UPRS Sodba in sklep II U 410/2020-21

I. Tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Inšpekcija za okolje in naravo, OE Murska Sobota št. 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020, se zavrže.

II. Tožbi zoper sklep Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Inšpektorat RS za okolje in prostor, OE Murska Sobota št. 06182-1671/2019-31 z dne 9. 9. 2020 se ugodi in se navedeni sklep odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dosedanji potek postopka

1Toženka je z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, OE Murska Sobota št. 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020, tožnici z dnem vročitve odločbe prepovedala odvajanje industrijske odpadne vode - hladilne in toplotno izkoriščene odpadne geotermalne vode iz naprave A. na zemljiščih s parc. št. 3073/22, 3073/21, 3073/20, 3073/19, 3073/18, 3073/17, 3073/16 in 3074/11, vse k.o. ..., ki se odvaja v potok Lipnico s parc. št. 3243 k.o. ... Prav tako ji je prepovedala odvajanje industrijske odpadne vode, ki nastane dnevno pri regeneraciji peščenih filtrov, in enkrat letno pri generalnem čiščenju bazenov iz naprave A. na zemljiščih s parc. št. 3073/22, 3073/21, 3073/20, 3073/19, 3073/18, 3073/17, 3073/16 in 3074/11, vse k.o. ..., ki se odvaja v javno kanalizacijo Občine Moravske Toplice, ki se zaključi s KČN Lukačevci. Odločila je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

2Zoper navedeno odločbo se je tožnica pritožila, vendar je bila njena pritožba zavržena kot prepozna, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnici bila opravljena vročitev na podlagi fikcije vročitve že 2. 3. 2020. Ugotovljeno je namreč bilo, da je iz vročilnice razvidno, da je bil naslovnik obveščen o prispelem pismu dne 14. 2. 2020, ker naslovnik ni imel hišnega predalčnika, je bilo sporočilo o prispelem pismu nalepljeno na vrata. Naslovnik dokumenta ni prevzel v 15 dneh in ker naslovnik ni imel hišnega predalčnika, je vročevalec odločbo vrnil inšpektoratu.

3Ugotovljeno je, da zavezanka v roku 15 dni od vročitve odločbe ni podala pritožbe zoper odločbo št. 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020, to je do 18. 3. 2020, in je odločba postala postala dokončna in pravnomočna tega dne.

4Toženka je pritožbo tožnice zoper navedeni sklep zavrnila z odločbo z dne 16. 11. 2020. Menila je, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je pritožba tožnice vložena prepozno.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

5Tožnica v vloženi tožbi izpodbija najprej odločbo številka 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020, s katero se je tožnici prepovedalo odvajanje industrijske odpadne vode - hladilne in toplotno izkoriščene odpadne geotermalne vode iz naprave A. v potok Lipnico in prepovedalo odvajanje industrijske odpadne vode, ki nastane dnevno pri regeneraciji peščenih filtrov, in enkrat letno pri generalnem čiščenju bazenov iz naprave A. v javno kanalizacijo Občine Moravske Toplice. Prav tako izpodbija sklep številka 06182-1671/2019-31 z dne 9. 9. 2020 o zavržbi pritožbe. Drugostopenjski organ je z odločbo številka 0631-49/2020-3 z dne 16. 11. 2020 pritožbo tožnice zoper sklep o zavrženju zavrnil.

6Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit zaradi napačne uporabe materialnih predpisov in ker dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Prav tako je z izdajo izpodbijanega sklepa prvostopenjski upravni organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Zaradi nevročitve pritožbe so bile kršene tudi ustavne pravice tožnice do enakega varstva pravic.

