VSL Sodba V Cpg 419/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške 466,65 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od izteka navedenega roka do plačila.

Uvodna pojasnila

1Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ker kabelski operater (tožena stranka) v letih 2018 in 2019 ni plačevala običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih, je tožeča stranka 23. 1. 2023 vložila tožbo, v kateri je iztoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih za leti 2018 in 2019 v skupni višini 21.340 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.152 EUR od 1. 10. 2019 dalje do plačila ter od 11.188 EUR od 1. 1. 2020 dalje do plačila.

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo plačilo 19.436,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9175,99 EUR od 1. 10. 2019 dalje do plačila ter od zneska 10.260,39 EUR od 1. 1. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da stroške postopka nosi tožena stranka (III. točka izreka).

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke

3Proti I. in III. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe (ugodilnemu delu in odločitvi o pravdnih stroških) se je pravočasno pritožila tožena stranka. Zatrjevala je kršitev določil pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Trdila je, da je zaradi neurejenosti stanja na področju uporabe avtorskih pravic, ker zakonodajalec ni določil višine ustreznega nadomestila ter jasne ločnice med tem, katera nadomestila pobira Zavod AIPA in katera tožeča stranka, ter zaradi neenotne sodne prakse ogrožena njena pravna varnost, saj ne more predvideti, koliko nadomestil bo dolžna plačati tožeči stranki, ki ji je zakonodajalec podelil monopol. Trdila je, da sodišče prve stopnje ni utemeljeno in obrazloženo (ni obrazložilo, ali je za določitev nadomestila uporabilo enako formulo, kot jo je določilo VSRS) odstopilo od ustaljene sodne prakse glede osnove za izračun primernega nadomestila ter glede odbitka nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je nedobroverna. Sodišču prve stopnje je očitala neupoštevanje zastaranja dela zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Odločitvi o stroških postopka je nasprotovala le posledično. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek ustrezno zmanjša ob upoštevanju višine nadomestila 0,168 EUR na naročnika na mesec oziroma podrejeno 0,198 EUR na naročnika na mesec, ter tožeči stranki prisodi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje oziroma podrejeno od 25. 1. 2020 dalje do plačila.

4Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže, ker je tožena stranka znesek po nepravnomočni sodbi že plačala, oziroma podrejeno, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Odločitev o pritožbi

5Pritožba ni utemeljena.

O predlogu tožene stranke za zavrženje pritožbe

6Ni utemeljen predlog tožeče stranke za zavrženje pritožbe, ker naj tožena stranke ne bi imela več pravnega interesa zanjo, saj je svojo obveznost po nepravnomočni sodbi že izpolnila. Pritožba je med drugim nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo) je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. To pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prenesla konkretno in neposredno pravno korist. Pravovarstveni interes ima namreč tisti, čigar pravni položaj bi se z odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljšal, vendar ne na sploh, pač pa glede na tisto, kar je zahteval, nasprotoval ali ugovarjal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Njegovi zahtevki, predlogi, nasprotovanja ali ugovori v postopku pred sodiščem prve stopnje so meja njegove pritožbene pravovarstvene potrebe.¹

7Tožena stranka je v pritožbi nasprotovala odločitvi sodišča prve stopnje o obstoju njene obveznosti plačila nadomestila za uporabo pravic, ki jih ščiti tožeča stranka, v višini, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Upoštevajoč pojasnjeno ni dvoma, da ima tožena stranka pravni interes za vložitev pritožbe, v kateri nasprotuje odločitvi sodišča o njeni dolžnosti plačila nadomestil za uporabo pravic, ki jih ščiti tožeča stranka, v prisojeni višini. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je tožeči stranki znesek prisojen po nepravnomočni sodbi sodišča prve stopnje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi poravnala, da bi se izognila dodatni škodi, a da si je pridržala pravico plačano zahtevati nazaj v skladu z določilom 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ), če bi s pritožbo uspela. S tem je po presoji pritožbenega sodišča obdržala svoj pravni interes za pritožbo. Odločanje, ali bi imela tožena stranka v primeru uspeha s pritožbo na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi pravico zahtevati vračilo plačanega po nepravnomočni sodbi, pa presega predmet odločanja v tem pritožbenem postopku. Zato se pritožbeno sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP do pritožbenih trditev o (ne)pravilnosti in (ne)pravočasnosti pridržanja pravice zahtevati plačano nazaj ne bo vsebinsko opredelilo.

