VSRS Sodba U 5/2023-4

I. Tožbi se ugodi, sklep Sodnega sveta Republike Slovenije Su 145/2023-27 z dne 7. 9. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Toženka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Oris zadeve, dosedanji potek postopka in nosilni razlog

1Toženka je v Uradnem listu, št. ... z dne ... objavila javni poziv sodnikom k vložitvi kandidatur na mesto predsednika Okrožnega sodišča ... Na javni poziv se je odzval en sam kandidat – tožnik, ki je že doslej opravljal funkcijo predsednika tega sodišča. Kandidat je bil za predsednika Okrožnega sodišča ... za obdobje šest let prvič imenovan z dnem 21. 11. 2005, drugič z dnem 21. 11. 2011 in tretjič z dnem 21. 11. 2017. V postopku so tožnika, ki po zadnji oceni sodniške službe izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje,¹ s pozitivnimi mnenji podprli predsednik Vrhovnega sodišča, predsednik Višjega sodišča v ... in Ministrica za pravosodje. S kandidatom je bil 4. 7. 2023 opravljen (videokonferenčni) ustni razgovor. Toženka je 7. 9. 2023 izdala sklep, da se v postopku ne imenuje nobenega kandidata in se postopek zaključi kot neuspešen. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka odločila, da ne izbere nobenega kandidata, oziroma konkretneje, da ne izbere edinega prijavljenega kandidata, tj. tožnika. Zato je bil razpisni postopek za prosto mesto predsednika Okrožnega sodišča ... zaključen kot neuspešen. Nosilni razlog za tako odločitev je bil, da je po treh vodstvenih mandatih, torej po 18 letih vodenja Okrožnega sodišča ..., smiselno, da se nadaljevanje in nadgrajevanje uspešnega poslovanja tega sodišča prepusti drugemu sodniku ali sodnici. Toženko je, kot je obrazložila, pri tem vodilo prepričanje, da je v vodstvenih mestih v sodni upravi skozi daljši čas potrebno zagotoviti raznolikost v pogledih, idejah in sposobnostih za uspešno vodenje sodišča.

Povzetek bistvenih tožbenih navedb in navedb iz odgovora na tožbo

2Zoper navedeno odločbo toženke tožnik vlaga tožbo na podlagi 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve). V njej uveljavlja zmotno uporabo določb ZSSve in Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Sodnemu svetu v ponovni postopek. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

3Tožnik nasprotuje ugotovitvi toženke, da tožnik potrebuje vračanje v proces sojenja kot temelja sodniške funkcije. Meni, da je že iz mnenj sodniških ocen razvidno, da tožnik poleg predsedniške funkcije opravlja tudi funkcijo sodnika, predvsem na kazenskopravnem področju. V dokaz svojih navedb v spis prilaga podatke za svoje delo v letih 2021 do 2023. Navaja, da vodenje sodišča ni prišlo v nobeno rutino in ni ovira za razvoj novih idej. Izpostavlja, da zakon ne omejuje števila mandatov (kar je tudi pojasnil na ustnem razgovoru pred toženko), zato je zanj odločitev toženke »odločitev presenečenja«. Toženka v izpodbijanem sklepu tudi ni konkretno navedla in pojasnila, koliko mandatov je po njenem mnenju lahko predsednik sodišča. Meni, da je obrazložitev toženke netransparentna, nezakonita in arbitrarna ter pomeni kršitev 22. člena Ustave. Poudarja, da ima vsa soglasja odločevalcev, ki dajejo mnenja v tem postopku, kar priznava tudi toženka. Zato meni, da bi morala biti obrazložitev odločitve toženke toliko bolj temeljita, argumentirana in njegova kandidatura ne bi smela biti zavrnjena le iz razloga, da se poteguje za četrti mandat.

4Meni, da se je v obravnavanem primeru toženka postavila v položaj zakonodajalca. Opozarja, da ZS v 62. členu ne določa, koliko mandatov je lahko sodnik predsednik sodišča in da toženka nima pristojnosti določiti dodatnih pogojev za imenovanje predsednika sodišča. Njena odločitev zato ne temelji na nobenih strokovnih razlogih, ki so lahko edino merilo pri odločanju. Toženka je odločila arbitrarno in je s svojo odločitvijo prekoračila meje diskrecijskega odločanja. Postopek njegovega imenovanja ni bil zakonit in ni bil pošten, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave.

5Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Uvodoma poudarja, da si je po njeni oceni treba prizadevati za to, da se predsedniki sodišč po zaključenih mandatih vrnejo k opravljanju temeljne sodniške funkcije, t.j. k sojenju. Predsednik sodišča naj zato po določenem zaključenem obdobju, ki lahko obsega enega ali več mandatov, posle sodne uprave v celoti preda nasledniku, saj je vodstvena funkcija omejena s šestletnim mandatom (sodnik na predsedniško mesto ni imenovan za nedoločen čas ali trajno), čeprav ZS ponavljanja mandatov ne prepoveduje ali zamejuje. Zato je smiselno, da se po osemnajstih letih in treh zaporednih predsedniških mandatih vodstvo zamenja. Daljše kot je obdobje istega vodstva, večjo težo pridobiva potreba po njegovi menjavi. Izpostavlja, da je v slovenskem prostoru vodenje sodišča zastavljeno mandatno, kar implicira pomen raznolikosti in s tem menjavanja vodstvenega kadra, s čimer se izraža načelo primus inter pares in kar pripomore k ohranjanju notranje neodvisnosti vseh sodnikov. Meni, da ni utemeljen očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Za toženko ni bilo bistveno, da je tožnik med opravljanjem funkcije predsednika Okrožnega sodišča ... tudi sodil, oziroma v kolikšnem obsegu je sodil, niti ni štel za bistveno, kako uspešno je opravljal sodniško službo.

6Zavrača tožnikove očitke, da je izpodbijana odločitev arbitrarna in netransparentna, ker toženka ni »konkretno navedla, koliko mandatov je lahko sodnik predsednik sodišča«. Meni, da bo odgovor na tožnikovo vprašanje odvisen od okoliščin vsakokratnega primera. Krajše kot je obdobje določenega predsednikovanja, večjo težo bodo pri tehtanju ponovne kandidature istega kandidata imele potrebe sodišča in učinek projektov, ki so še v izvajanju, rezultati dela, uspešnost izpolnjevanja strateškega načrta. Izpostavlja, da zgolj dejstvo uspešnosti dolgoletnega predsednikovanja sodišča ni sprejemljiv argument za podpiranje desetletja dolgih predsedniških funkcij. Meni, da so razlogi, ki so vodili toženko pri odločitvi, razumni in imajo pravno, ne pa nedopustno naravo.

7Pojasnjuje, da ima Sodni svet v postopkih imenovanja predsednika sodišča široko polje proste presoje, saj je zasedba takega mesta po sodni praksi privilegij, ne pravica posameznika. Zato tudi odločanje o izbiri najboljšega kandidata ni odločanje v upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih in pravih koristih, saj ne obstoji pravica biti izvoljen na mesto predsednika sodišča. Izpostavlja, da ima vselej tudi možnost, da med prijavljenimi kandidati ne izbere nikogar (deveti odstavek 62.b člena ZS). To velja tudi v primeru, da se na razpis prijavi le en kandidat. Meni, da v domet diskrecijske pravice sodi tudi odločitev, da je v konkretnih okoliščinah tožnikovega primera vselej treba dati prednost zagotavljanju raznolikosti vodstvenih kadrov. Tožnikov očitek o prekoračitvi meja diskrecijskega odločanja je zato neutemeljen.

(Ne)izvedba glavne obravnave

8Ustavno sodišče je v odločbi Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 že opozorilo, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, in da njen namen ni samo v izvajanju dokazov. Poudarilo je, da morajo biti razlogi sodišča za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni, nedvoumni in da mora iz njih izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni bila potrebna. Glavna obravnava ni potrebna, če se na primer postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja ali kadar ni vprašanj kredibilnosti ali izpodbijanja dejstev, ki zahtevajo ustno obravnavo, in sodišče lahko pošteno in razumno odloči na podlagi trditev strank in drugih pisnih dokumentov.²

9Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni izvedlo glavne obravnave, saj je, kot je pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve, že iz podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (primerjaj s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

10Tožba je utemeljena.

O posebnem položaju Sodnega sveta in načinu njegovega odločanja pri imenovanju kandidata na mesto predsednika sodišča

11Sodni svet je samostojen in neodvisen državni organ, ki opravlja naloge, določene z Ustavo, z zakonom, varuje neodvisnost in samostojnost sodne veje oblasti ter skrbi za zagotavljanje kakovosti dela sodišč in sodnikov ter javnega ugleda sodstva.³ Sodni svet ravna tako, da se varuje in krepi zaupanje v sodno vejo oblasti, integriteto sodstva in neodvisnost sodnika (drugi odstavek 2. člena ZSSve). Vrhovno sodišče je že poudarilo, da Sodnega sveta ni mogoče enačiti s "klasičnim" državnim upravnim organom (5. člen ZUP), ki v okviru svojih pooblastil izvaja upravno funkcijo.⁴

12Pri konstituiranju sodne oblasti ima Sodni svet v skladu s sistemom zavor in ravnovesij posebno vlogo, ki je ustavno opredeljena v 130. in drugem odstavku 132. člena Ustave.⁵ Da bi to vlogo in svoj položaj lahko uresničeval in prevzemal svoj del odgovornosti za stanje v sodstvu, mu je treba priznati široko polje proste presoje, kar je že večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče.⁶

13Sodni svet je v postopku imenovanja predsednika sodišča upravičen in dolžan samostojno in neodvisno oceniti, kateri izmed prijavljenih kandidatov najbolje izpolnjuje pogoje in kriterije za razpisano prosto mesto; oziroma da nihče od prijavljenih kandidatov teh zahtev iz pogojev in kriterijev ne dosega (arg. prvi in drugi odstavek 2. člena ZSSve in deveti odstavek 62. b člena ZS). Sodni svet sprejme odločitev o (ne)izbiri po prostem preudarku. Prosti preudarek izhaja iz namena celotnega delovanja, položaja in pooblastil Sodnega sveta.⁷ Takšna razlaga je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča.⁸ Kaj naj Sodni svet pri tem upošteva, opredeljuje primeroma tretji odstavek 62. a člena ZS. To so (zlasti): potrebe konkretnega sodišča, strateški program, ki ga pripravi kandidat, kandidatove strokovne kvalifikacije in posebna znanja, izkušnje, priporočila in dosežki v zvezi s sojenjem, kandidatovo znanje tujih jezikov.

14Kadar ima organ pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, posameznik nima pravice zahtevati odločitve z določeno vsebino, a odločanje po prostem preudarku tudi ne pomeni pravno nevezanega odločanja.⁹ Če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ali predpis lokalne skupnosti, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). Kadar je upravni organ pooblaščen za odločanje o prostem preudarku, sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Iz obrazložitve tovrstne odločbe mora biti razvidno, da je odločitev skladna z namenom, zaradi katerega je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano.

15V prvem odstavku 36. člena ZSSve je določeno, da je zoper odločbe in sklepe Sodnega sveta dovoljen upravni spor. Po petem odstavku 36. člena ZSSve je v postopku izbire kandidatov za izvolitev v sodniško funkcijo in v postopku imenovanja predsednika in podpredsednika sodišča upravni spor mogoč le glede presoje zakonitosti izbirnega postopka ter odločitve sodnega sveta o izpolnjevanju zakonskih pogojev za imenovanje ali izvolitev v te funkcije. Če beremo skupaj tretji odstavek 40. člena ZUS-1 in peti odstavek 36. člena ZSSve, lahko izpeljemo, da presoja zakonskih pogojev za imenovanje zaobjema (med drugim) presojo vprašanja, ali so bile v izbirnem postopku morda prekoračene meje prostega preudarka. Če bi bile, odločitev Sodnega sveta ni zakonita (prim. tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

Presoja okoliščin obravnavanega primera

16Tožnik (med drugim) toženki očita, da je prekoračila meje prostega preudarka s tem, da je postavila dodatne pogoje za imenovanje predsednika sodišča. Opozarja, da ZS ne omejuje možnosti ponovnega kandidiranja za predsednika sodišča in da se je toženka postavila v položaj zakonodajalca. Pri tem se sklicuje na 62. člen ZS.

17Iz Mnenja Posvetovalnega sveta Evropskih sodnikov Sveta Evrope št. 19 (2016) izhaja, da je priporočljivo poiskati ravnovesje med na eni strani dobrobitjo dovolj dolgega mandata predsednika sodišča, da pridobi zadostne izkušnje in da se mu omogoči realizacijo svojih idej, ki naj izboljšajo pogoje za uresničevanje pravice do sodnega varstva; ter na drugi strani med pomanjkljivostjo, ki jo prinaša rutina in/ali preprečevanje razvoja novih idej, ki jih prinašajo novi kandidati. Tudi mnenje Evropske komisije za demokracijo skozi pravo (Beneška komisija) št. 768/2014 o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Sodniškega zakona Armenije opozarja, da omejitev možnosti ponovnega kandidiranja daje možnost drugim sodnikom, kar je privlačno za sodnikovo poklicno pot kot tudi omogoča dostop do novih idej pri uveljavljanju pogojev za učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva.

