VSL Sodba in sklep V Cpg 295/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklep in sodba potrdita.

II. Pritožnica sama trpi stroške s pritožbo, toženki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo 279,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo glede zahtevka, da se na ozemlju Republike Slovenije razveljavita toženkini blagovni znamki Evropske unije (EU) „Kubota“ št. 71290 in št. 426304 za vse vrste blaga, na katero se nanašata, ter zahtevka, da se razveljavi odločitev razsodišča za alternativno reševanje domenskih sporov ARDS 2021/115 z dne 11. 6. 2021 glede domene kubota.si (sklep pod I. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje). Tožbeni zahtevek, da se v celoti razveljavi toženkina slovenska znamka „Kubota“ št. 7380368, pa je zavrnilo (sodba pod II. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje).

2Tožnica se zoper pravkar povzeta sklep in sodbo pritožuje, toženka pa odgovarja, da neutemeljeno in naj se pritožba zavrne.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje njeno tožbo zavrglo glede zahtevka, ki ga ni bila postavila, medtem ko o dejansko postavljenem tožbenem zahtevku ni sprejelo odločitve. Edina razlika, ki jo je pritožbeno sodišče opazilo med zahtevkom, kakor se glasi v tožbi, in njegovo dobesedno reprodukcijo v izreku izpodbijane odločbe, je, da je toženkina firma enkrat zapisana brezhibno, drugič pa pomotoma „KUBOTA CORPORATI[O]N“ (izpadel je torej tisti „o“ v oglatih oklepajih). Očitek očitno ni utemeljen. Ne samo, da se v sodbah kadarkoli lahko popravijo napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote (prvi odstavek 328. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), pač pa je nasploh neelegantna in nepotrebna razširjena pravna tehnika oblikovanja izrekov sodnih odločb, da se tožbeni zahtevki, kakor so jih bili formulirali tožniki, v izrekih sodb citirajo (dobesedno; v navednicah), preden se zavrnejo ali se jim ugodi, skupaj z vsemi ponavljanji imen, firm, naslovov, matičnih številk in drugih generalij (kakor da te ne bi bile v vlogah in uvodih odločb vse že natančno popisane in v nadaljevanju ne bi bilo mogoče preprosto govoriti samo o tožnici, tožencu, prvi, drugi, tretji toženki …), skupaj celo z vsemi morebitnimi zatipkanji in slogovnimi slabostmi. Vendar pa tožnikova ubeseditev tožbenega zahtevka ni nič sakrosanktnega (navedena pravna tehnika napeljuje na misel, da je). Ubeseditev tožbenega zahtevka in njegova istovetnost nista isto, od tega dvojega pa je za sodišče nedotakljivo samo slednje. Le to je vsebina pravila, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Če se torej glede tožbenega zahtevka, kakor se glasi v tožbi, iz izreka izpustijo odvečni podatki, istovetnost zahtevka ne bo spremenjena (če pa se še lahko izboljša njegov slog, tem bolje). Kaj vse lahko izpusti ali zapiše drugače, sodišče navadno dobro ve (sicer se mu odpira vprašanje, ali naj s tožbo ravna kot z nerazumljivo vlogo po 108. členu ZPP).

5V zvezi z istovetnostjo zadevnega tožbenega zahtevka (pravzaprav nakopičenih treh zahtevkov) lahko zbuja določene pomisleke le izraz „evropska znamka“. Poimenovanje, ki ga je tožnica uporabljala za dve od treh toženkinih znamk, ni eksakten zakonodajni pojem. Vendar pa je tožnica vse tri znamke označila med drugim s številko prijave, s čimer je odpadel vsak dvom, kaj je bil predmet tožbenega napada. Baze znamk so prosto dostopne, s spletnih strani Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino pa se je mogoče takoj in zanesljivo prepričati, da gre za dve blagovni znamki EU in eno slovensko znamko.

6Pritožbeno sodišče ne sprejema očitka, da je izpodbijana sodba nejasna in protislovna glede tega, zakaj naj bi sploh šlo za blagovni znamki EU, ko pa se že prvi odstavek 1. člena Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (Uredba 2017/1001) glasi, da je blagovna znamka EU tista, ki „je registrirana v skladu s pravili iz te uredbe in na način, določen s to uredbo“, medtem ko sta bili navedeni dve toženkini znamki registrirani veliko prej (že leta 1998). Ta formalistični očitek prezre, da obstaja pravna kontinuiteta med Uredbo 2017/1001 (gl. npr. njeno prvo in drugo uvodno izjavo ter 211. člen) in Uredbo Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (Uredba 40/94), na podlagi katere je toženka pridobila svoji zgoraj navedeni znamki, tako da je tudi njiju zdaj treba pojmovati kot blagovni znamki EU. Sodišče prve stopnje je to pojasnilo zlasti v 11. točki svoje obrazložitve.