O pravni naravi tožbenega zahtevka

8Tožena stranka je v letih 2018 in 2019 kabelsko retransmitirala glasbo v televizijskih in radijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 16. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmitirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

O nezagotavljanju pravne varnosti

9Tožena stranka v pritožbi zatrjuje neustavnost njenega položaja z vidika pravne varnosti, ker je tožeči stranki podeljen monopol, ob tem pa naj bi bilo veliko nejasnosti tako glede obsega varovanih pravic, ki jih ščiti tožeča stranka, kot glede višine nadomestil, saj zakonodajalec ni dorekel višine nadomestil in je to arbitrarno prepustil tožeči stranki. S tem naj bi bile kršene njene ustavne pravice.

10Niso utemeljeni očitki, da ni jasne ločnice med tem, katere pravice ščiti Zavod AIPA in katere tožeča stranka ter da zato tožena stranka in drugi kabelski operaterji ne morejo vedeti, kakšno naročnino naj zaračunajo svojim naročnikom, in je posledično ogrožena njihova pravna varnost. Iz dovoljenj URSIL jasno in nedvoumno izhaja, katere pravice ščiti tožeča stranka in katere Zavod AIPA. To jasno in nedvoumno izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.²

11Ne držijo pritožbena izhodišča, da tožena stranka ni dolžna plačati nadomestila za uporabo pravic, ki jih ščiti tožeča stranka, ker zakonodajalec oziroma tožeča stranka nista določila višine nadomestila. Zakonodajalec je v ZASP in ZKUASP predvidel način določitve nadomestila, in sicer je kot primaren način predvidel skupni sporazum med kolektivno organizacijo in združenji uporabnikov – torej dogovor med tožečo stranko in reprezentativnim združenjem uporabnikov. Za primer nemožnosti določitve primernega nadomestila je zakonodajalec nadalje predvidel tudi organ, ki naj bi to nadomestilo določil – to je Svet za avtorsko pravo (SAP). Za določitev primernega nadomestila v konkretnih posameznih primerih je kot zadnje v vrsti – v skrajnem primeru, če nadomestilo ni določeno ne na podlagi sporazuma ne z enostransko odločbo – pristojno tudi sodišče (81. člen ZASP). Ker kolektivna organizacija in združenje uporabnikov nista uspela uskladiti svojih interesov v zakonsko predvidenem času, sta za določitev nadomestila skladno z veljavnimi predpisi zaprosila SAP. Ta je že izdal odločbo, ki pa zaradi nasprotovanj udeležencev glede določene višine nadomestila še ni pravnomočna. V teku je postopek pred upravnim sodiščem. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki o krivdi tožeče stranke oziroma zakonodajalca za njen zatrjevan nepredvidljiv in nejasen položaj glede višine dolžnih nadomestil.

O zatrjevanem neutemeljenem odstopu od sodne prakse VSRS in kršitvi ustavnih pravic tožene stranke

12Pravni temelj za določitev primernega nadomestila s strani sodišča je v prvem odstavku 81. člena ZASP, ki je uporabljiv tudi za določitev višine neupravičene obogatitve. Sodišče je zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.³ Sodišče ima pri določitvi primernega nadomestila zaradi narave stvari načeloma široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP⁴ in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,⁵ lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic itd.

13Ne glede na pravico sodišča, da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.⁶ Zato so zmotne pritožbene trditve, da je VSRS z določitvijo primernega nadomestila določilo tarifo, ki so jo sodišča zavezana spoštovani v vseh bodočih sporih med tožečo stranko kot kolektivno organizacijo in kabelskimi operaterji.

14Ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče neobrazloženo in neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse ter da ni pojasnilo, ali je pri določitvi višine nadomestila upoštevalo metodologijo določanja višine nadomestila, ki jo je v primerljivih primerih uporabilo VSRS. Iz odločbe jasno in nedvoumno izhaja, da je sodišče prve stopnje za določitev primernega nadomestila v tem primeru uporabilo enak pristop kot VSRS – enak način, metodologijo določanja primernega nadomestila kot VSRS. To izhaja iz obrazložitve izračuna višine nadomestila v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Upoštevajoč dejstvo, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sodelovala (ni odgovorila na tožbo) in je sodišče izdalo zamudno sodbo, je obrazložitev izračuna dolžnega nadomestila v izpodbijani odločbi zadostna in omogoča preizkus njegove pravilnosti.

15Zmotno stališče tožene stranke, da sodba ni zakonita, ker naj ne bi sledila sodni praksi VSRS in višjega sodišča. Izpodbijana sodba je tej praksi zvesta glede njenega v nadaljevanju opisanega pristopa in mehanizma za oceno nadomestila in v celoti sledi novejši sodni praksi višjega sodišča.⁷ Bistvo te prakse je ta pristop in mehanizem izračuna, ne pa absolutni znesek (drugače povedano, skladno s to sodno prakso je, da se znesek iz leta v leto viša upoštevajoč višanja nadomestil za uporabo pravic, ki jih je kot primerljiva določilo VSRS). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, zakaj niso utemeljeni pritožbeni razlogi o kršitvi ustavne pravice do pravne varnosti, predvidljivosti, enakosti in konkurenčnosti kabelskih operaterjev ter zakaj je treba upoštevati druge osnove za določitev nadomestila.

16Kot je že bilo pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pri izračunu primernega nadomestilo uporabilo isto „formulo“, kot jo je uporabilo VSRS, pri čemer je kot osnovo za izračun primernega nadomestila vzelo v Skupnem sporazumu med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (Skupni sporazum)⁸ dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic, tako kot je to pri svojem izračunu storilo VSRS, upoštevalo isto razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli kot VSRS ter enak delež filmske glasbe kot ga je pri izračunu upoštevalo VSRS. Edina razlika med izračunom VSRS in izračunom sodišča prve stopnje je, da je sodišče prve stopnje, ker se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leti 2018 in 2019, kot osnovo vzelo v III. členu Skupnega sporazuma dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic za leto 2014 in naslednja, pri čemer je v skladu z določilom IV. točke Skupnega sporazuma upoštevalo tudi javno objavljene revalorizacije denarnih zneskov. Revalorizacija denarnih zneskov (tarif) je bila za leto 2018 objavljena v Uradnem listu 4/2018, za leto 2019 pa v Uradnem listu 5/2019. Mesečna tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del nad 100 TV programov je tako za leto 2018 znašala 0,60 EUR na naročnika, za leto 2019 pa 0,61 EUR na naročnika.

17Takšen pristop v ničemer ne posega v enako obravnavanje strank, konkurenčnost med njimi niti v predvidljivost in pravno varnost kabelskih operaterjev. Upoštevajoč metodologijo za izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, ki jo je določilo VSRS in jo je v tem primeru uporabilo tudi sodišče prve stopnje, je treba upoštevati spremembo višine osnove za izračun, saj gre za dve različni obdobji. Odločbe VSRS se vse nanašajo na obdobje 2012, v tem postopku pa se določa primerno nadomestilo za leti 2018 in 2019. V tem obdobju je prišlo do občutnega povišanja osnove, ki ni zanemarljivo (več kot 33 odstotkov). Da povišana osnova predstavlja običajno plačilo za uporabo avtorskih pravic v letu 2018 in 2019 (nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del) ter da bi bile v nasprotnem primeru kršene ustavne pravice avtorjev (60. člen Ustave RS), ni dvoma. Normalno in življenjsko je, da če se spremeni višina običajnega plačila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba spremeniti tudi odločitev o primernem nadomestilu v tem postopku. Drugače določeno nadomestilo s strani sodišča ne bi bilo več primerljivo in primerno glede na nadomestila za primerljive uporabe avtorskih pravic in bi med avtorji povzročalo neutemeljene neenakosti. Pri določanju višine nadomestila je namreč treba upoštevati tudi pravice avtorjev do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic. Le takšno plačilo za avtorsko delo namreč izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice).⁹ Ta pravica spada v okvir temeljne človekove in ustavne pravice do zasebne lastnine (premoženja).¹⁰ Primernost nadomestila se doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.¹¹ Plačilo za uporabo pravic mora biti pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic.

