VSL Sodba PRp 37/2023

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških in stroški postopka bremenijo proračun.

1Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilcu za prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) izrekel globo v znesku 500,00 EUR in stransko sankcijo 7 kazenskih točk z možnostjo polovičnega plačila globe. Po vložitvi zahteve za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo ZSV 2079/2021 z dne 24. 11. 2022 razsodilo, da se zahteva za sodno varstvo storilca zavrne kot neutemeljena, storilec pa je dolžan plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR.

2Proti sodbi vlaga storilec pravočasno pritožbo. Sklicuje se na prvi odstavek 8. člena ZPrCP in na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/05-38 z dne 19. 6. 2008 ter navaja, da je s predložitvijo računov družbe A. A. iz Banja Luke za izvajane zobozdravstvenih storitev dokazal več kot razumen dvom, da v spornem času ni bil v Sloveniji, pri čemer iz računa za opravljene storitve med 27. 9. 2021 in 1. 10. 2021 izhaja, da je bil v Banja Luki tudi 29. 9. 2021, ko naj bi bil storjen očitani mu prekršek. Resda bi se teoretično lahko po vsakem posegu vozil v Slovenijo, kar pa je nelogično in neživljenjsko ob dejstvu, da ima stalno bivališče v Bosni. S predloženimi računi je vsekakor izzval v najmanjši meri razumen dvom, da spornega dne ni bil v Ljubljani in ne kot zahteva naslovno sodišče, da bi to moral dokazati s stopnjo gotovosti. To izhaja tudi iz računa za nadaljevanje zobozdravstvenih storitev zaradi komplikacij med 2. in 5. 10. 2021. V času opravljanja zobozdravstvenih storitev so bili z istim motornim kolesom in na isti lokaciji storjeni tudi drugi prekrški po ZPrCP, pa je naslovno sodišče na podlagi istih dokumentov družbe A. A. iz Banja Luke štelo, da je uspel vzbuditi razumen dvom, da v spornem času ni bil v Ljubljani in je sodišče postopek zoper njega ustavilo. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, ugodi zahtevi za sodno varstvo ter postopek o prekršku ustavi. Prilaga sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 2081/2021 z dne 24. 10. 2022.

3Pritožba je utemeljena.

4Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno zmotno uporabilo določbo 8. člena ZPrCP.

5Določba 8. člena ZPrCP ureja odgovornost lastnika vozila in v prvem odstavku določa, da se, če je prekršek storjen zoper varnost cestnega prometa z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Če je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek iz prejšnjega odstavka, pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, pa se kaznuje za prekršek njihova odgovorna oseba (drugi odstavek 8. člena ZPrCP). Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-295/05-38 z dne 19. 6. 2008, s katero je odločilo, da takrat veljavni prvi odstavek 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (določba je bila enaka sedaj veljavni določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP) ni v neskladju z Ustavo RS, navedlo, da navedena določba ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Če tak dvom izkaže, izda sodišče sodbo, s katero postopek zoper lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila ustavi (5. točka prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških; ZP-1). Težo dokaznega bremena je treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti (načelo in dubio pro reo). Predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo (24. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS). Tudi iz odločb Vrhovnega sodišča RS, ki skrbi za enotno sodno prakso, izhaja, da določbe prvega odstavka 8. člena ZPrCP ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov; bistveno je, da storilec vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov; dolžnost predložitve dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva iz 8. člena ZPrCP, ne pomeni uvedbe razpravnega načela in izenačitev položaja storilca v prekrškovnem postopku s položajem stranke v pravdnem postopku (sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013).

6Prvostopenjsko sodišče je na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo storilca, pridobilo podatke iz evidence e-Risk ter prebralo spis prekrškovnega organa. Po presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj je sodišče zaključilo: (-) zahtevi za sodno varstvo, v kateri je storilec zatrjeval alibi (da je bil v času storitve prekrška drugje) ni sledilo, ker je njegov zagovor v bistvenih delih ostal nepodprt z dokazi in je neprepričljiv; (-) storilcu verjame, da je vezan na Bosno, kjer ima stalno prebivališče in preživi veliko časa, hkrati pa ima stalno bivališče tudi v Sloveniji, kjer tudi preživi precej časa; (-) storilec je za svoje navedbe, da je bil v kritičnem času v Bosni predložil več računov družbe A. A. iz Bosne, iz katerih je mogoče razbrati, da je bil septembra in oktobra v letu 2021 v Bosni, kjer je koristil zobozdravstvene usluge; (-) to še ne pomeni, da je bil v tistem obdobju nepretrgoma v Bosni, saj je sam pojasnil, da je v času, ko so se epidemiološki ukrepi v zvezi s prehajanjem meje sprostili, redno hodil iz Slovenije v Bosno in nazaj, ko je temu tako, pa ni mogoče izključiti možnosti, da je storilec tudi v času izvajanja zobozdravstvenih storitev prehajal med Bosno in Slovenijo, pri čemer storilec ni predložil niti enega dokaza, s katerim bi izkazal, da je bil v Bosni prav v času storitve prekrška, to je 29. 9. 2021 ob 10.44 uri.

7S takšnimi zaključki je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 8. člen ZPrCP. Storilec je namreč s svojimi trditvami in s predloženimi dokazi zadostil aktivnosti, ki se od njega pričakuje v postopku razbremenitve domneve odgovornosti po 8. členu ZPrCP. V zahtevi za sodno varstvo se je skliceval na alibi in zatrjeval, da je bil v času storitve prekrška 29. 9. 2021 v Banja Luki, kjer je koristil zobozdravstvene storitve, poleg tega je za svoje navedbe predložil dokaze, in sicer račune A. A. iz Banja Luke, med drugim račun, iz katerega izhaja, da je koristil zobozdravstvene storitve v času od 27. 9. do 1. 10. 2021. Zahtevi za sodno varstvo je priložil tudi račun št. 05-010/21 z dne 29. 10. 2021, iz katerega izhaja, da je imel od 10. 8. 2021 do 9. 10. 2021 v najemu stanovanje v Cazinu, pri čemer se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe do tega razbremenilnega dokaza (z njim je izkazoval svoj alibi) ni opredelilo. Poleg tega je storilec na zagovoru, ko mu je sodišče predočilo, da navedeni račun pokriva čas storitve prekrška, dejal, da je bil takrat nepretrgoma v Bosni.

8Storilec je tako s predloženimi dokazi (računom A. A. iz Banja Luke za opravljene zobozdravstvene storitve v času od 27. 9. do 1. 10. 2021 in računom o najemu stanovanja v Bosni od 10. 8. 2021 do 9. 10. 2021) in navedbami zagovora ob predočenju navedenega računa za opravljane storitve vsekakor vzbudil razumen (resen) dvom glede domnevanega dejstva, da je bil 29. 9. 2021 ob 10.44 uri voznik motornega vozila reg. št. LJ 000, kateremu je bila na Ulici 45 v Ljubljani izmerjena prekoračitev hitrosti, kar utemeljeno uveljavlja pritožba.

9Sodišče prve stopnje je z razlogi sodbe, da ni mogoče izključiti možnosti, da je storilec v času izvajanja zobozdravstvenih storitev prehajal med Bosno in Slovenijo, ter z navedbami, da ni predložil dokaza, da je bil v času storitve prekrška (29. 9. 2021 ob 10.44 uri) v Bosni, v škodo storilca kršilo prvi odstavek 8. člena ZPrCP. Takšne zahteve sodišča o predložitvi dokazov so v nasprotju s tem, kar (v skladu z navedeno sodno prakso) od lastnika vozila zahteva prvi odstavek 8. člena ZPrCP (predložitev razbremenilnih dokazov; bistveno je, da storilec navede dejstva in dokaze, s katerimi pri sodišču vzbudi razumen dvom o tem, da ni storilec prekrška); sodišče je od storilca zahtevalo predložitev dokazov, ki presegajo dokazni standard razumnega dvoma. Če ni mogoče izključiti možnosti, da je storilec v času izvajanja storitev prehajal med Bosno in Slovenijo, nedvomno velja tudi nasprotno, da ni mogoče izključiti možnosti, da je bil v tem času nepretrgoma v Bosni. Upoštevajoč zaključke v sodbi je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 8. člen ZPrCP, saj le-ta lastniku vozila nalaga le, da za svoj alibi predloži razbremenilne dokaze, kar je storilec v obravnavani zadevi tudi storil.

10Glede na navedeno je storilec s predloženimi dokazi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je 29. 9. 2021 ob 10.44 uri vozil motorno vozilo, kateremu je bila izmerjena prekoračitev hitrosti, zato je ugodilo pritožbi storilca in je upoštevajoč načelo in dubio pro reo (v dvomu v korist obdolženca - storilca) na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 in stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).