VDSS Sodba Pdp 614/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi številka ... z dne 4. 11. 2021, da tožnici z dnem izdaje sodbe preneha delovno razmerje, da ji je dolžna toženka za čas od 5. 11. 2021 do izdaje sodbe priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo za ta čas prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter ji obračunati in izplačati mesečne bruto plače v višini 1.428,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v prihodnjem mesecu do plačila ter denarno povračilo v višini 7.141,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka sama svoje pravdne stroške.

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni izvajalo dokazov; na podlagi istih dokazov je sprejelo drugačno odločitev. Dejansko stanje je zmotno ugotovilo ter v obrazložitvi sodbe navedlo razloge, ki so nejasni ter sami s seboj v nasprotju. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki onemogoča preizkus sodbe. Pred sodiščem prve stopnje je tožnica navedla, da ji toženka v odpovedi kršitev očita pavšalno in nekonkretizirano, kar onemogoča preizkus njene zakonitosti. Zanikala je, da bi očitane vnose izvedla. V ambulanti NMP se nikoli ni nahajala sama. Iz pritličja zdravstvenega doma ni odšla v ambulanto NMP, ampak v lekarno. V lekarno je odšla po kapljice za oči, za katere je bil recept naknadno dostavljen na ime njene mame, ki je bila prav tako zaposlena pri toženki. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali se je tožnica v spornem času nahajala v ambulanti NMP; nemogoče je, da takrat tam ne bi bilo nikogar. Ni se opredelilo do navedb toženke, da so v ravnanju tožnice poleg kaznivega dejanja ponarejanja listin podani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. V čem so podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin, ni utemeljilo; predvsem ni utemeljilo namena (obarvanega naklepa) tožnice. Poleg tega ni obrazložilo, katere vnose je tožnica izvedla v avgustu in septembru 2021, ti ne izhajajo iz predloženih seznamov toženke, ki jih je ves čas spreminjala. Nezakonite vnose so izvajali drugi delavci, toženka pa je za to sankcionirala tožnico. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, kako bi tožnica vnose izvedla. Ni upoštevalo, da je bila profesionalna kartica A. A. z geslom dostopna vsakomur, prav tako vstop v eRCO z uporabniškim geslom B. B. Tožnica nikoli ni razpolagala z zdravstvenimi karticami oziroma podatki 17 oseb, na katere se nanašajo sporni vnosi. Dokazno breme za dejstvo, da je z njimi razpolagala, je bilo na toženki. Tožnica je že večkrat pričala v kazenskih postopkih zoper osebe, ki so lažno potrdilo o cepljenju uporabile kot pravo, pa je obdolženci niso poznali niti niso potrdili, da bi razpolagala z njihovimi zdravstvenimi karticami oziroma podatki. Po koncu delovnega spora je izvedela, da je imela toženka organizirano skupino na terenu, ki je proti plačilu zbirala zdravstvene kartice oseb, ki se niso želele cepiti. Tožnici se v predkazenskem postopku ne očita kaznivo dejanje ponarejanja listin; za to ni dokazov. Toženka je v letu 2021 delovala neodgovorno in neresno, kršila je pravilnike. Tako ne preseneča, da je do nezakonitih vnosov prišlo. Nemogoče je, da bi ena oseba (tožnica) v 26 minutah izvedla 17 vnosov. To je potrdila rekonstrukcija dogodka, ki jo je izvedla tožnica v eni od zasebnih ambulant. En vnos je mogoče izvesti najhitreje v teh minutah, kar pomeni, da bi tožnica za očitane vnose porabila 51 minut. Vnose bi bilo mogoče izvesti s kateregakoli računalnika toženke, tudi na daljavo. Storilec kaznivega dejanja ponarejanja listin je lahko le oseba, ki je lažno potrdilo o cepljenju izdala, to pa ni bila tožnica. Če bi bila kršitev dokazana, bi šlo kvečjemu za kaznivo dejanje napada na informacijski sistem. Posnetki, ki kažejo, da je bila tožnica prisotna v zdravstvenem domu, nimajo nobene dokazne vrednosti. V zdravstveni dom se pride tudi na način, da se izogne videonadzoru. Tako je vstop v ambulanto NMP neoviran. Tožnica je po koncu delovnega spora izvedela, da je toženka kazensko ovadbo podala zoper A. A. Očitke ves čas spreminja. V vmesnem času je delovno razmerje prenehalo nekaterim zdravnikom, ki bi lahko izvedli vnose v eRCO. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevku, da ji delovno razmerje preneha z dnem izdaje sodbe; takšnega zahtevka tožnica ni postavila. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje niso sami s seboj v nasprotju niti niso nejasni; pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev lahko preizkusilo.

6Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, ki ga ni postavila. Po zadnji spremembi tožbe s pripravljalno vlogo z dne 13. 9. 2022 tožnica ni več uveljavljala reintegracije, ampak priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v matično evidenco in obračun ter plačilo plač in denarnega nadomestila, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O takšnem zahtevku je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo, izdano v novem sojenju. V zvezi s tem tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da niso bili izvedeni dokazi, in se sklicuje na dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v sodbi Pd 209/2021 z dne 3. 1. 2023, ki je bila (delno) razveljavljena (sklep VDSS Pdp 168/2023 z dne 13. 4. 2023). Kot je razvidno iz zapisnika z naroka z dne 25. 9. 2023, je sodišče prve stopnje v novem sojenju prebralo vse listine v spisu, zapisnike o izpovedih strank in prič ter pisno izvedensko mnenje z njegovo dopolnitvijo. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, da zahtevek tožnice ni utemeljen.

7Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin ugovor, da je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedena pavšalno in nekonkretizirano. Izhajalo je iz drugega odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog odpovedi, in povzelo očitek; toženka je tožnici očitala, da je 29. 9. 2021, ko je bila razporejena na delo v splošnih ambulantah, nepooblaščeno vnesla podatek o 17 cepljenih osebah v sistem eRCO v ambulanti nujne medicinske pomoči (NMP), za kar so te osebe takoj pridobile status cepljene osebe, zdravstveni dom pa ne hrani dokumentacije, da bi bilo cepljenje dejansko izvedeno. Gre za očitano kršitev z znaki kaznivega dejanja, kar je kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določeno v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (šlo bi tudi za naklepoma storjeno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja; razlog, določen v 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tako opredeljena kršitev je dovolj konkretizirana, da omogoča vsebinski preizkus zakonitosti odpovedi.

8Poleg kršitve na dan 29. 9. 2021 je toženka tožnici v odpovedi očitala, da je nepooblaščeno vnesla podatek o cepljenih osebah še v obdobju od 11. 8. 2021 do 28. 9. 2021, pri čemer je sodišče prve stopnje v tem delu štelo kršitev za neobstoječo oziroma nedokazano. Glede na navedeno je nebistvena pritožbena navedba, da v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, katere vnose je tožnica izvedla v avgustu in septembru 2021.

9Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugotavljalo, ali se je v času vnosov dne 29. 9. 2021 nahajala v ambulanti NMP. Sodišče prve stopnje je iz pisnega izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je ura na posnetkih videonadzora zamaknjena za 11 minut in 15 sekund; upoštevaje pravilni čas pokaže, da so se sporni vnosi začeli, potem ko se je tožnica nahajala pred ambulanto NMP, se prekinili, ko je bila tožnica ponovno na hodniku, ter se nato nadaljevali, ko je tožnica s hodnika odšla (tožnica je vstopila v ambulanto NMP ob 14.09 uri in izstopila iz nje ob 14.29 uri, nato je ponovno vstopila ob 14.31 uri; sporni vnosi so se, razen prvega, pričeli ob 14.16 uri, trajali so do 14.28 ure, nato so se ponovno pričeli ob 14.34 uri). Pred sodiščem prve stopnje navedb o tem, da je bila napotena v lekarno, ni podala, je pa o tem izpovedala, ko je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 1. 6. 2022. Njeno izpoved je v obrazložitvi sodbe povzelo sodišče prve stopnje, pri čemer ji utemeljeno ni verjelo; tožnica je izpovedala tako, da je imela recept za kapljice za oči, kar je ob vpogledu v zdravstveno kartoteko ostalo nedokazano, in da jih je kupila, kar je bilo v nasprotju z izpisom prometa poslovalnice C. lekarn. Po pridobitvi izpisa iz zdravstvene kartoteke je tožnica na naroku za glavno obravnavo dne 4. 10. 2022 v nasprotju s svojo izpovedjo navedla, da je bil recept za kapljice za oči na ime njene mame D. D. V pritožbi svoje s tem povezane navedbe ponovno spreminja; da je bil recept na ime D. D. naknadno dostavljen v lekarno. Takšna navedba je kot pritožbena novota neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neupoštevna pritožbena novota je tudi navedba, da se v zdravstveni dom lahko vstopi na način, da se izogne videonadzoru; da je na ta način vstop v ambulanto NMP neoviran; tožnica je sicer, ko je bila zaslišana, izpovedala o vstopu iz garaže, vendar sodišče prve stopnje njene izpovedi v tem delu ob izostanku ustrezne trditvene podlage utemeljeno ni upoštevalo.