18Skladno z načelom pravne države morajo biti predpisi jasni in določni, predpisane rešitve pa splošne in abstraktne.¹² Iz načela enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS) med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako.¹³ To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila kot v ostalih primerljivih primerih (glej točki 14 in 16 te obrazložitve) ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).¹⁴

19Logično je, da je VSRS kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012 uporabilo tarifo, ki je bila za tisto leto dogovorjena v Skupnem sporazumu. Ta je predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del v letu 2012. Običajno plačilo je namreč tisto plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času (smiselno drugi odstavek 624. člena OZ).

20Življenjsko in pričakovano je, da se običajne cene za določeno storitev, blago ali pravice na trgu skozi čas spreminjajo. Pri tem avtorski honorarji in nadomestila za uporabo avtorskih in sorodnih pravic ne predstavljajo izjeme. To je razvidno iz različnih višin honorarjev in nadomestil za uporabo posameznih pravic v različnih obdobjih določenih v skupnih sporazumih sklenjenih med kolektivnimi organizacijami in združenji uporabnikov in tudi iz enostransko določenih tarif.¹⁵ Zato je treba pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta namreč odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

21Z upoštevanjem revalorizacije tarife iz III. točke Skupnega sporazuma je bilo mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za nad 100 TV programov za leto 2018 določeno v višini 0,60 EUR na naročnika, za leto 2019 pa v višini 0,61 EUR na naročnika. To pa izključuje, da bi zaradi uporabe tarife, ki je za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del veljala v letih 2018 in 2019, namesto tiste, ki je velja za leto 2012, bilo poseženo v pravico kabelskih operaterjev do pravne varnosti. Ker je bil na podlagi javno objavljenih revalorizacij zneskov tarife znan točen znesek nadomestila in čas veljavnosti, je bila osnova za leti 2018 in 2019 dovolj določena in jasna, da bi si vsak kabelski operater za posamezno obdobje lahko sam izračunal primerno nadomestilo. V tem primeru so tako znani parametri za določitev nadomestila, kot tudi postopek izračuna primernega nadomestila,¹⁶ zato okoliščine tega postopka niso primerljive z okoliščinami iz odločbe USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.¹⁷ Posledično tudi ni mogoče govoriti o kršitvi ustavne pravice tožene stranke do pravne varnosti. Ker se revalorizacija tarife iz Skupnega sporazuma upoštevajoč indeks letne rasti cen življenjskih potrebščin praviloma opravi in v Uradnem listu objavi enkrat letno, tudi ni mogoče zaključiti niti, da bi bil „vsakoletni nov“ izračun primernega nadomestila zaradi (letnih) sprememb tarife iz Skupnega sporazuma nepredvidljiv in niti da bi povzročal nesorazmerne težave.

22Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2018 bistveno zvišala (za več kot 33 odstotkov). Zvišanje je bilo v letu 2019 še večje (več kot 35 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine. To ne izhaja niti iz odločbe Sodišča EU v zadevi C-525/16 - Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia. V tej odločbi je bilo dejansko stanje bistveno drugačno, kot je v tem primeru, saj je kolektivna organizacija v istem časovnem obdobju za določitev nadomestila za uporabo pravic uporabnikom uporabljala tri različne tarife.¹⁸

23Na drugi strani pa bi po presoji pritožbenega sodišča prišlo do posega v ustavno varovano pravico avtorjev predobstoječe glasbe do primernega plačila za svoje delo (60. člen USRS), če se v konkretnem primeru glede na način določitve primernega nadomestila, ki ga je uporabilo VSRS,¹⁹ ne bi upoštevalo, da je višina običajnega plačila za istovrstno uporabo drugih avtorskih del bistveno zvišala (za več kot 33 odstotkov).

24Upoštevati je treba, da je VSRS pri izračunu primernega nadomestila (zapolnjevanju pravnega standarda) poleg tarife iz Skupnega sporazuma uporabilo tudi s Pogodbo o zagotavljanju pravic dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil med imetniki pravic po Memorandumu in Memorandum ter k njemu sklenjena Aneks in Dodatek. Po oceni pritožbenega sodišča so dogovorjena razmerja za delitev nadomestil v tem primeru odražala dejanska razmerja med imetniki pravic in so upoštevala vse bistvene okoliščine pomembne za določitev vrednosti uporabe pravic iz posamezne vrste avtorskega dela.²⁰ Zato je treba pri določitvi višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih na način, kot ga je določilo VSRS, ta razmerja ohranjati.

25Vrednost glasbenih del bi bila sicer glede na vrednost avdiovizualnih del, neutemeljeno razvrednotena, saj bi bilo porušeno razmerje za delitev nadomestil, pobranih po Memorandumu ter k njemu sklenjenima Aneksu in Dodatku, ki so ga imetniki pravic dogovorili. Poleg navedenega bi z neupoštevanjem tako izrazite spremembe višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del prišlo do neutemeljenega razlikovanja med višino plačil, ki bi jih za istovrstno avtorsko delo prejel skladatelj filmske glasbe glede na skladatelja predobstoječe glasbe. Skladatelj filmske glasbe bi namreč glede na honorar, ki ga je prejel leta 2012 prejel 33 odstotkov več, pri čemer skladatelj predobstoječe glasbe tega povišanja ne bi bil deležen. To pomeni, da bi bilo avtorsko delo avtorjev predobstoječe glasbe glede na avtorsko delo avtorjev filmske glasbe razvrednoteno. Ker ustvarjanje glasbe pomeni enako miselno dejavnost, drugačno vrednotenje končnega rezultata – glasbe, ki se uporabi v avdiovizualnemu delu samo zato, ker je bilo eno glasbeno delo ustvarjeno posebej za avdiovizualno delo, drugo pa je obstajalo že prej in se je v avdiovizualnem delu le uporabilo, ni takšna okoliščina, ki bi opravičevala različno vrednotenje glasbenih del.

26Upoštevajoč pojasnjeno, niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna. Zaradi uporabe enake osnove za isto časovno obdobje in enake miselne poti izračuna nadomestila, pri čemer je sodišče postavke, ki temeljijo na ocenah (npr. razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli), zamrznilo, pa nista ogroženi niti konkurenčnosti in enakost kabelskih operaterjev.

O nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

27Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru treba k odmerjenemu nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih prišteti še nadomestilo v višini 0,03 EUR za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Iz Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji z dne 1. 10. 2007, ki sta ga sklenila Združenje SAZAS kot imenik pravic in ZKOS, izhaja, da je do nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih upravičen le SAZAS. Prav tako tudi iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov, ki so ga poleg SAZAS sklenili še tuji imetnik pravic (EBU, VPRT in AGICOA), ne izhaja, da se nanaša tudi na kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Za presojo je namreč bistvena vsebina in ne naziv sklenjenih dogovorov. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je bilo v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe radijskih programih. Zato ni podlage, da se od nadomestila v višini 0,2802 EUR na naročnika mesečno za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2018 in nadomestila v višini 0,2843 EUR na naročnika mesečno za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2019 odbije znesek 0,03 EUR na naročnika mesečno za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih.

28VSRS se do tega vprašanja v svojih odločbah ni konkretno opredelilo. V prvotnih zadevah s tega področja pred VSRS se vprašanje, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vsebovano v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu, ni obravnavalo. Sodno prakso je vzpostavilo pritožbeno sodišče. Zmotno je stališče tožene stranke, da je VSRS v zadevi II Ips 260/2018, ko je zavrnilo revizijo tožeče stranke, konkretno presojalo tudi, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vsebovano v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu. To iz obrazložitve navedene sodbe ne izhaja.

29Prav tako je zmotno stališče tožene stranke, da je sodba nezakonita, zato ker ne sledi sodni praksi Višjega sodišča. Odstop od sodne prakse, je namreč vedno mogoč, če sodišče „odkrije“ za to utemeljene razloge in jih razumno obrazloži. To pa je sodišče prve stopnje v tem primeru tudi storilo. Zato pritožbeni očitki o nezakonitosti sodbe niso utemeljeni. Tudi sicer pa je že višje sodišče pred izdajo te odločbe samo odstopilo od svoje dotedanje prakse.²¹

30Ker je tožeča stranka v tem postopku iztoževala tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih, je sodišče prve stopnje upoštevajoč pojasnjeno pravilno prisodilo tudi tega v višini 0,03 EUR na naročnika na mesec.

