VSC Sklep PRp 129/2023

Pritožbi se ugodi in se sklep o prekršku v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se predlogu predlagatelja za odvzem zaseženega motornega vozila ne ugodi in se zaseženi moped znamke Aprillia, tip SR 50, številka šasije ... ne odvzame.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom mladoletniku zaradi uvodoma povzetih prekrškov na podlagi 35. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo ukor (I. točka izreka), ugodilo predlogu predlagatelja za odvzem zaseženega motornega vozila ter na podlagi 25. člena ZP-1 zaseglo moped znamke Aprillia, tip SR 50, številka šasije ... odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa o prekrških odredilo uničenje zaseženega motornega vozila (II. točka izreka) ter sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun (III. točka izreka).

2Zoper odločitev v zvezi z odvzemom motornega vozila se pritožuje zakonita zastopnica mladoletnika, lastnica motornega vozila. Pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1 izrecno ne zatrjuje. Predlaga, da se ji odvzeto motorno vozilo vrne.

3Pritožba je utemeljena.

4V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje mladoletniku izreklo vzgojni ukrep v zvezi z vsemi očitanimi (in v uvodu navedenimi) prekrški, storjenimi z mopedom znamke Aprillia, tip SR 50, last mladoletnikove matere.

Navedeni moped je materi po predlogu prekrškovnega organa odvzelo na podlagi prvega in drugega odstavka 25. člena ZP-1 v posledici zaključka, da je odvzem potreben iz razlogov splošne varnosti ter varovanja življenja in zdravja ljudi glede na to, da mladoletnikova mama kot lastnica mopeda ni imela nobene kontrole nad tem, kaj se z motornim vozilom dogaja in zato obstaja verjetnost, da bi mladoletnik prekrške s tem vozilom ponavljal (12. točka obrazložitve).

5Temeljni pogoj za izrek odvzema predmetov je določen v prvem odstavku 25. člena ZP-1, po katerem se smejo odvzeti predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom. V primeru, ko takšni predmeti niso last storilca oziroma z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je odgovorna za prekršek, zakon določa še dodatni pogoj za odvzem. Po določbi drugega odstavka 25. člena ZP-1 se smejo ti predmeti odvzeti le, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Ker gre v predmetni zadevi za fakultativni (in ne obvezni) odvzem motornega vozila, mora sodišče, poleg presoje obstoja navedenih zakonskih pogojev, oceniti tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je podano sorazmerje med posegom v pravice storilca oziroma lastnika odvzetega predmeta na eni strani ter ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo te sankcije za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa, na drugi strani. Gre za uporabo splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki ni pridržano zgolj zakonodajalcu, temveč ga mora uporabiti tudi sodišče, ki odloča v posamičnem primeru. Pri tej presoji je potrebno upoštevati namen tega ukrepa, ki ni kaznovalen, temveč izključno preventiven, saj temelj za odvzem predmetov ni krivda, temveč nevarnost ponovitve prekrška. Gre torej za varnostni ukrep, katerega osnovni namen je ali storilcu preprečiti razpolaganje s predmetom, s katerim bi prekršek lahko ponovil, ali odstraniti nevarnost, ki izhaja že iz samega obstoja predmeta.

6Odvzem predmetov je zato dopusten samo ob upoštevanju ustavnih pogojev za poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Po Ustavi je človekove pravice in temeljne svoboščine dovoljeno omejiti, če omejitev sledi ustavno dopustnemu cilju (tretji odstavek 152 člena Ustave) in če je skladna s splošnim načelom sorazmernosti (ki izhaja iz 2. člena Ustave). Slednje zahteva, da mora biti vsak poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine primeren, nujen in proporcionalen (sorazmeren v ožjem smislu) glede na koristi, ki bodo zaradi njega nastale¹.

7Primernost in nujnost ukrepa odvzema motornega vozila sodišče prve stopnje utemeljuje z ugotovitvami, da mladoletnikova mama kot lastnica mopeda ni imela nobene kontrole nad tem, kaj se z mopedom dogaja, da se niti ni zanimala za moped in da ima precej nekritičen odnos do tega, kar je storil mladoletnik.

Pritožnica temu oporeka ter zatrjuje, da je bil motor parkiran za avtomobilom ter da zato ni opazila, da ga v garaži ni. Prav tako pojasnjuje, da je bil sin tudi doma kaznovan za storjene prekrške ter da ne bo nikoli več vozil motorja, ki ne bo ustrezal cestnim predpisom.

Ob tem, ko iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, (-) da mladoletnik do sedaj še ni bil obravnavan zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, (-) da mu je bil sicer v kazenskem postopku izrečen vzgojni ukrep obiskovanja treninga socialnih veščin, ki pa ga je opravil, (-) da v odnosu do učiteljev in sošolcev mladoletnik ni vedenjsko problematičen, (-) nima učnih težav in ima cilj nadaljevati šolanje, (-) starša pa sta vzgojno enotna ter ob tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, (-) da kot sankcija za očitane prekrške glede na oceno njegove osebnosti, kakršna je mogoča na podlagi njegovega zagovora, zadostuje najmilejši vzgojni ukrep - ukor, saj je prekršek storil iz nepremišljenosti oziroma lahkomiselnosti, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je ukrep odvzema predmeta, s katerim so bili v predmetni zadevi storjeni prekrški, primeren in nujen.

8Odvzem predmeta, ki je bil uporabljen za prekršek, je upravičen, če so podane okoliščine, ki utemeljujejo verjetnost, da bo storilec predmet ponovno uporabil za storitev prekrška. Če take okoliščine niso izkazane, odvzem predmeta ni primeren ukrep za preprečevanje storilčeve ponovitvene nevarnosti in pomeni nesorazmeren poseg v lastninsko pravico. Presoja verjetnosti, da bo predmet ponovno uporabljen za storitev prekrška, mora biti še posebej skrbna v primerih, ko predmet ni last storilca². Na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja, da je izpodbijana odločitev o zasegu in uničenju pritožničinega vozila. Gre torej za trajen ukrep, ki dejansko pomeni odvzem lastnine.

Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi mati dovolila mladoletniku uporabljati njen motor. Zgolj ugotovitev, da mati ni opazila, da motorja ni v garaži, pa ob ugotovljenem, da mladoletnik vedenjsko ni problematičen in tudi osebnostno po sodišču prve stopnje ni bil slabo ocenjen, ne zadostuje za zaključek o obstoju verjetnosti, da bo pritožnica v prihodnje (pasivno ali aktivno) dopuščala, da mladoletnik uporablja njeno vozilo, zato odvzem njenega vozila ne more prispevati k temu, da mladoletnik cestnoprometnih prekrškov ne bo ponavljal. To pomeni, da odvzem pritožničinega vozila ni v razumni povezavi s preprečevanjem mladoletnikove udeležbe z vozilom v cestnem prometu in torej ni primeren ukrep za zmanjševanje storilčeve ponovitvene nevarnosti. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje pa ne upravičujejo posega v pritožničino pravico do zasebne lastnine tudi zato, ker odvzem motornega vozila ob ugotovljenem pozitivnem aspektu mladoletnikove osebnosti, ki za prekrške še ni bil kaznovan, za preprečitev nevarnosti ponovitve prekrškov tudi ni nujen ukrep.

Ker je pritožbeno sodišče zaključilo, da poseg v ustavne pravice pritožnice v zvezi z navedenim varnostnim ukrepom v predmetni zadevi ni niti primeren niti nujen, njegove proporcionalnosti (sorazmernosti v ožjem smislu) ni presojalo.

9Utemeljeni pritožbi lastnice odvzetega vozila je zato pritožbeno sodišče ugodilo ter sklep o prekršku v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da se predlogu predlagatelja za odvzem zaseženega motornega vozila ne ugodi in zaseženi moped ne odvzame (deveti odstavek 163. člena v zvezi s 172. členom ZP-1).

¹ Glej: Odločba US RS UP-431/17.
² Prim: Odločba US RS UP-431/17 (14, točka obrazložitve), sodba Vrhovnega sodišča št. IV Ips 7/2018 (8. točka obrazložitve), sodba VS RS IV Ips 31/2018 z dne 4. 4. 2018 (5. točka obrazložitve). Tudi iz prakse ESČP izhaja, da je treba pri odločanju o odvzemu predmeta, ki ni last storilca, skrbno presoditi vse okoliščine, ki se nanašajo na možnost ponovne nezakonite uporabe predmeta. V zvezi s tem glej sodbi ESČP v zadevi B. K. M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji (predvsem 48. točka obrazložitve) in Andonoski proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 17. 9. 20152 (34.–36. točka obrazložitve).