VSL Sklep I Cpg 383/2019

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prvega in drugega predlagatelja z dne 9. 6. 2017 za ugotovitev neprimernosti denarne odpravnine v višini 8,00 EUR za delnico družbe A., d. d., določitev primerne denarne odpravnine za delnico družbe A., d. d., naložitev nasprotnemu udeležencu plačila razlike med primerno denarno odpravnino in denarno odpravnino v višini 8,00 EUR za delnico (I. točka izreka). Zavrglo je predlog prvega in drugega predlagatelja z enako vsebino z dne 5. 2. 2018 (II. točka izreka). Zavrnilo je predlog tretjega predlagatelja za določitev primerne denarne odpravnine in naložitev v plačilo razlike med primerno denarno odpravnino in denarno odpravnino v višini 8,00 EUR za delnico (III. točka izreka). Zavrnilo je predlog četrtega predlagatelja za ugotovitev, da denarna odpravnina v višini 8,00 EUR za delnico družbe A., d. d., ni primerna, naložitev v plačilo razlike med primerno denarno odpravnino in denarno odpravnino v višini 8,00 EUR za delnico z obrestmi, ki tečejo od 16. 1. 2018 do dneva izdaje sodne odločbe po obrestni meri Nove Ljubljanske banke, d. d., za denarne depozite, vezane za obdobje, ki je enako obdobju od vpisa iztisnitve manjšinskih delničarjev v register do izdaje sodne odločbe (IV. točka izreka). Odločilo je še, da vsi udeleženci sami krijejo svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2Zoper sklep se v celoti pritožujeta prvi in drugi predlagatelj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zoper IV. točko izreka se iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje četrti predlagatelj, predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. Pritožniki priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbe predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Višje sodišče je v navedeni nepravdni zadevi odločalo po uveljavitvi novega Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1. Vendar se po prehodni določbi prvega odstavka 216. člena ZNP-1 postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo novega zakona, dokončajo po določbah prej veljavnega zakona. Zato je višje sodišče ob odločanju uporabilo določbe Zakona o nepravdnem postopku – ZNP.

Glede pritožbe prvega in drugega predlagatelja

6Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga v I. točki izreka ni storilo absolutno bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Ne drži navedba, da bi bilo treba sledeč materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje predlog prvega in drugega predlagatelja (v nadaljevanju: predlagateljev) zavreči zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Razlog za zavrnitev predloga ni bila neizpolnitev procesnih predpostavk, kot trdita predlagatelja. Sodišče prve stopnje je na podlagi (dejanske) ugotovitve, da v konkretnem primeru niso podane (dejanske) okoliščine, v katerih je sodna praksa dovolila izpodbijanje domneve primernosti denarne odpravnine, presodilo, da se ponujena denarna odpravnina šteje za primerno in je predlog zavrnilo. Presoja teh okoliščin je dejansko vprašanje in stvar pravilne uporabe materialnega prava, kar terja meritorno odločitev o zadevi, v konkretnem primeru zavrnitev predloga.

7Prav tako ni podana absolutno bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nedovoljene vnaprejšnje dokazne ocene sodišča prve stopnje pri zavrnitvi dokaznih predlogov predlagateljev, konkretno predloga za postavitev poravnalnega odbora. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben in s tem ni kršilo ustavno zagotovljenih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, ki jih zatrjujeta predlagatelja. Zavrnitev predloga temelji na presoji, da niso podane dejanske okoliščine, v katerih bi lahko predlagatelja izpodbijala primernost denarne odpravnine. Zaradi navedenega dokazni predlog za postavitev poravnalnega odbora dejansko ni bil potreben, saj presoja primernosti denarne odpravnine ob ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoča.

8Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da nasprotni udeleženec v postopku prevzema ni izpolnil pogojev za uporabo določbe drugega odstavka 68. člena Zakona o prevzemih – ZPre-1, saj njegove prevzemne ponudbe ni sprejelo 90 % naslovnikov, kot to določa prvi odstavek 68. člena ZPre-1. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se pogoj 90 % sprejema prevzemne ponudbe nanaša le na prostovoljne prevzemne ponudbe, medtem ko je nasprotni udeleženec v konkretnem primeru podal obvezno prevzemno ponudbo. Primer, ki ga v pritožbi podajata predlagatelja, ni uporabljiv. Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZPre-1 obveznost podati prevzemno ponudbo preneha, ko prevzemnik pridobi 75 % vseh delnic družbe z glasovalno pravico. To pomeni, da je vsaka prevzemna ponudba, ki jo poda delničar z deležem več kot 75 % in ki bi za dosego 90 % deleža potreboval le manjšinski sprejem prevzemne ponudbe, prostovoljna. Ob podaji prostovoljne prevzemne ponudbe pa se primernost denarne odpravnine domneva (le) takrat, ko je ponudbo sprejelo več kot 90 % naslovnikov.

