VSK Sodba II Kp 842/2020

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Idriji je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Obdolžencu je na podlagi istega zakonskega določila določilo kazen dve leti zapora. Na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 je obdolžencu preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 49995/2013 z dne 25.4.2016, v kateri mu je bila zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določena enotna kazen štiri leta in šest mesecev zapora. Na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 in tretjega odstavka 53. člena KZ-1 je, ob upoštevanju kazni, določene v predmetnem postopku, in kazni, ki je bila določena v preklicani pogojni obsodbi, obdolžencu izreklo enotno kazen šest let zapora. Na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovancu priznalo premoženjskopravni zahtevek v skupnem znesku 8.000,00 EUR in je tako obdolženec dolžan v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti sodbe plačati C. C. znesek v višini 8.000,00 EUR, v preostalem delu pa je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in tudi sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki, odvetniki iz Č. Č. in odvetnik D. D. Odvetniki iz Č. Č. navajajo, da vlagajo pritožbo zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije in kršitev ZKP, ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika posameznika. Odvetnik D. D. navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in sicer iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Uvodoma je treba pojasniti, da so obdolženčevi zagovorniki iz Č. Č. v pritožbi predlagali, da pritožbeno sodišče obdolženca in zagovornike obvesti o seji senata, saj "želi obdolženec osebno predstaviti senatu dogajanje, ki je pripeljalo do izdaje nezakonite sodbe". Pritožbeno sodišče predlogu ni sledilo. Pritožniki so podali vsebinsko prazen predlog za udeležbo na seji senata, pri čemer niso v ničemer pojasnili svojega oziroma obdolženčevega morebitnega prispevka pri razjasnitvi izpostavljenega procesnega vprašanja. Pritožbeno sodišče pa je glede na naravo stvari presodilo, da navzočnost obdolženca in njegovih zagovornikov na seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Obdolženec in zagovorniki namreč ne bi mogli natančneje pojasniti navedb in stališč iz pritožbe, povezanih z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

5Pritožniki neutemeljeno uveljavljajo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zadnji narok za glavno obravnavo dne 22. 9. 2021, na katerem je zaslišalo pričo B. B., ki do takrat še ni bila zaslišana, opravilo v nenavzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika, čeprav je zagovornik izostanek obdolženca opravičil in prosil za preložitev glavne obravnave, kršilo obdolženčevo pravico do obrambe in pravico do poštenega sojenja.

6V obravnavani zadevi je obdolženčev zagovornik sodišče z vlogo z dne 20. 9. 2021 obvestil, da se obdolženec zaradi tega, ker je bil v stiku z osebo, ki je okužena z virusom Covid-19, in se zato nahaja v samoizolaciji, ne more udeležiti glavne obravnave dne 22. 9. 2020 in je prosil za preložitev glavne obravnave. Na poziv sodišča, naj predloži ustrezno zdravniško potrdilo, je zagovornik sodišču sporočil, da mu je obdolženec pojasnil, da je govoril s svojim osebnim zdravnikom, ki mu je dejal, da zaradi samoizolacije ni potrebno nobeno testiranje, če gre za blažje potencialne simptome. Ker ne želi ogrožati zdravja drugih oseb, ne bo pristopil na glavno obravnavo dne 22. 9. 2021. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da obdolženec izostanka z glavne obravnave ni opravičil, saj je šlo za gole navedbe obdolženca, ki niso bile z ničemer izkazane. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da obdolženec ni navedel niti imena zdravnika, da bi sodišče lahko preverilo navedbe o tem, da je obdolženec govoril s svojim osebnim zdravnikom in da ne potrebuje nobenega testiranja. Pritožniki tudi nimajo prav, da je bila obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna, da bi se soočil s pričo B. B., ki dotlej v postopku še ni bila zaslišana. Dejstvo, ki izhaja iz izpovedbe te priče, da je oškodovanec obdolžencu izročil 18.000,00 EUR, je bilo namreč že razjasnjeno v pravdi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 399/2019 z dne 20. 12. 2019, ki je postala pravnomočna dne 7. 2. 2020, in med strankami ni sporno. Po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava dne 22. 9. 2021 opravi v obdolženčevi nenavzočnosti, pravilna.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene skrbno pretehtalo vse izvedene relevantne dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter na podlagi take presoje izvedenih dokazov sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivi razlogi (točke 8 – 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je skrbno preizkusilo obdolženčeve zagovorne navedbe, da je v konkretni zadevi šlo zgolj za civilno-pravni odnos in da obdolženec ni imel namena nikogar ogoljufati, ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, zakaj jih ni mogoče sprejeti in nanje opreti dejanskih ugotovitev. Okoliščina, da je obdolženec oba posla podkrepil s podpisom posojilnih pogodb, pri čemer je svoj podpis na eni pogodbi tudi overil, še ne pomeni, da obdolženec obravnavanega kaznivega dejanja ni storil. Pritožbena trditev, da sta se tako obdolženec kot tudi oškodovanec zavedala, da gre za rizične posle, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki brez dvoma kažejo, da je obdolženec oškodovancu lažno zagotavljal, da gre za zanesljiva posla, eden tudi z zagotovljenim visokim dobičkom, kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila obdolžencu izrečena prestroga kazenska sankcija. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za obravnavano kaznivo dejanje odmerjena zaporna kazen rezultat ustreznega vrednotenja vseh v poštev prihajajočih okoliščin. Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obdolžencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 49995/2013 z dne 25. 4. 2016. Pritožbene navedbe, da obdolženec izpolnjuje obveznosti po navedeni sodbi, niso upoštevne, saj je preklic pogojne obsodbe v primeru, kot je obravnavani, ko je sodišče prve stopnje za novo kaznivo dejanje določilo kazen zapora dveh let, obligatoren (prvi odstavek 59. člena KZ-1). Po oceni pritožbenega sodišča je bila obdolžencu izrečena tudi primerna enotna kazen. Odločbo o kazenski sankciji je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 14. točki izpodbijane sodbe, zato tudi v tem delu v izpodbijano sodbo ni bilo treba poseči.

9Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevih zagovornikov na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti (391. člen ZKP).

10Ker obdolženec s pritožbama svojih zagovornikov ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.