VSL Sklep II Cp 765/2023

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica in tretji nasprotni udeleženec sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dokončno vzpostavilo etažno lastnino na stavbi z naslovom ..., z ident. znakom ...-173, tako da je ugotovilo 20 novih prostorskih delov s pravnimi položaji posameznega dela stavbe ter njihove lastnike, določilo posebni skupni del stavbe, povezan z uporabo vsakokratnih lastnikov posameznega dela stavbe ...-173-9, ter določilo 7 splošnih skupnih delov stavbe in pri njih idealni delež solastnine v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe. Odločilo je še, da se ohranijo vse pravice in zaznambe, ustanovljene pri že vpisanih posameznih delih stavbe, ter da stroške zastopanja in druge stroške krijejo udeleženci sami.

2Zoper sklep vlagata pritožbi predlagateljica in četrta nasprotna udeleženka.

3Predlagateljica izpodbija tisti del sklepa, v katerem je sodišče prostorska dela stavbe ...-173-1 in ...-173-18 opredelilo kot splošna skupna dela (VII. točka izreka) ter zatrjuje, da gre za posamezna dela v njeni lasti. Ne strinja se, da za sporna dela ni predložila pravnega naslova, saj dedni dogovor, ki je bil razveljavljen zaradi nezmožnosti zemljiškoknjižne izvedbe, kaže na voljo dedičev, da A. A. podeduje stanovanje (atelje) v pritličju vzhodnega dela stavbe z dostopom preko pokritega dvorišča z vhodom iz južnega atrija, kar zajema tudi obravnavana prostora. Dediči so bili o delitvi nepremičnine v naravi sporazumni. Predlagateljica je skupaj s pravnimi predniki neovirano izvrševala vsaj deset let trajajočo posest na posameznih delih z ident. št. ...-173-1 in ...-173-18. Pravilo iz 20. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), ki določa domnevo, da je posest lastniška, če temelji na pravnem naslovu, ni absolutno. Pravni naslov predstavlja odločba Ministrstva za kulturo številka 464/119/92 s 30. 5. 1995, do česar se sodišče ni opredelilo, prav tako ni upoštevalo, da državni organ v odločbi o priglasitvi del za odstranitev odvečnega gradbenega materiala ni dvomil v lastništvo njenega pravnega prednika. Sodišče je preveliko težo namenilo navedbam B. B. o zazidavi dveh oken in prezračevalne odprtine lokala ter klime, ker teh odprtin ob adaptaciji tega dela objekta v stanovanje v letu 2000 ni bilo več. V steni so bile le zazidane kovinske palice in kup gradbenega materiala. Prostor je deloval kot del stanovanja, ki ga je uporabljal izključno gospod C. C. Lastninsko pravico na tem stanovanju sta v sodni poravnavi P 1579/2010-II s 26. 2. 2018 predlagateljici priznala tudi D. D. in E. D., zato je sklicevanje na njune predhodne vloge brezpredmetno.

Sodišče je vse predujme za izvedenca naložilo v plačilo predlagateljici, nato pa jih v okviru stroškov postopka ni sorazmerno razdelilo med vse udeležence. Ker o teh stroških sodišče ni odločilo, predlagateljica predlaga, da v primeru, da o njih ne bo odločilo s pritožbo, to šteje kot zahtevo za odločitev o stroških na podlagi drugega odstavka 16. člena ZVEtL-1.

4Na pritožbo predlagateljice je odgovorila četrta nasprotna udeleženka, ki vztraja, da sporna prostora nista bila zajeta v dednem dogovoru, po katerem je pravni prednik predlagateljice pridobil stanovanje (atelje) v pritličju z dostopom preko pokritega dvorišča z vhodom iz južnega atrija. Pokrito dvorišče ni bilo predmet dogovora, na kar kažejo tudi kvadrature, ter je bilo zgrajeno brez ustreznih dovoljenj na nekdaj skupnem prostoru.

5Četrta nasprotna udeleženka sklep izpodbija v delu, s katerim je sodišče zunanji hodnik v drugem nadstropju (gank) opredelilo kot posebni skupni del stavbe z ident. znakom ...-173-10, ki je povezan z uporabo vsakokratnih lastnikov posameznega dela stavbe ...-173-9 do celote. Kot bistveno navaja, da je ob izvzetju celotnega drugega nadstropja iz nacionalizacije gank predstavljal del zaključene gradbene enote in da je kot takšen imel naravo posameznega dela, pri čemer med lastniki ni bilo dogovorjeno, da se prekvalificira v skupni del. Ker gank ni bil predmet kupoprodajnih pogodb med prodajalci in kupcem F. F., bi ga moralo sodišče upoštevati kot posamezni del stavbe v korist dedičev po pokojni G. A. Iz kupoprodajnih pogodb ne izhaja, da kupcu prodanega stanovanja pripada skupna uporaba stopnišča in hodnika, saj je to razvidno le iz pogodbe med prodajalcem H. A. in F. F. z 21. 9. 1995, kjer se prodani prostor ne nanaša na gank v V. etaži. Dostop do prostorov v 2. nadstropju stavbe je mogoč tudi preko skupnega hodnika, ki je sestavni del stopniščnega dela ...-173-26. Po drugi strani je gank prosto dostopen in ni izključno povezan le z uporabo stanovanjskih prostorov v drugem nadstropju, zato ni podlage, da se ga opredeli kot posebni skupni del stavbe v dobro vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe ...-173-9.

6Na pritožbo četrte nasprotne udeleženke je odgovoril tretji nasprotni udeleženec in predlagal njeno zavrnitev. Kot bistveno izpostavlja, da ima na podlagi pravnih poslov od leta 2001 celotno drugo etažo v dobroverni lastniški posesti, s pogodbama je pridobil tudi trajno pravico skupne uporabe hodnika (ganka). Uporabljal ga je izključno sam, čemur ni nihče oporekal. Gank služi le prehodu v prostore drugega nadstropja, kot izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Postopek vzpostavitve etažne lastnine sodišče vodi po pravilih nepravdnega postopka, ki ni primeren za reševanje lastninskopravnih sporov. Zato odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev iz ZVEtL-1, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če ni drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa (18. člena ZVEtL-1). Temeljno dokazno pravilo je, da je pridobitelj posameznega dela stavbe oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe (prvi odstavek 19. člena ZVEtL-1). Zakon določa še, da v primeru, kadar bi sodišče po določbah nepravdnega postopka o predhodnem vprašanju zaradi spornih dejstev moralo prekiniti postopek in posameznega udeleženca napotiti na pravdo, postopka ne prekine, ampak odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz tega zakona. Če se te ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (24. člen ZVEtL-1). V obravnavani zadevi je sodišče navedena pravila pravilno uporabilo.

O delih stavbe z ident. št. ...-173-1 in ...-173-18, opredeljenih kot splošni skupni del stavbe:

9Pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje iz 30. točke obrazložitve sklepa, da predlagateljica s predloženimi listinami ni izkazala pravnega naslova za omenjena prostora. V dokaznem postopku je bilo s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da sta nastala naknadno, po nezakoniti rekonstrukciji stanovanja, ki ga je z dednim dogovorom v letu 1999 v posest dobil njen pravni prednik. Prostora tako nista bila del ateljeja, za katerega je sodišče predlagateljičin pravni naslov (vključno z odločbo Ministrstva za kulturo iz leta 1995) pravilno upoštevalo, temveč se nahajata na prej skupnem pokritem dvorišču, ki je povezovalo glavno in stransko dvorišče in so ga lahko uporabljali vsi najemniki oz. lastniki. Sodišče je ustrezno ovrednotilo ugotovitve o zazidavi dveh oken in odprtin za zračenje na prej skupno pokrito dvorišče, ki nedvomno pričajo o spremembi prvotnega stanja, prav tako dodatno širitev potrjuje spremenjena (večja) kvadratura in drugačen dostop do teh prostorov, kot izhaja iz dogovora med dediči v zapuščinskem postopku po pok. G. A.

