VSM Sodba IV Kp 50422/2021

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo IV K 50422/2021 z dne 25. 5. 2023 obdolženega A. A. poznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem v zvezi s prvim odstavkom (pravilno po drugem odstavku) 122. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb po 371. členu ZKP, zlasti 8. in 11. točke prvega odstavka tega člena, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev in teh ni obrazložilo v sodbi, in uporabe materialnega prava tako, da je s tem kršilo materialni zakon, kot navaja v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V uvodu navedene kršitve pritožba najprej pojasnjuje s trditvijo, da obdolženi A. A. ni priznal krivde za storitev očitanega kaznivega dejanja po obtožbi in da ga sodišče prve stopnje ni opozorilo na posledice priznanja krivde in ga ob tem poučilo v skladu z določbami ZKP, zato sodba ne more temeljiti na podlagi domneve, da je krivda priznana. Navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, kateri izvedeni dokazi potrjujejo, da je obdolženec oškodovanca B. B. udaril s kovinsko palico in da ga je poškodoval na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ter da je bil zaradi tega oškodovanec telesno poškodovan oziroma je utrpel telesno poškodbo; da je obdolženec oškodovanca udaril z namenom, da ga poškoduje ter se je zavedal in vedel, da bo zaradi tega udarca oškodovanca telesno poškodoval in da ga je udaril z naklepom telesne poškodbe. Gre za okoliščine, o katerih se obdolženec ni izjasnil, temveč je zgolj izjavil, da priznava, da je oškodovanca udaril. Pritožba še navaja, da v spisu ni dokaza, da je oškodovanec zaradi opisanega dejanja utrpel telesno poškodbo, da posledice, ki bi jih naj utrpel, izpolnjujejo znake telesne poškodbe in da je obdolženec oškodovanca udaril prav s palico, ki lahko nekoga hudo telesno poškoduje. Ne le, da obdolženec ni priznal vseh elementov kaznivega dejanja, temveč tudi dejansko stanje glede navedenih okoliščin ni bilo popolno ugotovljeno in sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, na podlagi česa je sprejelo zaključke o tem, kar je zapisano v izreku sodbe. Sodišču prve stopnje tudi očita, da zaradi dokazovanja ni pridobilo izvedenskega mnenja o obstoju telesne poškodbe in udarcu, zadanem na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, ter da ni videlo palice, ker ni bila zasežena in tudi ne fotografirana, zaradi česar je ni moglo pokazati obdolžencu in razsoditi, da gre za udarec na način, s katerim se telo lahko hudo poškoduje.

5Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 25. 5. 2023, potem ko je obdolženec povedal, da se ne bo zagovarjal, zaslišalo priče in oškodovanca ter izvedenca medicinske stroke C. C., po izvedbi teh dokazov pa je obdolženec podal zagovor in povedal, da krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi priznava, pojasnil pa je tudi, zakaj je očitano storil. Sodnica je obdolženčevo priznanje krivde sprejela in v nadaljevanju v skladu s 330. členom ZKP glavno obravnavo nadaljevala ob smiselni uporabi 285.c in 285.č člena tega zakona, nato pa po podanem predlogu za izrek kazenske sankcije in navedbi obdolženčevega zagovornika, s katerim se je obdolženec strinjal, da naj obdolženca milo kaznuje in upošteva, da se z oškodovancem dobro razumeta, izrekla sodbo. Povzete pritožbene navedbe, ki ravnanje in odločitev sodišča prve stopnje grajajo, so zato neutemeljene. Ne drži, kot navaja pritožba, da obdolženec krivde po obtožbi ni priznal, saj je to iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, pa tudi sodišče prve stopnje je v sodbi tehtno in podrobno pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da je obdolženec razumel pravne pouke, obtožbo, ki je bila vložena zoper njega, potek postopka in priznanje krivde. Pravilno je zaključilo, da je razumel naravo in posledico danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, kot je obrazložilo v zapisniku glavne obravnave, pa tudi v napadeni sodbi. Obdolženčevo priznanje krivde je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo, pritožba pa neutemeljeno navaja, da po priznanju krivde obdolženca ni poučilo v skladu z določbami ZKP, ki določajo ta inštitut. 330. člen ZKP določa, da če obdolženec med glavno obravnavo prizna krivdo po obtožbi in se nato to priznanje sprejme, sodišče glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č členu tega zakona. Obdolženec je bil na naroku deležen vseh pravnih poukov, ko pa je nato med glavno obravnavo, po izvedbi večine dokazov, krivdo priznal, pa ga sodišče ni bilo dolžno poučiti po 285.a členu ZKP, saj postopek ni bil v fazi predobravnavnega naroka.

