VSM Sodba IV Kp 44460/2022

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodiščpa prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati 150,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 44460/2022 z dne 11. 5. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi iste zakonske določbe mu je izreklo denarno kazen štirideset dnevnih zneskov z vrednostjo dnevnega zneska 20,00 EUR, v skupni višini 800,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da mora obdolženi povrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke oškodovanca iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je skladno drugemu odstavku 105. člena ZKP oškodovanega B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija obdolženčev zagovornik s pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika.

3Pritožba ni utemeljena.

4Glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj v postopku ni verjelo pričam, ki jih je predlagala obramba, s čimer nakazuje obstoj bistvene kršitve kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe jedrnato pojasnilo, da je priče C. C., Č. Č. in D. D. tekom postopka dokazovanja zaslišalo, vendar o zadevi niso vedeli nič relevantnega. To pa ne pomeni, da jim prvostopenjsko sodišče ni verjelo, kot to zgrešeno smatra obdolženčev zagovornik, ki nenazadnje skozi pritožbeno izvajanje iz lastnega pripoznava, da udarca, prizadejanega oškodovancu, niso videle in torej o inkriminiranem trenutku tudi niso mogle izpovedati nič bistvenega. Ker izpovedi prič C. C., Č. Č. in D. D. za prvostopenjsko vrednostno oceno dokazov dejansko niso ponudile temelja za razlogovanje o odločilnih dejstvih, smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

5Zagovornik obdolženega graja tudi prvostopenjski način protokoliranja in vodenja sestave zapisnika o glavni obravnavi. Trdi, da je prišlo do prilagojenega krajšanja izpovedi prič, ki bi sicer utegnile obdolženega razbremeniti, ter namernega prilagajanja vsebine izpovedanega. Vendar s povzetim pa pritožbeno sodišče ne more soglašati. V zapisnik o glavni obravnavi se praviloma vpisuje bistvena vsebina njenega poteka (prvi odstavek 314. člena ZKP). Le izjemoma, če gre za posebno pomembne izjave, se vpišejo dobesedno.¹ Po prvem odstavku 315. člena ZKP mora biti zapisnik končan na koncu zasedanja, podpišeta pa ga predsednik senata in zapisnikar. Stranke imajo pravico pregledati končani zapisnik in njegove priloge, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njihov popravek (drugi odstavek 315. člena ZKP). Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bila obdolženemu preprečena pravica pregledati zapisnike in dati pripombe, povezane z njihovo vsebino, pa tudi pritožba kaj takšnega ne zatrjuje. V kolikor obdolženi pripadajočih mu procesnih pravic ni izkoristil, je to stvar njegove osebne odločitve in ne nepravilnega postopanja prvostopenjskega sodišča. Iz tega razloga pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ni podan.²

6Nadalje obdolženčev zagovornik vztraja na stališču, da gre v danem primeru zgolj za neznatno poškodbo, kar po njegovem mnenju izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Vendar nima prav, saj povsem prezre, da iz pridobljenega izvida in mnenja (list. št. 31-35) jasno, določno in nedvoumno izhaja, da je utrpljena poškodba v manjši meri okvarila oškodovančevo zdravje, izpolnjenost tega kriterija pa predstavlja standard lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Pritožbeni manever, s katerim skuša obdolženčev zagovornik zminimalizirati težo nastale telesne poškodbe, s poudarkom, da je bil oškodovani že takoj zmožen za delo, saj je igral na tekmi dne 30. 4. 2022, je neprepričljiv. Enako pa pravilnosti sprejete prvostopenjske odločitve ne more omajati prepričanje pritožnika, da bi za obstoj lahke telesne poškodbe moral biti izkazan pogoj kratkotrajne nesposobnosti za delo. Zagovornik obdolženega prezre, da so v kazenskem zakonu prepovedane posledice naštete alternativno (in ne kumulativno).³ Začasna okvara oškodovančevega zdravja, ki jo je v predmetni zadevi kot posledico ravnanja obdolženega nedvomno ugotovilo sodišče prve stopnje, povsem zadostno predstavlja eno izmed zakonsko določenih alternativnih prepovedanih posledic kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Pritožbeno izpostavljena trditev o neizpolnitvi standardov lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 zatorej ni utemeljena.

