VSM Sklep PRp 260/2023

Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo storilkini zahtevi za sodno varstvo in postopek zoper njo za vse štiri prekrške, očitane z odločbo Specializirane enote za nadzor prometa št. 5550094874520 ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker je v celoti verjelo zastopnici pravne osebe, da je voznik v konkretnem primeru ravnal samovoljno in v nasprotju z navodili in odredbami delodajalca, da imajo vozniki jasna navodila glede preverjanja tehnične ustreznosti vozil, da imajo v družbi interni akt o notranji kontroli in da zaposlene voznike na sestankih večkrat opozarjajo na spoštovanje zakonskih določil, kar je potrdil tudi zaslišani voznik.

2Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ iz razloga kršitve materialnih določb zakona in bistvene kršitve določb postopka. Konkretno pritožba navaja, da niso podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost pravne osebe, sodišče prve stopnje pa jih je kljub temu upoštevalo. Prekrškovni organ se sklicuje na sodno prakso, iz katere izhaja, da zgolj seznanitev neposrednega storilca z internim (splošnim) aktom pravne osebe ne odvezuje odgovornosti za prekrške, nadalje ocenjuje, da so navedbe storilke o tem, da je z navodili seznanila zaposlene, preveč splošne in niso podprte z nobenimi dokazi in da ukrepi, ki jih je navedla storilka, za ekskulpacijo ne zadoščajo. Pritožba opozarja še, da je sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolnilo enostransko, saj je zaslišalo le zastopnico pravne osebe in voznika kot neposrednega storilca prekrškov, ne pa tudi policista, ki je ugotovil prekrške in ki bi izpovedal o tem, da voznik na kraju ni poznal svojih obveznosti iz relevantnih predpisov in da so določila notranjega pravilnika pravne osebe nejasna, presplošna in pomanjkljiva do te mere, da vozniki, tudi če jih poznajo, na njihovi osnovi ne morejo zadostiti predpisom.

3Pravna oseba v odgovoru na pritožbo po zagovorniku v celoti prereka pritožbena navajanja prekrškovnega organa in se sklicuje na svoje trditve v zahtevi za sodno varstvo, ki jih v večjem delu tudi ponavlja. Navaja, da zgolj dejstvo, da je prekrške storil njen voznik, ne more avtomatično pomeniti, da je pravna oseba odgovorna za ravnanje voznika, vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo pravne osebe in njenim voznikom pa prekrškovni organ ne zatrjuje, niti dokazuje, in da iz odločbe o prekršku ne izhaja, na čem naj bi sploh temeljila odgovornost pravne osebe v smislu dokazovanja subjektivne, torej krivdne odgovornosti.

4Sodbo sodišča prve stopnje je potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

5Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da je presoja razbremenilnih razlogov, ki jih na podlagi določbe tretjega odstavka 14. člena ZP-1 uveljavlja pravna oseba, v osnovi vprašanje dejanskega stanja. Enako kot pri fizičnih je tudi pri pravnih osebah odgovornost za prekršek subjektivni del dejanskega stanja, in sicer tako glede naveznih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena ZP-1, na podlagi katerih se vzpostavi pridružitvena odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga je storila fizična oseba, kakor tudi glede razbremenilnih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, glede katerih je dokazno breme v celoti na pravni osebi. Navedeno pomeni, da pritožba v večjem delu uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 v sodnem postopku, začetem z zahtevo za sodno varstvo, ni dovoljen, zato se pritožbeno sodišče do okoliščin dejanskega stanja obravnavane zadeve ne opredeljuje. Vendar pa se na področju odgovornosti dejansko stanje in pravilna uporaba materialnega prava, na katero opozarja pritožba in na katero je pritožbeno sodišče skladno s 159. členom ZP-1 dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti, prepletata do te mere, da njuno striktno ločevanje pogosto ni možno, zato pritožbeno sodišče tovrstnim primerom, kakršna je tudi obravnavana zadeva, nameni posebno pozornost - ne z vidika dejanskega stanja in vsebine dokazov, ampak z vidika pravilnega razumevanja in uporabe zakonskih določb o odgovornosti pravne osebe za prekršek. Ob obravnavi pritožbe v luči navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje štelo, da je do storitve prekrška prišlo s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, pri čemer skromna obrazložitev tega zaključka v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe ne vsebuje opredelitve najmanj do sledečih odločilnih dejstev:

‒ na kateri prekršek se nanašajo ugotovitve sodišča prve stopnje o izpolnjenih razbremenilnih razlogih (pravni osebi se očitajo štirje prekrški, obrazložitev pa uporablja edninsko obliko, da je do storitve prekrška prišlo s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, pri čemer je obrazložitev pavšalna in splošna do te mere, da na to, ali zajema vse očitane prekrške, ni mogoče zanesljivo sklepati. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da v primeru, ko se pravni osebi očita več različnih prekrškov, presoja razbremenilnih razlogov ne more biti pavšalna, ampak je treba ustrezno upoštevati tudi vrsto oziroma naravo posameznega prekrška. Medtem ko je pri prekrških, izvršenih pri operativnem delu voznika (npr. nalaganju tovora) več možnosti za njegovo samovoljo, vključen pa je lahko tudi faktor tretjih oseb (oseba, ki naloži tovor in naročnik prevoza, ki sta v prekrškovnih normah iz 30. in 31. člena v času storitve prekrška veljavnega Zakona o cestah (ZCes-1) tudi določena kot možna storilca prekrška), je pri prekrških, povezanih s tehnično brezhibnostjo vozila, voznikov vpliv zelo omejen, saj je pravna oseba kot lastnica vozila tista, ki mora zagotoviti, da so njena vozila v vsakem trenutku tehnično brezhibna, in odgovornosti za to z internimi akti načeloma ne more prelagati na zaposlene¹);

‒ konkretno katera navodila in/ali(?) pravila pravne osebe je kršil voznik kot neposredni storilec in hkrati odgovorna oseba pravne osebe (obrazložitev povsem pavšalno omenja navodila in odredbe delodajalca, interni akt o notranji kontroli in razne sestanke ter se sklicuje na izjavo zaslišanega voznika, ki pa ni povedal nobenih podrobnosti, iz katerih bi za vsak očitan prekršek posebej izhajalo, katera pravila pravne osebe so ga zavezovala oziroma kakšna navodila je v zvezi z opravljanjem dela kritičnega dne dobil od pravne osebe in zakaj jih ni upošteval, kakor tudi ne, kdaj je bil nazadnje s strani pravne osebe opozorjen na spoštovanje zakonskih določil),

‒ ali je pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrškov, ki se ji očitajo (iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije UP-548/15-17 z dne 17. 10. 2019 izhajata dve ključni usmeritvi, ki jim je treba slediti pri odločanju, ali je pravna oseba zadostila dolžnemu nadzorstvu: (i) ali so bili ukrepi, ki jih zatrjuje pravna oseba, primerni za preprečitev prekrškov (v pomenu, da lahko vplivajo na preprečitev prekrškov), in če niso bili, (ii) ali je podano ustrezno sorazmerje med pomenom dobrine, ki jo ščiti prekrškovna norma, in bremenom, ki bi ga za pravno osebo pomenilo izvajanje ukrepov, ki bi prekrške v konkretnem primeru zanesljivo preprečili). Sodišče prve stopnje se s tem vprašanjem, ki je z vidika pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 14. člena ZP-1 ključno,² v izpodbijani sodbi sploh ni ukvarjalo.

7Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih iz prejšnje točke, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Pritožbeno sodišče te kršitve po navari stvari samo ne more odpraviti, zato ob uporabi osmega odstavka 163. člena ZP-1 zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločitev. Pri tem se bo moralo sodišče prve stopnje določno opredeliti do odločilnih dejstev, navedenih v prejšnji točki te obrazložitve, in pri tem upoštevati sledeče usmeritve.

8Iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 izhaja, da je trditveno in dokazno breme o obstoju katerekoli razbremenilne okoliščine na pravni osebi, ki zatrjuje obstoj te okoliščine, kar pomeni, da dvoma ni mogoče razlagati v korist pravne osebe. Pravna oseba mora predložiti razbremenilne dokaze, pri čemer ji ob upoštevanju veljavne sodne prakse s temi dokazi sodišča sicer ni treba prepričati, mora pa sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste presoje dokazov skrbno oceniti, ali predloženi dokazi izkazujejo določeno stopnjo verjetnosti glede zatrjevanih dejstev.³

9Pravna oseba praviloma ne more uspeti zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih okoliščin, ampak mora za svoje trditve predložiti dokaze oziroma v primeru, ko posameznega dokaza ne more predložiti sama, sodišču podati popoln predlog, da ga pridobi ali izvede sodišče. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravna oseba kot dokaz za svoje trditve predložila le Interni akt o notranji kontroli iz leta 2010, ni pa predložila nobenega dokaza, kako se določbe tega akta izvajajo, niti kakšnega drugega materialnega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bilo v konkretnem primeru zadoščeno dolžnemu nadzorstvu (pravna oseba ni predložila npr. tehtnega lista, katerega vsebina je po določbi 12. točke 41. člena Internega akta o notranji kontroli neposredno relevantna za prenos odgovornosti na voznika, prav tako ni predložila obrazca o predaji / prevzemu vozila kritičnega dne, iz katerega bi morale biti ob upoštevanju določb 42. - 45. člena navedenega Internega akta vidne voznikove kršitve glede preventivnega pregleda vozila in posledično očitane tehnične neizpravnosti vozila, niti dokazila (npr. zapisnika ali dnevnega reda sestanka, potrdila o udeležbi voznika na izobraževanju), iz katerega bi izhajala seznanitev voznika z aktualnimi prepisi (kot rečeno, je Interni akt o notranji kontroli, na katerem je seznanitev z določili potrjena z voznikovim predpisom, iz leta 2010 in v pomembnem delu navaja zastarele predpise) ipd). Edini dokaz za trditve pravne osebe oziroma njene zastopnice je izpovedba voznika, ki pa je v večjem delu povsem splošna in brez podatkov, ki bi zagotavljali preverljivost navedb. Če se je sodišče prve stopnje odločilo za dopolnitev dokaznega postopka oziroma izvajanje s strani pravne osebe predlaganih dokazov, bi moralo skladno z načelom materialne resnice, ki ga zavezuje tudi pri presoji okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ustrezno pozornost nameniti verodostojnosti izpovedb oziroma trditev (še posebej ob odsotnosti materialnih dokazov) in se opredeliti tudi do drugačnih stališč, ki jih je glede uveljavljanih razbremenilnih razlogov pravne osebe v odločbi o prekršku zavzel prekrškovni organ. To ostaja naloga sodišča prve stopnje v postopku ponovnega odločanja.

10Kar se tiče pritožbenega očitka o enostranski dopolnitvi dokaznega postopka oziroma navedb, da prekrškovnemu organu ni bila zagotovljena kontradiktornost oziroma omogočeno, da bi tekom postopka ovrgel navedbe pravne osebe v zahtevi za sodno varstvo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ob pravilnem razumevanju in uporabi zakonske določbe tretjega odstavka 14. člena ZP-1, po kateri je trditveno in dokazno breme glede razbremenilnih razlogov na pravni osebi, sodišču prve stopnje kontradiktornosti glede teh trditev oziroma dokazov načeloma ni potrebno zagotavljati. Če pravna oseba svojih trditev ne uspe dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti, pogojev za njeno razbremenitev namreč ni. Če bi sodišče glede na podatke spisa (vključno z navedbami v odločbi o prekršku) posumilo, da trditve pravne osebe, ki bi sicer za njeno ekskulpacijo zadoščale, ne držijo ali da pravna oseba svoje trditve dokazuje z lažnimi dokazi (npr. fiktivnimi ali ponarejenimi listinami), pa bi ob upoštevanju načela materialne resnice to moralo ustrezno preveriti, lahko tudi z zaslišanjem pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa.

11Za uspešno uveljavitev razbremenilnega razloga iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 mora pravna oseba torej dokazati, da so bili vsi očitani ji prekrški storjeni s kršenjem njenih navodil in pravil, in da je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev teh prekrškov. Pri tem ne zadostuje, da dokaže, da je bil voznik seznanjen z navodili in pravili, ampak mora dokazati tudi, kako glede na vzpostavljene delovne procese zagotavlja, da voznik ta pravila in navodila spoštuje. Kadar se sodišče prve stopnje zaradi preverbe zatrjevanih razbremenilnih razlogov odloči za dopolnitev dokaznega postopka, je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da preveri tudi, kakšna je bila reakcija pravne osebe neposredno po tem, ko je izvedela za ravnanje voznika v konkretnem primeru (če pravna oseba dokazil o tem ne predloži sama). Glede na to, da naj bi po zatrjevanju pravne osebe v obravnavani zadevi voznik v samovoljno s kršitvijo njenih navodil in pravil storil štiri hude prekrške, povezane z (ne)varnostjo v cestnem prometu, je v okviru dolžnega nadzorstva zoper takega voznika praviloma potrebna vsaj uvedba postopka za ugotavljanje delovnopravne oziroma disciplinske odgovornosti, zelo verjetno pa tudi izrek ukrepa. Ukrepanje zoper voznika je namreč pomemben pokazatelj odnosa pravne osebe do spoštovanja njenih pravil in navodil, čemur je dolžno nadzorstvo v osnovi tudi namenjeno. Če pravna oseba storilcu izda na primer pisno opozorilo glede izpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovnih kršitev in v okviru možnega ojača kontrolo nad njim, to načeloma kaže na ustreznost ukrepov dolžnega nadzorstva za preprečevanje bodočih kršitev (tudi prekrškov); lahko pa je pomemben argument v prid pravni osebi tudi v prvem takem primeru, saj v okviru instituta dolžnega nadzorstva kaže na njen interes in voljo, da do kršitev oziroma prekrškov pri opravljanju njene dejavnosti ne prihaja. Nasprotno pa ignoranca oziroma nereagiranje pravne osebe na voznikove kršitve njenih navodil in pravil lahko kaže, da pravna oseba nima vzpostavljenega sistema dolžnega nadzorstva, s katerim se lahko preprečijo prekrški.

12Sklepno pritožbeno sodišče opozarja še na dva pravna vidika obravnavane zadeve, ki sta lahko posredno relevantna tudi pri ponovnem odločanju. Kot prvo: odgovor na pritožbo nima prav, ko zatrjuje, da iz odločbe o prekršku ne izhaja, na čem naj bi sploh temeljila odgovornost pravne osebe. Pravna oseba krivde sama po sebi ne more razviti, ZP-1 pa v 14. členu uzakonja koncept t.i. pridružitvene odgovornosti, v okviru katerega je zagotovljena dvonivojska subjektivizacija ravnanja pravne osebe v primeru, ko je neposredni storilec prekrška znan in odgovoren: najprej na ravni okoliščin, ki ravnanje neposrednega storilca povežejo s pravno osebo (prvi odstavek 14. člena ZP-1), nato pa z možnostjo, da se pravna oseba razbremeni odgovornosti (tretji odstavek 14. člena ZP-1). V obravnavani zadevi je v izreku odločbe o prekršku jasno navedeno, da je neposredni storilec (ki se v tem primeru na podlagi prvega odstavka 15. člena ZP-1 šteje tudi za odgovorno osebo pravne osebe) prekrške storil pri opravljanju registrirane dejavnosti pravne osebe in s sredstvom (vozilom) pravne osebe. To sovpada z naveznimi okoliščinami iz prvega odstavka 14. člena ZP-1, kar pomeni, da so temelji za odgovornost pravne osebe izpolnjeni in je na pravno osebo prešlo breme dokazovanja razbremenlinih okoliščin. Kot drugo pa pritožbeno sodišče opozarja na napačen ustavitveni razlog v obravnavni zadevi. V primeru uspešnega uveljavljanja ekskulpacijskih razlogov se postopek o prekršku zoper pravno osebo ustavi iz razloga, ker obstajajo okoliščine, ki po ZP-1 izključujejo odgovornost za prekršek (8. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Tretji odstavek 14. člena ZP-1 je jasen v tem, da pravna oseba v primeru, da uspešno dokaže obstoj razbremenilnih razlogov, za prekršek ni odgovorna, zato ni pravilno stališče sodišča 1. stopnje, ki je na tej podlagi postopek ustavilo iz razloga, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec (5. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1).

¹ Smiselno primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 21/2015 z dne 20. 10. 2015.
² Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 31/2014 z dne 20. 5. 2014, se lahko ekskulpacijski razlog kršenja navodil in pravil pravne osebe in kršenja pogodbe o zaposlitvi uveljavi le na podlagi predhodno izkazanega in dokazanega dejstva, da je pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška - kateri so primerni pravočasni ukrepi, je dejansko vprašanje, ki se presoja v vsakem konkretnem primeru.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 73/2014 z dne 21.10.2014.