VSC Sodba Cp 38/2023

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I. in II. izreka spremeni tako, da sedaj glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico v znesku 1.286,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2019 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2019 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 1.025,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku 8-dnevnega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti njene pritožbene stroške v znesku 336,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala, da ji v roku 8 dni plača glavnico v znesku 1.286,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2019 dalje do plačila ter ji povrne izvršilne stroške v istem roku v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi, to je od 21. 2. 2019 dalje do plačila in nadaljnje pravdne stroške v roku 15 dni od izdaje odločbe dalje, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 15. dnevnega roka dalje, vse na TRR račun tožeče stranke. Pod točko II. izreka pa je tožeči stranki še naložilo, da je dolžna v roku 8 dni vrniti toženi stranki 918,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka dalje do plačila.

2Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa samo odloči tako, da spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter naloži toženi stranki plačilo vseh nastalih prvostopenjskih in pritožbenih stroškov tožeče stranke. V pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prepričana pa je tudi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da je zmotno materialno pravno naziranje sodišča prve stopnje, da je sporna določba 2. odstavka 4. člena Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 20. 10. 2017 (v nadaljevanju: Pogodba) nična in da s to določbo tožeča stranka kot delodajalec za nazaj sankcionira toženca kot delavca, saj zahteva od njega plačilo dodatka k najemnini za obdobje, ko je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki. Ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sporna določba ureja delovno razmerje in predstavlja dogovor o trajanju delovnega razmerja, zaradi česar ne gre za običajno obligacijsko razmerje in zanj veljajo določila Zakona o delovnih razmerjih, da je takšna določba nična, ker tovrstne ugodnosti delavcem, vezane na dogovorjeno trajanje pogodbe o zaposlitvi, niso dopustne in niso skladne z določbami ZDR-1 kot prisilnimi predpisi in da ima tako zapisana določba naravo pogodbene kazni za primer nespoštovanja pogodbe, kar pa pri urejanju delovnih razmerij ni dopustno in je takšen dogovor ničen. Pri tem izpostavlja, da podpis pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij ni bil pogoj za zaposlitev pri tožeči stranki, da je edina obveznost tožene stranke (v nadaljevanju: toženec) po Pogodbi plačevanje najemnine, ne pa zaposlitev pri tožeči stranki najmanj 4 leta. To ni obveznost, ki bi jo moral toženec izpolniti in v primeru kršitve plačati pogodbeno kazen. Višina najemnine je že od prvega dne najema dogovorjena na 125,00 EUR za primer, da toženec ni zaposlen 4 leta. Če ni zaposlen 4 leta, ne gre za nobeno kršitev pogodbenih obveznosti. Meni, da dogovor v 2. odstavku 4. člena Pogodbe ni ničen in ne pomeni pogodbene kazni, kot to izpostavlja sodišče v obrazložitvi sodbe. Gre zgolj za finančno ugodnost za toženo stranko, ki pa je bila glede višine najemnine vezana na določeno trajanje najema, torej 4 leta. Tožeča stranka še izpostavlja, da je bila Pogodba sklenjena po tem, ko sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o zaposlitvi (to izhaja iz Pogodbe, prav tako pa so to izpovedale s strani tožeče stranke predlagane priče). Podpis Pogodbe je bil povsem prostovoljen ter ni bil obvezen za toženo stranko. Pogodba ne ureja nobene od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi. Gre za prostovoljni dogovor med strankama o možnosti bivanja toženca pri tožeči stranki in ceni najema, torej za dogovor o najemu službenega stanovanja, za katero se uporabljajo pravila Stanovanjskega zakona (SZ-1). Cena najema je lahko vezana na določeno trajanje najema in se lahko dogovori v različni višini glede na trajanje. Toženec je imel možnost od samega začetka plačevati višjo najemnino in je lahko prosto odločal od samega začetka, kako dolgo bo v najemnem razmerju. Tak dogovor pa po mnenju tožeče stranke ni ničen in ne pomeni pogodbene kazni. Pogodba ne ureja delovnega razmerja, to je dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, povsem neodvisno od najema. Prebivanje v službenem stanovanju ni pogoj za delovno razmerje in ni sestavina pogodbe o zaposlitvi, zato se ne more šteti, da se s Pogodbo ureja delovno razmerje. Tožeča stranka zato sodišču prve stopnje v tem delu očita zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da v konkretnem primeru dogovor ne pomeni sankcije za primer kršitve pogodbene obveznosti. Toženec s tem, če odpove delovno razmerje pred 4 leti, ne krši pogodbene obveznosti, zato ne gre za pogodbeno kazen. Toženec se je lahko že od sklenitve pogodbe o najemu dalje prostovoljno odločil, po kateri ceni bo bival v stanovanju, ali po višji manj kot štiri leta ali po nižji več kot štiri leta. Ne gre za nobeno obveznost, ne prisilo, nobeno kazen, še posebej pa ne gre za dodatek k pogodbi o zaposlitvi glede trajanja delovnega razmerja. Trajanje delovnega razmerja je bilo določeno s pogodbo o zaposlitvi in ne s pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij. Toženec ima prosto dogovorjeno ceno najema — cena je bila dogovorjena glede na trajanje najmanj 4 leta ali manj kot 4 leta. Če je toženec zaposlen manj kot 4 leta, tudi za ta primer dogovorjena cena, ki se vtožuje, ne pomeni pogodbene kazni, ker je tudi cena 125,00 EUR, ki jo mora plačati v tem primeru toženec, ugodna, nižja od dejanske tržne vrednosti najema — kar priznava tudi toženec, ko navaja, da sedaj drugje plačuje višjo najemnino, pa ga to ne moti. Tožeča stranka je v zvezi s tem podala trditve, ki jih toženec ni prerekal. Sodišču prve stopnje tožeča stranka očita, da je napačno štelo dogovor kot del dodatka k pogodbi o zaposlitvi zato, ker je bila možnost dogovora tožencu predstavljena že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo pa je, da je toženec Pogodbo podpisal kasneje, povsem prostovoljno. Višji znesek najemnine za primer, da ni zaposlen več kot 4 leta, pa po mnenju tožeče stranke ne predstavlja pogodbene kazni v delovnem razmerju. Toženec bi lahko bival kjer koli, na prostovoljnost in razumevanje pogodbenih določil pa je pomembno prav dejstvo, da je toženec razumel pomen določil, imel čas o njih razmisliti in se je za sklenitev Pogodbe povsem prostovoljno odločil. Tožeči stranki ni jasno, kaj želi povedati sodišče prve stopnje z obrazložitvijo v točki 22. izpodbijane sodbe, v kateri je pojasnilo uporabo materialnega prava tudi z institutom odškodninske odgovornosti in ob tem navedlo, da gre za nedovoljeno pogodbeno kazen, ki ni dogovorjena za konkurenčno klavzulo, ki bi bila sicer dovoljena. Izpostavlja še, da določila o bonitetah niso nobena pogodbena kazen. Če bi bila, bi vsi, ki plačujejo bonitete, plačevali pogodbene kazni. Sodišču prve stopnje očita še bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo zagrešilo tudi s tem, ko je v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da bi naj bila določba v Pogodbi diskriminatorna, ker bi naj bila dogovorjena samo za delavce BIH, saj to ni res - tožeča stranka je zatrjevala, da je tako možnost ponudila vsem zaposlenim - to pa pomeni, da čisto vsak zaposlen lahko biva pri tožeči stranki, ne samo delavci BIH in zato ni diskriminatorna. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava iz razloga, ker pri odločitvi ni uporabilo pravil Stanovanjskega zakona (SZ-1) o službenih najemnih stanovanjih in določil OZ, pa tudi iz razloga, ker je zmotno štelo, da gre pri Pogodbi za dodatek k pogodbi o zaposlitvi, dejansko pa gre za sklenitev službenega najemnega razmerja, z veljavnim dogovorom o višini najemnine.