18Vendar se v obravnavanem primeru ne zastavlja vprašanje o pomenu, potrebi ter primernosti razmislekov o doseganju navedenega ravnovesja. Vrhovno sodišče mora najprej odgovoriti na vprašanje, ali je v domačem pravnem redu možnost ponavljanja mandata predsednika sodišča zakonska materija, ki omejuje prosti preudarek. Vrhovno sodišče mora namreč v okviru kontrole zakonitosti izpodbijanega sklepa odgovoriti na vprašanje, ali so bile meje sodnega preudarka morda prekoračene. Odločanje po prostem preudarku ne pomeni pravno nevezanega odločanja organa.

19Omejitve prostega preudarka lahko izvirajo iz zakona, ki pooblastilo za prosti preudarek daje, ali iz drugega zavezujočega predpisa.

20Po prvem odstavku 126. člena Ustave ureditev in pristojnosti sodišč določa zakon. Ta določba je umeščena na področje državne ureditve. Ustavna zahteva, naslovljena na zakonodajno vejo oblasti glede konstituiranja pogojev za delovanje sodne veje oblasti, se tako ne izčrpa v ustanovitvi sodišč z zakonom in ureditvi pogojev za izvolitev sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti (prim. prvi odstavek 23. člena in 130. člen Ustave). Potrebna je tudi zakonska ureditev sodišč in njihovih pristojnosti. To področje urejanja mora stremeti k zagotavljanju zakonskih in drugih pogojev za učinkovito uresničevanje človekove pravice do sodnega varstva, pošten sodni postopek in uresničevanje pravice do pravnega sredstva. S tem v zvezi je (med drugim) pomembna zakonsko predvidena organizacija sodstva kot celote, notranja organizacija sodišč, njihova formalna struktura, pa tudi konstituiranje organov vodenja sodišč, vključno s postopkom njihovega imenovanja in njihovih pristojnosti.

21ZS je zakon, ki ureja pristojnosti predsednikov sodišč, pogoje za imenovanje na mesto predsednika, kriterije za imenovanje in organe, ki v tem postopku sodelujejo. ZS in ZSSve določata, da odločitev o imenovanju (razen za predsednika Vrhovnega sodišča) sprejme Sodni svet. ZS določa nadalje, da je na mesto predsednika sodišča lahko imenovan sodnik enakega ali višjega položaja, če je sodniško službo uspešno opravljal vsaj tri leta in če je prijavi predložil strateški šestletni program dela sodišča.

22Drugi odstavek 62. a člena ZS se glasi:

»Predsednike drugih sodišč imenuje z odločbo sodni svet po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za pravosodje, predhodnem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in predhodnem mnenju predsednika neposredno višjega sodišča oziroma predsednika okrožnega sodišča za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, ki je organizacijska enota tega okrožnega sodišča, za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.«

23Po drugem odstavku 62. a člena ZS se predsednik sodišča imenuje za dobo šest let, pri čemer iz besedila te določbe izhaja še, da je izrecno dana možnost ponovnega imenovanja. Možnost ponovnega imenovanja na mesto predsednika sodišča ne le, da v zakonu ni omejena, zakon izrecno določa, da je ponovno imenovanje predsednika mogoče.

24ZS je v pogledu urejanja možnosti ponavljanja mandatov za predsednike sodišč glede na navedeno določen in nedvoumen. Funkcija predsednika sodišča je dostopna tudi sodnikom, ki so že bili imenovani na to mesto. Zakon torej ne izključuje kandidatov, ki so že pridobili izkušnje z vodenjem sodišča; z namenom, da se, če so bili v preteklosti uspešni pri doseganju zahtev, ki jih nalagajo izzivi vodenja, z njihovimi izkušnjami vodenje predvidljivo in uspešno nadaljuje. Iz besedila drugega odstavka 62. a člena ZS, upoštevajoč vsebino razmerja, ki je predmet urejanja, je mogoče izpeljati, da zakon ureja možnost neomejenega ponavljanja mandatov za predsednike sodišč. Sicer bi zakon število mandatov omejil. Vsebina razmerja, ki je predmet urejanja, vsekakor omogoča, da se izbere na zakonski ravni možnost omejitve števila mandata; in s tem na ravni zakona naslovi ravnovesje med dobrobitjo in pomanjkljivostjo možnosti ponavljanja mandatov, opisano zgoraj. Za ponazoritev Vrhovno sodišče dodaja, da Ustava na primer omejuje funkcijo ustavnega sodnika na en mandat (prvi odstavek 165. člena Ustave).

25Glede na navedeno ZS v tretjem odstavku 62.a člena, ki ureja (neomejeno) možnost ponavljanja mandata predsednika sodišča, postavlja s tem zakonsko omejitev prostora proste presoje odločanja po prostem preudarku. To pomeni, da zakon izključuje iz prostora proste presoje oceno Sodnega sveta, da kandidat morda ne izpolnjuje pogojev in kriterijev za imenovanje (zgolj) zato, ker je že bil imenovan na mesto predsednika sodišča. Če dopustimo, da je ocena o tem v polju proste presoje Sodnega sveta, izvotlimo jasno in nedvoumno odločitev zakonodajalca, da določi zakonske pogoje za imenovanje na mesto predsednika sodišča (med drugim) na način, da ne omeji možnosti ponavljanja mandatov. To ni sprejemljivo, ker odločanje po prostem preudarku ne pomeni pravno nevezanega odločanja in je tudi Sodni svet vezan na Ustavo in zakon ter je le v tem okviru lahko pooblaščen za odločanje po prostem preudarku.

26Upoštevati je treba, da za opredelitev meja prostega preudarka ne more biti pomembno zgolj to, da besedilo določbe tretjega odstavka 62. a člena ZS daje Sodnemu svetu (zelo) širok prostor proste presoje v postopku (ne)izbire kandidata na mesto predsednika sodišča. Zmotno bi bilo pojmovanje, da je okvir prostora proste presoje avtomatična posledica nedoločnosti teh primeroma navedenih kriterijev. Prostor proste presoje organa (tu Sodnega sveta) je očrtan z razlago zakona. Kadar zakon za odločanje pomembno vsebino določno opredeli, s tem zameji prostor proste presoje organa. Le kadar zakon za odločanje pomembne vsebine ni določno opredelil, je lahko nadaljnjo oceno ter s tem izbiro primernosti odločitve prepustil tehtanju in odločanju organa.

27Kadar Sodni svet odloča v izbirnem postopku in je nosilni razlog za neizbiro, »da je po treh vodstvenih mandatih, torej po 18 letih vodenja […] smiselno, da se nadaljevanje in nadgrajevanje uspešnega poslovanja tega sodišča prepusti drugemu sodniku ali sodnici,« ta razlog glede na navedeno trči v zakonsko omejitev prostega preudarka. Zakon namreč ureja možnost neomejenega ponavljanja mandata predsednika sodišča. Na tem mestu Vrhovno sodišče dodaja, da iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi: da je bil tožnik na razgovoru prepričljiv; da mu toženka priznava zasluge za dosedanje dolgoletno uspešno vodenje sodišča; in da so njegovo kandidaturo prav zato podprli predsednika Višjega sodišča ... in Vrhovnega sodišča ter tudi Ministrica za pravosodje.

28Po obrazloženem je Sodni svet v obravnavanem primeru prekoračil meje prostega preudarka (tretji odstavek 40. člena ZUS-1), ki so določene (zamejene) z ZS, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (v zvezi s petim odstavkom 36. člena ZSSve) tožbi ugodilo, odpravilo sklep Sodnega sveta Su 145/2023-27 z dne 7. 9. 2023 in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

K II. točki izreka

29Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, saj je tožnika v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

¹ Ocena sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča ..., št. SuZ 1/2020 z dne 6. 7. 2020.
² Odločba Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, 11.-15. točka obrazložitve.
³ Primerjaj Sodbo VSRS U 3/2022-18, z dne 30. 8. 2022, 11. točka obrazložitve.
⁴ Sodba VSRS X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016 in sodba U 1/2021 z dne 17. 2. 2021, 10. točka obrazložitve.
⁵ Sodni svet državnemu zboru predlaga kandidate za izvolitev sodniško funkcijo (130. člen Ustave) in razrešitev sodnikov (drugi odstavek 132. člena Ustave).
⁶ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1094/18-13 z dne 21. 2. 2019, 10. točka obrazložitve in Sklep Up-184/16-13 z dne 1. 7. 2017, 10. točka obrazložitve.
⁷ Sodba Vrhovnega sodišča U 3/ 2022, 16. točka obrazložitve.
⁸ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča U 1/2021 z dne 17. 2. 2021, U 6/2021-8 z dne 25. 5. 2021, U 2/2022 z dne 19. 5. 2022 in U 9/2022-12 z dne 22. 11. 2022.
⁹ Prim. L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1018, 1019.