6Dokazi, ki so bili na glavni obravnavi izvedeni, so sodišču prve stopnje dajali zanesljivo podlago za zaključek, da je obdolženec utemeljeno priznal krivdo za storjeno kaznivo dejanje in da ga je storil naklepno, izvedene dokaze, ki takšna zaključka potrjujejo, pa je v sodbi tudi ocenilo. Pritožba ne obrazloži bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana in jo navaja v uvodu, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa smiselno uveljavlja z očitkom, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Neutemeljeno pogreša nadaljnje zaslišanje obdolženca o okoliščinah, ki jih navaja, pa tudi njihovo obrazložitev v sodbi. Obdolženec je krivdo po obtožbi priznal, izvedeni dokazi so potrdili, da je oškodovanca udaril s kovinsko palico po glavi, zaradi česar je slednji utrpel razpočno rano glave desne temporalno in je ravnal na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Zbrani in izvedeni dokazi tako očitek iz obtožbe potrjujejo, tudi glede načina povzročitve in vrste poškodbe ter predmeta, ki ga je obdolženec uporabil, saj so podatki o tem v spisu in jih je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prebralo. Mnenje izvedenca o obstoju poškodbe in udarcu ter načinu poškodovanja pa pritožba, glede na izvedene dokaze, med njimi poškodbeni list za oškodovanca in izpovedbe prič, neutemeljeno pogreša, pri čemer obramba na glavni obravnavi, ko so se navedeni dokazi izvedli, o tem ni imela nobenih pomislekov. Zbrani in izvedeni dokazi so v sodbi obrazloženi, sicer pa obrazložitev, ali dokazi v spisu podpirajo priznanje krivde, v sodbi ni potrebna, in tudi v primeru, če v sodbi dokazi, ki podpirajo priznanje krivde, ne bi bili obrazloženi, kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Kadar obdolženec krivdo po obtožbi prizna, ZKP v šestem odstavku 285.č člena določa, da se glede sodbe smiselno uporabljajo določbe XXII. poglavja tega zakona, razen glede obrazložitve izreka o krivdi, ki se omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel, zato so pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, neutemeljene¹.

7Z navedbami, da v spisu ni dokazov, da je oškodovanec utrpel telesno poškodbo in so nastale posledice, ki izpolnjujejo znake telesne poškodbe, da je obdolženec oškodovanca udaril prav s palico, ki bi lahko drugega hudo telesno poškodovala, da ta ni bila zasežena in ne fotografirana, da sodišče prve stopnje ni pridobilo izvedenskega mnenja o obstoju telesne poškodbe in ni vključilo izvedenca medicinske stroke ter z ostalimi trditvami pritožba nedovoljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pritožbenega razloga ne more uveljavljati, ker je obtoženec krivdo po obtožbi priznal. Sodba, ki je izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde, se, kot določa drugi odstavek 370. člena ZKP, ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki 370. člena tega zakona, torej zaradi zmotne ali ne popolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa pritožba neutemeljeno trdi, da napadena sodba nima razlogov o naklepnem ravnanju obdolženca. Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno obrazložilo svoje zaključke, sprejete na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra C. C. glede obdolženčeve duševnih značilnosti na splošno in v obravnavanem času ter zagovora obdolženca, ki je krivdo po obtožbi priznal in svoj motiv opisal, nato pa v točki 11 obrazložitve zaključilo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom.