3Toženec je na pritožbo tožeče stranke odgovoril. V odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženca zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka od toženca zahtevala plačilo po računu št. 7030-95 z dne 7. 2. 2019 v znesku 1.326,61 EUR, pri čemer je upoštevala dobropis 40,18 EUR, zato uveljavlja le znesek 1.286,43 EUR in zakonske zamudne obresti od 20. 2. 2019 dalje. Navajala je, da se je s Pogodbo toženec v 4. členu te pogodbe zavezal, da če odpove oziroma ne podaljša pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki pred potekom trajanja zaposlitve 4 let, da je dolžan tožeči stranki povrniti za vsak mesec bivanja v prostorih delodajalca dodatnih 75,00 EUR kot dejanski strošek najemnine. Ker je toženec tožeči stranki dne 29. 1. 2019 podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi pred potekom 4-ih let zaposlitve pri tožeči stranki, mu je tožeča stranka za obdobje od 20. 10. 2017 do 19. 2. 2019, ko je prenehal z bivanjem v njenih prostorih, zaračunala doplačilo stroškov najemnine v skladu s Pogodbo. Toženec je namreč podal odpoved sam in so bili zato podani pogoji za poračun najemnine v skladu s Pogodbo.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo in zaključilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta sklenili Pogodbo z dne 20. 10. 2017 in da je toženec dne 29. 1. 2019 podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi pred potekom 4-ih let zaposlitve pri tožeči stranki. Ugotovilo je še, da je tožencu bila Pogodba predstavljena v njemu razumljivem jeziku in da mu je bilo pojasnjeno, da je v 4. členu Pogodbe določeno, da če da odpoved prej kot v štirih letih, da plača polno ceno najemnine 125,00 EUR, kljub temu pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, saj je zaključilo, da je sporna določba 2. odstavka 4. člena Pogodbe nična.

8Ni pritrditi tožeči stranki, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tega svojega očitka niti ne konkretizira, saj ne pojasni glede katerih odločilnih dejstev izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov. Ker je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ena izmed tistih postopkovnih kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tej smeri opravilo tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe, vendar kakšne takšne pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ni zasledilo.

9Če pa je imela tožeča stranka to postopkovno kršitev v mislih s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb tudi s tem, ko je v točki 23. ugotovilo, da naj bi bila določba v Pogodbi diskriminatorno, ker bi naj bila dogovorjena samo za delavce BIH, to pa ni res, ker je tožeča stranka zatrjevala, da je tako možnost ponudila vsem zaposlenim, pa tako zatrjevana postopkovna kršitev ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč kvečjemu zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa je v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog.

10Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je šlo pri Pogodbi dejansko za pogodbo o najemu službenega stanovanja, za katero se uporabljajo pravila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1), predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožeča stranka v pritožbi ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla pravočasno (286. člen ZPP) navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi tožeče stranke ne more upoštevati.

11Med pravdnima strankama je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nesporno, da je bila tožeča stranka delodajalec toženca kot delavca in da sta pravdni stranki Pogodbo sklenili poleg oziroma ob pogodbi o zaposlitvi, z njo pa sta dogovorili možnost bivanja v prostorih tožeče stranke za mesečno znižano najemnino 50,00 EUR kot ugodnost za zaposlene pri tožeči stranki, če so zaposleni 4 leta. Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku¹ v izpodbijani sodbi ugotovilo še naslednja pravno relevantna dejstva, na katera je pritožbeno sodišče vezano:

- da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo z dne 20. 10. 2017, s katero sta se v 2. odstavku 4. člena dogovorili, da če delavec biva v prostorih delodajalca skupaj s sodelavcem in če odpove oziroma ne podaljša pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu, pred potekom trajanja zaposlitve štirih let, je delavec dolžan za vsak mesec bivanja v prostorih delodajalca plačati dodatnih 75,00 EUR, kot dejanski strošek najemnine,

- da je toženec dne 29. 1. 2019 podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi pred potekom 4-ih let zaposlitve pri tožeči stranki,

- da je tožencu bila Pogodba predstavljena v njemu razumljivem jeziku in da mu je bilo pojasnjeno, da je v 4. členu Pogodbe določeno, da če da odpoved prej kot v štirih letih, da plača polno ceno najemnine 125,00 EUR.

12Pritrditi je tožeči stranki, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določila Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) o pogodbi o zaposlitvi in določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o ničnosti, ko je zaključilo, da je sporna določba 2. odstavka 4. člena Pogodbe nična. Zmotno je namreč presodilo, da ta določba kljub temu, da ni zapisana v pogodbi o zaposlitvi temveč v pogodbi o urejanju medsebojnih razmerij, ne predstavlja običajnih obligacijskih razmerij med strankama, ampak dejansko ureja delovno razmerje, da predstavlja dogovor o trajanju delovnega razmerja, ker iz njegove vsebine izhajajo posledice, v kolikor toženec odpove pogodbo o zaposlitvi pred potekom 4-ih let oziroma pogodbe o zaposlitvi ne podaljša pred potekom tega časa, da je vanjo vključen tipičen element delovnega razmerja in sicer trajanje pogodbe o zaposlitvi, da kot takšna Pogodba predstavlja dodatek (aneks) k pogodbi o zaposlitvi. Pogodba oziroma sporna določba 2. odstavka 4. člena le-te ne ureja nobenega od tipičnih elementov delovnega razmerja, ki jih mora vsebovati pogodba o zaposlitvi v skladu s 1. odstavkom 31. člena ZDR-1, ne ureja pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ne ureja trajanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Od trajanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi je odvisna le višina obveznosti toženca iz Pogodbe, t.j., če bo delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi trajala manj kot 4 leta, bo moral plačati za 75,00 EUR višjo odmeno (najemnino) za bivanje v prostorih tožeče stranke. Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, kaj takšnega pa ne izhaja niti iz vsebine sporne določbe Pogodbe, da bi predstavljala dogovorjena ugodnost oziroma boniteta (za 75,00 EUR znižana najemnina) del, vrsto, obliko plačila toženca za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi oziroma sestavino plače toženca iz delovnega razmerja s tožečo stranko v skladu s 1. in 2. odstavkom 126. člena in 139. člena ZDR-1, zgolj okoliščina, da sta Pogodbo sklenili stranki, ki sta sicer tudi v razmerju delodajalec - delavec, pa sama po sebi še ne omogoča zaključka, da tudi Pogodba ureja delovno razmerje oziroma da ima naravo dodatka k pogodbi o zaposlitvi. Delavec in delodajalec namreč lahko med seboj sklepata tudi kakšne druge, povsem običajne civilno pravne pogodbe, ne le pogodbe o zaposlitvi. Prav takšna običajna civilno pravna pogodba pa je tudi predmetna Pogodba in njen 2. odstavek 4. člena, saj iz nje izhajajo zgolj medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank civilno pravne narave. Ker se z njo ne ureja delovno razmerje, takšna določba, ki za primer, da bo toženec prenehal z zaposlitvijo pri tožeči stranki prej kot v 4-ih letih, določa njegovo obveznost plačila višjega zneska najemnine, namesto 50,00 EUR mesečno še dodatnih 75,00 EUR mesečno kot razliko do dejanskega stroška najemnine, ne predstavlja nedopustne pogodbene kazni in posledično tudi ni nična, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Za civilno pravna obligacijska razmerja namreč velja splošno načelo iz 3. člena OZ, v skladu s katerim lahko udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja.

13Ker gre za običajno dvostransko civilno pravno pogodbo, ki ureja medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so civilno pravne narave, ne pa za pogodbo, ki ureja delovno pravno razmerje, je zmoten tudi materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je določilo 2. odstavka 4. člena Pogodbe tudi v nasprotju z določbami ZDR-1 (6. člen), ki prepovedujejo diskriminacijo in povračilne ukrepe glede na to, da takšne ugodnosti (nižja najemnina) tožeča stranka ni omogočila vsem svojim zaposlenim, temveč je bila v podpis ponujena le delavcem iz BIH.

14Da bi bilo sporno določilo Pogodbe nično iz kakšnega drugega razloga, ki ga predvideva 1. odstavek 86. člena OZ, t.j. da bi bilo v nasprotju z ustavo, s kakšnimi drugimi prisilnimi predpisi ali moralo, pa toženec niti ni zatrjeval, niti tega ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Sporno pogodbeno določilo 2. odstavka 4. člena Pogodbe je tako veljavno, iz njega pa izhaja obveznost toženca, ki je pogodbo o zaposlitvi, kar je med pravdnima strankama nesporno, odpovedal pred iztekom 4-ih let, da plača za bivanje v prostorih delodajalca še dodatnih 75,00 EUR mesečno kot dejanski strošek najemnine, kar znaša za obdobje od 20. 10. 2017 do 19. 2. 2019, ko je prenehal z bivanjem v prostorih tožeče stranke, kar v postopku pred sodiščem prve stopnje s strani toženca ni bilo prerekano, 1.326,61 EUR, zmanjšano za dobropis v višini 40,18 EUR pa 1.286,43 EUR. Ta znesek je toženec tožeči stranki dolžan plačati na podlagi 2. odstavka 4. člena Pogodbe, pa tudi na podlagi splošne določbe 1. odstavka 9. člena OZ, ki določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

15Tožeča stranka pa je od dneva zapadlosti računa št. 7030-95 z dne 7. 2. 2019, t.j. od dne 20. 2. 2019, na podlagi 1. odstavka 299. člena v zvezi s 1. odstavkom 378. člena OZ upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti.

16Pritožbeni očitki tožeče stranke o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje so tako utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožeče stranke v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 1.286,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2019 dalje do plačila (točka I./I. izreka te sodbe).

17Zaradi spremenjene sodbe sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbeno sodišče glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP moralo ponovno odločiti tudi o dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, med katere spadajo tudi izvršilni stroški. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je bilo potrebno odločiti na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP, v skladu s katerim mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker toženec v tem postopku ni uspel, mora tožeči stranki povrniti tako potrebne izvršilne stroške, ki so bili s sklepom o izvršbi odmerjeni na znesek 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od dneva vročitve sklepa za izvršbo, t.j. od dne 11. 4. 2019 dalje do plačila, kot tudi vse v skladu s 155. členom ZPP potrebne stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeči stranki je ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR priznati naslednje potrebne pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje: 200 točk za sestavo dopolnitve tožbe (Tar. št. 20/1 OT), 200 točk za prvo pripravljalno vlogo (Tar. št. 20/1 OT), 50 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku dne 5. 9. 2022 (Tar. št. 21/3 OT), 120 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja (po 4. odstavku 6. člena OT), 200 točk za zastopanje na naroku dne 21. 10. 2022 (Tar. št. 21/1 OT), 100 točk za porabljen čas med zastopanjem na naroku dne 21. 10. 2022 (po 1. odstavku 6. člena OT), 120 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja (po 4. odstavku 6. člena OT), 19,8 točk za materialne stroške (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT), 133,29 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT ), 2 x kilometrina Ormož-Celje-Ormož (200 km), kar je 2 x 90,28 EUR (po 10. členu OT) in 106,00 EUR doplačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Skupaj tako znašajo potrebni stroški tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje 1.025,73 EUR, toženec pa jih ji je dolžan povrniti v roku 8 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, zato je bilo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP potrebno izpodbijano sodbo spremeniti tudi v stroškovnem delu (točka I./II. te sodbe).

18Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih 50 točk za posvet s stranko in pregled zadeve pred vložitvijo dopolnitve tožbe, saj je to opravilo zajeto v opravilu sestave dopolnitve tožbe. Prav tako ji ni priznalo 2 x priglašenih 50 točk za pregled pripravljalnih vlog toženca, saj sta opravili zajeti v opravilih sestave prve pripravljalne vloge oziroma zastopanja na naroku, priznalo pa ji tudi ni za 50 točk preveč priglašenih stroškov za zastopanje na pripravljalnem naroku dne 5. 9. 2022, ker je bil le-ta preložen, nadalje ji ni priznalo posebej priglašenih 100 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku dne 21. 10. 2022, saj se je narok takoj nadaljeval s prvim narokom za glavno obravnavo, zaradi česar je tožeča stranka upravičena le do nagrade za zastopanje na tem naroku v višini 200 točk, priznalo pa ji tudi ni za 2,20 točk preveč priglašenih materialnih stroškov.

19Tožeča stranka je s svojo pritožbo v celoti uspela, toženec pa ni uspel z odgovorom na pritožbo, zato sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP pa mora tožeči stranki povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne OT ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,60 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo pritožbe 250 točk (Tar. št. 22/1 OT), za materialne stroške 5 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT), 33,66 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT) in 150,00 EUR sodne takse za pritožbo, skupaj 336,66 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je toženec tožeči stranki dolžan povrniti v roku 8 dni od dneva vročitve tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

20Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih 50 točk za prejem in pregled sodbe ter konferenco s stranko po Tar. št. 43 OT, saj gre za opravila, ki so že zajeta v opravilu sestave pritožbe. Prav tako ji tudi ni priznalo za 1 točko preveč priglašenih materialnih stroškov.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe.