VDSS Sodba in sklep Pdp 256/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, zato je opravljena procesna dejanja v tej zvezi razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka 24. 12. 2021 podala tožniku, ter da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 27. 1. 2022, temveč traja še naprej, reintegracijo, priznanje delovne dobe in vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter plačilo reparacije. Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2Tožnik se zoper navedeno sodbo in sklep pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi prvega odstavka 286. člena ZPP šteti, da je bila toženka prekludirana in dokaza z zaslišanjem A. A. ne bi smelo izvesti. Ne drži, da izvedba tega dokaza ne bi zavlekla postopka, saj sodišče prve stopnje te priče na naslednjem naroku sploh ni zaslišalo. Zaradi zavrnitve oziroma neizvedbe dokazov, ki jih je predlagal, uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je pri toženki zaradi izvedene reorganizacije prenehala potreba po delu tožnika. Trdil je, da so določene naloge, ki jih je opravljal za toženko, zahtevnejše naloge na področju zavarovanj. Sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zaključek, da naj bi prenehala potreba po delu tožnika zaradi prenosa njegovih nalog na pet nadzornic poslovanja, saj iz izpovedi zaslišanih prič (nadzornic poslovanja) izhaja, da zahtevnejših nalog ne opravljajo in da so prevzele komaj tri izmed osemnajstih nalog, ki jih je na področju zavarovanj opravljal tožnik. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved z dne 24. 12. 2021 ni preuranjena. Toženka ni mogla ugotoviti prenehanja potrebe po delu tožnika vse do trenutka, dokler ni z vsemi delavkami, za katere je načrtovala, da bodo prevzele delo tožnika, sklenila pogodb o zaposlitvi za delovno mesto nadzornik poslovanja. Vztraja, da je bila reorganizacija na področju zavarovanj izvedena fiktivno z izključnim namenom prenehanja delovnega razmerja tožniku. Povsem nelogično je, da bi toženka, če je imela namen izboljšati opravljanje nalog na področju zavarovanj, tožnikove naloge, ki jih je dotlej edini opravljal, prenesla na pet drugih delavk, ki teh nalog prej niti niso opravljale, ob tem za te potrebe dodatno prezaposlila tri druge delavke v OE B. na delovno mesto nadzornik poslovanja, po drugi strani pa možnosti prezaposlitve tožniku, ki ima dolgoletne izkušnje na področju zavarovanj in je pri toženki edini opravljal najzahtevnejše naloge na tem področju ter bil pri delu uspešen (dobre službene ocene), ni ponudila. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo, s tem pa je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka se je tožniku odločila odpovedati pogodbo o zaposlitvi, še preden je bil v novembru 2021 pripravljen predlog reorganizacije na področju zavarovanj, posledično mu izpodbijana odpoved ni bila podana zaradi kasneje izvedene reorganizacije na področju zavarovanj, pač pa zaradi diskriminatornih razlogov. Sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve ni upoštevalo vseh okoliščin, ki kot celota jasno kažejo na to, da je poslovni razlog dejansko prikrival cilj generalnega direktorja A. A., da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi pripadnosti konkurenčni politični stranki. Če bi za podajo odpovedi obstajal resen in utemeljen poslovni razlog, ne bi bilo nobene potrebe po detektivskem nadzoru tožnika, po odvzemu računalnika takoj po vročitvi odpovedi itd. Sodišče prve stopnje je glede pisanja poročil kot oblike izvajanja pritiska na tožnika spregledalo njegovo izpoved, da je moral sam poročila pošiljati dnevno in do ure natančno. Zaključek sodišča prve stopnje, da menjava zavarovalnega posrednika na delo tožnika ni vplivala, je napačen, saj iz njegove izpovedi izhaja, da je sodelovanje z zavarovalnim posrednikom, ki nudi podporo na področju zavarovanj, bistveno za opravljanje njegovih nalog, zato navedeno predstavlja enega izmed pokazateljev izvajanja pritiskov na tožnika. Ker so nadzornice poslovanja naloge s področja zavarovanj začele opravljati šele z januarjem 2022, ni bilo razlogov za takojšen odvzem delovnih sredstev in dostopa do službene elektronske pošte že v času vročanja odpovedi. Tožnik je bil v kratkem časovnem obdobju po naročilu toženke večkrat podvržen detektivskemu nadzoru, ob čemer je bil zadnji nalog za nadzor izveden celo po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženki, za kar ni bilo zakonsko dopustnih razlogov. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomena večkratnega izvajanja detektivskega nadzora nad tožnikom v kratkem časovnem obdobju. Ne drži, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil na seznamu nezaželenih oseb, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, saj so obstoj seznama in da je bil na njem tudi tožnik, potrdili C. C., D. D., E. E. in F. F., pri čemer je E. E. tudi verodostojno izpovedal, da ga je A. A. ob primopredaji izrecno spraševal, če je tožnik še zaposlen pri toženki, kar se mu je zdelo nenavadno glede na njegovo članstvo v drugi politični stranki. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne sledi skladnim izpovedim E. E., D. D., C. C. in F. F. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa v celoti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6Pritožba na več mestih neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih navedb tožnika, zlasti v zvezi z navideznostjo poslovnega razloga in odpovedjo kot povračilnim ukrepom tedanjega generalnega direktorja A. A. zaradi članstva tožnika v politični stranki. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, iz katerih jasno izhaja, zakaj šteje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita ter da poslovni razlog ni navidezen in diskriminatoren zaradi tožnikove strankarske pripadnosti. Sodbo je zato mogoče v celoti preizkusiti. Pritožbene razloge, ki pa se nanašajo na domnevni neobstoj bistvenih razlogov, pa je mogoče razumeti kot nestrinjanje tožnika z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar ne predstavlja bistvenih kršitev določb postopka, ampak drug pritožbeni razlog, ki prav tako ni podan.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče na obstoj te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi moral tožnik v pritožbi določno obrazložiti, v čem je sodišče prve stopnje v izpodbijano sodbo napačno povzelo vsebino izvedenih dokazov (katerih listin oziroma izpovedi). Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus tega očitka ni mogoč. Sicer pa je iz pritožbenih navedb razvidno, da tožnik tudi z večkratnim sklicevanjem na to kršitev dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo nekatere dokazne predloge tožnika in iz tega razloga ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ravnalo je v skladu z določbama drugega odstavka 213. člena ZPP in drugega odstavka 287. člena ZPP ter svojo odločitev ustrezno utemeljilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dokaz s predložitvijo podatkov o vseh zaposlenih pri toženki, ki so od 1. 1. 2022 dalje opravljali delo na izpraznjenih delovnih mestih koordinator kakovosti procesov in pospeševalec prodaje, tj. na delovnih mestih, na katerih so prej opravljale delo tri delavke, prezaposlene na delovno mesto nadzornik poslovanja, je nepotreben za ugotavljanje za odločitev bistvenih dejstev (prenehanje potrebe po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da zaposlitev G. G. na enako delovno mesto, ki ga je pred odpovedjo zasedal tožnik, vendar v drugo organizacijsko enoto OE H., ne v OE I., kot zmotno navaja pritožba, ni pravno pomembno dejstvo za odločitev v tem sporu, saj tožnik niti ni trdil, da bi opravljala enako delo, kot ga je poprej sam. Sodišče prve stopnje tako toženki pravilno ni naložilo, da predloži njeno pogodbo o zaposlitvi. Pridobitve pogodb o zaposlitvi J. J. in K. K. pa tožnik pred sodiščem prve stopnje sploh ni predlagal. Ker ni upoštevalo listin v zvezi z detektivskim nadzorom, ki jih je tožnik predložil na zadnjem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni kršilo njegove pravice do izjave. Dokazni predlog je bil podan prepozno, saj tožnik ni imel utemeljenega razloga, da je te listinske dokaze predložil šele na zadnjem naroku (tretji odstavek 286. člena ZPP). Čeprav je zatrjeval, da z njimi ni razpolagal, ker zaradi odpovedi ni imel dostopa, pa nadalje ni izkazal, kdaj po naroku dne 8. 11. 2022 naj bi te dokaze prejel in zakaj jih brez svoje krivde ni mogel predložiti oziroma predlagati prej, tj. pred zadnjim narokom dne 19. 1. 2023. Izvedba tega dokaza bi tudi zavlekla reševanje spora, glede na to, da so bili ti dokazi predloženi na zadnjem naroku, ko je sodišče prve stopnje zaključilo z izvajanjem dokaznega postopka, toženki pa bi moralo omogočiti rok, da se o teh dokazih izjavi, kar bi podaljšalo postopek. Da je toženka detektivski agenciji naročala izvajanje nadzora nad tožnikom po prenehanju njegovega delovnega razmerja, kar naj bi dokazovale te listine, prav tako ne predstavlja bistvenega dejstva za presojo zakonitosti odpovedi.

9Tožnik neutemeljeno očita kršitev pravila o prekluziji iz 286. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem priče A. A., ki ga je toženka predlagala na naroku za glavno obravnavo dne 29. 9. 2022. Skladno z določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem te priče pravilno dopustilo, saj njegova izvedba ni zavlekla reševanja spora. Na to ne vpliva dejstvo, da sodišče prve stopnje te priče ni zaslišalo takoj na naslednjem naroku, saj je bil A. A. nanj pravilno vabljen (vabilo na list. št. 391), vendar je svoj izostanek z naroka dne 8. 11. 2022 opravičil z zdravniškim potrdilom (na list. št. 416).

10Tožnik je bil pri toženki zaposlen od 1. 3. 2019 na delovnem mestu strokovni koordinator specialist, na katerem je v okviru OE I. opravljal dela in naloge v zvezi z zavarovalnim programom. Dne 28. 12. 2021 je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). V redni odpovedi se je toženka sklicevala na spremenjeno organizacijo dela na področju zavarovanj tako, da se dela in naloge tega področja s 1. 1. 2022 izvajajo v razširjenem obsegu in na drugačen način kot dotlej. Navedla je, da je bila reorganizacija potrebna zaradi izboljšanja obvladovanja tveganj in izvrševanja kontrole nad zavarovalnimi primeri. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da se področje zavarovanj v OE I. ukine ter se na novo vzpostavi in izvaja v OE B. na delovnem mestu nadzornik poslovanja, delovne naloge, ki so se izvajale na delovnem mestu strokovni koordinator specialist v okviru OE I. (torej dela in naloge tožnika), pa se prerazporedijo med pet nadzornikov poslovanja v OE B.

11Toženka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, je morala za dokaz utemeljenosti odpovednega poslovnega razloga dokazati, da je dela s področja zavarovalništva, ki jih je tožnik opravljal na delovnem mestu strokovni koordinator specialist, v resnici prerazporedila na druge zaposlene. Glede na navedeno ni bistveno, ali potreba po teh delih pri toženki še vedno obstoji, jih pa opravljajo drugi delavci. Iz navedenih materialnopravnih izhodišč je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo in z izvedenimi dokazi pravilno ugotavljalo, kdo je prevzel tožnikova dela oziroma ali poslovni razlog, kot ga je toženka navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko obstoji ali pa je morda zgolj navidezen. Vse to izhaja iz pretežnega dela obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi zaradi izvedene reorganizacije prenehala potreba po delu tožnika.

12Pri presoji obstoja poslovnega razloga je sodišče prve stopnje izhajalo iz razlogov, navedenih v odpovedi, in pravilno ugotovilo izvedbo opisane reorganizacije ter prenos nalog, vezanih na zavarovanja, na nadzornike poslovanja. Izvedeni dokazi potrjujejo, da od 1. 1. 2022 nadzornice poslovanja L. L., M. M., N. N., O. O. in P. P. dejansko opravljajo reorganizirane, širše določene naloge s področja zavarovanj, in sicer ugotavljanje škodnih dogodkov (poškodbe pošiljk, nesreče pri delu ipd.) in reševanje odškodninskih zahtevkov, P. P. pa še naloge zavarovalnega programa, kot je sklepanje pogodb z zavarovalnicami in sodelovanje z zavarovalnim posrednikom. Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza novemu modelu področja zavarovanj oziroma reorganizaciji z razširjenim obsegom in drugačnim načinom izvajanja nalog zavarovalnega programa (kar je bila vsebina odpovedi). Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika ugotovilo, da je opravljal tudi delovne naloge (po pritožbenem zatrjevanju zahtevnejše), ki jih zaposlene na delovnem mestu nadzornik poslovanja ne opravljajo, to ne vpliva na utemeljenost poslovnega razloga in s tem na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvena je namreč ugotovitev, da je toženka naloge tožnika reorganizirala in prenesla na druge zaposlene, tj. na nadzornike poslovanja v OE B. Že to je organizacijska okoliščina, na podlagi katere je mogoče ugotoviti obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe, v katerih tožnik zavzema drugačna materialnopravna stališča, so neutemeljene.

13Na drugačno presojo ne vpliva niti dejstvo, da v opis del in nalog delovnega mesta nadzornik poslovanja niso bile dodane nobene naloge s področja zavarovanj, saj dejansko opravljanje dela na področju zavarovanj temelji na pisnih odredbah, ki jih je nadzornicam poslovanja v januarju 2022 dal direktor OE B. R. R. (B9). Kot je v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo sodišče prve stopnje, nadzornice poslovanja to delo opravljajo tudi v okviru naloge "izvajanje drugih opravil skladno z usposobljenostjo in navodili" iz opisnega lista, priloženega sklenjenim pogodbam o zaposlitvi (B4).

14Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zavrnilo trditve tožnika o preuranjenosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da toženka ni mogla ugotoviti prenehanja potrebe po delu tožnika vse do trenutka, dokler ni z vsemi delavkami, za katere je načrtovala, da bodo prevzele njegovo delo, sklenila pogodb o zaposlitvi za delovno mesto nadzornik poslovanja. Formalne sklenitve pogodb o zaposlitvi (do katerih je sicer po navedbah pritožbe prišlo 29. 12. 2021, kar je dan po vročitvi odpovedi) namreč niso relevantne za ugotovitev odpovednega razloga, tj. da v posledici prenosa dela na področju zavarovanj preneha potreba po opravljanju dela tožnika na delovnem mestu strokovni koordinator specialist pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

15Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je toženka v drugi polovici leta 2021 v OE I., v kateri je delo opravljal tožnik, dodatno zaposlila dve delavki, ne kaže na nadaljnji obstoj potrebe po delu tožnika v OE I., saj je glede na skladni izpovedi prič S. S. in T. T. šlo za opravljanje drugega dela, ne za področje zavarovanj. Za odločitev v tem sporu zato ni pomembno, kakšne so bile konkretne delovne naloge teh delavk. Brezpredmeten je očitek, da sodišče prve stopnje ob tem ni pojasnilo, kateri dve delavki sta to bili, saj tožnik v nadaljevanju pritožbe omenja dokazni predlog pridobitve pogodb o zaposlitvi K. K. in J. J. Pritožbene navedbe, da njegove naloge po pogodbi o zaposlitvi ne obsegajo zgolj nalog na področju zavarovanj, pač pa tudi druge naloge na pravnem področju, so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovljeni spremembi organizacije dela na področju zavarovanj in posledičnem prenehanju potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z obširnimi navedbami, da ni logično in življenjsko razumno, da bi toženka tožnikove delovne naloge, ki jih je dotlej edini opravljal, prenesla na pet drugih delavk, ki teh nalog prej niti niso opravljale, hkrati pa mu ne bi ponudila možnosti prezaposlitve na delovno mesto nadzornik poslovanja kljub dolgoletnim izkušnjam na področju zavarovanj in delovni uspešnosti. S tovrstnim nestrinjanjem glede izvedene reorganizacije tožnik ne more uspeti, saj ima toženka kot delodajalec in gospodarski subjekt izključno pravico in pristojnost, da se avtonomno odloči za spremembe v organizaciji in prerazporeditvi dela v skladu s svojimi poslovnimi potrebami, v poslovne in organizacijske odločitve pa skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče ne more posegati niti ocenjevati njihove smiselnosti, primernosti ali učinkovitosti. Preverja le, ali je do sprememb v organizaciji dela dejansko prišlo.

17Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožniku izpodbijana odpoved podana izključno v posledici dejanske reorganizacije in prerazporeditve dela na področju zavarovanj, pritožba ne omaje z navajanjem, da naj bi se toženka že pred pripravo predloga reorganizacije v novembru 2021 odločila, da bo tožniku prenehalo delovno razmerje. Navedeno namreč nima podlage v izvedenih dokazih. Iz izpovedi priče R. R. ne izhaja, kot skuša s selektivnim povzemanjem njegove izpovedi prikazati pritožba, da naj bi bil seznanjen s tem, da tožnik ne bo več zaposlen pri toženki, zaradi česar mu ni bila ponujena možnost prezaposlitve na delovno mesto nadzornik poslovanja v OE B. Glede na to, da delodajalec po ZDR-1 nima obveznosti preverjanja, ali je mogoče ohraniti zaposlitev delavca, dejstvo, da toženka tožniku v posledici reorganizacije ni ponudila zaposlitve oziroma razporeditve na delovno mesto nadzornik poslovanja, ne more pomeniti, da je bil tak poslovni razlog navidezno ustvarjen. Na podlagi izpovedi S. S. in R. R. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je do predloga reorganizacije prišlo zaradi stališča S. S. (direktorja OE I.), da področje zavarovanj ne spada v pravno službo, saj kot tožnikov nadrejeni ni imel strokovnega znanja, da bi ocenjeval to področje, s tem pa se je strinjal tudi R. R. (direktor OE B.), ker je OE B. izvrševala nadzor, poleg tega pa je sam prihajal iz zavarovalništva. Oba sta tudi prepričljivo zanikala, da bi glede predlagane reorganizacije prejela navodila A. A., zato zgolj dejstvo, da sta obe področni organizacijski enoti, na kateri se je nanašal predlog reorganizacije (OE I. in OE B.) na ravni poslovodstva spadali pod pristojnost A. A., ne daje podlage za zaključek, da je ta dal navodilo za izvedbo takšne reorganizacije.

18Sodišče prve stopnje je poleg tega presojalo vrsto okoliščin, ki naj bi kazale na diskriminatornost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma da je odpoved predstavljala povračilni ukrep zaradi tožnikove pripadnosti konkurenčni politični stranki, ki jih tožnik zatrjuje tudi v pritožbi, vendar je tožnikove ugovore v zvezi s tem pravilno zavrnilo bodisi kot neutemeljene bodisi nerelevantne. Pritožbeno zavzemanje, da okoliščine kot celota kažejo na izključni namen toženke ustvariti navidezen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ni utemeljeno.

19Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma pojasnilo, zakaj ni sledilo skladnim izpovedim E. E., D. D., C. C. in F. F.. Sodišče prve stopnje se je do njihovih izpovedi jasno opredelilo v 51. in 52. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter zaključilo, da nobena od teh prič ni zmogla verodostojno in prepričljivo potrditi obstoja t. im. "liste za odstrel" oziroma spornega seznama delavcev, katerim naj bi odpovedali pogodbo o zaposlitvi in na katerem naj bi bil tudi tožnik. Ob izostanku drugih dokazov in dejstvu, da so omenjene priče o spornem seznamu, težavah tožnika pri opravljanju njegovih nalog in pritiskih zaradi njegove politične pripadnosti izpovedovale le na podlagi govoric in tega, kar jim je tožnik sam povedal ali kar so izvedele iz medijev, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da navedbe o povračilnih ukrepih takratnega direktorja toženke A. A. niso dokazane. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo izpovedi E. E. o pogovoru ob primopredaji med njim in A. A., ki naj bi se nanašal na zaposlitev tožnika in njegovo strankarsko pripadnost, vendar ga pri odločanju utemeljeno ni upoštevalo, saj tožnik vsebine pogovora oziroma samega dejstva pogovora ni zatrjeval, čemur pritožba izrecno ne nasprotuje.

20Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožnik podal pavšalne in nekonkretizirane navedbe o neprejemanju informacij in povratnih odgovorov, ki jih je potreboval za opravljanje svojih nalog. Utemeljeno tudi ni sledilo njegovi prav tako pavšalni izpovedi glede pomanjkanja informacij, saj nasprotno iz izpovedi njegovega nadrejenega S. S. izhaja, da mu tožnik nikoli niti ni rekel, da ne bi dobival vseh informacij, potrebnih za opravljanje dela. V zvezi z neprejemanjem informacij je tožnik konkretno trdil le, da ni bil obveščen o nameravani menjavi oziroma prekinitvi pogodbenega sodelovanja z dotedanjim zavarovalnim posrednikom toženke, s katerim je moral biti v stalni komunikaciji, pri čemer je sodišče v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da neobvestitev o novem zavarovalnem posredniku kot tudi sama menjava zavarovalnega posrednika na delo tožnika nista vplivali, saj je glede na njegovo izpoved pooblastilo novemu zavarovalnemu posredniku začelo veljati šele s 1. 1. 2022, takrat pa dela pri toženki ni več opravljal.

