VSL Sodba I Cp 584/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 559,98 EUR v roku 15 dni od izdaje tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se tožbeni zahtevek: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku A. A. 13.499,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2019 dalje do plačila in tožniku B. B. 6.724,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2019 dalje do plačila, vse pa v roku 15 dni“ zavrne. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženec) povrniti stroške pravdnega postopka.

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila tožnika in jo izpodbijata v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavljata, da v predmetni zadevi ni sporno, kdo je bil skrbnik, temveč je sporno vprašanje, ali je skrbnik s premoženjem varovanke ravnal skrbno. Glede oddajanja nepremičnine izpostavljata, da sta v predmetnem postopku predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca, cenilca za gradbeno stroko. Ker se sodišče do tega dokaznega predloga sploh ni opredelilo, je kršilo pravico tožnikov do izjave. Sodišče je zapisalo, da naj bi iz strokovnega mnenja izvedenca C. C. izhajalo, da je bilo stanovanje v slabem stanju in potrebno prenove, kar sicer drži, vendar iz tega ne izhaja zaključek, da takšnega stanovanja ni moč oddajati v najem. Izvedenec je upošteval stanje stanovanja in najemnino ustrezno prilagodil. V tem delu je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz petnajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Sodišče povzema zgolj nekatere vmesne ugotovitve izvedenca, ne upošteva pa zaključkov izvedenca, ki so najpomembnejši del strokovnega mnenja. Nadalje navajata, da iz zaslišanj strokovnih delavcev CSD izhaja, da njihovo ravnanje ne zadosti standardom skrbnosti, ki se pričakuje od tožene stranke. Da bi se nepremičnina, čeprav v slabem stanju, zagotovo lahko oddala, gre šteti za splošno znano dejstvo, še posebej v D. Iz izvedenih dokazov logično izhaja ravno nasprotni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, in sicer, nepremičnina je bila primerna za najem. Predvsem pa bi to lahko potrdil izvedenec ustrezne stroke, postavitev katerega sta predlagala tožnika, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Nadalje, zaposleni pri tožencu niso znali izpovedati, kdo od njih je zadolžen za oddajanje nepremičnine, v tem delu so si bile njihove izpovedbe med seboj v nasprotju. Toženec je priznaval kadrovske težave in s tem posredno tudi neskrbno ravnanje v odnosu do varovancev. Sodišče prve stopnje se do takšnih navedb tožnikov ni obrazloženo opredelilo. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da so določbe o skrbništvu namenjene varstvu premoženjskih koristi varovanca, ne pa dedičev. Tožnika vseskozi poudarjata, da je tožena stranka neustrezno upravljala s premoženjem varovanke, ne z njunim premoženjem. Navedba sodišča prve stopnje, da oddajanje nepremičnin ni obveznost tožene stranke, saj je povezano z določenimi tveganji, je nesmiselna. Tudi zaključek, da naj bi toženec poskrbel za substanco stvari, je napačen. Premoženje varovanke se je v času skrbništva vseskozi zmanjševalo, kar bi toženec lahko preprečil z oddajo nepremičnine v najem. Ob zaključku tožnika poudarjata, da se izpodbijana sodba bere bolj kot vrednostna sodba tožnikov, ki nista prevzela skrbništva.

3Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga, da jo višje sodišče kot neutemeljeno v celoti zavrne. Predlaga tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4V obravnavani zadevi sta tožnika zahtevala povrnitev premoženjske škode, ki jima je nastala, ker sta bila kot dediča po varovanki (njuni teti), katere skrbnik je bil toženec, soočena s terjatvijo Mestne občine D. (iz naslova oprostitve socialnovarstvenih storitev za varovanko). Trdita, da jima je nastala škoda v višini izgubljene najemnine in škode, nastale zaradi neustreznega upravljanja in gospodarjenja z nepremičnino. Če bi toženec za nepremičnino varovanke ustrezno skrbel in jo oddajal v najem, sredstva pa namenjal za doplačilo socialnovarstvenih storitev, bi bila terjatev Mestne občine D. ustrezno nižja. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo protipravnosti ravnanja toženca.

5„Ustava Republike Slovenije v 26. členu zagotavlja posamezniku pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Sodna praksa presoja obveznost plačila škode v tovrstnih odškodninskih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. To pomeni, da je treba v vsakem obravnavanem primeru presoditi, ali so izpolnjene predpostavke civilnega delikta, in sicer, da je nastala škoda, da ta izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja, da obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in da obstaja odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Pri tem je treba izhodišče za presojo, ali je bilo očitano dejanje (ali opustitev) protipravno, iskati v pravilih stroke, pri čemer je odgovornost odvisna od vprašanja, ali je organ ravnal tako, da mu je v zvezi s kršitvami jasnih pravil mogoče očitati pomanjkanje potrebne skrbnosti. Odgovornost države je podana, če je škoda nastala oškodovancu z nepravilno uporabo veljavne zakonodaje ali če je prišlo v postopku do očitnega odstopa od veljavne metode dela. Protipravnost mora biti torej jasna in očitna.“¹

6V obravnavani zadevi je bil za skrbnika postavljen Center za socialno delo D. (v nadaljevanju CSD), saj tožnika zaradi osebnih okoliščin (preobremenjenost z lastno družino; delo v tujini) skrbništva nista prevzela. V času, ko je toženec izvajal skrbništvo nad varovanko, je bil v veljavi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Ta je v drugem odstavku 178. člena določal, da je namen skrbništva nad odraslimi osebami varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje. Skrbništvo ima tudi namen, da se zavarujejo premoženjske in druge pravice in koristi oseb, ki so pod skrbništvom (tretji odstavek 178. člena ZZZDR). V skladu s 187. členom ZZZDR je skrbnik dolžan vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca in skrbno upravljati njegovo premoženje.

7Ključno vprašanje v predmetni zadevi je, ali bi moral CSD v okviru opravljanja dolžnosti skrbnika poskrbeti tudi za oddajanje stanovanja (ki je bilo v zelo slabem stanju in potrebno prenove) varovanke v najem.

8Položaj CSD kot skrbnika je povsem enak položaju skrbnika, ki je fizična oseba. Glede ravnanja s premoženjem varovanca skrbniku okvire določa tretji odstavek 189. člena ZZZDR. Skrbnik ne sme brez poprejšnje odobritve centra za socialno delo storiti ničesar, kar bi presegalo okvire rednega poslovanja ali upravljanja varovančevega premoženja. V skladu s prvim odstavkom 190. člena ZZZDR skrbnik samostojno opravlja v varovančevem imenu in na njegov račun, kar spada v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja. Skrbnik je torej dolžan skrbeti za premoženje v okvirih rednega poslovanja in upravljanja, za dejanja, ki presegajo navedeno, pa potrebuje dovoljenje CSD.

9Kot izhaja iz dela dokazne ocene, ki je tožnika ne izpodbijata, je toženec vsa sredstva na transakcijskem računu varovanke porabil za plačilo stroškov in poplačilo dolgov. Slednji so nastali, ker je s strani bližnje sorodnice tožnikov, ki je bila pred tožencem postavljena za skrbnico, prišlo do zlorabe varovankine pokojnine in zanemarjanja plačila domske oskrbe. Toženec je torej s poplačilom nastalih dolgov (med drugim 9.593,86 EUR za domsko oskrbo) poskrbel, da ni prišlo do izvršbe na nepremičnino varovanke.

10Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestno in skrbno izvedena, torej ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), zato ji višje sodišče v celoti sledi, nadalje izhaja, da je bilo stanovanje varovanke zanemarjeno in potrebno obnove. Za potrebno obnovo toženec nima na razpolago lastnih sredstev (sredstva varovanke so bila porabljena za poplačilo dolgov in nastanitev v domsko oskrbo), prav tako konkretni toženec nima zaposlenih uslužbencev, ki bi se ukvarjali z (dodatnim) delom z nepremičninami, med drugim skrbeli za plodove od nepremičnin varovancev.

11Tožnika v pritožbi očitata, da zaposleni niso znali izpovedati, kdo od zaposlenih je zadolžen za oddajanje nepremičnine, oziroma, da je toženec priznaval kadrovske težave in s tem posredno tudi neskrbno ravnanje v odnosu do varovancev. V zvezi s tem, kaj predstavlja skrbno ravnanje v primeru toženca, je treba izhajati iz nalog, ki jih tožencu nalaga drugi odstavek 49. člena Zakona o socialnem varstvu in sicer, CSD opravlja storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči, podpore žrtvam kaznivih dejanj, pomoči družini za dom in organizira skupnostne akcije za socialno ogrožene skupine prebivalstva. V tem kontekstu je razumljivo pojasnilo zaslišanega uslužbenca toženca, ki je izpovedal, da je dolžnost toženca skrbeti za zdravje in dobro počutje varovancev ter da dobro funkcionirajo, kjerkoli se nahajajo. Zato je neprimerno več aktivnosti uslužbencev usmerjeno v ljudi, odnose in to, da dobro in dostojno živijo. Višje sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožencu, kot socialnovarstveni ustanovi, glede na njegovo primarno dejavnost, zaradi tega, ker v konkretnem primeru ni poskrbel tudi za oddajo stanovanja v najem, ni moč očitati, da je ravnal neskrbno. Ali bi bilo stanovanje v stanju, v kakršnem je bilo, možno oddajati v najem, ni pravno odločilno. Po prepričanju višjega sodišča je toženec na premoženjskem področju s tem, ko je poskrbel za plačilo dolgov in preprečil izvršbo na stanovanje, zadostil standardom rednega poslovanja in upravljanja s premoženjem, ki se v skladu s 190. členom ZZZDR pričakuje od skrbnika, oziroma skrbnega upravljanja z varovankinim premoženjem (187. člen ZZZDR). Pri tem je treba upoštevati tudi, da (tedaj) veljavna zakonodaja tožencu za premoženjsko področje ne nalaga poostrene skrbnosti v primerjavi s drugimi skrbniki. Poleg tega je po prepričanju višjega sodišča treba dolžno skrbnost skrbnika odrasle osebe presojati kot celoto, ob uporabi tako drugega kot tretjega odstavka 178. člena ZZZDR. V postopku ni bilo sporno, da je toženec takoj, ko je ugotovil, da prejšnja skrbnica svojih dolžnosti ni opravljala, to razrešil in sam prevzel skrbništvo (tožnika za prevzem nista bila zainteresirana), poskrbel za plačilo zapadlih obveznosti, tekoče plačevanje oskrbe in žepnino za varovanko za leto naprej, s katero si je lahko privoščila priboljške. Ravnal je torej v skladu z namenom skrbništva, ki je prvenstveno v varstvu osebnosti varovanke (oziroma njene dobrobiti), s tem, ko je preprečil izvršbo na stanovanje, pa tudi dovolj ustrezno zavaroval njene premoženjske pravice. Pritožbeni očitki, da se je premoženje varovanke v času skrbništva vseskozi zmanjševalo, kar bi toženec lahko preprečil z oddajo nepremičnine v najem, so tako neutemeljeni. Toženec je za varovanko, celostno gledano, ustrezno skrbel.

12Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženca, je pravilno zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki se je nanašal na višino izpadle najemnine oziroma stroške obnove. Kršitev pravice do izjave ni podana.

13Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Tožnika s pritožbo nista uspela, tožencu pa so v postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 750 točk ter materialni izdatki v višini 15 točk, skupaj 765 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 459 EUR, povečano za 22% DDV pa 559,98 EUR. Tožnika sta na podlagi določila prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP dolžna tožencu povrniti pritožbene stroške v višini 559,98 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

¹ Sodba in sklep II Cp 2137/2017.