10Sodišče prve stopnje ni ugotovilo le, da bi bila tožnica v času spornih vnosov v bližini ambulante NMP, kot mu očita pritožba, ampak da se je nahajala v ambulanti. Da bi bilo mogoče v ambulanto vstopiti tudi na način, da se izogne videonadzoru, je neupoštevna pritožbena novota, enako kot velja za navedbo, da je nemogoče, da v času od 14.16 do 14.48 ure noben drug delavec toženke ne bi vstopil v ambulanto NMP. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugotovilo, kako so bili sporni vnosi izvedeni; ugotovilo je, da so bili izvedeni v ambulanti NMP (v kateri je bila tožnica ravno v tistem času, v katerem so se izvajali vnosi), in sicer s profesionalno kartico A. A., ki se je ves čas nahajala v računalniku v ambulanti (pri tem je upoštevalo izpovedi prič E. E. in B. B., tudi izpoved priče F. F.), in uporabniškim geslom B. B., s katerim je bila tožnica seznanjena (izpoved tožnice). Glede na navedeno v pritožbi neutemeljeno poudarja, da bi lahko bili vnosi izvedeni tudi na daljavo (saj niso bili), pa tudi, da bi jih lahko izvedel kdorkoli, saj se je v ambulanti NMP točno v času vnosov nahajala ravno ona. Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da v času, ko se je tožnica nahajala v ambulanti NMP, tam ni bilo nikogar drugega; tožnica njenih navedb pred sodiščem prve stopnje niti ni konkretizirano prerekala.

11V pritožbi tožnica podaja številne novote, v zvezi s katerimi v pretežni meri ne utemelji, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob izpolnjenih pogojih iz četrtega odstavka 286. člena ZPP do konca glavne obravnave - gre za navedbe, da ni razpolagala z zdravstvenimi karticami oziroma osebnimi podatki 17 oseb, na katere se nanašajo sporni vnosi, da je toženka v letu 2021 delovala neodgovorno in neresno, kršila pravilnike, predvsem pa, da je nemogoče, da bi ena oseba v 26 minutah izvedla 17 vnosov. Teh navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Za nekatere navedbe v pritožbi, ki so prav tako novote, je tožnica utemeljevala pogoj nekrivde, da jih je izvedela šele po koncu postopka pred sodiščem prve stopnje - navedbe, da ima toženka skupino na terenu, ki je proti plačilu zbirala zdravstvene kartice oseb, ki se niso želele cepiti, da je kazensko ovadbo toženka podala tudi zoper A. A. in da je delovno razmerje prenehalo nekaterim zdravnikom. Te navedbe, če bi bil pogoj nekrivde izpolnjen, niso bistvene za odločitev.

12Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kazenske postopke, v katerih je bila zaslišana kot priča. Na naroku v novem sojenju dne 25. 9. 2023 je navedla, da je bila že dvakrat vabljena kot priča pred delovnim sodiščem v sporu delavca, ki je bil zaslišan, ali pozna tožnico, ali je razpolagala z njegovo zdravstveno kartico, pa je to zanikal oziroma je izpovedal, da ni bil v stiku niti s tožnico niti z F. F. Tudi če bi navedeno držalo, to glede na dejstvo, da je bilo vnosov več, kot se tožnici očitajo in kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zatrjevano dejstvo z ničemer ne vpliva na ugotovljeno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izrecno razlogovalo o krivdi tožnice, na kar opozarja v pritožbi, vendar je že ugotovljena kršitev takšna, da jo delavec lahko stori samo hote (namenoma oziroma naklepno).

13V pritožbi tožnica oporeka presoji o podanih znakih kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ki ga stori, kdor ponaredi javno listino, oporoko, javno ali uradno knjigo ali kakšno drugo knjigo, ki se mora voditi na podlagi zakona, spremeni tako pravo listino ali kdor tako ponarejeno ali spremenjeno listino hrani zaradi uporabe ali jo uporabi kot pravo, in navaja, da bi bili kvečjemu podani znaki kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena KZ-1, ki ga stori, kdor neupravičeno vstopi ali vdre v informacijski sistem ali kdor neupravičeno prestreže podatek ob nejavnem prenosu v informacijskem sistemu ali iz njega. Tudi če bi šteli, da so podani znaki tega kaznivega dejanja ali znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, ki ga stori, kdor spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi kar koli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu, to na zakonitost odpovedi ne vpliva, saj toženka kot delodajalec ni bila dolžna pravno okvalificirati kršitve, bistveno je, da je dejanski razlog odpovedi, kot že navedeno, pisno obrazložila. Iz pisne obrazložitve razloga v odpovedi pa izhaja, da so v očitanem in ugotovljenem (dokazanem) ravnanju tožnice podani vsi znaki kaznivega dejanja - tožnica je z nepooblaščenim vnosom (z uporabo tuje profesionalne kartice in uporabniškega gesla) vstopila v informacijski sistem in tako dosegla, da je izdajatelj javne listine, kar je potrdilo o cepljenju, v zmoti izdal javno listino z lažno vsebino, da so določene osebe (17) cepljene, čeprav niso bile.

14Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela (154. člen ZPP), toženka pa stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).