O zakonskih zamudnih obrestih

31Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

32Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.²²

33Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmitirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. S temi trditvami je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

34Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Torej logično med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala trditev o okoliščinah, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja „z dovoljenjem“ tožeče stranke oziroma da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da pravice ni uporabljala dobroverno, pravilen. Vse trditve tožene stranke o njeni dobrovernosti, zatrjevane v pritožbi, predstavljajo pritožbeno novoto. Ker tožena stranka ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla zatrjevati že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

35Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče ni upoštevalo, da je del zahtevka tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti zastaran. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje (tretji odstavek 335. člena OZ). Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je jasno, da med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala ugovora zastaranja dela zakonskih zamudnih obresti. Ugovor zastaranja se v skladu z določilom prvega odstavka 286. člena ZPP poda najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Zato sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno ni upoštevalo delnega zastaranja zakonskih zamudnih obresti, prav tako pa ga pri svoji odločitvi ne sme upoštevati niti pritožbeno sodišče.

Sklepno

36Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških postopka

37Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določilom prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

38Stroški odgovora tožene stranke na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (OT) in ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 19436,38 EUR ter vrednost točke 0,6 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 750 točk) ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 12,5 točk, vse povečano za 22-odstotni DDV, kar skupaj znaša 777,75 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 466,65 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 466,65 EUR pritožbenih stroškov. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Jan Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, str. 351 in 352.
² Primerjaj: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 327/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 107/2018 z dne 19. 7. 2018, II Ips 86/2018 z dne 5. 7. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018.
³ M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.
⁴ Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, to določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
⁵ Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času.
⁶ Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.
⁷ Primerjaj npr.: V Cpg 45/2021 z dne 15. 7. 2021, V Cpg 248/2021 z dne 10. 6. 2021, V Cpg 606/2020 z dne 15. 4. 2021, V Cpg 576/2022 z dne 7. 12. 2022 in V Cpg 580/2022 z dne 7. 12. 2022.
⁸ Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.
⁹ Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606.
¹⁰ Špelca Mežnar, Reševanje kolizije med pravicami intelektualne lastnine in drugimi temeljnimi pravicami, TFL Glasnik 4/2017, stran 109.
¹¹ USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve).
¹² L. Šturm v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 2. členu, str. 57.
¹³ Prav tam, komentar k členu 22, str. 238 do 240.
¹⁴ Primerjaj: odločba USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.
¹⁵ Glej npr.: III. točko Skupnega sporazuma, 7. člen Memoranduma, 1. člen Aneksa k Memorandumu, drugo točko točke I Dodatka k Memorandumu, 5. člen Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za tonsko in/ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (Ur. l. RS, št. 4/2020), Tarifo k Skupnemu sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja ZAMP kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006) in Aneks k navedenemu skupnemu sporazumu (Ur. l. RS, št. 48/2009).
¹⁶ VSRS je v sodbah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 natančno obrazložilo postopek izračuna primernega nadomestila (glej 48. in 49. točko obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 in 43. in 44. točko obrazložitve sodbe II Ips 219/2017).
¹⁷ Razlika je v tem, da so bila merila določena v razveljavljeni tarifi presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, ki ga je (bo) dolžan plačati kolektivni organizaciji (glej 10. točko obrazložitve).
¹⁸ Sodišče EU je v navedeni odločbi odločilo, da: „Pojem „podrejen konkurenčni položaj“ v smislu člena 102, drugi odstavek, točka (c), PDEU je treba razlagati tako, da se v primeru, v katerem podjetje s prevladujočim položajem za trgovinske partnerje na trgu nižje v verigi uporablja diskriminatorne cene, nanaša na položaj, v katerem to ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence med temi trgovinskimi partnerji....“
¹⁹ Glej: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (48. in 49. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (43. in 44. točka obrazložitve).
²⁰ Tako tudi VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve).
²¹ Glej npr. V Cpg 606/2020, V Cpg 631/2020, V Cpg 694/2020, V Cpg 695/2020, V Cpg 697/2020, itd.
²² Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.