7Pritrditi pa ne gre niti smiselni pritožbeni graji zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, katero je razbrati iz jedra obsežnega pritožbenega izvajanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da mu je očitana storitev kaznivega dejanja v celoti dokazana. Sprejete dejanske in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa k ponujenim tehtnim razlogom o odločilnih dejstvih le še dodaja:

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je po nogometni tekmi med NK A. in NK B. na nogometnem igrišču športnega parka na C. dne 23. 4. 2022 prišlo do prerivanja med več akterji, kar je nedvomno zabeleženo v zapisniku o obravnavani nogometni tekmi in po njej pripravljeni listinski dokumentaciji (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe). V okviru dokazne ocene prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi se obdolženi želel rokovati s sodniki, kakor je zatrjeval iz lastnega, tj. da je stopil na igrišče in si s prerivanjem prizadeval priti do njih. Iz popolno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja namreč nasprotno, in sicer, da je obdolženi (trener NK B.) po tekmi, ki se je odvijala razmeroma mirno in brez posebnosti, stopil na nogometno igrišče, se usmeril proti oškodovanemu B. B. (nasprotnemu igralcu) in ga s pestjo udaril.

9Trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izjavam oškodovanega, zgolj z navedbo, da jih tekom postopka ni spreminjal, tako pa nepravilno oblikovalo dokazno oceno, ne drži. V točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe je razumno pojasnilo, zakaj ni imelo razloga ne verjeti pričevanju oškodovanega. Zagovornik zanemari, da je o odločilnih dejstvih, tj, o prejetem udarcu s pestjo v predel leve ključnice, oškodovani izpovedal skladno, enako tako ob podaji kazenske ovadbe, v okviru opravljenih kazenskopreiskovalnih dejanj in na glavni obravnavi. Prav tako so njegovo izpoved potrdile zaslišane priče, nenazadnje pa je tudi sodni izvedenec medicinske stroke način nastanka poškodbe, kot ga je navajal oškodovani, potrdil kot enega izmed možnih načinov. Posledično posplošeni pritožbeni graji obdolženčevega zagovornika, da sodišče prve stopnje ni opravilo kritične ocene izpovedi oškodovanega in skrbne dokazne ocene ne gre pritrditi, saj je v razlogih izpodbijane sodbe metodološko jasno, smiselno in določno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in na kakšni podlagi.

10Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje glede obdolženemu očitanega obstoja kaznivega dejanja nekritično sledi izjavam oškodovanca, da je prejel udarec v predel ključnice, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovitev in oceno, da je obdolženi kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja, (med ostalim) tehtno utemeljilo na podlagi izpovedi oškodovanega B. B., prič E. E. (glavnega sodnika) in F. F. (delegata in kontrolorja), ki je po nogometni tekmi tudi sestavil Poročilo o izključitvi ali incidentu: official (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa tudi izvida in mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke, doc. dr. G. G., poškodbenega lista ter druge spisovne listinske dokumentacije (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe).

11Zagovornik obdolženega sicer poudarja, da so nekatere priče videle zgolj udarec v vrat oziroma v predel vratu, nekatere pa udarca sploh niso videle, nikakor pa po njegovem mnenju oškodovančeva poškodba ni mogla nastati na način, kot ga opisuje sam, takšne poškodbe namreč ne potrdi nobena od zaslišanih prič. Vendar nima prav in s selektivno oceno razlogov izpodbijane sodbe tudi ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, da sta nepristranski in verodostojni priči E. E. in F. F. potrdili, da je obdolženi udaril oškodovanega (točki 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Drži, da je priča E. E. potrdila, da je obdolženec oškodovanca udaril v predel vratu, F. F. pa, da ga je udaril s pestjo. Toda skozi obširno pritožbeno izvajanje in ponujanje lastnih zaključkov ostane prezrto, da pa sta tudi priči H. H. in I. I. izpovedala, da je obdolženec oškodovanca udaril s pestjo v predel nad srcem (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbenemu sodišču se zatorej dvom, da je sodišče prve stopnje primerno opravilo neodvisni sprejem dokazov, ne poraja.

12Pritožba sicer vztrajno navaja, da, če že, je oškodovani od obdolženega zgolj prejel udarec v predel vratu. S takšnim stališčem skuša zagovornik prepričati, da gre za udarec, s katerim obravnavana poškodba oškodovanega ni mogla nastati. Pritožbeno sodišče tako kot ključno ponovno izpostavlja, da je sodni izvedenec medicinske stroke z gotovostjo kot enega izmed možnih nastankov poškodbe oškodovanca navedel prav udarec s pestjo. Lastna interpretacija zagovornika, da je obdolženi oškodovanega morebiti udaril v drug predel telesa oziroma, da je poškodba gotovo nastala med tekmo, ki jo je oškodovani igral neposredno pred obravnavanim dogajanjem, ni prepričljiva in izpodbijane prvostopenjsko sprejete meritorne odločitve ne more omajati, kaj šele ovreči.

13S posplošenim očitkom odsotnosti opredelitve glede silobrana in zmotne presoje obstoja obdolženčevega naklepa zagovornik prav tako ne more prepričati v drugačne pravne in dejanske zaključke od sprejetih. Pritožbeno sodišče primarno opozarja, da obrambna teza ravnanja v silobranu, torej napada na obdolženca ter odvračanju le-tega, tekom dokaznega postopka niti ni bila izpostavljena. Ne glede na to pa pojasnjuje, da sta bistveni sestavini silobrana napad in obramba, pri čemer mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, napad pa stvaren in istočasen. Silobran je namreč obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad (drugi odstavek 22. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je ključno, da oškodovani B. B. obdolženega ni napadel, niti mu ni z napadom neposredno grozil, marveč je bil obdolženi tisti, ki je oškodovanega s pestjo udaril v predel leve ključnice in mu v tem predelu s tem povzročil udarnino. Navedeno pomeni, da že prva predpostavka, tj. oškodovančev (protipraven) napad, v danem primeru ni izpolnjena, zato je vsakršno dodatno pritožbeno polemiziranje o obstoju silobrana odvečno. Brez teže pa je tudi pritožbeno razglabljanje o možnosti nastanka inkriminirane poškodbe med prerivanjem v gneči, ko naj bi se obdolženi skušal prebiti do sodnika in se z njim protokolarno rokovati. V posledici ostane zagovornikovo zavzemanje za drugačno dokazno oceno, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, brez uspeha.

14Po presoji pritožbenega sodišča je bila obdolženemu ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izrečena po vrsti in višini povsem ustrezna kazenska sankcija, tj. denarna kazen v višini 800,00 EUR, ki nikakor ni odmerjena previsoko. K očitku zagovornika, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije neutemeljeno štelo pedagoški poklic obdolženega, je odgovoriti, da je pritožbena graja tudi v tem delu neutemeljena. Kazenski zakon ne vsebuje taksativno naštetega seznama obteževalnih okoliščin, vsekakor pa velja splošen napotek iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, da mora sodišče pri odmeri kazni upoštevati subjektivne okoliščine na strani obdolženega, torej vse okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost, relevantne za individualizacijo kazenskega sankcioniranja.⁴ Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero, vrste in višine kazenske sankcije. Povsem ustrezno je zaključilo, da pedagoški poklic in status trenerja predstavlja obtoževalno okoliščino, saj je obdolženi kot pedagoški delavec in trener oseba, ki mora biti v okviru športnega udejstvovanja s svojim vedenjem in obnašanjem igralcem vzor. Glede na obrazloženo in upoštevaje podrobne razloge, ki jih je prvostopenjsko sodišče podalo v tej zvezi, pritožbeno sodišče utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolženemu v korist namreč ne najde, zatorej z izrekom odločbe o kazenski sankciji soglaša.

15Iz navedenih razlogov, in ker tudi pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (7111, 71113 in 7122), ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.

¹ Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 674-676.
² Za prim. Sodba VSRS I Ips 453/2007 z dne 17. 1. 2008.
³ Iz Sodbe VSRS I Ips 10524/2020 s 25. 5. 2023.
⁴ Za prim. Nerat B. v Šepec M. (ur.), Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 726, 731-732.