7Uredba 2017/1001 določa pristojnost sodišč za blagovne znamke EU, h katerim pri nas spadata Okrožno in Višje sodišče v Ljubljani, samo za nasprotno tožbo za razveljavitev znamke (točka d 124. člena). Blagovna znamka EU temelji namreč na načelu njenega enotnega značaja (drugi odstavek 1. člena), zato je v njeno veljavnost praviloma mogoče poseči samo s centralnim napadom pred EUIPO (63. člen). Le kadar se pred tožbo imetnika blagovne znamke EU brani, sme toženec (z nasprotno tožbo) iztoževati njeno razveljavitev. Kot je bilo razloženo že v izpodbijanem sklepu, tožničina tožba glede toženkinih blagovnih znamk EU zato ni dopustna.

8Sklep o zavrženju tožbe glede zahtevka za razveljavitev zgoraj navedene odločitve Razsodišča za alternativno reševanje domenskih sporov (ARDS), s katero je bila na toženkino pobudo s pritožnice nanjo prenesena domena kubota.si, je po oceni pritožbenega sodišča pravilen, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje (to je menilo, da pritožnica nima pravne koristi od te razveljavitve, ker za sojenje o blagovnih znamkah EU ni slovenske jurisdikcije in ker po njegovem ni utemeljen tožbeni zahtevek za razveljavitev toženkine slovenske znamke – toda to prej kaže na neutemeljenost kot pa na nedopustnost navedenega tožbenega zahtevka).

9Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da opore za zavrženje tožbe ne zagotavlja prvi odstavek 274. člena ZPP, ki sicer zapoveduje zavrženje, toda kadar sodišče to, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe, spozna po predhodnem preizkusu tožbe. Vendar pa je obstoj pravnega interesa splošna procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka na prvi stopnji, zato omemba predhodnega preizkusa tožbe v navedeni določbi ne pomeni omejitve odločanja zgolj na tisti zgodni stadij postopka.

10Ob odločanju o obstoju procesnih predpostavk sodišče ni vezano na razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Po ugotovitvah pritožbenega sodišča Pravila postopka alternativnega reševanja domenskih sporov pod vrhnjo domeno .si (objavljena so na spletni strani www.register.si/ards-pravila/) že v uvodnih določbah poudarjajo: „1.3. Pravila postopka ARDS […] imajo pravno naravo pogodbeno dogovorjenega sistema alternativnega reševanja sporov. Ta sistem ne izključuje ali omejuje in nima namena izključevati ali omejevati sodnega varstva[.]“ Posebej glede sodnega postopka določajo: „19.1. Izvršitev sodne […] odločbe […] ima prioriteto pred izvršitvijo odločitve razsodišča in postopkom ARDS. Razsodišče in administrator ne glede na Pravila postopka ARDS ravnajo v skladu z zavezujočimi sodnimi […] odločbami.“ V zvezi z izvršitvijo odločitve razsodišča je za to zadevo končno pomembna še določba: „18.2. Če je v odločitvi odrejeno, da se domena […] prenese, administrator odločitev izvrši po enaindvajsetih (21) dneh od datuma izdaje odločitve, razen če pred iztekom tega roka prejme od pritožnika [v tisti zadevi je bila to tukajšnja toženka] ali nosilca domene [tukajšnja pritožnica] dokument, ki dokazuje, da je bil v zvezi s sporno domeno sprožen sodni […] postopek.“ Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je razsodišče domeno kubota.si s pritožnice preneslo na toženko in da je bil prenos že izvršen. Pritožbeno sodišče ob pripombi, da ni instanca navedenemu razsodišču (da bi odločalo o pravilnosti ali veljavnosti njegovih odločitev), ocenjuje, da se pritožničin pravni položaj ne more izboljšati, če bi se odločitev ARDS 2021/115 z dne 11. 6. 2021 razveljavila. S tem domena kubota.si ne bi prešla nazaj na pritožnico, tista odločitev pa je tudi ne ovira, da bi s tožbo zahtevala takšen prenos.

11Prehajajoč k izpodbijani sodbi, je treba najprej povedati, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1F) (Uradni list RS št. 76/23) črtal 120. člen Zakona o industrijski lastnini (v tej obrazložitvi se kratica ZIL-1 uporablja za stanje zakona pred to novelo), vendar je za odprte postopke, kakršen je tudi postopek v tej zadevi, ohranil stara pravila (prvi odstavek 39. člena ZIL-1F). Člen 120 ZIL-1, v katerem je bila urejena tožba za razveljavitev znamke zaradi neuporabe, je sodišče prve stopnje uporabilo v vsem pravilno. Po prvem odstavku tega člena lahko „[k]dorkoli […] s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva razveljavitev znamke, če imetnik brez upravičenega razloga v neprekinjenem obdobju petih let ni v skladu z 52.b členom tega zakona resno in dejansko uporabljal v Republiki Sloveniji znamke za označevanje blaga ali storitev, za katere je znamka registrirana“. Skladno s tem in z drugim odstavkom 120. člena je sodišče pravilno opredelilo „relevantno obdobje“ pred vložitvijo tožbe 1. 7. 2016–1. 7. 2021. In končno je iz okvirov materialnega prava treba še povzeti, da se po tretjem odstavku 52. b člena ZIL-1 šteje, da imetnik uporablja znamko, če se ta uporablja z njegovim soglasjem (in to vnaprejšnjim oziroma predhod­nim, kot je utemeljeno poudarjalo sodišče prve stopnje).

