VSL Sodba II Cp 1018/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 280 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil rubež premičnin, ki je bil opravljen 15. 6. 2021 na naslovu Ulica 100, nedopusten, ker zarubljene premičnine niso last dolžnika A. A. iz izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Ljubljani I 782/2021, pač pa last tožnice. Tožnici je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka.

2Zoper sodbo (II. in III. točka izreka)¹ se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno povzelo njeno izpovedbo in izpovedbo priče A. A. ter napravilo napačne dejanske zaključke glede sklenitve samostojne prodajne pogodbe za premičnine. Tožnica izpostavlja posamezne dele svoje izpovedbe, ki po njenem mnenju dokazujejo, da je od A. A. kupila stanovanje skupaj z vsemi premičninami. Vztraja, da so bile premičnine predmet prodajne pogodbe z dne 7. 2. 2019, ki je bila sklenjena za stanovanje. Navedeno izhaja tudi iz izpovedbe A. A. Sodišče prve stopnje napačno tolmači, da sta tožnica in A. A. dogovor glede prodaje premičnin zapisala v primopredajni zapisnik z dne 1. 4. 2019. Vsebino predložene listine je zmotno presodilo kot prodajno pogodbo o prodaji zarubljenih premičnin, ki so predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da sta tožnica in dolžnik v primopredajnem zapisniku uredila tudi druga vprašanja in ne zgolj sporen prenos premičnin. Ni običajno, da se lastninska pravica prenaša s primopredajnim zapisnikom. Premičnine so bile v neposredni posesti tožnice, kar utrjuje njeno lastništvo, sodišče prve stopnje pa se s tem ni ukvarjalo. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer drugi odstavek 17. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem pritikline v dvomu delijo usodo glavne stvari. Prenos lastninske pravice na nepremičnini se razteza tudi na vse njene pritikline, ne da bi bila glede njih potrebna izročitev, ki se sicer zahteva pri prenosu premičnin, ali da bi bile v zavezovalnem in razpolagalnem poslu posebej omenjene. Z zaključkom, da je bila pogodba glede premičnin sklenjena z namenom oškodovanja upnikov, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj izvedeni dokazni postopek česa takega ne potrjuje. Sodišče prve stopnje je arbitrarno in enostransko sledilo izpovedbi toženke, da naj bi bila z obstojem njene terjatve do dolžnika A. A. seznanjena tudi tožnica. Tožba v zadevi P 15/2019-II Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila res vložena pred sklenitvijo spornih prodajnih pogodb, t. j. dne 3. 1. 2019, vendar to še ne pomeni, da je bil z njo seznanjen A. A. ali tožnica. Tožnica izpostavlja okoliščine primera, ki po njenem mnenju ne potrjujejo zaključkov sodišča prve stopnje. Ker z A. A. ne živita skupaj oziroma njun odnos ni ?klasičen? partnerski odnos, je sodišče prve stopnje neutemeljeno napravilo zaključke, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe. V konkretnem primeru je bila sklenjena prodajna pogodba, ki ni neodplačna, zato ni mogla zmanjšati premoženja A. A. Tožnica mu je kupnino v višini 150.000 EUR dejansko plačala. Objektivno gledano takšen posel, pa tudi če bi bil sklenjen z nemoralnim namenom, sam po sebi ne bi mogel povzročiti oškodovanja upnikov. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi s prejeto kupnino ni raziskalo, ampak je zgolj enostransko sledilo navedbam toženke. A. A. o tem ni povprašalo. Da bi A. A. imel še kakšne druge upnike, je ostalo zgolj na ravni pavšalnih navedb, dokazno nepodprto.

3Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani teče izvršilni postopek I 782/2021, v katerem toženka kot upnica od dolžnika A. A.² izterjuje dolg v višini 83.048,52 EUR. V omenjenem postopku je bil 15. 6. 2021 opravljen rubež premičnin v stanovanju na naslovu Ulica 100. Gre za stanovanje, v katerem živita tožnica in dolžnik skupaj s hčerko. Tožnica v tem pravdnem postopku vtožuje nedopustnost izvršbe oziroma opravljenega rubeža premičnin, saj trdi, da je lastnica stanovanja in premičnin, ki se v njem nahajajo.

6Tožnica sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če sodišče napačno prenese vsebino dokaza v obrazložitev sodbe. Gre za tehnično napako (napačen prepis), ki z oceno dokaza nima nobene zveze. Tožnica s pritožbeno navedbo, da izvedeni dokazni postopek ne potrjuje napačnega zaključka sodišča prve stopnje, da je bila pogodba glede premičnin sklenjena z namenom oškodovanja upnikov, nasprotuje prav oceni dokazov in se zavzema za drugačno interpretacijo vsebine, ki iz njih izhaja. Očitana bistvena kršitev pravil postopka tako ni podana.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji in razlogom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru sporne premičnine ne predstavljajo pritiklin stanovanja v smislu prvega odstavka 17. člena SPZ. Kot je pravilno navedlo (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritikline niso nujno zajete s prodajno pogodbo, ki se nanaša na nepremičnino oziroma stanovanje, v katerem se nahajajo, temveč je treba vselej upoštevati okoliščine konkretnega primera. S prodajno pogodbo za stanovanje, ki sta jo 7. 2. 2019 sklenila tožnica in dolžnik A. A., premičnine niso bile zajete.³ Na to kaže dejstvo, da sta tožnica in dolžnik naknadno sklenila ločeno prodajno pogodbo, ki se je nanašala izključno na premičnine in vsebino katere sta zapisala v primopredajni zapisnik z dne 1. 4. 2019. Držijo pritožbene navedbe, da je sklenitev oziroma zapis prodajne pogodbe za premičnine v primopredajni zapisnik neobičajen, pa vendar to ne pomeni, da pogodba ni bila sklenjena. Drugi odstavek III. točke primopredajnega zapisnika jasno določa, da ?prodajalec izroči kupcu v last tudi premičnine, navedene v II. točki tega primopredajnega zapisnika, za kar kupec prodajalcu izroči gotovino v skupnem znesku 5.000 EUR, pri čemer prodajalec in kupec soglasno ugotavljata, da so premičnine stare približno deset let in temu ustrezno amortizirane.? Navedeni zapis vsebuje ključni sestavini (predmet in ceno), ki jih določila Obligacijskega zakonika (OZ) predvidevajo za veljavno sklenitev prodajne pogodbe. Dejstvo, da sta tožnica in dolžnik A. A. s primopredajnim zapisnikom uredila tudi druga vprašanja, z ničemer ne vpliva na vsebino in pomen zapisa v drugem odstavku III. točke primopredajnega zapisnika. Ker tožničine trditve v tej smeri v konkretnem primeru niso pravno odločilne, se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeljevati.⁴

8Tožnica z ostalimi pritožbenimi navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje, povzema dele svoje izpovedbe in izpovedbe dolžnika A. A. ter podaja svojo dokazno oceno zaslišanj. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, in zaključuje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je sklenitev samostojne pogodbe za premičnine (poleg z zgoraj navedenimi razlogi) potrjena z izpovedbo tožnice in dolžnika A. A. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba glede premičnih stvari oziroma opreme v stanovanju sklenjena z namenom oškodovanja upnikov. Iz tožničine izpovedbe izhaja, da je bila seznanjena z dolgovi A. A. ter da je bila sklenitev prodajne pogodbe za premičnine (kot tudi za stanovanje) edini način za izognitev rubežu.⁵ Tožnica in dolžnik A. A. sta se zavedala toženkine terjatve, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje izvira iz notarskega zapisa (Sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja), ki sta ga po prenehanju njune zunajzakonske skupnosti sklenila toženka in A. A. dne 28. 12. 2016. Tožnica tej ugotovitvi s pritožbo ne nasprotuje. Pritožbeni očitek, da toženkina vložitev tožbe v zadevi P 15/2019-II Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki se je nanašala na poplačilo navedene terjatve, ne pomeni, da sta bila s terjatvijo seznanjena tudi A. A. in tožnica, je tako neutemeljen, saj terjatev obstoji že od konca leta 2016. Sodišče prve stopnje je glede na navedene ugotovitve pravilno zaključilo, da je kavza prodajne pogodbe, sklenjene v zvezi s premičninami v stanovanju, nedopustna⁶, pogodba pa zato nična.

9Ne drži pritožbeni očitek, da odplačna prodajna pogodba (za stanovanje) ni mogla zmanjšati premoženja dolžnika A. A. in ni mogla povzročiti oškodovanja upnikov. Za konkretno pravdo je sicer bistvena prodajna pogodba za premičnine, ki so bile predmet spornega rubeža, ter ugotovitev, da je ta nična, ne pa prodajna pogodba za stanovanje z dne 7. 2. 2019. Ne glede na to pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi odplačno razpolaganje lahko privede do oškodovanja upnikov, če so izpolnjeni za to predvideni zakonski pogoji.⁷ Ob tem ne gre spregledati, da je v primeru prodaje nepremičnine prejeta kupnina v primerjavi s prodano nepremičnino likvidnejša in enostavneje prenosljiva oblika premoženja, ki (v primerjavi z razpolaganjem z nepremičnim premoženjem) omogoča hitrejše in manj transparentno razpolaganje.⁸ Toženka je glede 150.000 EUR kupnine, ki jo je tožnica plačala A. A., trdila, da je bila kupnina nakazana v dvakratnem znesku po 75.000 EUR, da je šlo za kroženje enega in istega denarja po računih tožnice in A. A., da je A. A. nakazani denar naslednji dan po nakazilu dvignil v gotovini in tako izbrisal sled za denarjem ter da kljub prejetemu znesku ni zmanjšal svojih obveznosti do upnikov. Tožnica teh navedb ni (konkretizirano) prerekala, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Prav tako tožnica ni prerekala toženkine trditve, da je imel dolžnik A. A. več upnikov, temveč je to ob svojem zaslišanju potrdila.

10Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 155. členu v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je toženki, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovorila, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT). Toženki je priznalo 375 točk oziroma 225 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT)⁹ ter 22 % DDV, kar skupno znaša 280 EUR. Te stroške je tožnica dolžna povrniti toženki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep s katerim je poleg navedenega sklenilo, da se predlog tožene stranke za prekinitev pravdnega postopka zavrne (I. točka izreka). V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje že postala pravnomočna.
² Gre za nekdanjega zunajzakonskega parterja toženke in sedanjega zunajzakonskega parterja tožnice.
³ Pogodba (priloga A3 spisa) premičnin v stanovanju ne omenja.
⁴ Prim. odločbi VSL II Cp 1270/2007, VSL II Cpg 613/2019 in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-429/01.
⁵ Glej str. 4 prepisa zvočnega posnetka z glavne obravnave z dne 6. 12. 2022 (druga stran list. št. 86 spisa).
⁶ Pogodba, ki je sklenjena z namenom izigranja upnikov, je v nasprotju z moralnimi načeli.
⁷ Prim. prvi odstavek 256. člena OZ.
⁸ Prim. VSL sklep I Cp 110/2021.
⁹ Toženka priglašenega večjega zneska porabe iz naslova materialnih stroškov ni izkazala.