152. člen URS

Ker gre v predmetni zadevi za fakultativni (in ne obvezni) odvzem motornega vozila, mora sodišče, poleg presoje obstoja navedenih zakonskih pogojev, oceniti tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je podano sorazmerje med posegom v pravice storilca oziroma lastnika odvzetega predmeta na eni strani ter ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo te sankcije za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa, na drugi strani. Gre za uporabo splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki ni pridržano zgolj zakonodajalcu, temveč ga mora uporabiti tudi sodišče, ki odloča v posamičnem primeru.

Ker je zoper sporno odločbo (torej upravni akt) po 347. členu ZBan-1 predvideno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, predpostavke za odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene in tožba na tej podlagi tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni dovoljena. Navedeno velja neodvisno od vprašanj, kdo je v takem rednem upravnem sporu upravičen vložiti tožbo zoper odločbo o izrednih ukrepih in ali je ureditev aktivne legitimacije za navedeno tožbo ustrezna. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen odpravljanju morebitnih pomanjkljivosti zakonske ureditve aktivne legitimacije za tožbo zoper upravni akt v rednem upravnem sporu. Direktiva 2014/59/EU se uporablja le za izredne ukrepe, sprejete na podlagi predpisov, ki se uporabljajo od 1. 1. 2016 dalje, in s tem v zvezi po naravi stvari le za pravna sredstva in postopke sodnega varstva zoper ukrepe, sprejete po tem datumu. Ker se glede na datum izdaje sporne odločbe direktiva, na katero se sklicujejo pritožniki, ratione temporis ne uporablja, Vrhovno sodišče kot pravno neupoštevne zavrača vse pritožbene navedbe glede uporabe in razlage njenega 85. člena.

Ker je zoper odločbo tožene stranke (torej upravni akt) po 347. členu ZBan-1 predvideno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, predpostavke za odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene in tožba na tej podlagi ni dovoljena. Navedeno velja neodvisno od vprašanja, kdo je v takem rednem upravnem sporu upravičen vložiti tožbo zoper odločbo o izrednih ukrepih, in ali je ureditev aktivne legitimacije za navedeno tožbo ustrezna. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen odpravljanju morebitnih pomanjkljivosti zakonske ureditve aktivne legitimacije za tožbo zoper upravni akt v rednem upravnem sporu. Ker pritožnik po 347. členu ZBan-1, za katerega je Ustavno sodišče presodilo, da ni v neskladju z Ustavo, v tem upravnem sporu ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zakonita.

Določba prvega odstavka 152. člena Ustave RS izključuje pristojnost Informacijskega pooblaščenca za izvrševanje kakršnegakoli inšpekcijskega nadzora nad sprejemanjem oziroma izdajanjem abstraktnih splošnih aktov Banke Slovenije.