VSL Sklep I Cpg 52/2023

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Toženec se pritožuje zoper sodbo, s katero mu je sodišče prve stopnje, ne da bi bilo prej opravilo glavno obravnavo, naložilo, naj tožnici plača 16.033,69 EUR z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Tako je razsodilo v gospodarskem sporu, ki je izšel iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Tožnica je na pritožbo odgovorila s predlogom, da se zavrne, če ne bi bila še prej zavržena (ker naj ne bi bil podpisan njej vročeni izvod pritožbe).

2Pritožba (ki ima vse potrebne sestavine) je utemeljena.

3Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvirnik pritožbe v spisu podpisan, s čimer je izpolnjena zahteva iz 4. točke 335. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da mora biti pritožba podpisana, hkrati pa ni kršeno pravilo iz prvega odstavka 106. člena ZPP, da je vloge, ki se vročajo nasprotni stranki, sodišču treba izročiti v zadostnem številu izvodov zanjo in zanj. Ni torej odločilno, ali je bil podpisan tudi izvod pritožbe za tožnico.

4Glavna tema te pritožbene odločbe je, ali je sodišče prve stopnje smelo razsoditi brez glavne obravnave. Temeljni načeli ustnosti in neposrednosti iz prvega odstavka 4. člena ZPP implicirata obveznost glavne obravnave. Ena od izjem je urejena v poglavju s pravili postopka v gospodarskih sporih, v 488. členu ZPP: „Kadar po prejemu odgovora na tožbo sodišče ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu.“¹ Kolikor v tem poglavju zakona ni drugače določeno, veljajo splošna pravila postopka (480. člen ZPP).

5Nebogata sodna praksa o uporabi te izjeme ni v vsem izenačena niti ustaljena.² Stališče pritožbenega sodišča v tej zadevi je naslednje. Kot se prvi odstavek 488. člena ZPP dobesedno glasi, iz njega izhaja, da izjema velja samo za primer, da se toženec vključi v pravdo (kakor se zadevni toženec ni) z vložitvijo odgovora na tožbo s pomenom, kot izhaja iz 276. in naslednjih členov ZPP. Vendar pa bi to doseg te koristne in premalo izkoriščene izjeme pretirano zožilo glede na njen smisel, da se ne razsipajo materialni in človeški viri sodišča in strank s pripravo in izvedbo glavne obravnave, kadar ta ne bi ničesar pomembnega prispevala h kakovosti in poštenosti sojenja. Sodna praksa je takšno omejitev, ki bi izhajala izključno iz jezikovne razlage 488. člena, že zavrnila. Osrednje je zato vprašanje nespornosti dejanskega stanja, in v njenem okviru še bolj to (v tem členu zakrinkano) vprašanje, kdaj vse je doseženo zavedanje (poenotenost) procesnih udeležencev, tj. sodišča in strank (ki je pri njiju lahko bodisi dejansko ali pa – pod pogoji, ki bodo razloženi v nadaljevanju – zgolj samo dolžno: morali bi se bili tega zavedati in je zato treba šteti, da sta o tem poenoteni), da je ta nespornost resnično podana.

6Prvi (in trivialen,³ vendar praktično nadvse redek) primer je, da toženec v odgovoru na tožbo izrecno prizna vsa dejstva, zatrjevana v tožbi, samo temu oporeka, da iz njih po materialnem pravu izhaja iztoževana pravna posledica: vse je res, kar tožnik trdi o dejanskem stanju, odgovarja, samo njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Toda če bi bil 488. člen omejen samo na to situacijo, bi bil praktično neuporaben.

7Od besedila 488. člena se bolj odmika ravnanje tistega toženca, ki sicer izrecno ne pove, da ne nasprotuje trditvam o pravno odločilnih dejstvih v tožbi, vendar je o tem mogoče zanesljivo sklepati iz tega, kako se brani (ker se na primer ukvarja samo s pravnimi vprašanji ali pa nasprotuje samo obstoju dejstev, ki niso pravno odločilna, ali sam zatrjuje samo takšna dejstva; mogoče so tudi kombinacije vsega naštetega). Dober zgled tega, da je tudi v takšni situaciji dopustno razsoditi brez glavne obravnave – in obenem enak zgled tega, da je v tukaj razgrnjeni tipologiji pritožbenega sodišča sodbo brez obravnave dopustno izdati, tudi kadar se ne že takoj v odgovoru na tožbo, temveč šele pozneje skozi postopek izčisti, da dejansko stanje ni sporno –, je sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1974/2014 z dne 19. 2. 2015: postopek je tam prešel različne stadije, vseskozi pa je bilo vse osredotočeno samo na pravna vprašanja. Kadar pa ni zanesljivo, ali je pravno od­ločilno dejansko stanje nesporno, sodba brez obravnave ne bo dopustna⁴ (oziroma ne bo dopustna, ne da bi se prej odpravila navedena nezanesljivost; za enega od načinov, kako se to lahko stori, gl. v nadalj.). S tega vidika je pomembno, da prvi odstavek 488. člena uporablja besedo „lahko“:⁵ sodišču omogoča prilagajanje konkretnim okoliščinam posamezne zadeve (med drugim se sodnik lahko zanaša na svoj pravni občutek in izkušnje, ali nadaljnje izjavljanje strank izključuje nestrinjanje pri kateremkoli od odločilnih dejstev).

8Nadalje se sicer res ne dokazujejo priznana dejstva (prvi odstavek 214. člena ZPP), h katerim se prištevajo tudi tista, ki niso bila izrecno ali konkludentno prerekana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Toda to ne pomeni, da je pravilno ravnati, kot je ravnalo sodišče prve stopnje, ki je brez nadaljnjega izdalo izpodbijano sodbo po tem, a) ko mu je izvršilno sodišče po toženčevem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je bila tožnica sprožila spor, odstopilo zadevo (skladno z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), b) ko je nato sámo vročilo tožničino prvo vlogo, s katero je ta svojo dotlej nepopolno tožbo naredila popolno, tožencu c) s pozivom, naj se v 15 dneh obrazloženo izjavi, tako da bo jasno, ali in v katerem delu nasprotuje zahtevku in zakaj, in je č) ta rok potekel, ne da bi se bil toženec odzval (le v mediacijo je privolil). Upoštevati je treba, da trditveno (in dokazno; prvi odstavek 7. člena ZPP) breme strank v pravdi ni(sta) statično(/-a), temveč skoznjo pogosto prehaja(ta) z ene stranke na drugo, v odvisnosti od konkretne dinamike zatrjevanja in oporekanja (ter rezultatov dokaznega postopka). Četudi je bilo sicer v maloprej opisanem kritičnem trenutku v razvoju postopka na prvi stopnji utemeljeno šteti, da je res to, kar je o dejstvih trdila tožnica, pa po presoji pritožbenega sodišča v tistem trenutku še ni obstajalo (dolžno) zavedanje vseh procesnih udeležencev (zlasti toženčevo), da je dosežena takšna dokončna nespornost dejanskega stanja, da je v zadevi mogoče brez nadaljnjega razsoditi. Namreč, okviri dovoljenega, tipičnega in običajnega izjavljanja strank na prvi stopnji seveda niso začrtani samo s tožbo in odgovorom nanjo, temveč s širšim sistemom pravil, katerih najsplošnejši izraz je določba prvega odstavka 286. člena ZPP, da mora stranka „najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke“. Stranka lahko s temi svojimi možnostmi praviloma računa, z možnostjo, da bo do vključno prvega naroka lahko še kaj rekel, pa je v zgoraj opisanem trenutku smel računati tudi toženec, kajti zgoraj navedeni poziv sodišča prve stopnje (pod c) je bil presplošen, da bi bil to lahko spremenil.⁶

9Zaradi neredkega ravnanja tožencev, ki si z ugovorom – za uspešnost katerega ni treba veliko – zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, zagotovijo razpravljanje o utemeljenosti morda že od vsega začetka povsem utemeljeno zahtevanega plačila še v gospodarskem sporu, nato pa na dopolnitev tožbe, v katerih tožniki kompletno pojasnijo in z nedvoumnimi dokazili podkrepijo, zakaj jim iztoževano plačilo pripada, ničesar ne odgovorijo („se zavijejo v molk“), zanašajoč se morda na to, da se bodo zaradi preobremenjenosti sodišč in posledičnih sodnih zaostankov do razpisa naroka za glavno obravnavo izognili obsodbi (ali da jo bodo tam in takrat s poznim navajanjem novot, zaradi katerega bodo izsilili še en narok, po možnosti še dodatno zavlekli), pa pritožbeno sodišče poudarja še četrti (in praktično morda še najaktualnejši) tip situacij, v katerih je mogoče skladno z vsemi zahtevami poštenega postopka (vključno tudi še s to, da je treba preprečiti vsako zavlačevanje postopka in zlorabo pravic, prim. prvi odstavek 11. člena ZPP) uporabiti 488. člen ZPP. Sodišče si namreč lahko, preden razsodi brez obravnave, pomaga z dopisom strankama, kot je ta:

„Skladno s prvim odstavkom 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko sodišče, kadar ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Po drugem odstavku istega člena pa ne glede na to razpiše narok, če stranka to zahteva. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje glede pravnoodločilnih dejstev (zaradi toženkinega neprerekanja trditev v tožničini prvi pripravljalni vlogi, gl. prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP) ni sporno in da lahko odloči po prvem odstavku 488. člena ZPP. Sodišče stranki poziva, da v 15 dneh sporočita, ali je po njunem mnenju morda drugače oziroma ali zahtevata razpis naroka.“

(Takšno pojasnilo se lahko zavoljo procesne ekonomije kombinira še z vabilom na narok, toda le ob nadaljnjem pojasnilu, da se ne bi zabrisalo sporočilo pravkar citiranega poziva:

„Na pravkar povzeti podlagi lahko sodišče brez naroka odloči, neoziraje se na to, da je sočasno s tem dopisom strankama že poslalo tudi vabilo na pripravljalni in prvi narok.“)

Če brezplodno izteče rok po takšnem pozivu, pa ni mogoče več zagovarjati stališča, da ni bilo (dolžnega) zavedanja procesnih udeležencev (zlasti toženčevega), da je dosežena takšna dokončna nespornost dejanskega stanja, da je v zadevi mogoče brez nadaljnjega razsoditi.⁷ Qui tacet ubi loqui debuit ac potuit consentire videtur: kdor molči, pa bi bil moral in mogel govoriti, se zdi (oziroma v tem primeru: neizpodbitno šteje), da soglaša.

10Na ta način je torej mogoče premagati dileme glede nespornosti dejanskega stanja, na podlagi katere je mogoče uporabiti 488. člen ZPP. Enake zgornje premise Višje sodišče v Ljubljani sicer ni vselej enako ali izrecno artikuliralo v svojih sodbah I Cpg 1388/2015 z dne 26. 1. 2016, I Cpg 397/2021 z dne 26. 8. 2021 in I Cpg 129/2022 z dne 5. 4. 2022, vendar je vsakokrat sodilo skladno prav z njo: kadar so bile (tipično: tožene) stranke izrecno izzvane s strani prvostopenjskega sodišča, ali morda zadeva ni nesporna, za kakršno se je v določenem stadiju postopka (ne nujno neposredno po – včasih neobstoječem – odgovoru na tožbo) kazala, pa se na to niso nič odzvale, niso mogle uspeti s pritožbami, da ni bilo dopustno takoj razsoditi brez glavne obravnave (gl. 7. točko obrazložitve prve navedene pritožbene sodbe, 11., 14. in 17. druge ter 13.–15. tretje).

11Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi (s presplošnim pozivom) ravnalo drugače, je pritožnik uspel z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je vselej podana, kadar sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo bilo moralo opraviti. V tej zadevi ni bilo podlage za uporabo izjeme od načelne obveznosti glavne obravnave, zato bi jo bilo sodišče moralo opraviti.

12Pritožbeno sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (I. točka izreka tega sklepa). Ker je sodišče prve stopnje prezgodaj poseglo v toženčeve možnosti izjavljanja, o katerem se ima pravico v nadaljevanju izjaviti tudi tožnica, bodisi zgolj še s pisnimi vlogami in brez obravnave (toda na način, kot je bil zgoraj prikazan), bodisi še na naroku, pritožbeno sodišče po naravi stvari ni moglo samo odpraviti kršitve. Stroške v pritožbenem postopku sta priglasili obe stranki, odločitev o njih pa temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (II. točka izreka sklepa).

¹ Tako se glasi sedanji prvi odstavek tega člena. Z zadnjo novelo mu je bil dodan drugi odstavek, po katerem se na zahtevo stranke v vsakem primeru razpiše narok. O razlogih za to dopolnjevanje gl. Đ. Grbović: Novela ZPP-E in postopek pred sodišči prve stopnje, Pravni letopis 2020, Inštitut za primerjalno pravo, str. 91–93.
² Za pregled in analizo dotedanje prakse in enako stališče o njej gl. A. Urankar: Izdaja odločbe v rednem gospodarskem sporu brez oprave naroka za glavno obravnavo, Pravna praksa, št. 47/15.
³ Ne s pomeni iz tega gesla z negativnimi konotacijami v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, temveč kot se uporablja v matematiki: nezapleten, premočrten, navaden.
⁴ Za bistveno enako stališče v primerljivi ureditvi gl. S. Triva in M. Dika: Građansko parnično procesno pravo, 7. izdaja, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 791 in 616–617.
⁵ Prim. podobno stališče v istem delu, prav tam.
⁶ Sodišče prve stopnje bo sicer vselej lahko upoštevalo, ali je stranka skozi postopek zatrjevala medsebojno neskladna dejstva (prim. tretji odstavek 214. člena ZPP), pa tudi splošno to, kako se je pravdala: s stališča 8. člena in prvega odstavka 11. člena ZPP je na primer mogoče izpeljevati negativne zaključke o verodostojnosti stranke, ki se ni izjavljala, kolikor zgodaj je bilo razumno mogoče, da bi se postopek čim hitreje izpeljal, ampak „tik pred zdajci“, ali da se ni odzivala tako, kot je bilo treba (kot se niti toženec ni), na formalno procesno vodstvo sodišča (gl. v glavnem besedilu pod c in č).
⁷ Pravilnost takšnega stališča in pristopa dodatno potrjuje sodobni institut (iz okvirov navadnega pravdnega postopka, ne le gospodarskih sporov), urejen v 279. a členu ZPP, da sodišče s soglasjem strank v sporu lahko odloči na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave (tem bolj pa je po oceni pritožbenega sodišča tako – se pravi, a minori ad maius – ob nespornem dejanskem stanju), če se stranki obravnavi pisno odpovesta. Pogoj po določbi drugega odstavka tega člena za to pa je, da: „Sodišče opozori stranke na možnost, da se lahko odpovejo glavni obravnavi v roku, ki ga določi sodišče.“