7V upravnem postopku je inšpektor za okolje ugotovil, da tožnica nima pridobljenega okoljevarstvenega dovoljenja za odvajanje industrijske odpadne vode v javno kanalizacijo ali neposredno ali posredno v vode, saj ji je le-to poteklo. Iz tega razloga je dne 13. 2. 2020 izdal odločbo št. 06182-1671/2019-18, s katero je tožnici prepovedal odvajanje industrijske odpadne vode v javno kanalizacijo Občine Moravske Toplice in v potok Lipnica. Tožnica se je z obstojem in vsebino navedene odločbe seznanila šele 16. 7. 2020, ko je s strani Inšpektorata za okolje in prostor, območna enota Murska Sobota, prejela elektronsko sporočilo s pripetim dopisom - izvršitev obveznosti iz odločbe št. 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020. Dopisu je bila priložena tudi navedena odločba s potrdilom, da je postala pravnomočna in dokončna 18. 3. 2020. Iz dopisa Inšpektorata še izhaja, da naj bi bila vročitev navedene odločbe opravljena na podlagi fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP 2. 3. 2020. Po prejemu dopisa je tožnica zaprosila za posredovanje dokumentacije, ki se nanaša na vročitev navedene odločbe. Dne 13. 8. 2020 je bila tožnici poleg drugih dokumentov poslana tudi vročilnica, iz katere izhaja, da naj bi vročevalec sporočilo o prispelem pismu nalepil na vrata.

8Tožnica navaja, da ima s pošto Moravske Toplice glede prevzema pošiljk že od začetka poslovanja sklenjen poseben dogovor. Funkcijo nabiralnika tožnice opravlja prenosni poštni predalčnik oziroma poštni kovček, v katerega poštni uslužbenci vsako jutro vložijo vso pošto iz poštnega predala tožnice ter njeno oddajno knjigo. Pooblaščen zaposleni tožnice predmetni poslovni kovček, ki nadomešča hišni predalčnik, vsak delavnik ob 8.00 uri prevzame na pošti, hkrati podpiše vročilnice za prevzem morebitnih priporočenih pošiljk ter kovček z vso vsebino preda računovodstvu družbe, ki pošto vpiše v knjigo prejete pošte. Če pošto prevzame zaposleni, ki pooblastila za prevzem priporočene pošiljke nima, poštni uslužbenci namesto same priporočene pošiljke v poslovni kovček vložijo sporočilo o prispelem pismu. Prevzem pošte na opisan način se je vršil tudi v mesecu februarju 2020, ko naj bi bila tožnici poskušana vročitev odločbe št. 06182-1671/2019-18.

9Ker poslovni kovček, kot je navedeno zgoraj, opravlja funkcijo hišnega predalčnika, je vročevalec, upoštevaje dogovor med tožnico in pošto Moravske Toplice, ravnal napačno tudi, ker po preteku 15-dnevnega roka za prevzem poštne pošiljke slednje ni vložil v poslovni kovček, temveč jo je vrnil upravnemu organu, kljub temu, da bi bila vročitev odločbe na ta način v skladu z večletnim načinom vročanja pošiljk.

10Prav tako ni bila vročitev poskušana skladno s tretjim odstavkom 85. člena ZUP. Tožnica ima naslov, naveden v sodno/poslovnem registru RS, to je Ulica ... Tam se na istem naslovu nahaja nastanitveni in wellness kompleks A., v lasti tožnice, v katerega se vstopa skozi isti vhod kot v poslovne prostore tožnice. V predmetnem kompleksu obratuje 24-urna recepcija, kjer sta v eni izmeni stalno navzoča vsaj dva receptorja, poleg tega pa je v kompleksu ves čas prisotnih večje število zaposlenih. Nihče izmed zaposlenih na recepciji, niti nihče izmed drugih zaposlenih, ki so bili na dan 14. 2. 2020 prisotni, ko naj bi vročevalec poskušal vročiti pisanje tožnici na delovnem mestu, vročevalca ni opazil. Nihče tudi ni opazil obvestila o pošiljki, ki naj bi bilo nalepljeno na vrata. Tožnica v zvezi z odločbo številka 06182-1671/2019-18 nikoli ni prejela sporočila o prispelem pismu, kljub temu, da je to za pravilnost vročitve pošiljke na podlagi fikcije vročitve bistveno. Iz tega razloga do fikcije vročitve sploh ni moglo priti. Ker se je z obstojem in vsebino odločbe seznanila šele ob prejemu dopisa z dne 16. 7. 2020, je bila pritožba, vložena dne 30. 7. 2020 po priporočeni pošti, pravočasna. Iz tega razloga sta tako sklep upravnega organa prve stopnje, s katerim je bila pritožba zoper odločbo zavržena, kot tudi odločba organa druge stopnje, s katero je bila pritožba zoper prvostopenjski sklep zavrnjena, nezakonita. Opozarja na kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in pravice do (učinkovitega) pravnega sredstva, ki jo zagotavljata 25. člen Ustave RS in 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako uveljavlja kršitev pravice do izjave.

