VSM Sodba IV Kp 13020/2021

I. Pritožbi zagovornika obdolženega B. B. ter pooblaščenca zasebnega tožilca C. C. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso in potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado ter potrebne izdatke njegove pooblaščenke. Zasebnega tožilca C. C. je po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- obdolženčev zagovornik (v nadaljevanju zagovornik) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca spozna za nedolžnega storitve očitanega mu kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

- pooblaščenka zasebnega tožilca (v nadaljevanju pooblaščenka) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek pred drugim sodnikom.

3Na pritožbo zagovornika je odgovorila pooblaščenka, na pritožbo pooblaščenke pa zagovornik, oba s predlogom, da višje sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrne.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Zagovornik, ki v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zatrjevanih kršitev ni konkretiziral, saj ni navedel niti tega, katere konkretne kršitve (po kateri točki) 372. člena ZKP ima v mislih, prav tako tudi ni navedel, katere konkretne kršitve iz 371. člena ZKP (po kateri točki in odstavku) očita prvostopenjskemu sodišču. Da bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu izpodbijane sodbe višje sodišče ni ugotovilo.

6S preostalimi navedbami zagovornik graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, a mu v tem ni mogoče pritrditi. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornika ter proučitvi spisovnih podatkov, višje sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 dokazana.

7Pritožba ponuja lastno dokazno oceno. Zagovornik trdi, da ni dokazano, da je obdolženec kritičnega dne izrekel besedo "Jud" ampak "ljudje", kar izhaja tako iz posnetka, navedeno pa je potrdila tudi obdolženčeva partnerka - priča A. A. Sodišče prve stopnje je tako po njegovi oceni zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledilo izpovedbi zasebnega tožilca in njegove partnerke D. D., ki je neverodostojno izpovedala, da je slišala razžalitev s strani obdolženca, saj ima zaradi narave razmerja z zasebnim tožilcem osebni interes, da le ta v postopku uspe.

8S takšnimi pritožbenimi stališči ne gre soglašati. Za zaključek, da je obdolženec izvršil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago predvsem na podlagi posnetka pod prilogo A4. Na podlagi ogleda navedenega posnetka, iz katerega brez dvoma izhaja, da je obdolženec kritičnega dne zasebnega tožilca razžalil z besedami "Jebemti Judu", se je prvostopenjsko sodišče namreč prepričalo o izrečenih besedah obdolženca. Iz posnetka je bilo nadalje videti, da je kritičnega dne potekala komunikacija med zasebnim tožilcem, obdolžencem in njegovo partnerko, da je bil obdolženec vidno razburjen in da je govoril zelo glasno. Pritožbeno navajanje, da je partnerka zasebnega tožilca D. D. neverodostojna, saj da ni mogla slišati obdolženca, se zato izkaže za povsem neutemeljeno. Na podlagi posnetka in tekom postopka prepričljive izpovedbe D. D., je prvostopenjsko sodišče namreč pravilno ugotovilo, da je slednja kritičnega dne imela odprto okno in da je tako zagotovo slišala pogovor oziroma besede obdolženca, kot je to izpovedala. Zagovornik tudi ne more uspeti z navajanjem, da je obdolženec kritičnega dne rekel "ljudje" in ne "Jud", kar je potrdila tudi njegova partnerka A. A., saj se iz posnetka razločno sliši, da temu ni bilo tako, navedeno pa sta potrdila tudi zasebni tožilec in priča D. D.

9Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da stanuje obdolženec na naslovu E. ulica v Mariboru in da se zasebni tožilec kot tujec zaradi kaznivega dejanja ne more integrirati v okolje, v katerem prebiva, ker da ga sosedje ne sprejemajo, saj navedeni okoliščini nista odločilnega pomena oziroma takšne narave, da bi lahko vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz istega razloga je neutemeljena tudi pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da je policistka F. F. potrdila, da je obdolženec že predhodno žalil zasebnega tožilca. Pritožba namreč pri tem prezre, da predhodna žalitev ni bila predmet tega kazenskega postopka in da tudi ta okoliščina ni odločilnega pomena, saj ne utemeljuje suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

10Kot neutemeljena je prepoznati tudi zagovornikova pritožbena izvajanja, da se zasebni tožilec ni mogel počutiti ogroženega ali razžaljenega, saj da beseda ni bila namenjena njemu, temveč je to povedal le svoji partnerki A. A. Takšne pritožbene navedbe so povsem zgrešene, saj je iz posnetka moč videti, da je v trenutku, ko so bile izrečene očitane besede, zasebni tožilec stal le nekaj metrov stran od obdolženca, slednji pa je govoril zelo glasno in se je torej zavedal, da ga zasebni tožilec sliši ter posledično inkriminirano besedno zvezo izrekel prav z namenom prizadeti zasebnega tožilca in njegovo osebno dostojanstvo. Višje sodišče na tem mestu pripominja, da se za kaznivo dejanje razžalitve ne zahteva, da bi moral žalitev slišati še kdo drug,¹ ampak je kaznivo dejanje podano v primeru, če je žaljiva vsebina izrečena neposredno oškodovancu, kakor tudi v primeru, če je izrečena tretjim osebam ali zapisana, vendar tako, da ljudje vedo, kdo je s tem mišljen.² Pritožbene navedbe, da izjava ne more biti objektivno žaljiva, saj nihče drug ni slišal tega pogovora, pri čemer tudi ni podan obdolženčev naklep storiti kaznivo dejanje, se zato izkažejo kot neutemeljene.

11Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi v delu, ko navaja, da obdolženec ni vedel, da je zasebni tožilec Jud, saj nasprotno izhaja iz izpovedbe zasebnega tožilca in priče D. D., ki jima je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo. Pritrditi je sicer zagovorniku, ko navaja, da sama beseda Jud nima zaničevalnega oziroma slabšalnega pomena, vendar pa pri tem prezre, da se obdolžencu ne očita, da je zasebnega tožilca razžalil z besedo "Jud", temveč z besedno zvezo "Jebemti Judu", torej z dodano kletvico, ki ji je ob upoštevanju spremljevalnih okoliščin (pogovorni ton, družbeno okolje, kraj, kjer so bile besede izrečene) moč pripisati žaljiv pomen. Po oceni višjega sodišča inkriminirana izjava tako nedvomno pomeni napad na čast in dobro ime zasebnega tožilca v obliki žaljive vrednostne ocene, takšna izjava pa je tudi objektivno žaljiva. Pri tem zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more omajati niti pritožbeno naziranje, da je bil posredni cilj zasebnega tožilca priti do nesorazmerno visoke odškodnine, saj je predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka zakonska pravica, ki jo zasebnemu tožilcu omogoča 101. člen ZKP.

12Zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji, in sicer da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo kot olajševalno okoliščino izzivalnost s strani zasebnega tožilca, časovno oddaljenost in predhodno nekaznovanost. Na drugi strani pa pooblaščenka v pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče po njeni presoji napačno izbralo in odmerilo kazensko sankcijo s predlogom, da obdolžencu izreče denarno in zaporno kazen.

13Po presoji višjega sodišča ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v smeri ne enega ne drugega pritožbenega predloga. Glede zagovornikovega navajanja, da je zasebni tožilec izzival oziroma vznemiril obdolženca, zagovornik prezre, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi ogleda posnetka in izpovedbe zasebnega tožilca ter priče D. D., navedeno označilo kot neprepričljiv poskus obrambe, s katerim je obdolženec skušal prikazati, da ni bil on tisti, ki je govoril glasno in se vedel neprimerno. Nekaznovanost in časovno oddaljenost pa je kot olajševalni okoliščini ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Zagovornik namreč prezre, da prvostopenjsko sodišče v skladu s 46. in 57. členom KZ-1 nižje kazni zapora in krajše preizkusne dobe ne more določiti. Kar zadeva navajanj pooblaščenke, da je prvostopenjsko sodišče po njeni presoji premalo upoštevalo, da je obdolženec zasebnega tožilca že prej žalil, da je pri inkriminiranih besedah šlo za narodno oziroma versko nestrpnost, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z direktnim naklepom, na javnem kraju in da se zasebni tožilec zaradi tega ni uspel integrirati v okolju, pa višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri izbiri kazenske sankcije vse navedene okoliščine upoštevalo v okviru teže storjenega kaznivega dejanja in storilčeve krivde, pri čemer pa posebnih obteževalnih okoliščin ni našlo. Ker je bilo tako v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe prepoznati korektno upoštevanje načela individualizacije kazni, pritožbenima predlogoma po spremembi grajane prvostopenjske odločbe ni bilo slediti, marveč je bilo zaključiti, da je z odmero izpodbijane kazenske sankcije znotraj predpisanih zakonskih meja v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje v povsem primernem obsegu izvršilo pripadajočo mu diskrecijsko pravico. Višje sodišče tako ugotavlja, da je bil pri sprejeti odločitvi dosledno upoštevan namen kaznovanja, ki v sodobnem sistemu kaznovalnega prava nikoli ne sme zaobiti vidika spoštovanja človeškega dostojanstva, osebnosti storilca in socialne pravičnosti.

14Pooblaščenka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi kršitev 105. člena ZKP. Navaja, da je sodišče prve stopnje imelo zadosti podatkov za priznanje premoženjskopravnega zahtevka zasebnega tožilca in da je tako podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Očitana kršitev ni podana. Tudi po presoji višjega sodišča namreč podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo o tem zahtevku, prav tako pa zasebni tožilec ni predložil dokazov za ugotovitev premoženjskopravnemu zahtevku, ugotavljanje le-tega pa ne bi bilo v skladu z načelom smotrnosti in ekonomičnosti postopka, saj bi moralo prvostopenjsko sodišče za presojo utemeljenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo dokazni postopek nedopustno in po nepotrebnem razširiti, s čimer bi tudi neekonomično podaljšalo sojenja na prvi stopnji. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno, na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP, zasebnega tožilca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

15Po obrazloženem, in ker višje sodišče ob preizkusu po 383. členu ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika in pritožbi pooblaščenke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16Odločitev o plačilu sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe zagovornika in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 7222 Taksne tarife ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.

¹ Kot se to zahteva pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1, ki je podano le takrat, če za storilčevo trditev izve še kdo tretji.
² Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 634/2003 z dne 23. 1. 2004.