21Tožnik je kot način izvajanja pritiska nanj zatrjeval obvezno vsakodnevno pisanje poročil o svojem delu. Njegova izpoved, ki jo poudarja v pritožbi, da je moral samo on poročila pošiljati vsakodnevno in do ure natančno, je ostala osamljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izpovedi S. S. ter ob upoštevanju 10. člena Pravilnika o opravljanju dela na domu (B10) pravilno ugotovilo, da so morali vsi delavci, ki so delali od doma, enkrat tedensko posredovati poročilo o delu po posameznih dnevih, kar je služilo nadzoru nad opravljanjem dela zaposlenih na domu. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da okoliščine pisanja poročila o delu, ni mogoče opredeliti kot vršenje pritiska, ki bi kazal na navideznost poslovnega razloga.

22Ne glede na pritožbeno vztrajanje, da se je A. A. želel tožnika znebiti, ker je bil v tistem času bolj izpostavljen zaradi njegovega članstva v drugi politični stranki, izvedeni dokazni postopek tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne daje podlage za utemeljenost očitka, da je imel A. A. ob podajanju neresničnih podatkov glede škodnih dogodkov na področju zavarovanj motiv in željo očrniti in diskreditirati tožnika pred člani nadzornega sveta toženke. Sodišče prve stopnje se je o tem med drugim prepričalo na podlagi izpovedi U. U., člana poslovodstva toženke, ki je izrecno potrdil izpoved A. A., da ni želel očrniti tožnika. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da člani nadzornega sveta niso niti odločali o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, prav tako pa se tožniku v zvezi s predstavljenimi podatki ni nič očitalo, kot je izpovedal sam.

23Tožnik je zatrjeval izvajanje pritiska tudi zaradi odvzema službenega vozila, vendar neutemeljeno. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bil razlog za odvzem službenega vozila v septembru 2021 le to, da narava in obseg dela tožnika, ki je v tistem času praviloma opravljal delo od doma ali na lokaciji v V., nista več utemeljevala potrebe po službenem vozilu, ne pa povračilni ukrep zoper njega. Navedenega pritožba ne omaje niti z izpostavljanjem, da je nadzornica poslovanja P. P. po prevzemu tožnikovih nalog sodelovanja z zavarovalnim posrednikom in sklepanja zavarovalnih pogodb v uporabo prejela službeno vozilo.

24Neutemeljena je pritožbena navedba, da ni bilo razlogov za odvzem delovnih sredstev in onemogočenje dostopa do službene elektronske pošte tožniku takoj ob vročitvi izpodbijane odpovedi, ker so nadzornice poslovanja naloge začele opravljati šele z januarjem 2022. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nenavadno, da je moral tožnik vrniti opremo oziroma delovna sredstva, s katerimi je opravljal delo, saj glede na to, da ga je toženka v času odpovednega roka napotila na čakanje na delo, delovnih sredstev in dostopa do službene elektronske pošte ni potreboval več.

25Sodišče prve stopnje se je v 50. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo tudi do izvajanja detektivskega nadzora nad tožnikom. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ravnanja toženke, ko je preko detektiva preverjala, ali tožnik v delovnem času, ko bi moral biti na voljo delodajalcu in izpolnjevati svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, sklepa zavarovalniške pogodbe v okviru svoje zasebne dejavnosti zavarovalnega zastopstva, za kar je imela kot delodajalec legitimno pravico, ni mogoče opredeliti kot povračilnega ukrepa, ki bi dokazoval navideznost poslovnega razloga, četudi se je izkazalo, da nepravilnosti oziroma kršitev ni bilo. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je bil zadnji nalog za nadzor tožnika po detektivu podan po prenehanju njegovega delovnega razmerja pri toženki, pa pritožbeno sodišče pripominja, da okoliščina, nastala po prenehanju delovnega razmerja, na presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more imeti vpliva.

26Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka dokazala dejanski obstoj poslovnega razloga, ki je bil organizacijske narave, in torej obravnavana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz drugih nezakonitih razlogov. Ker je izpodbijana odpoved zakonita, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

27Uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

28Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami).