VSL Sklep I Cp 623/2023

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva nasprotna udeleženka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I. sklenilo, da se v postopek kot udeleženec pritegne JSS Občine A.; II. ugotovilo, da so parcele št. 3661/1, 3659/2 in 3659/3, vse k. o. ..., pripadajoče zemljišče stavbe ID znak 000-886 na naslovu B. cesta 74, A.; III. ugotovilo, da sta parceli št. 3661/2 in 3659/4, obe k. o. ..., skupno pripadajoče zemljišče dveh stavb, in sicer stavbe ID znak 000-886 na naslovu B. cesta 74, A., in stavbe ID znak 000-885 na naslovu B. cesta 76 in 76A, A.; IV. ugotovilo, da sta parceli 3659/2 in 3659/3, obe k. o. ..., splošna skupna dela v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe ID znak 000-886 na naslovu B. cesta 74, A. ter V. da je parcela 3659/4, k. o. ..., splošni skupni del v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov dveh stavb, in sicer stavbe ID znak 000-886 na naslovu B. cesta 74, A., in stavbe ID znak 000-885 na naslovu B. cesta 76 in 76A, A. Glede ugotovitve lastninske pravice na parceli 3661/1, k. o. ... v korist vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe ID znak 000-886 na naslovu B. cesta 74, A., ter ugotovitve skupne lastnine v korist dveh stavb, in sicer stavbe ID znak 000-886 na naslovu B. cesta 74, A., in stavbe ID znak 000-885 na naslovu B. cesta 76 in 76A, A., je pod tč. VI izreka postopek prekinilo in udeležence napotilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa začnejo postopek za izrek ničnosti delne odločbe UE A., št. 000/92-420/KP z dne 9. 1. 2011, v delu, ki se nanaša na del nekdanje parcele 3661 v obsegu sedanjih parcel 3661/1 in 3661/2, obe k. o. ... Odločilo je še, da se postopek prekine za 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa oziroma do pravnomočnega zaključka postopka z izrednim pravnim sredstvom in da bo sodišče, če slednji ne bo sprožen, nepravdni postopek nadaljevalo in ugotovilo, da je lastninska pravica vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe ID 000-886 oziroma stavbe ID znak 000-885 na parcelah 3661/1 in 3661/2, k. o. ...,¹ prenehala (tč. VII in VIII izreka).

2Zoper odločitev se pritožujeta prva in tretja nasprotna udeleženka.

3Prva nasprotna udeleženka (D. S. U.) delno izpodbija odločitev v točkah II, III, IV in V. Navaja, da je odločitev sodišča, ki ne sledi zaključkom izvedenke nepravilna, saj temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotno uporabljenih predpisih, razlogi pa si nasprotujejo.

Povzema del izvedenkinih ugotovitev ter opozarja na dejstvo, da izvedenka zemljišča pod stavbo 910 ter zemljišče do fasade stavbe na B. cesti 76 ni označila kot pripadajoče zemljišče. Meni, da je pomožni objekt nelegalen. Sodišču očita nepravilno uporabo kriterijev iz 43. čl. ZVEtL-1,² saj je kot glavni kriterij uporabilo preteklo redno rabo, drugih pa ne oziroma jih ni v zadostni meri upoštevalo.

Z odločitvijo je poseglo v pravice pritožnika, ki je kot dobroverni pridobitelj deležen zaščite iz 4. odst. 44. čl. ZVEtL-1.

Meni, da sodišče stavbe 910 ne bi smelo vpisati v kataster stavb, saj gre za nestanovanjsko stavbo, klet oziroma shrambe brez naslova.

Povzema vsebino 7. čl. ZVEtL³ in poudarja, da parcela 3659 ni parcela, na kateri stavba stoji. Priglaša pritožbene stroške.

4Tretja nasprotna udeleženka (A.) izpodbija odločitev v točkah II, III, VI, VII in VIII glede parcel 3661/1 in 3661/2.

Sodišču očita kršitev načela dispozitivnosti. Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe B. cesta 76 in 76A ni bila udeleženka, ni priglasila udeležbe, niti ji tega statusa ni podelilo sodišče. Odločitev, da je parcela 3661/2 skupno pripadajoče zemljišče tudi k stavbam B. cesta 76 in 76A, je ultra petitum.

Procesno nepravilna je odločitev o ponovni napotitvi udeležencev, da začnejo postopek za izrek ničnosti delne odločbe o denacionalizaciji. Tako odločitev je sodišče že sprejelo s sklepom N 202/2012, v postopku za vzpostavitev etažne lastnine. Gre za identičen sklep in kršitev načela ne bis in idem.

Sodišče stanja pravice uporabe na nepremičnini s parcelno št. 3661 na presečni dan 25. 7. 1997 ni obrazložilo. Sklepa zato ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju to podrobneje obrazloži. Ni dokazano, da so bile zunanje drvarnice s pralnico, stoječe na tedanji parceli 3661, prodane po SZ.⁴ V kupnih pogodbah omenjene drvarnice ali kleti, se nahajajo v stavbi ID 000-886. Do enakega zaključka je mogoče priti tudi na podlagi Sporazuma o oblikovanju etažne lastnine z dne 16. 12. 2010. Etažni lastniki zato pravice uporabe na parc. št. 3661 niso pridobili. Nezakonita dejanska uporaba pa ne omogoča transformacije v lastninsko pravico. Stavbe 910 niso zgradili uporabniki, ampak tovarna D. na zemljišču v družbeni lastnini in na povsem drugi parceli kot stoji stavba B. cesta 74. Stavba 910 zato ni in ne služi glavni stavbi, saj se pomožni objekt praviloma postavlja na funkcionalnem zemljišču glavne stavbe. Pomembna je tudi delna odločba o denacionalizaciji, s katero je bila parcela 3661 vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Z uveljavitvijo Zden⁵ je bilo prepovedano razpolaganje z nepremičninami, glede katerih je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, ne glede na to, kako se je ta zaključil. Te nepremičnine je zakonodajalec izvzel iz pravnega prometa in na njih ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice niti s priposestvovanjem. Predlagatelji, ki pridobitev lastninske pravice na sporni parceli neločljivo povezujejo s pridobitvijo lastninske pravice na posameznih stanovanjih, so se zavedali, da so bili do odkupa le najemniki in kot taki niso imeli lastniške posesti. Izpostavlja, da se je nezakonita uporaba zemljišča 3661 začela tedaj, ko sta E. E. in F. E. k stavbi B. cesta 74 zgradila prizidek brez dovoljenj. Glede na odločbo Občine A. z dne 5. 3. 1984, ki je naložila odstranitev z odložilnim rokom, sta se oba, vključno z ostalimi najemniki, nedvomno zavedala, da bodo slej ko prej odstranjeni vsi objekti na območju tovarne D. S takim ravnanjem sta E. E. in F. E. ostalim pokazala „zeleno luč“ za uzurpcijo parcele 3661. Posamezne prostore so najemniki predelali v drvarice, pralnico pa pustili v stanju, kot je bila ob izgradnji. Kljub temu sodišče sledi predlagateljem in ne izvedenki, katere ugotovitve povzema. Celoten kompleks nepremičnin D.-ja, tudi parcela 3661, je na podlagi kupne pogodbe z dne 23. 2. 2001 in 22. 5. 2002 prešel v last G., nato pa Občine A. OPPN predvideva odstranitev vseh objektov, prostor, kjer stojijo drvarnice, pa označuje kot javno dobro. Izdano je gradbeno dovoljenje, ki zajema tudi parcelo 3661. Bistveno je, da je bil pomožni objekt del tovarniškega kompleksa, da gre za prostor nekdanje usnjarske delavnice, da prostore uporabljajo stanovalci stavbe B. cesta 74 in da je pripadajoče zemljišče k stavbi B. cesta 74 dvorišče, to je parcela 3659/3. Sodišče je kriterij pretekle rabe povzdignilo nad ostale kriterije, kar je nepravilno. Pretekla raba je dodatni spoznavni vir in praviloma subsidiarnega pomena. Ker sodišče sprejema ugotovitev, da je objekt 910 postavljen na zemljišču, ki je bilo v času gradnje del kompleksa tovarne D. in da gre za prostor nekdanje usnjarske delavnice, je ugotovitev, da je bil objekt 910 postavljen z namenom zagotavljanja običajne rabe stavbe B. cesta 74, s tem v nasprotju. Res je stavba 910 ločena od ostalih površin z zidom, a pri tem sodišče nima predstave o tem, da je bil kompleks ogromen in zato zid ni zmanjšal funkcionalne povezanosti in organiziranosti proizvodnega procesa. Da je bila stavba 910 zgrajena in namenjena proizvodnji in poslovnemu procesu tovarne D. je neprerekano dejstvo. Občina A. je parcelo 3661 pridobila bremen prosto in ni šlo za pripadajoče zemljišče stavb B. cesta 74, 76 in 76A.

5Na pritožbi je odgovorila Skupnost etažnih lastnikov stavbe B. cesta 74, A. Meni, da sta neutemeljeni in predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

6Pritožbi nista utemeljeni.

Glede procesnih kršitev

7S strani obeh pritožnikov smiselno zatrjevana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP⁶ ni podana. Sklep sodišča prve stopnje v pogledu razlogov o odločilnih dejstvih ni pomanjkljiv in je sposoben za pritožbeni preizkus. To velja tudi v pogledu uporabe meril in kriterijev iz 43. čl. ZVEtL-1. Ugotovitev, da sklep ne vsebuje razlogov o vseh merilih, bi lahko vodila kvečjemu v zaključek, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ni pa to, glede na pravno presojo, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, postopkovna kršitev. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, si tudi ne nasprotujejo. Ugotovitev sodišča prve stopnje v 11. tč. obrazložitve, da je bil objekt ID -910 (v nadaljevanju objekt 910) postavljen z namenom zagotavljanja običajne rabe stavbe B. cesta 74 (to je stavbe ID znak 000-886 - v nadaljevanju stavba 886), ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenke, ki so v bistvenem povzete v tč. 10 izpodbijanega sklepa.

8Sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je parcela 3661/2 (ki je v lasti Občine A.) skupno pripadajoče zemljišče stavbe 886 in stavbe ID znak 000-885 (v nadaljevanju stavba 885), ni odločilo mimo predloga. V nepravdnem postopku, kamor sodi tudi postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča (glej 3. čl. ZVEtL-1), je namreč sodišče na predlog vezano le glede opisa razmerja oziroma stanja o katerem naj odloči, ne pa na konkretne predloge, kako naj odloči.⁷ Ker je predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi 886 obsegal tudi parcelo 3661/2 (prej del parcele 3661), ugotovitev, da gre pri tem za zemljišče, ki je bilo namenjeno ne le rabi stavbe 886, ampak tudi stavbe 885 ter posledična odločitev, da gre za skupno pripadajoče zemljišče, ostaja v mejah predloga. Sodišče tudi s tem, da v postopek ni pritegnilo Skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe 885 (to je stavbe B. cesta 76 in 76A), ni kršilo postopkovnih pravil. Iz neizpodbijanih ugotovitev v tč. 2 sklepa namreč izhaja, da je bila vse do 30. 8. 2018 lastnica celotne stavbe pritožnica, ki je nasprotna udeleženka v tem postopku. Res je vmes lastnik treh posameznih delov postal JSS Občine A., a to iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, nadaljevanja in dokončanja postopka ni preprečevalo. Je pa sodišče prve stopnje JSS Občine A. kot udeleženca pritegnilo v postopek z izpodbijanim sklepom, ki mu ga je tudi vročilo, o postopku pa je bil obveščen tudi upravnik stavbe (glej poziv upravniku za izvedbo dodatnega obveščanja na list. št. 240 in 255).

9Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je udeležence napotilo, da v določenem roku začnejo postopek za izrek ničnosti delne odločbe UE A., št. 000/92-420/KP z dne 9. 1. 2001, nedopustno odločalo o isti stvari in kršilo prepoved ne bis in idem. Gre namreč za procesna sklepa v dveh različnih postopkih. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja pripadajoče zemljišče k stavbi 886, v postopku II N 202/2012 pa odloča o predlogu za vzpostavitev etažne lastnine na objektu 910. Dejstvo, da so bili udeleženci v zadnje navedenem postopku že napoteni, da začnejo postopek za izrek (delne) ničnosti zgoraj navedene denacionalizacijske odločbe, zato ne pomeni, da sodišče v tej zadevi ni smelo sprejeti enake odločitve. To mu tudi sicer izrecno nalaga 1. odst. 52. čl. ZVEtL-1.

Glede ugotovitve obsega pripadajočega zemljišča

10Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so pripadajoče oziroma skupno pripadajoče zemljišče parcele 3659/2, 3659/3 in 3659/4, ki so po zemljiškoknjižnih podatkih v solasti prve nasprotne udeleženke (to je D. S. U.) in drugega nasprotnega udeleženca (to je H. H.) ter parceli 3661/1 in 3661/2, ki sta po zemljiškoknjižnih podatkih v lasti tretje nasprotne udeleženke (to je Občine A.).

11Podlago za odločitev predstavljajo v nadaljevanju povzete ugotovitve:

Stavba 886 je bila zgrajena leta 1886. V tem času ni veljal noben prostorski akt. Tudi tisti, ki so veljali v času družbene lastnine, pripadajočega zemljišča niso določali, je pa iz prvega prostorskega akta iz leta 1972, in sicer njegovega grafičnega dela, razvidno, da sta na spornem območju stala dva objekta. PUP D. iz leta 1998 je območje stavbe 886 z delom dvorišča opredelil kot javne površine, podrobni prostorski načrt za območje D. iz leta 2010 pa je objekta 886 in 910 predvidel za rušenje. Površine so po veljavnem prostorskem aktu namenjene javnemu dobru in javni rabi.

V času po podržavljenju (zaplemba) je z zemljiščem celotnega tovarniškega kompleksa, s stavbiščem stavb 886 in 910 ter dvoriščem, upravljala ista družbenopravna oseba. Sklop parcel 3660, 3659/3, 3659/2, 3661/1, 3659/4 in 3661/2 ni spadal med proizvodna sredstva tovarne D., pač pa je več desetletij v obdobju družbene lastnine tvoril prostorsko celoto, ki je, razen v skrajnem vzhodnem delu, služila stavbi 886. Tako je objekt 910 od ostalih površin nekdanjega tovarniškega kompleksa ločen z visokim starejšim zidom (ki je bil postavljen v času družbene lastnine, to je pred letom 1972, ko je objekt 910 že stal). Ta zid tudi popolnoma ločuje dostop do dvorišča stavbe 886 od dostopa do dvorišča nekdanje tovarne. Objekt 910 ni namenjen samostojni rabi. Gre za pomožen objekt, ki po videzu in prostorski umeščenosti (orientaciji na stanovanjsko dvorišče) služi običajni rabi stavbe 886. V njem so bile urejene drvarnice in skupna pralnica. Slednja je majhna, slabo opremljena in obrnjena stran od tovarne. Iz stavbe 886 vodi električni kabel v eno od drvarnic v objektu 910, zelo verjetno pa tudi napeljava do pralnice. Pri parceli 3661/2 gre za nepozidan prostor med objektom 910 ter stavbo 885. Prostor je prehoden v smeri proti tovarniškemu kompleksu, vendar izrazito služi zgolj rednemu dostopu do navedenih stavb. Območje med stavbo 886 ter stavbo 885 je sicer v celoti zaprto, edini izhod na B. cesto je možen preko dvorišča stavbe 886 ter njenega dovoza in ni mogel redoma služiti delavcem oziroma uporabnikom tovarniškega kompleksa (če že, je bil namenjen tistim, ki so bili hkrati stanovalci katere od stavb na hišnih številkah 74, 76 in 76A (to je stavb 886 in 885)). Prehod je zagrajen s provizorično železno mrežo. Nepozidan prostor ob objektu 910 in objektu 885 je služil tem stavbam. V pogodbi med nasprotnim udeležencem H. H. in družbo D. o prodaji stanovanja po SZ/91 je razvidno, da stavba 886 stoji na parceli 3660 (stavbišče) in 3559 (dvorišče).⁸ Ugotovljeno je tudi to, da se upravni organ v postopku denacionalizacije z vprašanjem obsega pripadajočega zemljišča k stavbi 886 ni posebej ukvarjal.

12Katero zemljišče je pripadajoče zemljišče oziroma skupno pripadajoče zemljišče, določata 1. in 2. odst. 42. čl. ZVEtL-1, merila, ki jih sodišče upošteva pri ugotovitvi obsega tega zemljišča, pa 43. čl. ZVEtL-1. Vsebina teh določb je povzeta v 9. točki izpodbijanega sklepa in je pritožbeno sodišče ne ponavlja.

13Obe pritožnici menita, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo merila iz 43. čl. ZVEtL-1, saj naj bi dalo preveliko težo pretekli rabi, (3. tč. 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1), ki naj bi bila le dodatni spoznavni vir. Ostala merila je spregledalo oziroma jim ni dalo ustrezne teže. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja.

14Kot pravilno izpostavlja prva udeleženka v odgovoru na pritožbo, je bilo treba v obravnavani zadevi obseg pripadajočega zemljišča ugotoviti po t. i. dinamičnem principu, saj gre pri stavbi 886 za stavbo, ki je od podržavljenja dalje stala na zemljišču v družbeni lastnini, na zemljišču v družbeni lastnini pa je bila v letu 1970 postavljena tudi stavba 910. Pri takih zemljiščih je treba upoštevati, da je imel lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu zemljišča, ki mu je zagotavljalo normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Namenjenost za redno rabo se je sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najpozneje v letu 1997 po določbah ZLNDL. Na to je opozoril tudi zakonodajalec ob sprejemu ZVEtL-1. Opozoril pa je tudi na to, da je bila pri pravici uporabe ena od bistvenih okoliščin za njeno pridobitev, ohranitev oziroma prenehanje njeno dejansko izvajanje.⁹ To izhodišče je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, saj je pripadnost zemljišča preverilo ne le ob upoštevanju prostorskih aktov iz časa gradnje in vse do lastninjenja (to je meril iz 1. in 4. tč. 43. čl. ZVEtL-1), ampak tudi z vidika dejanske ureditve ter pretekle redne rabe (to je meril iz 2. in 3. točke 43. čl. ZVEtL-1). Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da je pri odločitvi dalo preveliko težo pretekli rabi. Drži sicer, da je to merilo praviloma dodatni spoznavni vir, vendar gre lahko v določenih primerih tudi za odločilno merilo.¹⁰ To nenazadnje priznava tretja nasprotna udeleženka v pritožbi, v kateri povzema primer, ki ga je zakonodajalec navedel v obrazložitvi predloga ZVEtL-1.¹¹ V obravnavani zadevi ni sporno, da pripadajoče zemljišče stavbe 886 v prostorskih aktih ne v času gradnje ne v času družbene lastnine, ni bilo določeno. Na podlagi kriterija iz 1. in 4. tč. 43. čl. ZVEtL-1 zato sodišče prve stopnje pripadajočega zemljišča ni moglo ugotoviti in je posledično pri svoji odločitvi kriteriju dejanske urejenosti in kriteriju pretekle rabe utemeljeno dalo odločilno težo. Ker so razlogi za sprejeto odločitev v tem pogledu jasni in izčrpni, z njimi pa sta pritožnici seznanjeni, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, ampak v nadaljevanju odgovarja le še na pritožbene očitke posamezne pritožnice.

Glede pritožbe prve nasprotne udeleženke (parcele 3659/2, 3659/3 in 3659/4)

15Drži, da sodišče pri odločitvi ni v celoti sledilo mnenju izvedenke, a to samo po sebi ne pomeni, da je odločitev v dejanskem ali materialnopravnem pogledu nepravilna. Izvedenka je bila v sodnem postopku strokovna pomočnica sodišča. Z njeno pomočjo je sodišče ugotavljalo dejstva, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim ni razpolagalo.¹² Vendar pa je vsako mnenje izvedenca podvrženo dokazni oceni, in ga sodišče lahko sprejeme ali pa tudi ne. Poleg tega ni izvedenec tisti, ki ugotavlja pripadajoče zemljišče stavbe, ampak je ta odločitev, po tem, ko izvede dokazni postopek, pridržana sodišču. Do tega je prišlo tudi v konkretnem primeru, saj je sodišče prve stopnje, glede na dejstva, ki jih je ugotovilo v zvezi z objektom 910 ter pasom zemljišča na vzhodni strani objekta 886 (in v pritožbenem postopku niso izpodbijana), pravilno zaključilo, da gre tudi pri parceli 3659/2 za pripadajoče zemljišče stavbe 886, pri parceli 3659/4 pa za skupno pripadajoče zemljišče stavb 886 in 885.¹³

16Da gre pri objektu 910 za pomožni objekt, v pritožbenem postopku ni sporno. Za njegovo postavitev v letu 1970 zato ni bilo potrebno upravno dovoljenje.¹⁴ Navržena trditev pritožnice, da gre za nelegalno postavljen objekt, je zato neutemeljena.

17Ker je sodišče prve stopnje pripadajoče zemljišče ugotavljalo na podlagi določil ZVEtL-1 in ne ZVEtL, je sklicevanje na 3. odst. 7. čl. ZVEtL neutemeljeno. Tudi sicer je bilo v sodni praksi¹⁵ zavzeto stališče, da ima ne glede na določilo 3. odst. 7. čl. ZVEtL določanje (sedaj ugotavljanje) pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, to je pred uveljavitvijo SPZ,¹⁶ drugačno podlago in naravo. V tem obdobju je namreč pripadajoče zemljišče na podlagi zakona pripadlo lastniku stavbe, zato se pridobljena pravica na takem zemljišču v postopku po ZVEtL ne pridobiva na novo, ampak se ugotavlja za nazaj. Za nazaj pa, ob ustavni prepovedi retroaktivnosti in varstvu zasebne lastnine, že pridobljene lastninske pravice ni mogoče omejevati z dodatnimi merili, ki niso veljala v času njene pridobitve in se zato lahko pripadajoče zemljišče določi tudi na zemljiških parcelah, ki niso nastale iz zemljiške parcele, na kateri stavba stoji. Sodišče prve stopnje je zato pripadajoče zemljišče lahko v vsakem primeru ugotovilo tudi na parcelah, ki so nastale iz parcele 3659 (to je parcelah 3659/2, 3 in 4).

Glede pritožbe tretje nasprotne udeleženke (parcele 3661/1 in 3661/2)

18Vprašanje, kdo je postavil stavbo 910, za ugotovitev, ali je zemljišče pod tem objektom (to je poleg parcele 3659/2 tudi parcela 3661/1) pripadajoče zemljišče stavbe 886, ni odločilno dejstvo. Bistvena je ugotovitev, da gre za pomožni objekt (v njem so pralnica in drvarnice), ki je služil (in tako je še vedno) običajni rabi stavbe 886. Sodišče prve stopnje je nanizalo več okoliščin, ki slednje potrjujejo: od površin nekdanjega tovarniškega kompleksa je objekt 910 ločen z visokim starejšim zidom, zgrajenim pred letom 1972 oziroma pred postavitvijo drvarnic in pralnice; ta zid popolnoma ločuje dostop do dvorišča stavbe 886 od dostopa do dvorišča nekdanje tovarne; po videzu (kot rečeno gre za manjšo pralnico in drvarnice) in prostorski orientiranosti (orientiran je na dvorišče stavbe 886, to je na parcelo 3659/3) služi stavbi 886; v eno od drvarnic je napeljan električni kabel iz objekta 886, zelo verjetno pa je iz te stavbe napeljana tudi napeljava do pralnice. Okoliščina, da je bil tovarniški kompleks D. velik in da je z njim v celoti upravljala tovarna D., ne zmanjšuje pomena zidu, ki je ločeval površine (in objekte), namenjene proizvodnji in delavcem (tak naj bi bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje objekt 2013), od površin, na katerih stojijo stavbe 886, 885 in 910. Bistveno je, da je bilo z njim preprečeno prehajanje z ene na drugo površino, saj to nedvomno kaže, da se ni uporabljal v proizvodne namene, ampak so ga (tako kot danes) ves čas uporabljali stanovalci objekta 886. Tudi ne drži, da bi izvedenka ugotovila, da objekt 910 predstavlja prostor nekdanje usnjarske delavnice. V dopolnitvi mnenja z dne 7. 1. 2021 (list. št. 231) je sicer (v odgovoru Ad 14) res zapisala, da najstarejša dokumentacija prikazuje, da gre za prostor nekdanje usnjarske delavnice, vendar s tem ni imela v mislih objekta 910, ampak območje obdelave, saj se je vprašanje, ki je bilo postavljeno, nanašalo na pripadajoče zemljišče stavbe 886 in ne na stavbo 910. Ta objekt tudi sicer ne more biti objekt nekdanje usnjarske delavnice, saj je bil objekt 910 zgrajen šele v letu 1970, usnjarske delavnice na območju nekdanje tovarne D. pa so bile po ugotovitvi izvedenke grajene in adaptirane med letoma 1875 in 1913.

19Tudi dejstvo, da objekt 910 stoji na drugi parceli kot stavba 886, kateri služi, ob upoštevanju zgoraj povzetih ugotovitev, na odločitev nima vpliva. Kot pravilno poudarja pritožnica sama, so se pomožni objekti praviloma postavljali na t. i. funkcionalnem zemljišču stavbe, ki so ji služili¹⁷ in zato že obstoj takega objekta kaže na to, da je šlo pri zemljišču, na katerem objekt stoji, za pripadajoče zemljišče glavne stavbe. Tak pomožni objekt namreč ne spreminja položaja zemljišča pod njim. To zemljišče ostaja skupni del stavbe v etažni lastnini, ki ji pomožni objekt služi. Povedano drugače: postavitev pomožnega objekta, ki služi drugi stavbi, ni ne po predpisih, ki so veljali v času družbene lastnine,¹⁸ ne po sedaj veljavni ureditvi,¹⁹ pomenila, da je zemljišče prenehalo biti pripadajoče zemljišče glavne stavbe.²⁰

20Odločbi o denacionalizaciji pritožnica pripisuje pomen, ki ga nima. Res je sicer, da je bilo v tem postopku denacionalizacijskima upravičencema vrnjeno tudi zemljišče parcelna št. 3661, torej tudi danes obstoječi parceli 3661/1 in 3661/2, vendar pa je že sodišče prve stopnje poudarilo, da se upravni organ z vprašanjem obsega pripadajočega zemljišča stavbe 886 in pripadnostjo objekta 910 ni ukvarjal, saj je bila v tem postopku (brez sodelovanja etažnih lastnikov stavbe 886) sklenjena poravnava (glej razloge v tč. 13 izpodbijanega sklepa). Vrnitev tega zemljišča bivšim lastnikom zato ni indic, še manj pa dokaz, da pri parcelah 3661/1 in 3661/2 ne gre za pripadajoče zemljišče.

21Sodišče prve stopnje se z ugovorom pritožnice, da v kupnih pogodbah navedene drvarnice in kleti, ki so jih po SZ-1 sklepali etažni lastniki stavbe 886, niso drvarnice v objektu 910, ni posebej ukvarjalo. Pritožbeno sodišče se zato o trditvi, da etažni lastniki nasprotnega niso dokazali, ne more izrekati. Ugotavlja pa, da to, glede na pravilno ugotovitev, da je bil objekt 910 od njegove zgraditve dalje pomožni objekt (oziroma objekt zunanje ureditve), ki je služil stavbi 886, ni odločilno. Morebitna ugotovitev, da prostori v tem objektu niso bili posebej navedeni kot predmet posamezne kupne pogodbe, namreč sama po sebi ne vodi v sklep, da lastninska pravica na pomožnem objektu ni prešla na kupce,²¹ še manj pa v sklep, da sporno zemljišče, ki ga ta objekt zaseda, ni pripadajoče zemljišče stavbe.²²

22Navedbe o gradnji prizidka k stavbi 886, ki naj bi jo brez dovoljenja izvedla E. E. in F. E., so za odločitev očitno nerelevantne in nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Glede lastninske pravice na pripadajočem zemljišču in glede prekinitve postopka

23Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta parceli 3659/2 in 3659/3 splošna skupna dela stavbe 886 in v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe 886; parcela 3659/4 pa splošni skupni del v skupni lasti vsakokratnih etažnih lastnikov stavb 886 in 885. Glede ugotovitve lastninske pravice na parcelah 3661/1 in 3661/2 je postopek prekinilo in udeležence napotilo, da začnejo postopek za izrek ničnosti v izreku navedene denacionalizacijske odločbe.

24Prva nasprotna udeleženka, ki je zemljiškoknjižna solastnica vseh treh parcel, na katerih je sodišče ugotovilo solastninsko pravico v korist etažnih lastnikov stavbe 886 oziroma skupno lastnino etažnih lastnikov stavbe 886 in 885, v pritožbi vztraja, da je vse tri parcele (nastale iz parcele 3659) pridobila v dobri veri in na originaren način. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, se je pri tem sklicevala na 51. čl. ZZLPPO,²³ ki določa, da sredstva in delnice, ki so bile v postopku lastninskega preoblikovanja zavarovane v korist upravičencev do denacionalizacije v smislu II. poglavja ZLPP (zavarovane delnice in sredstva), pa je bila njihova izročitev denacionalizacijskim upravičencem pravnomočno zavrnjena, postanejo last Slovenske razvojne družbe. Že sodišče prve stopnje je v tč. 15 izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da sklicevanje na pridobitev lastninske pravice po tej določbi ne pride v poštev, saj v konkretnem primeru zahteva za denacionalizacijo parcele 3659 ni bila zavrnjena, ampak umaknjena. Navedeno zemljišče ob zaključku denacionalizacijskega postopka tudi sicer ni bilo več del nekdaj družbenega premoženja tovarne D., ki bi ga bilo mogoče olastniniti na podlagi ZZLPPO, saj je s prodajo stanovanj po SZ/91 po samem zakonu nanje prešla pravica uporabe na tem zemljišču, ta pa se je z uveljavitvijo ZLNDL²⁴ spremenila v lastninsko pravico. Tudi to je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki ob tem utemeljeno opozarja tudi na kupno pogodbo z H. H., v kateri je zajeta ne le parcela 3660 (stavbišče), ampak tudi parcela 3659. Da bi pritožnica lastninsko pravico pridobila še na kakšni drugi podlagi, ki jo predvideva 44. čl. ZVEtL-1, pa v pritožbi ne trdi.

25Ugovore glede pravic na parcelah 3661/1 in 3661/2 v pritožbi ponavlja tudi tretja nasprotna udeleženka. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje stališču prve udeleženke v odgovoru na pritožbo, da so ti ugovori preuranjeni. Sodišče prve stopnje namreč o lastninski pravici na teh dveh parcelah še ni odločalo, ampak je z (delnim) sklepom ugotovilo le to, da gre za pripadajoče oziroma skupno pripadajoče zemljišče, postopek glede ugotovitve lastninske pravice etažnih lastnikov stavbe 886 oziroma 885 pa je prekinilo. O navedbah pritožnice, ki se nanašajo na morebitno (bodočo) ugotovitev lastninske pravice etažnih lastnikov ter ugovoru pritožnice, da je obe nepremičnini kupila, se pritožbeno sodišče zato v tej fazi postopka ne izjavlja.

26Neutemeljeni so tudi pomisleki tretje nasprotne udeleženke glede odločitve o prekinitvi postopka ter napotitvi udeležencev, da začnejo postopek za ugotovitev ničnosti odločbe o denacionalizaciji v delu, ki se nanaša na parceli 3661/1 in 3661/2. Taka odločitev ima podlago v 1. odst. 52. čl. ZVEtL-1, ki v primeru utemeljenega ugovora udeležencev, da je bila na zemljišču, ki naj bi bilo pripadajoče zemljišče, s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji vzpostavljena lastninska pravica v korist denacionalizacijskega upravičenca, predvideva nadaljevanje postopka le glede pripadnosti zemljišča, glede postopka za ugotavljanje pravic na njem, pa prekinitev in napotitev na sprožitev ustreznega postopka z izrednim pravnim sredstvom. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta (tudi) parceli 3661/1 in 3661/2 pripadajoči zemljišči, je odločitev v tem delu pravilna. Vprašanje ničnosti odločbe o denacionalizaciji je namreč za nadaljnji postopek, v katerem bo sodišče odločalo o pravicah na tem zemljišču, predhodno vprašanje.

Sklepno

27Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP²⁵ sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

28Prva nasprotna udeleženka je v pritožbi priglasila stroške. ZVEtL-1 posebnih določb o stroških, ki nastanejo z zastopanjem, nima, zato je treba v konkretnem primeru uporabiti določbe ZNP. Ta pa v 1. odst. 35. čl. določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške. Tudi ob upoštevanju 15. čl. ZVEtL-1 odločitev ne bi bila drugačna. Stroški odvetniškega zastopanja namreč ne sodijo med stroške, ki so potrebni za izvedbo in dokončanje postopka in jih je stranka dolžna nositi sama.

¹ V nadaljevanju obrazložitve pritožbeno sodišče navedbo katastrske občine opušča, saj se vse parcele, ki so predmet obravnave, nahajajo v tej k. o.
² Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča.
³ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi.
⁴ Stanovanjski zakon (UL RS 18/91)
⁵ Zakon o denacionalizaciji.
⁶ Zakon o pravdnem postopku.
⁷ Glej odločbo VSL I Cp 2003/2011.
⁸ Po delitvi te parcele v letu 2016 in 2021 gre za parcele 3659/2, 3659/3 in 3659/4.
⁹ Poročevalec DZ št. 1380 z dne 25. 4. 2017, EPA 196-VII, EVA: 2015-2030-000, prva obravnava, točka 2343; tak princip ugotavljanja pripadajočega zemljišča je sprejet tudi v sodni praksi (glej odločbo II Ips 44/2020).
¹⁰ Glej odločbo II Ips 118/2021 in II Ips 20/2023.
¹¹ Isto tam, str. 71.
¹² Glej 243. čl. ZPP.
¹³ Parcelo 3659/3 je tudi izvedenka opredelila kot pripadajoče zemljišče.
¹⁴ Glej 19. čl. Zakona o urbanističnem planiranju (UL SRS 16-119/1967), ki je med drugim določal, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za graditev pomožnih objektov, kot so drvarnice, čebelnjaki, kurniki in drugi pomožni objekti, ki se uporabljajo za potrebe posameznega občana in njegove družine.
¹⁵ Glej odločbo VS RS II Ips 173/2018.
¹⁶ Stvarnopravni zakonik.
¹⁷ Glej 3. odst. 8. čl. SZ/91 ter 1. in 2. odst. 23. čl. ZVEtL-1. To je potrdila tudi izvedenka v dopolnitvi mnenja z dne 9. 11. 2020 (list. št. 290, odgovor Ad 6 in Ad 11).
¹⁸ Glej odločbo VS RS II Ips 245/99.
¹⁹ Glej 2. odst. 105. čl. SPZ in 3. odst. 4. čl. SZ-1.
²⁰ Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da v postopku postavljena izvedenka tega materialnopravnega izhodišča ni upoštevala, saj je očitno štela, da pomožnemu objektu 910 pripada zemljišče na katerem stoji, čeprav je sicer tudi ona ugotovila, da je ves čas služil stavbi 886 (glej dopolnitev mnenja z dne 6. 1. 2021, list. št. 302, odgovor Ad1, Ad4 in Ad11).
²¹ Taka ugotovitev bi lahko vodila kvečjemu v sklep, da je šlo pri tem pomožnem objektu za skupni del stavbe v smislu 3. odst. 8. čl. SZ/91 (danes 1. odst. 5. čl. SZ-1) in ne za posamezne pomožne stanovanjske prostore v smislu 2. odst. 2. čl. SZ/91 (danes 3. odst. 4. čl. SZ-1 in 2. odst. 105. čl. SPZ), ki so sodili k posameznim stanovanjem. Lastninska pravica na skupnih delih stavbe pa je bila (in je) neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Posamezni etažni lastnik je zato z nakupom stanovanja, tudi če skupni del (torej pomožni objekt) v pogodbi ni bil izrecno naveden, postal tudi (so)lastnik takega objekta.
²² Glej razloge v tč. 19 te odločbe.
²³ Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe.
²⁴ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.
²⁵ Postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), se dokončajo po določbah sedaj veljavnih predpisov (prvi odstavek 216. člena ZNP-1).