62.b člen ZS

Izpodbijani predlog toženke je v skladu s standardi obrazloženosti, ki so se izoblikovali v sodni praksi. Iz njega je mogoče razbrati razloge za izbiro kandidatke A. A. in procesno gradivo, na katerega se je toženka oprla pri svoji odločitvi - poleg zahtevanih kriterijev strokovnosti in osebnostnih lastnosti ima izbrana kandidatka po presoji Sodnega sveta dolgoletne izkušnje s sojenjem na kazenskem področju, ki ga vseskozi opravlja strokovno kvalitetno, odlikuje jo uspešno opravljanje vodstvenih funkcij, široko pravno znanje in primerno kritičen pogled na spremembe sodniške in kazenske zakonodaje, prav tako pozitivno odstopa pri znanstveno-publicističnem udejstvovanju. Drugače kot mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, ki je skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZSS obvezno, prav tako kot njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe nanj, mnenje oddelka o kandidatih ni zakonska kategorija. Predvideno ni z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, se pa je uveljavilo v praksi. Če je tako, tudi ne more biti predpisano, da mora biti mnenje obrazloženo. Mnenje oddelka je le eden od delcev v mozaiku procesnega gradiva, k

Iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, in prepovedi abrbitrarnosti, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in argumentirana ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za posplošeno in vsebinsko prazno obrazložitev toženca. Pri tem ni nepomembno, da tožnik po zadnjih dveh ocenah sodniške službe, ki sta vsebovali tudi oceno njegovih sposobnosti za opravljanje nalog na vodstvenem delovnem mestu, izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Sodni svet je sicer tožnika po razgovoru pozval k dodatnim pojasnilom v zvezi s sodno statistiko Višjega sodišča, a po tem, ko jih je prejel, ni izrazil nobenih pomislekov niti ni od kandidata zahteval dodatnih pojasnil ali ga vabil na ponovni razgovor, tako da bi bilo mogoče iz razgovora z njim ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro. Skopa navedba, da "tožnik ni prepričal potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njegovim (ponovnim) imenovanjem na mesto predsednika Višjega sodišča zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča“, ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja.

Drži, da imajo člani Sodnega sveta zaradi diskrecijske pravice organa, katerega člani so, zelo široke možnosti pri zastavljanju vprašanj kandidatom; zastavljajo jih lahko tudi izven podatkov, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, saj le na tak način lahko pride do izraza ustavna vloga Sodnega sveta v pravosodnem sistemu. Toda povsem brez omejitev pri zastavljanju vprašanj člani Sodnega sveta vendarle niso. Ne starost kandidata ne število (zaporednih) predsedniških mandatov nista izrecno zapisana kot pogoja za predsedniško kandidaturo, a je del diskrecijske pravice Sodnega sveta tudi razprava o vprašanjih, ki so izven vsebine, ki jo nudi zbrano pisno gradivo, in tudi izven presoje formalnih pogojev za kandidaturo. Če bi ne bilo tako, bi bila vloga Sodnega sveta pri imenovanju predsednikov sodišče izvotljena in zmanjšana na uradnikovanje. Po oceni Vrhovnega sodišča člani Sodnega sveta zato kandidatom lahko zastavljajo tudi vprašanja o smiselnosti/primernosti (večkratne) ponovitve mandata, ne glede na to, da zakonske omejitve ni, in to celo v primerih, povezanih s kandidatovo/kino starostjo; če bi šlo, na primer, za kandidata/ko, za katerega/o je bilo v času odločanja Sodnega sv

Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnikom (katerega vsebine toženka ne prereka) ni mogoče razbrati, da v obravnavanem primeru nista bili prav okoliščini, povezani s tožnikovo starostjo in dejstvom treh zaporednih mandatov tisti, ki sta bili odločilni razlog za tožnikovo neizbiro za mesto predsednika sodišča, Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, ali je bil obravnavani izbirni postopek (ne)pošten.

Vrhovno sodišče se strinja s tožnico, da iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in bolj kot so ta tri mnenja v posamičnem primeru natančno in obširno utemeljena ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za manj natančno obrazložitev Sodnega sveta, da bi ta lahko prestala test nearbitrarnosti. Pri tem je pomembno tudi, da je Sodni svet sicer vsa tri mnenja tožnici poslal v vednost, vendar je ni ne na razgovoru ne kasneje seznanil z morebitnimi pomisleki članov Sodnega sveta glede njene kandidature, niti ni od nje zahteval dodatnih pojasnil, tako da bi bilo mogoče iz samega razgovora s tožnico ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro. Vrhovno sodišče je zaradi navedenih okoliščin tega primera ocenilo, da skopa navedba, da "tožnica ni prepričala potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njenim (ponovnim) imenovanjem res zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča", ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja. Vrhovno sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica nima pravice od So

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik kot okrajni sodnik Okrajnega sodišča v B. formalnega pogoja iz prvega odstavka 62. člena ZS ne izpolnjuje.

