VSL Sodba V Cpg 157/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama trpi stroške s pritožbo, tožnici pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo 373,32 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačati vse potrebne tožničine pravdne stroške, potem ko je ugodilo ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, da uvoz, dajanje na trg, prodaja, ponujanje za prodajo in oglaševanje brandyja, ki ga je proiz­vedla tožnica in ki je z njenim soglasjem dan na trg Republike Slovenije ter je oz­načen z napisom „SKËNDERBEU“, „GJERGJ KASTRIOTI SKËNDERBEU“ ali s slikovnim znakom, reproduciranem v izreku prvostopenjske sodbe, ne krši toženkinih znamk EU št. 014901003, 015683766, 015683744, 015683791, 015683808, 015683881, 015956634, 015978208, 015978224, 015978265, 016164808, 015201338, 017429267 in 017429325, registriranih pri Uradu EU za intelektualno lastnino, niti toženkine mednarodne znamke št. 848976, ki se nanaša na teritorij EU, registrirane pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino.

2Toženka se pritožuje, tožnica pa odgovarja, da neutemeljeno.

3Izpodbijana sodba je kolaž (in to docela korekten) relevantnih in še aktualnih stališč, ki sta jih v dosedanjem sojenju podali Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 68/2018 z dne 19. 3. 2019 in Višje sodišče v Ljubljani v sodbi in sklepu V Cpg 345/2021 z dne 16. 6. 2022, ter stališč in ugotovitev samega sodišča prve stopnje iz njegovih prejšnjih sodbe in sklepa IV Pg 676/2019-67 z dne 12. 2. 2021. Vrhovno sodišče je med drugim pojasnilo, da je tožnica z zatrjevanjem, da je toženka s sprožitvijo sodnih postopkov zoper dva njena slovenska distributerja ogrozila njen pravni položaj, zmogla svoje trditveno breme in utemeljila za ugotovitveno tožbo potrebni pravni interes. V nadaljevanju se je višje sodišče strinjalo s prvostopenjskim, da je temu ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku treba tudi ugoditi. Ni pa z njim soglašalo, da se ta ugoditev omejuje samo na tožničino nekršitev toženkinih slovenskih znamk, ker naj slovensko sodišče ne bi bilo mednarodno pristojno za sojenje o ugotovitvi tožničine nekršitve tudi toženkinih znamk EU in mednarodne znamke (navedenih zgoraj, dva odstavka obrazložitve višje). Potem ko je sodišče prve stopnje vdrugo sprejelo svojo jurisdikcijo tudi v tem delu, je tudi v njem iz bistveno istih razlogov kot prvič ugodilo tožbenemu zahtevku. Po oceni pritožbenega sodišča je razsodilo prav.

4Z izrecno zavrnitvijo teze o odsotnosti tožničinega pravnega interesa za ugotovit­veno tožbo v zgoraj navedenem revizijskem sklepu III Ips 68/2018 je bila implicitno zavrnjena tudi teza, da edini o tem vprašanju merodajni Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1) ne pozna negativne ugotovitvene tožbe in da ta zato ni dopustna. Čeprav se revizijski preizkus skladno s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) opravi samo v okviru dopuščenih revizijskih vprašanj, pa se Vrhovno sodišče ne bi bilo ukvarjalo s tožničinim pravnim interesom (in v nasprotju s prejšnjim stališčem z nižjih stopenj njegov obstoj potrdilo) v zvezi z nedovoljenim (tj. v našem pravu neobstoječim) tožbenim zahtevkom. Navedeni tezi, ki ju toženka ponavlja tudi v tej pritožbi, torej nista utemeljeni.

5Isto velja za pritožničino stališče, da poleg pogojev iz točke d prvega odstavka 48. člena ZIL-1, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje, obstaja še dodatni pogoj, da bi bil moral tisti, ki je na določen način označeval svoje izdelke ali storitve, preden je bil isti ali podoben znak zavarovan z znamko, imeti še posebno pravico (pravni temelj) za to označevanje. Uporaba znakov v gospodarskem prometu je načeloma prosta, vključno s situacijo in pod pogoji iz točke d. Le v tem in ne kak­šnem posebnem smislu gre za pravico zgodnejšega imetnika do uporabe svojih oznak. Ta pravica se lahko izrazi kot možnost obrambe nadaljnjega enakega označevanja pred zahtevki imetnika pozneje pridobljene znamke za enak ali podoben znak (ista pravica se lahko na primer izrazi tudi v okvirih prepovedi nelojalne konkurence, če bi drug tržni udeleženec začel uporabljati enake oznake in bi to utegnilo povzročiti zmedo na trgu, kot danes določa peta alineja tretjega odstavka 134. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, enaka pa je bila ureditev tudi ves čas poprej). Nič drugega ne izhaja niti iz (načela lojalne razlage) zakonodaje EU.

6Nadalje naj bi bila pritožnica na oznakah, ki jih je uporabljala tožnica, imela avtorsko pravico še pred pridobitvijo svojih zdaj še aktualnih znamk in naj bi bilo to označevanje nedovoljeno na tej podlagi. S tem argumentom ne more uspeti. Pritožbeno sodišče namreč ne razsoja, kakor da prvostopenjske sodbe ne bi bilo (de novo), v zadevni izpodbijani sodbi pa ni toženkina avtorska pravica niti omenjena. Da bi imela pritožnica možnost za uspeh z navedenim argumentom, bi zato morala navajati, da je že v postopku na prvi stopnji zatrjevala svojo avtorsko pravico, pa je sodišče prve stopnje to prezrlo. Tako gre pri pritožbenem zatrjevanju avtorske pravice povsem mimo dejanskega stanja izpodbijane sodbe za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7Ni dobro razumljivo, kako naj bi bilo sodišče prve stopnje spregledalo, da je „tožeča stranka s svojim znakom vs[e] relevantno obdobje kršila znamko EU tožene znamke, ki je v Sloveniji veljala od 2005“. Že od povzetka naracije pravdnih strank dalje se je namreč držalo tega, da je tožnica trdila, da je vinjak s spornimi oznakami v Slovenijo izvažala od leta 2001, medtem ko je toženka zatrjevala najzgodnejšo veljavnost svojih znamk od 28. 4. 2005. Ni dobro razumljivo, saj očit­no ne drži, niti to, da bi bilo sodišče prve stopnje prezrlo, da je glede zadevnih znamk EU treba izhajati iz Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije. Sama ta uredba glede upravičenosti do uporabe znakov, kakršna je tožničina, iz časa pred veljavnostjo znamk EU in mednarodnih znamk, registriranih za ozemlje EU, kakršne so tudi zadevne toženkine znamke, napotuje na ZIL-1, kot je sodišče prve stopnje vse prav in izčrpno pojasnilo v 22.–24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

8Pritožnica ne oporeka utemeljeno niti prvostopenjskim zaključkom o dobroverni uporabi znakov, češ da na tožničino slabo vero kaže registracija zadevnih toženkinih znamk. To oporekanje ne upošteva za to zadevo relevantnega pravila, da je tretji (tožnica) znak „začel uporabljati v dobri veri pred datumom vložitve prijave“ znamke (toženkinih znamk): odločilna je ta preddobnost, ne pa delno časovno prekrivanje uporabe znaka enega z veljavnostjo znamke drugega subjekta (dovoljeno sobivanje obojega, do katerega ob izpolnitvi vseh pogojev po definiciji nujno pride, je posledica tega pravila). Tako ni nič važno oziroma ne utemeljeno, da je imela toženka „večino relevantnega časa“ registrirano slovensko znamko z datumom prednostne pravice 10. 7. 2006 in mednarodno znamko, ki je bila za EU registrirana 28. 4. 2005.

9V zadnjem sklopu pritožbe pritožnica neutemeljeno izpodbija pravilnost in popolnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Ti so po presoji pritožbenega sodišča brezhibni (jasni, analitično-sintetični in življenjsko logični ter zato v celoti prepričljivi). Da jih ne bi ponavljalo, se nanje sklicuje (28.–32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Med drugim je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da toženkino imetništvo prve znamke SKENDERBEU v Albaniji in nasploh v svetu ne izključuje tožničine uporabe podobnih znakov v dobri veri v Sloveniji, nasprotno pritožbeno stališče pa ni utemeljeno. Značilnost pritožbenega grajanja dejanskih ugotovitev je tudi sicer pretirana splošnost (na primer: „Poleg tega je bila tožeča stranka v slabi veri, saj je ves čas zavestno vedela, da svoje proizvode pod znamkami SKENDERBEU, ki so bile registrirane, prodaja tožena stranka, saj je ta kupila znamke, s katerimi je bil zaščiten znak »Skenderbeu« od družbe »A.« že 1999[,]“ pri čemer ni jasno, na katere znamke in ozemlja pritožnica meri, kar pa je odločilno) in/ali parcialnost („Pravdni stranki sta imeli v določenem obdobju celo istega distributerja (slednje je potrdila priča tožeče stranke g. B. B.)[,]“ pri čemer niansirano, preudarno in tudi med druge izvedene dokaze dobro vpeto oceno skrbnega zaslišanja te priče, vključno z načinom in različnimi obdobji njenega sodelovanja s pravdnima strankama, vsebuje 29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe; podobno velja za poudarjanje domnevne dokazne nekoristnosti carinskih deklaracij, ki so bile vendar samo del kompleksnejše in celovite dokazne ocene) in/ali ignoriranje dejanskega stanja izpodbijane sodbe (pritožnik ne more nikdar uspeti, kadar brez nadaljnje razčlenitve samo navaja in se sklicuje na dejstva, na katerih izpodbijana sodba ne gradi: glede tovrstnih pritožničinih trditev, kot je na primer ta, da je tožnica „ves čas prodaje svojih brendijev v Sloveniji vedela, da ima tožena stranka zaščitene znamke in da s prodajo skoraj enakih oznak zavaja javnost in povzroča zmedo na slovenskem trgu, kar se šteje za dejanje nelojalne konkurence“, glej zgornje pojasnilo pritožbenega sodišča, da samo ne sodi mimo oziroma neodvisno od ugotovitev sodišča prve stopnje, zato je treba te, da bi se jih moglo izpodbiti, pravilno grajati; v nasprotnem bo šlo – tako kot gre v pravkar citiranem delu zlasti glede domnevne zmede na slovenskem trgu – za nedovoljene in neupoštevne pritožbene novote). Takšnih mest je v pritožbi več, pritožbeno sodišče pa analize vsakega izrecno ne razlaga.

10Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo pravno odločilnost s toženkine strani zatrjevanega domnevnega kriminalnega ravnanja tožničinega glavnega delničarja (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Niti iz toženkinih pritožbenih trditev ni razumljivo, kako bi bilo to domnevno ravnanje lahko „dodaten argument“ zoper tožničino dobro vero s pomenom iz točke d prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Ker je tako, ni treba odgovarjati še na pritožbene razloge, da naj bi sodišče prve stopnje toženkine dokaze za navedene trditve zmotno ocenilo kot prepozne.

11Presplošno pa pritožnica graja tudi upoštevanje listin, ki sta jih pravdni stranki (in ne samo tožnica) sodišču izročili po prvem naroku, kot neskladno s četrtim odstavkom 286. člena ZPP. To je presplošno tako glede tega, za katere listine konkretno gre, kot tega, zakaj naj bi bilo sodišče prve stopnje napačno presodilo, da upoštevanje teh listin ne bo zavleklo postopka (kar je eden od kriterijev po navedeni določbi). Sodišče je to sprejemljivo pojasnilo s tem, da je zaradi zaslišanj tako ali tako večkrat preložilo narok, pritožnica pa je to grajala s sklicevanjem zgolj na svoje prepričanje, da je do prelaganja prišlo tudi zaradi prepozno predloženih dokaznih listin. Ker t(akšn)ega razloga (po prvem odstavku 339. člena v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP) pritožbeno sodišče ne presoja po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je presplošen in nezadostno razčlenjen pritožbeni razlog enak neutemeljenemu.

12Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožnici, da sodišče prve stopnje ni primerjalo znakov, ki jih je uporabljala tožnica, z znaki iz (še aktualnih) toženkinih znamk. Sodišče je to storilo sumarno, vendar zadostno, ko je navedlo, da so te znamke besedne ali vizualne ter vsebujejo besedo Skenderbeu ali Gjergj Kastrioti Skenderbeu ali George Castriot Skenderbeg, nekatere pa varujejo tudi videz etiket in embalaže z napisi Skenderbeu (s konca 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe); ter da želi tožnica v gospodarskem prometu v Sloveniji uporabljati v bistvenem enake znake (navedeni so v izreku sodbe) za enako blago (brandy) (24. točka obrazložitve). Gre za družino znamk, katerih očitno najvpadljivejši del je beseda Skenderbeu (oziroma -eg), pri vizualnih znamkah pa še zlato-rdeče-črna barvna kombinacija, enako kot pri tožničinih oznakah, reproduciranih v izreku izpodbijane sodbe.

13Pritožnica končno jemlje iz konteksta obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožničino dobro vero potrjuje tudi to, da pravdni stranki druga proti drugi v Sloveniji nista ukrepali in dosegli izbrisa ali razveljavitve pravic (31. točka obrazložitve), ko se sklicuje na ugovor, s katerim se je pred Uradom RS za intelektualno lastnino uspešno zoperstavila registraciji tožničine znamke. Toda odločba tega urada (B 17) argumenta sodišča prve stopnje ne ovrže. Iz nje izhaja, da je tožnica 12. 10. 2015 prijavila znamko GJERGJ KASTRIOTI Skenderbeu, a je bila ta zaradi toženkinega ugovora zavrnjena. Medtem pa je sodišče prve stopnje izhajalo iz ugotovitev, da je tožnica vsaj od leta 2001 izvažala v Slovenijo žganje z zadevno spornimi oznakami, in bila od konca leta 2003 tudi imetnica mednarodne znamke, veljavne na slovenskem ozemlju, vendar ji po pomoti ni podaljšala veljavnosti preko marca 2014. Na drugi strani toženka v Sloveniji ni imela nobene znamke pred letom 2005. Bistvo napadenega argumenta prve stopnje pa je, da tudi v času soobstoja znamk obeh strank ti nista napadali pravic druga druge, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča (v določeni meri in v enaki smeri kot drugi dokazi) nakazuje, da je bila tožničina uporaba zadevno spornih oznak (pri čemer je zares odločilno le obdobje pred letom 2005) dobroverna, in sicer zato, ker kaže, da v času veljavnosti navedene tožničine znamke (in par let prej) toženka ni imela dobrih razlogov, zlasti da uveljavi t. i. relativni razlog za zavrnitev registracije znamke (pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje pravzaprav potrjuje ravno zgoraj navedena odločba, saj je pritožnica takšen relativni razlog premogla šele leta 2015).

14Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

15Odgovor na pritožbo je bil potreben, zato je zanj pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP tožnici priznalo stroške za njegovo sestavo, povečane za pavšal za materialne stroške in za DDV (po tarifni št. 22/1 ter tretjem odstavku 11. člena, drugem odstavku 12. člena in prvem odstavku 13. člena Odvetniške tarife, analogno uporab­ljenih na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZIL-1), v znesku 373,32 EUR (500 točk x 1,02 x 1,22 x 0,6 EUR/točko). Tožnica je zahtevala tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki ji jih je sodišče prisodilo skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.