11Ker odločba upravnega organa številka 06182-1671/2019-18 ni bila pravilno vročena, se je tožnica z njenim obstojem in vsebino seznanila šele dne 16. 7. 2020. Zato je pritožba, vložena 30. 7. 2020, pravočasna, odločitev upravnega organa, ki jo je zavrgel, pa je napačna. Zaradi nezakonitega zavrženja pritožbe je odločba upravnega organa številka 06182-1671/2019-18 postala pravnomočna, čeprav je nezakonita ter posega v ustavne pravice tožnice do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave RS. Predlaga odpravo odločbe z dne 13. 2. 2020 ter sklepa z dne 9. 9. 2020.

12Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravni spis.

Potek postopka

13Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom II U 410/2020 z dne 12. 4. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je v zadevi sporno vprašanje vročanja, o katerem se je izrekla že sodna praksa, je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

14Sodišče je v zadevi razpisalo narok, ki se ga je udeležila le tožnica, ki je vztrajala pri podanih navedbah.

Dokazni sklep

15Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo upravni spis ter predložene listine tožnice v prilogah od A1 do A11 ter zaslišalo prokurista tožnice.

K I. točki izreka

16Tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Inšpekcija za okolje in naravo, OE Murska Sobota št. 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020, ni dopustna.

17V skladu z 8. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba.

18V zadevi je ugotoviti in to navaja tudi tožnica sama, da je odločba upravnega organa številka 06182-1671/2019-18 postala pravnomočna, čeprav je po mnenju tožnice nezakonita ter posega v njene ustavne pravice. Pripomniti je, da je tako navedena odločba v tej fazi pravnomočna, čeprav je tožnica vložila pravna sredstva za odpravo pravnomočnosti, v zvezi s čimer postopki še niso končani. Ker pa sodišče odloča po stanju ob koncu glavne obravnave, navedena odločba pa je v tem časovnem trenutku nesporno pravnomočna, je bilo potrebno tožbo zoper njo zavreči. Obstoj pravnomočnosti pa je procesna predpostavka, na kateri mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče je zato v skladu z 8. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo v tem delu.

K II. točki izreka

19Tožba zoper sklep Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Inšpektorat RS za okolje in prostor, OE Murska Sobota št. 06182-1671/2019-31 z dne 9. 9. 2020 je utemeljena.

20Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek 87. člena ZUP). Tožbo v upravnem sporu je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Če naslovnik v predpisanem roku ne prevzame dokumenta, nastopi fikcija vročitve z dnem preteka tega roka (četrti odstavek 87. člena ZUP).

21Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v odločbi I Up 187/2022 z dne 9. 11. 2022, mora biti vročanje izvedeno skladno z zakonom. Če pride do pomote pri vročanju, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila (98. člen ZUP). To velja tudi za primer, ko naslovniku v postopku osebnega vročanja ni bilo skladno z zakonom puščeno sporočilo o tem, da je bila vročitev poskušana, kje se dokument nahaja, da ga je treba prevzeti v zakonskem roku ter o posledicah takega vročanja (tretji odstavek 87. člena ZUP).

22V konkretni zadevi je toženka ugotovila, da je bila vročitev odločbe opravljena v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP, in sicer dne 2. 3. 2020. Pojasnila je, da je iz vročilnice razvidno, da je bila naslovnica - pritožnica (sedaj tožnica) obveščena o prispelem pismu 14. 2. 2020, ker pa ni imela hišnega predalčnika, je bilo sporočilo o prispelem pismu nalepljeno na vrata. Tožnica dokumenta ni prevzela v petnajstih dneh od dneva tj. 14. 2. 2020, ko je bilo obvestilo nalepljeno na vrata na njenem poslovnem naslovu Ulica ..., in ker ni imela hišnega predalčnika, je vročevalec odločbo vrnil inšpektoratu. Nadalje je upravni organ prve stopnje ugotovil in obrazložil, da tožnica v roku petnajstih dni od opravljene vročitve odločbe 2. 3. 2020, ni podala pritožbe zoper odločbo št. 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020, to je do 18. 3. 2020, in je odločba zato postala dokončna in pravnomočna dne 18. 3. 2020.

23Sporno med strankama je, ali je bila tožnica obveščena o prispelem pismu oz. ali ji je bilo na vrata prilepljeno in puščeno zakonsko zahtevano pisno sporočilo o prispelem pismu, torej o poskusu vročitve izpodbijane odločbe. Od navedenega dejstva je odvisno, ali je bila izpodbijana odločba toženke tožnici pravilno vročena z nastopom fikcije vročitve (14. 2. 2020). V nasprotnem primeru je treba šteti, da fikcija vročitve ni nastopila in da je bila odločba vročena tedaj, ko jo je tožnica dejansko dobila oziroma 16. 7. 2020 in je njena pritožba pravočasna.

24Vročanje v upravnem postopku je dolžnost upravnega organa, ki je odločbo izdal. Ta organ je tudi odgovoren za zakonito in pravilno izvedbo postopka vročanja (VI. Poglavje ZUP, 83. člen in nasl.). O tem, da je bila odločba ali drug dokument (osebno) vročena, mora pridobiti in v postopku s pravnimi sredstvi predložiti vročilnico (97. člen ZUP) ali druge dokaze. Vročilnica je javna listina (169. člen ZUP). Vročilnica je praviloma dvostranski dokument, ki ga izpolnita tako prejemnik kot vročevalec (prvi odstavek 97. člena ZUP), izjemoma pa se pod zakonskimi pogoji izpolni le s strani vročevalca (npr. če prejemnik noče podpisati vročilnice ali ne zna pisati, drugi in tretji odstavek 97. člena ZUP).

25Ob pregledu spisa je ugotoviti, da vročilnica v obravnavani zadevi ni bila izdelana, temveč je bilo kot dokaz o vročitvi tožnici posredovano sporočilo o prispelem pismu z dne 14. 2. 2020, ki naj bi bilo prilepljeno na vrata. Tako obvestilo vročevalca organu o tem, da je bila vročitev opravljena na podlagi fikcije iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, pa ni javna listina. Gre le za listino, ki jo v okviru svoje medsebojne komunikacije z organom izdela vročevalec za potrebe izvedbe postopka vročanja.

26Navedeno seveda ne jemlje dokazne vrednosti takemu obvestilu vročevalca, saj se lahko tako toženka kot sodišče ob odsotnosti prepričljivih nasprotnih dokazov opre na navedeno listino kot na dokaz o pravilni izvedbi vročitve. Vendar pa navedeno obvestilo nima procesne posledice, da bi se breme dokazovanja (ne)vročitve prevalilo na stranko postopka, kot to velja v primeru dokazovanja vročitve z vročilnico, ki je javna listina.

27Tako je v primeru nastopa fikcije vročitve pri presoji, ali je bila vročitev zakonito opravljena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, sodišče dolžno upoštevati in po načelu proste presoje dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) vrednotiti vsa dejstva in dokaze, ki so jih predložile stranke upravnega spora glede na okoliščine posameznega primera. Pri tem pa je tudi pomembno, da je upravni organ (toženka) tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka (tožnice). Tako še posebej velja, da tožnica ni dolžna dokazati negativnih dejstev v zvezi s tem, npr. da sporočilo o prispelem pismu ni bilo puščeno v njenem hišnem predalčniku oziroma nalepljeno na vrata. To bi glede na njen pravni položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali pooblaščena oseba kot izvrševalec vročanja, zanjo predstavljalo nesorazmerno breme pri uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva. Glede na navedeno zadošča, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.¹

28Tako za prepričanje sodišča, da vročitev ni bila opravljena skladno z zakonom, zadošča prepričljivo in z dokazi podprto utemeljevanje, ki vzbudi resen dvom v to, da je bilo sporočilo o prispelem pismu prilepljeno na vrata. To pa je tudi v obravnavani zadevi mogoče le z dokazovanjem različnih okoliščin, ki posredno kažejo na temu nasprotna dejstva.

29V konkretni zadevi je poudariti, da je tožnica vseskozi zatrjevala, da na svojem poslovnem naslovu nima hišnega predalčnika. Navedeno pa je potrdil tudi zaslišani prokurist tožnice A. A., ki mu je sodišče sledilo, saj je s svojo tekočo in jasno izpovedbo prepričal sodišče o resničnosti povedanega. Tako iz navedb tožnice kot izpovedbe zaslišanega A. A. namreč izhaja, da ima tožnica s pošto Moravske Toplice v zvezi s prevzemom pošiljk že od začetka poslovanja sklenjen poseben dogovor, in sicer namesto hišnega nabiralnika uporablja poslovni kovček, v katerega poštni uslužbenci vsako jutro vložijo vso pošto, naslovljeno nanj, ter njegovo oddajno knjigo. Pooblaščen zaposleni tožnice predmetni poslovni kovček vsak delavnik (od ponedeljka do petka) ob 8.00 uri prevzame na pošti, hkrati podpiše vročilnice za prevzem morebitnih priporočenih pošiljk ter kovček z vso vsebino preda računovodstvu družbe, ki pošto vpiše v knjigo prejete pošte. Če pošto prevzame zaposleni, ki pooblastila za prevzem priporočene pošiljke nima, poštni uslužbenci namesto same priporočene pošiljke v poslovni kovček vložijo sporočilo o prispelem pismu. Prevzem pošte na opisan način se je vršil tudi v mesecu februarju 2020, ko naj bi bila tožnici poskušana vročitev odločbe št. 06182-1671/2019-18. Iz tega izhaja, da bi, skladno z opisanim dolgoletnim ustaljenim načinom vročanja pošte tožnici, ki je zaposlenim na pošti Moravske Toplice nedvomno poznan, vročevalec moral sporočilo o prejetem pismu vložiti v poslovni kovček oziroma priporočeno pošiljko izročiti zaposlenemu pri tožnici, pooblaščenem za sprejem priporočenih pošiljk ob njegovem vsakodnevnem obisku poštne poslovalnice. Ker poslovni kovček, kot je opisano zgoraj, opravlja funkcijo hišnega predalčnika, je vročevalec, ob upoštevanju dogovora med tožnico in pošto Moravske Toplice, ravnal napačno tudi, ker po preteku 15-dnevnega roka za prevzem poštne pošiljke, slednje ni vložil v poslovni kovček, temveč jo je vrnil inšpektoratu, kljub temu, da bi bila vročitev odločbe na ta način v skladu z večletnim načinom vračanja pošiljk in da bi se na ta način zagotovila večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub načinu vročitve (fikcija) res seznanil s pisanjem.

30Da ima tožnica s pošto dogovor o takšnem načinu vročanja pošiljk, kot je navedeno zgoraj, pa izhaja tudi iz sklepa Tržnega inšpektorja št. 0610-8273/2020-4-32010 z dne 9. 11. 2020 (priloga A9).

31Ugotoviti, je, da je tožnica tudi izpostavila, da tudi če vročevalec zgoraj opisane ustaljene prakse med pošto in tožnico ne bi upošteval, bi moral pošiljko v skladu z 85. členom ZUP poskusiti vročiti na naslovu tožnice, navedenem v registru. Tam obratuje 24-urna recepcija, poleg tega pa je v kompleksu stalno prisotnih več zaposlenih. Navedeno je potrdil tako A. A., to pa izhaja tudi iz navedenega sklepa Tržnega inšpektorata.

32Sodišče ugotavlja, da tožnica upravičeno opozarja, da če bi vročevalec pošiljko v resnici poskušal vročiti na poslovnem naslovu tožnice, bi prav gotovo na recepciji preveril, kje se nahaja zakoniti zastopnik tožnice oziroma pooblaščen zaposleni za sprejem priporočenih pošiljk, da bi mu pošiljko lahko vročil. Glede na število zaposlenih, ki se v kompleksu nahajajo, pri čemer je prokurist A. A. povedal, da imajo 100 zaposlenih in 200 gostov na dan, mu ni jasno, zakaj ni bilo vročeno vsaj preko recepcije. Prav tako je poudaril, da če bi bilo na vratih zalepljeno obvestilo, potem bi to gotovo kdo opazil, saj imajo velika steklena vrata.

33V obravnavani zadevi na dejstvo, da je bilo sporočilo o prispelem pismu iz tretjega odstavka 87. člena ZUP v zvezi z izpodbijano odločbo dne 14. 2. 2020 puščeno na vratih poslovnega prostora, kaže le sporočilo o prispelem pismu v prilogi A8. Nasprotno temu tožnik logično pojasni, da če bi prišel vročevalec, bi ga gotovo videl kateri od zaposlenih, prav tako bi nalepljeno obvestilo opazil kdo izmed zaposlenih na recepciji, ki obratuje 24 ur.

34Pri presoji navedenih dokazov je treba izhajati iz potrebe po varstvu ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva. Vendar pa je tudi sodno varstvo lahko omejeno z določenimi formalnimi zahtevami, ki ne pomenijo nedopustnega poseganja vanj, temveč ustavno dopustni način njegovega uresničevanja.

35V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da je tožnica navedla ter z zaslišanjem prokurista ter sklepom Tržnega inšpektorata predložila dovolj konsistentna dejstva in dokaze, ki vzbujajo resen dvom v pravilnost vročitve.

36Glede na vse navedeno je sodišče tožbi na razveljavitev sklepa sklep Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Inšpektorat RS za okolje in prostor, OE Murska Sobota št. 06182-1671/2019-31 z dne 9. 9. 2020 ugodilo, saj je izkazan resen dvom v pravilnost in zakonitost vročitve in je treba šteti, da je pritožbeni rok začel teči takrat, ko se je tožnica dejansko seznanila z izpodbijano odločbo, to pa je bilo po navedbah tožnice šele ob prejemu elektronske pošte 16. 7. 2020.

37Sodišče je glede na vse navedeno, na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi zoper sklep Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Inšpektorat RS za okolje in prostor, OE Murska Sobota št. 06182-1671/2019-31 z dne 9. 9. 2020 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

K III. točki izreka

38Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožnici glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico v postopku kot pooblaščenka zastopala odvetnica, ji je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 385,00 EUR, ki se, ob upoštevanju, da je pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, poveča za 22 % DDV. Toženka mora navedeni znesek tožnici plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje tečejo zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvim odstavkom 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

39Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Tako Vrhovno sodišče RS že v sklepih I Up 62/2017 z dne 5. 1. 2017, I Up 91/2019 z dne 11. 6. 2019 in drugih.