9Tudi slovnična analiza besedila prvega odstavka 68. člena ZPre-1, ki jo v pritožbi ponujata predlagatelja, ne pripelje do za predlagateljev uspešnega zaključka. Besedilo prvega odstavka opredeljuje dve vrsti prevzemne ponudbe – obvezno in prostovoljno. Na podlagi navedenega se dikcija člena "ponudbo, ki so jo sprejeli imetniki vsaj 90 % delnic ciljne družbe z glasovalno pravico, na katere se je ponudba nanašala" jasno nanaša samo na eno ponudbo. V nasprotnem primeru bi zakon uporabil slovnično obliko dvojine. Ob upoštevanju določbe člena 15 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem – Direktiva, ki jo določba prvega odstavka 68. člena ZPre-1 implementira, pa ne more biti nobenega dvoma, da se ta pogoj nanaša izključno na prostovoljno prevzemno ponudbo.

10Ne drži pritožbena navedba, da je nasprotni udeleženec podal prostovoljno prevzemno ponudbo. Višje sodišče poudarja, da ne obstaja razlikovanje med prevzemno namero pri prostovoljni ali obvezni prevzemni ponudbi in posledično ne obstaja prostovoljna ali obvezna prevzemna namera. Prevzemna namera po določbi 24. člena ZPre-1 je ena. Zakon tudi ne določa, da mora prevzemnik v prevzemni nameri opredeliti, ali gre za prostovoljno ali obvezno prevzemno ponudbo. Zato ne gre slediti pritožbeni navedbi, da je nasprotni udeleženec že s podajo namere za prevzem dne 10. 12. 2016 podal prostovoljno prevzemno ponudbo. Namera sama po sebi ne povzroči niti obveznosti dati prevzemne ponudbe,¹ še toliko manj pa gre zato dan prevzemne namere šteti že kot dan prevzemne ponudbe, za kar se zavzemata predlagatelja. Takšno stališče bi bilo tudi sicer v nasprotju z določbo prvega odstavka 28. člena ZPre-1, ki določa, da se prevzemna ponudba objavi najprej 10 dni po objavi prevzemne namere.

11ZPre-1 v prvem odstavku 12. člena jasno opredeljuje trenutek, ko je prevzemnik dolžan dati obvezno prevzemno ponudbo, tj., ko preseže prevzemni prag. V konkretnem primeru se je to zgodilo 16. 12. 2016, ko je nasprotni udeleženec pridobil nove delnice in izpolnil zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 4. člena ZPre-1. Zakon torej določa polje, ko je prevzemna ponudba obvezna, prevzemne ponudbe izven zakonsko določenega polja pa so prostovoljne. Ko prevzemnik preseže prevzemni prag, je dolžan podati obvezno prevzemno ponudbo. Ker prevzemnik v konkretnem primeru do presega prevzemnega pragu ni podal prevzemne ponudbe (niti je glede na rok od prevzemne namere iz 28. člena ZPre-1 ni smel objaviti), je prevzemna ponudba, dana po preseženem prevzemnem pragu že po samem zakonu obvezna. V okoliščinah, ko prevzemnika zakon zavezuje k podaji obvezne prevzemne ponudbe, slednji ne more izbirati, kako bo prevzemno ponudbo imenoval, kot neutemeljeno trdita predlagatelja.

12Končno pa ustreznost podane obvezne prevzemne ponudbe potrjuje tudi odločba ATVP št. 000/2016-9 z dne 5. 1. 2017, s katero je ATVP nasprotnemu udeležencu izdala dovoljenje za oddajo prevzemne ponudbe.

13Pritožbena navedba, da je izpodbijanje domneve primernosti denarne odpravnine iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1 dopustno, ne spremeni pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Višje sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje niti ni a priori presodilo, da izpodbijanje domneve samo po sebi ni dopustno. Iz tega razloga predlagatelja neutemeljeno analizirata slovnično strukturo drugega odstavka 68. člena ZPre-1 in pojasnjujeta, kakšna naj bi bila (po njunem mnenju) nomotehnična oblika zapisa neizpodbojne domneve. Sodišče je pojasnilo, da domneva iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1 ni izpodbojna v okoliščinah konkretne zadeve, s čimer je sledilo tudi stališču, zavzetem v sodni praksi. Na podlagi navedenega višje sodišče ni prekinilo postopka in začelo postopka za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 68. člena ZPre-1.

14Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da je sodna praksa, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, zastarela in posledično v konkretnem primeru ni uporabljiva. Predlagatelja nista podala nobenega argumenta, zakaj naj bi bila navedena sodna praksa zastarela. Navsezadnje stališče sodišč v odločbah, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje² potrjuje tudi stališče Vrhovnega sodišča v novejšem sklepu III Ips 67/2013 z dne 28. 1. 2014, na katerega se opirata predlagatelja. V slednjem sklepu je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je domneva iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1 sicer izpodbojna, a (le) v primeru, ko prevzemnik ne bi spoštoval zavez iz prevzemne ponudbe tudi v razmerju do izključenih delničarjev, z drugimi besedami, če prevzemnik izključenim delničarjem ne bi ponudil istih sredstev in iste višine le-teh, kot je bila ponujena v prevzemni ponudbi. Po jasnem stališču Vrhovnega sodišča domneve iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1 ni mogoče izpodbiti izključno z argumentom, da je bila prevzemna cena pač prenizka. Da navedena sodna praksa ni zastarela, izhaja tudi iz zadnje dostopne odločbe – sklepa Višjega sodišča v Kopru Cpg 105/2019 z dne 4. 7. 2019. Tudi v navedenem sklepu višje sodišče zapiše: "Pritožbeno sodišče pritrjuje dosedanji sodni praksi, da je domneva, kot je določena v zakonu, praviloma neizpodbojna, vendar pa to predpostavlja, da je bila prevzemna ponudba postavljena skladno z zakonom in so akceptanti delovali na normalno delujočem trgu, oziroma da prevzemnik ni zlorabil svojih pravic. Taka situacija bi bila na primer podana, če bi prevzemnik 90 odstotni prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajajočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga oziroma ponudbe in povpraševanja. V taki situaciji manjšinski delničar mora imeti pravico do sodnega varstva." Višje sodišče v Kopru torej poleg pogoja izenačitve ponudbe izključenim delničarjem s pogoji iz prevzemne ponudbe doda še možnost izpodbijanja domneve zaradi zlorab v postopku prevzema, ki so imele za posledico prenizko ceno delnic v prevzemnem postopku.

15Konkretnih zlorab prevzemnega postopka, zaradi katerih bi bila v prevzemni ponudbi dosežena prenizka cena, predlagatelja niti nista navajala. Očitki v zvezi s podajo prostovoljne/obvezne prevzemne ponudbe, na katere je višje sodišče odgovarjalo zgoraj, po presoji višjega sodišča niso takšne narave, ki bi lahko kakorkoli vplivali na doseženo ceno v postopku prevzema, niti jih kot takšnih nista navajala predlagatelja. Prav tako predlagatelja niti nista navajala, da prevzemnik ni ponudil istih sredstev in iste višine le-teh iz prevzemne ponudbe tudi izključenim delničarjem. Ker torej niso podani pogoji, ki jih je izoblikovala sodna praksa, in pod katerimi je mogoče izpodbiti domnevo primernega nadomestila, je presoja sodišča prve stopnje, da predlagatelji v okoliščinah konkretnega primera ne morejo uspešno izpodbiti domneve iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1, pravilno.

16Niti članek,³ na katerega se opirata predlagatelja, neposredno ne utemeljuje stališča, da je domneva iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1 izpodbojna v vsakem konkretnem primeru in ne glede na razlog izpodbijanja. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da članek datira pred uveljavitvijo spremembe ZPre-1G z dne 23. 10. 2015, ki je v prvi odstavek 68. člena dodala predpostavko, da mora za omogočitev izključitve manjšinskih delničarjev prostovoljno prevzemno ponudbo sprejeti 90 % vseh naslovnikov, kar v primerih prostovoljnih prevzemnih ponudb že po zakonu preprečuje, da bi že z manjšinskim sprejemom prevzemne ponudbe prevzemnik prišel do 90 % deleža.

17Ni utemeljeno niti sklicevanje predlagateljev na dopustnost preizkusa primernosti sodne odpravnine po Zakonu o gospodarskih družbah – ZGD-1. Ureditev v drugem odstavku 68. člena ZPre-1 je lex specialis v primerjavi z ureditvijo po ZGD-1 in zato primerjava navedenih določb ni primerna. Prav tako pa jasno določeni kriteriji za vzpostavitev domneve primerne denarne odpravnine v ZPre-1, ki so tudi v skladu z ureditvijo v Direktivi, po presoji višjega sodišča ne pomenijo nedopustnega posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

18Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se v okoliščinah konkretnega primera uporablja določba drugega odstavka 68. člena ZPre-1 in da se nadomestilo iz prevzemne ponudbe upravičeno domneva kot primerno. Iz tega razloga se višje sodišče ne bo izrecno opredeljevalo do dopolnitve pritožbe predlagateljev, ki se po vsebini spušča zgolj v podkrepitev svojih navedb, da je bila ponujena odpravnina pač prenizka, saj te navedbe zaradi neobstoja pogojev, v katerih je zakonska domneva izpodbojna, za odločitev višjega sodišča niso pomembne.

19Glede na vse navedeno pritožba prvega in drugega predlagatelja ni utemeljena in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Glede pritožbe četrtega predlagatelja

20Ni podana absolutno bistvena kršitev iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Četrti predlagatelj je glede 14. točke zgolj prepisal zakonski opis te kršitve in je ni z nobeno navedbo konkretiziral, zato je višje sodišče niti ne more konkretneje preizkusiti. Glede 15. točke pa pritožbena navedba, da se odločba ne opira na listino – objavo namere za prevzemno ponudbo z dne 10. 12. 2016 – ne drži. Sodišče prve stopnje se je do te listine opredelilo, nestrinjanje četrtega predlagatelja z dokazno oceno te listine pa ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Ta je namreč podana le v primeru napačnega povzemanja iz listine, tega pa sodišče prve stopnje ni storilo.

21Tudi četrti predlagatelj neutemeljeno trdi, da je v obravnavani zadevi prišlo do prostovoljne prevzemne ponudbe s strani nasprotnega udeleženca. Kot je višje sodišče že pojasnilo v odgovoru na pritožbene navedbe prvega in drugega predlagatelja, ne obstaja institut prostovoljne oziroma obvezne prevzemne namere. Prevzemna namera je zgolj ena in to je nasprotni udeleženec nesporno podal 10. 12. 2016. Ker namera sama po sebi niti ne ustvarja učinkov prevzemne ponudbe, saj sama po sebi niti ne povzroči obveznosti dati prevzemno ponudbo, datuma prevzemne namere ne gre šteti kot datuma oddaje prevzemne ponudbe. Prevzemni nameri ni mogoče pripisati učinkov, ki jih po zakonu nima. Posledično ne drži niti pritožbena navedba, da je ključni datum v prevzemnem postopku datum podaje prevzemne namere.

22Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da se mora prevzemno ponudbo kljub dejstvu, da je bila oddana po tem, ko je nasprotni udeleženec že pridobil nove delnice in uresničil zakonski opis iz tretjega odstavka 4. člena ZPre-1, šteti kot prostovoljno. V času, ko je nasprotni udeleženec oddal prevzemno ponudbo, je že presegal prevzemni prag, na podlagi česar je bil po določbi prvega odstavka 12. člena ZPre-1 dolžan oddati prevzemno ponudbo. Četudi bi v tem trenutku nasprotni udeleženec želel oddati prostovoljno ponudbo, takšne zakon v tem trenutku ne dopušča. Zato gre prevzemno ponudbo nasprotnega udeleženca nedvomno šteti za obvezno. Navedeno navsezadnje potrjuje dovoljenje ATVP za oddajo ponudbe z dne 5. 1. 2017. Tudi v tem delu se višje sodišče sklicuje na odgovore na pritožbene navedbe prvega in drugega predlagatelja, saj sta pritožbi v tem delu enaki.

23Na podlagi navedenega ne drži pritožbena navedba, da bi se morala primernost denarne odpravnine presojati skladno z določbami ZGD-1. Ker je bila prevzemna ponudba uspešna in ker je nasprotni udeleženec na podlagi uspešne prevzemne ponudbe nesporno pridobil 90 % delež, se za presojo primernosti denarne odpravnine izključenim manjšinskim delničarjem nedvomno uporabi določba drugega odstavka 68. člena ZPre-1.

24Upoštevajoč jasna ter podrobno obrazložena stališča sodišča prve stopnje je pritožbena navedba, da je sodišče odločilo s takšno stopnjo očitne nepravilnosti, da je četrtemu predlagatelju kršilo pravico do poštenega sojenja, neutemeljena oziroma glede na izčrpno obrazložitev očitno neprimerna.

25Glede na vse navedeno tudi pritožba četrtega predlagatelja ni utemeljena in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

26Na podlagi določbe prvega odstavka 35. člena ZNP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP vsi udeleženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS G 20/2009 z dne 20. 3. 2011.
² Sklep Višjega sodišča v Kopru Cpg 254/2007 z dne 13. 12. 2007 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča III Ips 76/2008 z dne 6. 9. 2011.
³ Levovnik, J.: Domneva pravičnega nadomestila pri poprevzemni izključitvi manjšinskih delničarjev, Pravna praksa, GV Založba, 2004, št. 29-30.