12Ni pravilno pritožbeno stališče, da „ne zadošča zakonsko predpisanim kriterijem glede presojanja verjetnosti obstoja določenih dejstev, na katerih temelji zakonita sodna odločba“, da je sodišče prve stopnje zaključek o toženkinem soglasju, da so njeno slovensko znamko na slovenskem ozemlju v relevantnem petletnem obdobju (pa tudi prej in potem) uporabljale druge gospodarske družbe, utemeljilo s posrednimi dokazi in izkustvenim sklepanjem. To je mogoče zavrniti že z načelom proste dokazne ocene: „Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ (8. člen ZPP) Izpodbijana sodba se povsem prilega tem zahtevam.

13Mnenje, da toženka ni predložila „niti enega samega konkretnega dokaza, kar sodišče glede na svoje razloge izpodbijane odločitve tudi posredno priznava“, (kolikor je sploh resno) očitno ni utemeljeno. V zadevah, kot je ta, v katerih je imetnica znamke transnacionalka, je treba temu primerno razlagati soglasje s pomenom iz tretjega odstavka 52. b člena ZIL-1. Povsem pričakovano je namreč v takšnih primerih, da imetnik znamke iz oddaljene tujine na slovenskem trgu ne bo nastopal neposredno in samostojno, temveč preko predstavništva, lokalno na­vzočega podjetja. Nič presenetljivega ni, da bo prvi drugemu omogočil uveljavljanje svojega in njegovega komercialnega interesa tudi s pomočjo svojih znamk, tipično z licenciranjem. „[S]odna praksa je že poudarila, da kadar se imetnik znamke skupnosti sklicuje na njeno uporabo s strani nekoga tretjega, da bi uveljavil svojo resno uporabo v smislu člena 15 Uredbe 207/2009 [ta uredba se umešča na sredino med zgoraj omenjeni Uredbi 40/94 in 2017/1001], implicit­no zatrjuje, da se je ta uporaba dogodila z njegovim soglasjem[.] [P]rav tako izhaja iz sodne prakse, da je golo dejstvo, da je intervenientka zmožna kot dokaz priskrbeti račune in naročilnice za pošiljanje po faksu, ki jih je izdala družba X., GmbH, indic, da njena uporaba zgodnejših znamk ni bila proti intervenientkini volji[.]“ (intervenientka je bila imetnica znamk, ki ju je navedena družba uporabljala kot njena distributerka in pridobiteljica licence; citirana je 28. točka obrazložitve sodbe Splošnega sodišča T-186/14 z dne 7. 10. 2015, v prevodu pritožbenega sodišča; navedena sodna praksa temelji na uredbah o tem, kar je danes blagovna znamka EU, to materialno pravo pa je praktično enako kot po ZIL-1 za slovensko nacionalno znamko, zato je ta praksa tudi v zadevnem primeru relevantna) Dosledno v tem ključu je tudi sodišče prve stopnje izčrpno analiziralo obsežno in koherentno trditveno in dokazno gradivo, ki ga je priskrbela toženka, in v njem utemeljeno prepoznalo pristno in verodostojno sled (z vsemi zgoraj poudarjenimi značilnostmi) o resni in dejanski toženkini uporabi njene slovenske znamke na slovenskem ozemlju v relevantnem obdobju preko tretjih družb.

14Pritožnica nekatera od teh dokazil sicer omenja, vendar le izolirano, zlasti pa jih ne analizira (za razliko od sodišča prve stopnje, ki je analiziralo in ovrednotilo vsako od številnih dokazil posebej in celovito vse skupaj). Ker pritožbeno sodišče na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), obrazložitev o pravilnosti prvostopenjskih dejanskih zaključkov ni potrebna. Primerno je le še poudariti v načelu (sicer pa tudi v izvedbi) pravilen pristop sodišča prve stopnje, da resno in dejansko uporabo znamke v zadevno relevantnem petletnem obdobju lahko potrjujejo (indicirajo) tudi dokazila iz predhodnega in iz naknadnega obdobja.

15Pritožnici z ničimer ni uspelo utemeljiti svojih očitkov, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko in arbitrarno, vse z namenom, da toženki na vsak način zagotovi uspeh. Ti očitki so brez sleherne podlage v sodbi ali v pritožbi.

16Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo.

17Odgovor na pritožbo je bil potreben, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvih odstavkov 165., 154. in 155. člena ZPP toženki priznalo stroške za njegovo sestavo, povečane za pavšal za materialne stroške in za DDV (po tarifni št. 22/1 ter tretjem odstavku 11. člena, drugem odstavku 12. člena in prvem odstavku 13. člena smiselno uporabljene Odvetniške tarife), v znesku 279,99 EUR (375 točk x 1,02 x 1,22 x 0,6 EUR/točko). Toliko ji mora tožnica povrniti. Toženka je zahtevala tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki ji jih je sodišče prisodilo skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.