VSL Sklep II Cp 1641/2023

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje že drugič zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2018 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče ponovno kršilo 8. točko 2. odst. 339. člena ZPP, saj ni postavilo sodnega izvedenca iz varstva pri delu. Ta je edini, ki lahko odgovori na naslednja vprašanja: ali je voziček potreben pri delovni nalogi, ki jo je izvajala tožnica, ali je voziček bil ustrezen, ali je bilo potrebno usposabljanje iz varstva pri delu glede manipulacije z vozički, ali je bilo usposabljanje iz varstva pri delu ustrezno izvedeno, ali je bil delovni proces pri zavarovancu ustrezno organiziran (kakšna je pravilna delovna metoda, ali je imela tožnica ustrezna delovna sredstva in ali je zavarovanec opustil nadzor nad delavci). Podobno je višje sodišče že odločilo s sklepom z dne 12.4.2023. Sodišče se sploh ni opredelilo do pravno relevantnega dejstva, ali je bil delovni proces pri zavarovancu ustrezno organiziran. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen izhaja, da mora delodajalec, kadar je to mogoče, ročno premeščanje bremen nadomestiti s primerno delovno opremo, pripomočki in primernimi mehanskimi pomagali. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je imel zavarovanec svoje lastne vozičke, ki bi jih moral priskrbeti delavcem in jim odrediti, da se smeti lahko prenašajo samo s pomočjo vozičkov. Sodišče se ni ukvarjalo z materialnopravnim pravilom, da mora delodajalec opravljati tudi nadzor nad delavci. Četudi bi sodišče ugotovilo, da voziček materialnopravno ne predstavlja potrebnega delovnega sredstva, bi se sodišče moralo opredeliti do tega, da je uporaba takšnih vozičkov postala praksa pri zavarovancu. Ker je prevoz smeti z vozički postal ustaljena praksa pri zavarovancu, je njegova protipravna opustitev v tem, da ni izvajal stalnega nadzora nad delavci in jih usmerjal k spoštovanju pravil o varnem delu. Sodišče se prav tako ni opredelilo do navedb tožnice, da izjava o varnosti z oceno tveganja ni ustrezna. Pri tem ni postavilo vprašanja, ali bi morebiti bilo potrebno sprejeti kakšne ukrepe, da se tako opredeljena tveganja (zdrs in padec) zmanjšajo. Tožnica je prepričana, da je treba voziček šteti za potrebno delovno sredstvo, tveganja povezana z upravljanjem z vozičkom (zdrs, padec) pa je možno zmanjšati s primernimi ukrepi (npr. določitvijo transportnih poti, na katerih se ne bi nahajal sporni jašek). Vse navedeno pa je ponovno povezano z zgoraj navedenim strokovnim znanjem, s katerim razpolaga le ustrezen izvedenec.

3Pritožba je utemeljena.

4Tožnica je krivdno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke utemeljevala s trditvami, da je pri tem, ko je z vozičkom odvažala smeti, naletela na jašek, ki je bil nekoliko pogreznjen od nivoja, kar je povzročilo, da se je udarila ob voziček, padla in si poškodovala gleženj. Delodajalcu je očitala, da ni imela ustreznih pisnih navodil za delo, da ni bila opozorjena, na kaj vse mora biti pozorna, kaj se lahko zgodi s takšnim transportnim vozičkom, pa tudi, da delodajalec ni poskrbel za ustrezne transportne vozičke in da izjava o varnosti z oceno tveganja ni ustrezna. Za dokazovanje svojih trditev o odgovornosti delodajalca je predlagala tudi izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ponovno preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. V obravnavanem primeru se je postavilo vprašanje, kakšna je bila pravilna delovna metoda, kakšna so bila ustrezna delovna sredstva (potrebnost vozička pri delu tožnice in njegova ustreznost) in ali je za opravljanje tožničinega dela bilo potrebno in izvedeno ustrezno usposabljanje iz varstva pri delu, pa tudi, ali je bil delovni proces pri zavarovancu tožene stranke ustrezno organiziran. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. II Cp 309/2023 z dne 12.4.2023 navedlo, da gre v obravnavani zadevi za strokovno vprašanje, za kar je potrebno znanje iz varstva pri delu, s katerim pa sodišče ne razpolaga.

6Pravica stranke, da v dokaznem postopku sodeluje, predlaga dokaze in se o dokaznih predlogih nasprotne stranke tudi izreče, je eden izmed elementov ustavne pravice stranke do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije²). Iz te ustavne pravice za sodišče izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se ti nanašajo na pravno relevantna dejstva v sporu, izvede. Sodišče predlaganih dokazov ni dolžno izvesti, če ima za to sprejemljive, ustavno dopustne razloge. Vendar pa v obravnavani zadevi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga za imenovanje izvedenca s področja varstva pri delu v točki 7 in 22 obrazložitve sodbe ne sodijo v okvir prepričljivih, utemeljenih in ustavno sprejemljivih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnici naročeno, da naj smeti odnaša ročno. S tem, ko je tožnica uporabila voziček, pa je samovoljno kršila pravila o načinu odnašanja smeti in s tem sama ustvarila okoliščino, v kateri je prišlo do škodnega dogodka. Zato po presoji sodišča prve stopnje ni bilo potrebno postaviti izvedenca s področja varstva pri delu. Takšno stališče je napačno, saj je vprašanje, kakšna je bila pravilna delovna metoda (odnašanje smeti z vozičkom ali ročno), strokovno vprašanje. Ker sodišče prve stopnje ni angažiralo izvedenca za varstvo pri delu in ni vsebinsko pretehtalo tožničinih trditev o protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, je ponovno zagrešilo kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (pred drugim sodnikom), da bo v ponovljenem postopku izvedlo predlagani dokaz z izvedencem iz varstva pri delu in ugotovilo vsa relevantna dejstva, ki so potrebna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ter o zadevi ponovno odločilo (1. odst. 354. člena ZPP).

7Ker izvedenec za varstvo pri delu v tem postopku še ni bil vključen, prav tako pa bo morda v nadaljevanju postopka potrebno angažirati tudi izvedenca medicinske stroke in ugotavljati, kakšna škoda je tožnici nastala, pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti kršitev in sprejeti končne meritorne odločitve. Strankama bi bila namreč odvzeta pravica do pritožbe, če bi pritožbeno sodišče samo prvič ugotavljalo cele sklope pravno relevantnih dejstev. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8Ker sodnica prve stopnje v ponovnem sojenju ni upoštevala navodila višjega sodišča, da mora izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu (1. odst. 362. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da naj novo sojenje opravi drug sodnik (356. člen ZPP).

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami in dopolnitvami.