zaključka, da gre za lastninski spor. Očitno namreč predlagata ureditev meje na podlagi močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Nasprotna udeleženca, ki tem trditvam nasprotujeta, izpostavljata, da sporni del zemljišča, ki ga oklepata obe zatrjevani mejni črti, ne pripada predlagateljema, ki si ga lastita brez pravne podlage. Tudi njune navedbe o lastništvu spornega dela zemljišča ne dajejo podlage za zaključek, da gre za lastninski spor. Izpostavljen spor o lastništvu tega vmesnega mejnega prostora j

Različni načini ureditve meje po zakonskem določilu niso določeni enakovredno, ampak v podrednem zaporedju. Primarno sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice. Predlagatelja zatrjujeta priposestvovanje spornega dela parcele prvih dveh nasprotnih udeležencev po svojih pravnih prednikih od leta 1938 vse do leta 2016, ko naj bi nasprotna udeleženca njuni posesti pričela nasprotovati. V obravnavanem primeru zato pridejo v poštev določila ODZ, ZTLR in SPZ. Po določilih navedenih zakonov je bilo dopustno priposestvati zasebno lastnino, zato je ključno vprašanje, ki ga pritožba pravilno izpostavlja, in ki je bilo izpostavljeno tekom postopka v vlogah predlagateljev in nasprotnih udeležencev, ali je bilo priposestvovanje dopustno v času, ko je bila parcela nasprotnih udeležencev državna oziroma družbena lastnina. Državne in kasneje družbene lastnine ni bilo dopustno priposestvovati. Lastninjenje družbene lastnine je potekalo postopoma na podlagi različnih zakonov za različna področja (lastninjenje podjetij, družbenih stanovanj, kmetijskih površin in gozdov, športnih objektov, denacionalizacijski postopki, ponovno vzpostavljanje agrarnih skupnosti,...) v različnih

Za spor o meji je predvsem značilno to, da izvira iz nejasne meje in da ni v ospredju vprašanje načina pridobitve spornega dela zemljišča.

Ker gre za spor o lastnini zemljišča, ki pripada k stavbi, ga je potrebno obravnavati po pravilih pravdnega postopka, zato je sodišče prve stopnje nepravdni postopek ureditve meje pravilno ustavilo.

Določba 12. člena ZPP sodišču nalaga, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera procesna dejanja lahko opravi. Kršitev citirane določbe predstavlja relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), pri kateri mora pritožbeno sodišče ugotavljati, ali je vplivala oziroma mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Ker pritožba ne vsebuje obrazloženih pripomb, o katerih bi bilo izvedenca sploh mogoče zaslišati, bi bila pritožbena obravnava nesmiselna in le sama sebi v namen. Če bi pritožbeno sodišče pritožniku dovolilo, da na pritožbeni obravnavi poda pripombe, ki jih v pritožbi ni podal (pa bi jih lahko), bi mu omogočilo razširitev pritožbenih navedb po poteku pritožbenega roka. Zgolj pritožnikovo nestrinjanje z izvedenčevimi zaključki pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo potrebno zaslišati izvedenca. Pritožnik se je imel najkasneje v pritožbi možnost izjaviti o izvedenskemu mnenju in izkazati, da je kršitev 12. člena ZPP vplivala na pravilnost sodne odločbe, vendar pa slednjega ni zmogel. Sicer pa pritožnik (ki je na naroku in v postopku nasploh aktivno sodeloval)

Za odločanje o predmetnem tožbenem zahtevku ni bilo ključno pravno pomembno vprašanje, ali se uživalne meje (ne) skladajo s katastrskimi mejami. Glede na postavljen tožbeni zahtevek je bil tožnik dolžan dokazati tudi, da je še pred vpisom tožencev kot lastnikov spornih gozdnih zemljišč v zemljiško knjigo pridobil na delu teh zemljišč lastninsko pravico s priposestvovanjem zaradi svoje dolgoletne, nemotene dobroverne posesti. Da bi v pravdi uspel, bi torej tožnik moral dokazati, da je izpolnil vse zakonske predpostavke za priposestvovanje spornega zemljišča. Tega mu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati.

V zvezi z izvajanjem dokaza z v postopek pritegnjenim izvedencem je z vidika ustavne pravice iz 22. člena URS pomembno, da imajo stranke možnost seznaniti se z vsemi podatki, ki so bili podlaga izvedenskemu mnenju. Kadar izvedensko mnenje odločilno vpliva na odločitev sodišča, in kadar delo izvedenca v bistvenem nadomesti dokazni postopek pred sodiščem, mora biti strankam zagotovljeno tudi sodelovanje pri vseh tistih izvedenčevih aktivnostih, ki so nujne za njegov izid. Med drugim je to tudi zagotavljanje možnosti opredelitve do dokumentacije, ki jo je izvedenec uporabil pri svojem delu. Sodišče je uredilo mejo med zasebnim zemljiščem in javnim dobrim. Ker na javnem dobrem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (prvi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika), prav tako 3. člen Zakona o cestah določa, da na javnih cestah ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, je sodišče v obravnavani zadevi mejo uredilo na podlagi močnejše pravice po najverjetnejši katastrski meji. Na podlagi ustaljene sodne prakse je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataste

Ker predlog predlagatelja za ureditev meje v sodnem postopku razlogov o tem, zakaj in kako je meja sporna, ni vseboval in predlagatelj svojega predloga ni dopolnil niti po tem, ko je prejel opozorilo nasprotnega udeleženca, da glede na predlagateljeve trditve, da meja ni sporna, ni procesnih pogojev, da bi se o meji odločalo v sodnem postopku, ni dopolnil (169. člen ZNP-1), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je predlagateljev predlog zavrglo.

Nobena od navedenih parcel ni v lasti pritožnice, zato z odločitvijo v tem nepravdnem postopku njene pravice ne morejo biti neposredno prizadete.

Postopek za ureditev meje poteka med lastnikoma nepremičnin, katerih meja je sporna, zato predlagatelj ne more zahtevati ureditve meje med parcelo nasprotne udeleženke in tretje osebe. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov predlog zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa zavrglo, je pravilna.

Po določbi 167. člena Zakona o nepravdnem postopku sodišče v postopku za ureditev meje uredi mejo med nepremičninami, če je ta sporna, razen če zakon izključuje sodno ureditev meje. Če je med udeleženci spor o določeni površini nepremičnine (lastninski spor), pri čemer meja ni sporna, ne gre za ureditev meje.