Sodni svet je pri izbiri kot bistveni kriterij za (ne)izbiro kandidatke določil kriterij dosedanjega sodniškega dela tožeče stranke. Navedeni kriterij je po presoji sodišča v razumni povezavi s predmetom odločanja, saj je uspešnost opravljanja sodniške službe po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZS formalni pogoj za imenovanje.

Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da je imela vložena tožba zoper odločitev sodnega sveta z dne 27. 11. 2014 za posledico zadržanje imenovanja predsednika okrožnega sodišča in da je bil tožnik na funkciji začasnega predsednika okrožnega sodišča v spornem obdobju, ko bi po določbi ZS o tožbi moralo odločiti Upravno sodišče RS. Tožniku mandat začasnega predsednika ni prenehal 27. 11. 2014, kot izhaja iz 1. točke izpodbijane odločbe z dne 26. 2. 2015, ki jo je Upravno sodišče RS v tem delu s sodbo in sklepom opr. št. IV-U-130/2015 z dne 23. 7. 2015 odpravilo in zato tožniku z dne 27. 11. 2014, funkcija začasnega predsednika okrožnega sodišča ni prenehala. Ker tožniku funkcija ni prenehala 27. 11. 2014, tožena stranka ni imela pravne podlage za uvrstitev tožnika v 54. plačni razred od 28. 11. 2014 dalje.

V zadevi je sporna odločitev, da se tožnica ne imenuje na mesto predsednice sodišča. Kriteriji, ki jih pri izbiri oziroma imenovanju kandidata upošteva Sodni svet, so primeroma navedeni v tretjem odstavku 62.a člena ZS. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Sodni svet kot bistven kriterij za izbiro določil sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta. Navedeni kriterij je v razumni povezavi s predmetom odločanja in mu tožnica kot takemu tudi ne nasprotuje. Nasprotuje zahtevi njegovega izpolnjevanja na ravni nadpovprečnosti, ki pa ji neskladnosti z zakonom in arbitrarnosti ni mogoče očitati. Uspešnost opravljanja sodniške službe je po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZS formalni pogoj za imenovanje, zato se sodišče ne strinja s stališčem, da bi toženka kot kriterij za izbiro (med kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje) ne smela uporabiti višjih zahtev od tistih, ki so kot merila za oceno uspešnega opravljanja sodniške službe določeni v 29. členu ZSS. Glede na vsebino izpodbijane odločbe, se tožnici ne očita nepravilnosti ali nedoslednosti v zvezi z opravljenimi službenimi nadzori, temveč se nasprotno, na podlagi nepravilnosti, ki so bile z njimi ugotovljene, ugotavlj

Predložitev šestletnega strateškega programa dela sodišča je eden od dveh pogojev za imenovanje predsednika sodišča iz 62. člena ZS. Spoštovanje obveznih sestavin strateškega programa iz četrtega odstavka 62. b člena ZS se sicer presoja strogo, ni pa spregled predpisane sestavine razlog za odpravo odločbe. Čim pa je tako, ni v nasprotju z zakonom ne zahtevana dopolnitev programa ne dodatna predstavitev programa na seji Sodnega sveta, saj je oboje dopustno, tako na podlagi smiselne uporabe določb 67. člena ZUP o dopolnitvi vloge kot tudi na podlagi določb ZS, ki se nanašajo na uporabo kriterijev iz 62.a člena. Navedeno potrjujejo tudi določbe četrtega odstavka 62. b člena ZS, po katerih vsebinska pomanjkljivost programa ni razlog za to, da se prijava zavrže, ter dejstvo, da vsebinsko dopolnjevanje vloge po določbah ZS ni izključeno. Okoliščine na strani člana Sodnega sveta, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi, niso obvezen izločitveni razlog iz 35. člena ZUP in s tem po določbah, ki se smiselno uporabljajo v zadevnem postopku. Lahko pa (po določbah 37. člena ZUP) zahteva izločitev stranka v postopku. Tožnik izločitve E.E. ni zahteval oziroma je celo izjavil, da je ne bo predla

Tožnici pisno mnenje predsednice Okrožnega sodišča v B. ni bilo vročeno. Tožnica zato utemeljeno ugovarja, da so bila pred izdajo izpodbijane odločbe kršena pravila postopka, saj vročitev tega mnenja toženki izrecno nalaga peti odstavek 62.b člen ZS. Namen citirane zakonske določbe namreč ni v seznanitvi (zgolj) Sodnega sveta z mnenjem pred sprejetjem odločitve, temveč (in predvsem tudi), da se z mnenjem seznani kandidat, ki se lahko nato o njegovi vsebini na ustnem razgovoru ter torej še pred izdajo odločbe (tudi) izjavi. Odločitev o tem, da se na mesto predsednika Okrajnega sodišča v A. ne imenuje nobenega od prijavljenih kandidatov, je po svoji vsebini akt o izbiri, kjer ima Sodni svet pravico sprejeti tako odločitev. Kandidati, ki se odzovejo na javni poziv Sodnega sveta z vložitvijo kandidatur, imajo ob siceršnjem izpolnjevanju predpisanih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje na razpisano mesto, nimajo pa s tem zagotovljene pravice, da bodo imenovani.