VSC Sodba II Kp 19263/2020

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba tako spremeni, da se zoper

obdolženega A. A., roj. ... v Celju, EMŠO ... s prijavljenim bivališčem ... 10, ...,

iz razloga po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba,

da je drugemu, zato da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo, dejanje pa je storil z grdim ravnanjem,

s tem, da je 29. 7. 2019 okoli 7.20 ure pred vrata stanovanjske hiše na naslovu ... 193, ..., v kateri živi B. B., prinesel vrtno mizo, na kateri so bili živalski iztrebki, nato pa tolkel po vratih in vpil "Pridi ven, prasica!", ko pa je B. B. stopila ven, je na njo vpil "Takoj spuci ta drek od mačke, svinja, prasica!", vendar mu je B. B. odgovorila, da ne bo ničesar počistila, ter se je obrnila in hotela oditi nazaj v hišo, takrat pa je z mize vzel živalske iztrebke, B. B. od zadaj prijel za lase, ji potegnil glavo nazaj ter ji živalske iztrebke razmazal po njenem obrazu, pri tem pa vpil "prasica prokleta" in ji rekel, da naj pokliče policijo, če si upa, s takšnim grdim ravnanjem pa je pri B. B. povzročil občutek osebne ogroženosti, prestrašenosti, prizadetosti, vznemirjenosti in razburjenosti ter bojazni pred tem, kaj jo čaka, ko bo sama doma, saj A. A. živi na istem naslovu in bi jo lahko kadar koli ponovno napadel, zaradi prej opisanega dogajanja pa je utrpela slabost in je večkrat bruhala,

s čimer naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje grožnje po drugem z zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.

II. Oškodovanko B. B. se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornikov bremenijo proračun, obdolženec pa je dolžan plačati krivdno povzročene stroške kazenskega postopka v višini 65,76 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Žalcu obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Izreklo je pogojno obsodbo, v kateri je obdolžencu določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

2Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki, kot so uvodoma navedli, iz vseh pritožbenih razlogov, še zlasti pa iz razloga, ker so podane okoliščine iz 3. točke 357. člena ZKP, saj je bil obdolženec za isto dejanje že pravnomočno obsojen. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in postopek zoper obdolženega ustavi.

3Pritožba je utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v smislu 3. točke 372. člena ZKP, saj je, kot utemeljeno navajajo pritožniki, zaradi situacije že pravnomočno razsojene stvari podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon obdolženca.

5Medtem ko je v izreku te sodbe podan opis historičnega dogodka, v katerem naj bi obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, se na list. št. 39 - 40 nahaja (pravnomočna - list. št. 45) odločba o prekršku PP Celje z dne 20. 2. 2020, s katero je bil obdolženec, tedaj kršitelj, spoznan za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), pri čemer mu je bila izrečena globa v znesku 250,38 EUR. Predmet dane odločbe o prekršku je časovno in krajevno isti historični dogodek (29. 7. 2019 ob 7.28 uri na dvorišču stanovanjske hiše ... 193, ...), ki se obravnava v predmetnem kazenskem postopku. Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 (nasilno in drzno vedenje) med drugim stori, kdor se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način in s tem pri oškodovancu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Opis dejanskega stanja v odločbi o prekršku konstatira, da se je obdolženec (kršitelj) zaradi mačjih iztrebkov sprl z B. B. in se pri tem pričel dreti nanjo "Pridi ven, prasica! Takoj spuci ta drek od tvoje mačke! Svinja! Prasica!". B. B. je nato želela oditi nazaj v svoje stanovanje, vendar jo je A. A. prijel za lase, jo potegnil k sebi in ji mačje iztrebke zatlačil v usta oziroma jih je razmazal po njenem obrazu. Pri tem je še vedno vpil na oškodovanko "Prasica! Svinja!". Zaradi drznega, žaljivega in nasilnega vedenja pa se je oškodovanka počutila razburjeno in vznemirjeno.

6Načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) je konvencijska (4. člen Protokola št. 7 k EKČP), ustavna (31. člen Ustave RS) in zakonska (prvi odstavek 10. člena ZKP) pravica, ki onemogoča vodenje kazenskega postopka zoper isto osebo za kaznivo ravnanje, o katerem obstaja pravnomočna odločba. Pri tem ni ključno vprašanje pravne opredelitve niti ločnica med prekrškom in kaznivim dejanjem kot kategorijama kaznivih ravnanj, za katera je bila določena oseba obravnavana; bistveno je, ali obstaja pravnomočna odločba glede nekega historičnega dogodka oziroma življenjskega primera, ki se je odvil v objektivni stvarnosti. Praksa ESČP za uveljavitev načela ne bis in idem zahteva izpolnjenost štirih pogojev: (1) identičnost preganjane ali kaznovane osebe; (2) identičnost presojanih dejstev; (3) podvajanje kaznovalnih postopkov; (4) pravnomočnost ene od odločb. Skladno s t. i. "merili Engel", oblikovanimi v praksi ESČP, gre pri obravnavanju prekrška nasilnega in drznega vedenja po 6. členu ZJRM-1 gotovo za inkriminacijo, ki varuje javni red in človekovo dostojanstvo, kar so vrednote in interesi, ki sodijo na področje, ki ga ščiti kazensko pravo. Nedvomno je določba 6. člena ZJRM-1 usmerjena zoper vse prebivalce, smoter inkriminiranja pa je v kaznovanju kršitelja in odvračanju potencialnih storilcev, kar vse so lastnosti kazenskih sankcij. Nobenega dvoma torej ni, da je tudi relevantno prekrškovno zadevo treba obravnavati kot kazensko zadevo. Predmetno konvencijsko, ustavno in zakonsko jamstvo se nanaša tudi na situacijo, ko je zoper obdolženca pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek in bil pravnomočno končan, pri čemer je šlo za ravnanje, ki ima naravo "kaznivega dejanja", iz opisa prekrška pa je razvidno, da gre za prekrivanje kriminalnih količin ter identična ali v bistvenem enaka dejstva, kot se obdolžencu očitajo v kazenskem postopku.

7Glede na predstavljena izhodišča in stanje stvari ima prav pritožba, da je podana objektivna identiteta med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, kot izhaja iz opisa odločbe o prekršku, in obravnavanim kaznivim dejanjem, saj gre za dejstva, ki so v prekrškovni in kazenski zadevi v bistvenem delu in vsebinsko (kvalitativno) enaka. V postopku o prekršku je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da se je obdolženec v istih časovnih in krajevnih okoliščinah sprl z oškodovanko B. B., tj. v zvezi z vprašanjem živalskih (mačjih) iztrebkov, na oškodovanko vpil in jo žalil z vulgarnimi besedami (svinja, prasica) ter jo prijel za lase, jo potegnil k sebi in ji živalske iztrebke razmazal po obrazu (v prekrškovni odločbi ji je iztrebke zatlačil še v usta). Del odločbe o prekršku zajema tudi opis posledic izvršitvenega ravnanja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 pri B. B., tj. da se je slednja zaradi drznega, žaljivega in nasilnega vedenja obdolženca počutila razburjeno in vznemirjeno. V krivdoreku izpodbijane sodbe se obdolžencu identično očita (razlike v nekaterih niansah so scela irelevantne), da je od oškodovanke zahteval, naj počisti "drek" od svoje mačke, jo žalil s svinjo in prasico, v dogajanju pa je oškodovanki s prijemom za lase potegnil glavo nazaj in iztrebke namazal po njenem obrazu, s čimer naj bi z oškodovanko grdo ravnal v luči zakonskega znaka kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Vsebinsko enako, le z večjim številom opisnih terminov, je tudi v opisu kaznivega dejanja zatrjevano, da je obdolženec pri oškodovanki povzročil občutek osebne ogroženosti, prestrašenosti, prizadetosti, vznemirjenosti in razburjenosti. Konkretna dejanska stanova historičnega dogodka, kot izhajata iz opisov ravnanja obdolženca v prekrškovnem in kazenskem postopku, sestavljajo v bistvenem enaka dejstva. V dostavku, naj oškodovanka "pokliče policijo, če si upa", ni nobenega presežka kriminalne količine v razmerju do prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki bi utemeljeval vnovično sojenje in obsodbo še v tem kazenskem postopku. Enako velja za naracijo "bojazni pred tem, kaj jo čaka, ko bo sama doma", saj gre le za variacijo razburjenosti in vznemirjenosti na strani oškodovanke, kar pa kot prepovedana posledica izhaja že iz prekrškovne odločbe.

8Glede posledice pri oškodovanki, ki se kaže v slabosti in bruhanju, je treba reči, da je prvotni obtožni predlog z dne 16. 4. 2020 vseboval očitek, da naj bi bilo zaradi navedenega začasno okvarjeno oškodovankino zdravje, kar je eden od alternativno določenih zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1. Prav v tem je višje sodišče prepoznalo odločilno ločnico in presežek nad kriminalno količino, obravnavano v postopku o prekršku, zaradi česar je s sklepom II Kp 19263/2020-33 z dne 14. 12. 2021 razveljavilo prvenstveno odločitev sodišča prve stopnje (sklep I K 19263/2020-28 z dne 3. 11. 2021) v smeri ustavitve kazenskega postopka zaradi kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Vendar je državno tožilstvo na glavni obravnavi 17. 4. 2023 obtožni predlog modificiralo in iz opisa (med drugim) izpustilo očitek, da naj bi bilo zdravje oškodovanke začasno okvarjeno (hrbtna stran list. št. 164). Takšna sprememba obtožbe temelji na mnenju izvedenke za sodno medicino C. C., ki je tako v pisnih mnenjih kot na glavni obravnavi decidirano zatrjevala, da oškodovanka v posledici kritičnega dogodka ni utrpela telesnih poškodb, pri čemer slabost in bruhanje nista bila organskega izvora, saj ni prišlo do zastrupitve z živalskimi iztrebki oziroma mrhovino. Po mnenju izvedenke sta bila slabost in bruhanje posledica psiholoških dejavnikov, natančneje psihične pretresenosti in prizadetosti, kar pa ne ustreza nobenemu kriteriju za opredelitev lahke telesne poškodbe v smislu 122. člena KZ-1. Evidentno je torej, da slabosti in bruhanja, ki izvirata iz že opredeljenega stanja razburjenosti in vznemirjenosti pri oškodovanki, ni (več) mogoče vrednotiti kot konkretizacije dodatnih posledic, ki bi prebile obravnavanje obdolženca v prekrškovnem postopku in zaradi nove oziroma dodane kriminalne količine dovoljevale še kazenskopravno intervencijo. Psihično pogojen nastop slabosti in bruhanja ne predstavlja katere koli telesne poškodbe, katerih povzročitev inkriminira kazensko pravo, ne gre pa niti za t. i. sled poškodbe. Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe potemtakem ne vsebuje nobenih upoštevnih dodatnih dejstvenih okoliščin, ki jih ne bi bil obravnaval že prekrškovni organ. Tudi uporaba t. i. preizkusa že razsojene stvari (res iudicata) pokaže, da zoper obdolženca, ki bi bil v kazenskem postopku bodisi obsojen ali oproščen zaradi dejanja, opisanega v odločbi o prekršku, ne bi bilo mogoče uvesti novega postopka zgolj zaradi nastopa slabosti in bruhanja pri oškodovanki, saj je v razmerju med prekrškovno in kazensko zadevo podana tudi identiteta posledic.

9Ker je po vsem pojasnjenem očitno, da se v predmetnem stanju stvari kriminalni količini prekrška in kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženec spoznan za krivega, v ključnem prekrivata, saj gre za isti historični dogodek z v bistvenem enakimi dejstvi, bi ponovna obsodba obdolženca za isto ravnanje, glede katerega je že bil pravnomočno sankcioniran, predstavljala kršitev načela ne bis in idem po 10. členu ZKP, 31. členu Ustave in 4. členu Protokola št. 7 k EKČP. Ker sodišče prve stopnje tega ni prepoznalo, kot upravičeno uveljavlja pritožba, je prekršilo kazenski zakon na način iz 3. točke 372. člena ZKP. V tej posledici je pritožbeno sodišče, ki na pritožbene predloge ni vezano, ob ugoditvi pritožbi sledeč prvemu odstavku 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP (tj. ker je bil obdolženec za isto dejanje že pravnomočno obsojen) obtožbo zavrnilo. Ostalih pritožbenih navedb zagovornikov, ki so v taki procesni situaciji postale brezpredmetne, ni preizkušalo.

10Odločba o napotitvi oškodovanke s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo temelji na tretjem odstavku 105. člena ZKP, odločba o stroških kazenskega postopka, ki obremenjujejo proračun, pa na prvem odstavku 96. člena ZKP. Vendarle je obdolženec na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP (ne glede na izid kazenskega postopka) dolžan plačati stroške, ki jih je bil povzročil po svoji krivdi (pritožbeno neizpodbijani stroški pooblaščenega vročevalca - točka 26 obrazložitve prvostopenjske sodbe) in znašajo 65,76 EUR.