10Ker sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, izjema je zgolj, če med udeleženci ni spora ali če je drugače izkazano s pravnomočno sodbo, je pravilna tudi odločitev, da predlagateljica ni izkazala pogojev za priposestvovanje. To je v skladu z 20. členom ZVEtL-1 mogoče upoštevati le, če predlagatelj izkaže vsaj deset let trajajočo lastniško posest na posameznem delu stavbe, pri čemer je posest lastniška, če temelji na pravnem naslovu. Predlagateljica glede na navedeno v tem postopku ne more uspeti z relativizacijo te domneve, temveč bo imela možnost, da po končanem postopku svojo pravico na posameznem delu uveljavlja v pravdi (35. člen ZVEtL-1). Pritožbene navedbe, da sta dva izmed nasprotnih udeležencev pritožnici lastništvo na spornih prostorih priznala v okviru sodne poravnave v zadevi P 1579/2010-2 s 26. 2. 2018, na pravilnost odločitve ne vplivajo.

O delu stavbe ...-173-10 kot posebnem skupnem delu stavbe, povezanim z uporabo vsakokratnih lastnikov posameznega dela stavbe ...-173-9:

11Sporni prostor v naravi predstavlja zunanji hodnik/gank v drugem nadstropju zgradbe, kjer je lastnik prostorov v celoti tretji nasprotni udeleženec. Četrta nasprotna udeleženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje vseskozi zatrjevala, da ta prostor ne pripada k stanovanju v drugem nadstropju kot zaključeni gradbeni celoti, temveč gre za skupni del stavbe¹. Sedanje pritožbeno stališče, da ne gre za skupni del, saj je ob izvzetju celotnega drugega nadstropja iz nacionalizacije predstavljal del zaključene gradbene celote in imel naravo posameznega dela, predstavljajo presenetljiv obrat v dosedanjih trditvah, ki mu pritožbeno sodišče ne more slediti.

12Sodišče prve stopnje je pri kvalifikaciji prostora pravilno upoštevalo, da kot zunanji povezovalni hodnik ni bil predmet kupoprodajnih pogodb (v nekaterih je bila navedena trajna pravica skupne uporabe hodnika in stopnišča), pri čemer je ustrezno ovrednotilo njegovo relevantno skupno rabo zgolj za dostop do stanovanjskih in poslovnih prostorov v drugem nadstropju. Novo pritožbeno zavzemanje, da ta prostor predstavlja posamezni del stavbe, ki ni bil nikoli prodan in je zato ostal v lasti dedičev po pok. G. A., je glede na naravo prostora (zunanji hodnik), dejstvo, da so bili prodani vsi ostali prostori v drugem nadstropju in da pritožnica njegove samostojne uporabe ni izkazala, neživljenjsko in očitno prilagojeno potrebam tega postopka. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje odločitvi, da gre za posebni skupni del stavbe v smislu 3. točke četrtega odstavka 23. člena ZVEtL-1.

O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje:

13V skladu z določbo drugega odstavka 16. člena ZVEtL-1 sodišče o povrnitvi stroškov postopka odloči na zahtevo upravičenca, ki mora biti vložena v 15 dneh po vročitvi pravnomočne odločbe, s katero se je končal postopek po zakonu. Sodišče prve stopnje bo moralo zato pritožbeno zavzemanje predlagateljice za odločitev o povrnitvi sorazmernega dela stroškov, ki jih je založila za sodnega izvedenca, obravnavati kot pravočasen predlog za povračilo stroškov postopka. Pritožbeni očitek o izostanku stroškovne odločitve v tem delu je glede na navedeno neutemeljen.

Sklepno:

14Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče na osnovi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 3. členom ZVEtL-1 pritožbi predlagateljice in četrte nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

15ZVEtL-1 posebnih določb o stroških, ki nastanejo udeležencem postopka z zastopanjem, nima, zato se uporabljajo določbe ZNP. Ta v prvem odstavku 35. člena določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen v z zakonom določenih primerih, za kar v konkretni zadevi ne gre. Predlagateljica in tretji nasprotni udeleženec, ki sta stroške priglasila, jih zato krijeta sama.

¹ Vloge s 3. 1 2015, 6. 5. 2015, 3. 7. 2015, 14. 4. 2016, 18. 6. 2016, 9. 9. 2016, 11. 4. 2019, 17. 11. 2019, 20. 2. 2020, trditve na naroku 25. 3. 2016 in 4. 10. 2021.