8Po obrazloženem pritožba neutemeljeno graja obrazložitev napadene sodbe in podaja svojo oceno dokazov, med njimi izpovedbe priče D. D., ter trdi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo zmotno. Sodišče prve stopnje je glede obdolženčeve sposobnosti, da razume potek kazenskega postopka, očitek obtožbe in pravne pouke ter da se je sposoben zagovarjati in priznati krivdo, v sodbi podalo tehtno in podrobno obrazložitev. Pri tem je utemeljeno zaključilo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v stanju zmanjšane prištevnosti, ki pa ni bila bistveno zmanjšana, kar je utemeljeno povzelo iz mnenja izvedenca medicinske stroke psihiatra C. C., ki je svoje ugotovitve tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno in sprejemljivo obrazložil. Njegove ugotovitve so tudi skladne z zagovorom obdolženca in izpovedbami prič glede obdolženca ter z ostalimi izvedenimi dokazi, dejanske ugotovitve v zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje v sodbi razlagalo skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča. Trditev pritožbe, da zmanjšana zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in obvladovanja ravnanja izključuje direkten naklep, je zato zmotna, prav tako njena trditev, da se obdolženec ni sposoben zagovarjati pred sodiščem zaradi duševne manjrazvitosti in slabega nadzora nad čustvenimi in hotenimi vzgibi. Zmanjšana prištevnost, pa tudi bistvena zmanjšana prištevnost storilca, na presojo o tem, da je ravnal z direktnim naklepom, ne more vplivati². Nobenega dvoma ni, da je obdolženec, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v okviru zmanjšane prištevnosti, torej ko sta bili njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti svoje ravnanje v oblasti, zmanjšani, vendar ne bistveno, ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa. Navedeno okoliščino je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo tudi, da je bil zmožen sodelovati v postopku in da je razumel pomen priznanja krivde za očitano kaznivo dejanje, kar pritožba neutemeljeno graja. Izvedencu medicinske stroke C. C. pa pritožba prav tako neutemeljeno očita, da je bil pristranski, ker je izjavil, da je zadovoljen, da je preiskovanec podal izjavo, kot jo je, na podlagi česar pritožba neutemeljeno sklepa, da je bil obdolženec pod izvedenčevim vplivom in zato sodišče prve stopnje njegovega mnenja ne bi smelo uporabiti. Izvedenec je med drugim pojasnil, da ima obdolženec kronične duševne motnje, ki se bistveno ne spreminjajo, da je glede njegovih sposobnosti mnenje podal na podlagi poznavanja psihopatologije njegovih duševnih in vedenjskih motenj, poznavanja tega, kaj njegove diagnoze pomenijo in kakšno je njegovo intelektualno kognitivno funkcioniranje v zvezi z njimi, ter da je na podlagi tega ocenil, da je obdolženec kljub znižanim intelektualnim sposobnostim procesno sposoben, kot se je bil tudi sposoben normalno in povsem urejeno z njim pogovarjati. Izvedenec je na glavni obravnavi 25. 5. 2023 ustrezno odgovoril na vsa vprašanja strank in sodišča, strokovno in sprejemljivo je pojasnil vse tri obdolženčeve duševne motnje in njihov pomen na ugotovitev, da sta bili njegovi zmožnosti razumeti pomen svojega dejanja in imeti svoje ravnanje v oblasti v času obravnavanega kaznivega dejanja zmanjšani, a ne bistveno, hkrati pa, da obdolženec razume kazenski postopek in je sposoben z zagovornikom sodelovati pri svoji obrambi, torej se udeleževati se kazenskega postopka in se s pomočjo zagovornika zagovarjati.

9Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje v napadeni sodbi, je pritožba obdolženčevega zagovornika neutemeljena.

10Pritožba odločbe o kazenski sankciji ne graja, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v njej pa določilo primerno kazen in ustrezno preizkusno dobo, pri tem pa je primerno upoštevalo težo kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo ter v zadostni meri ugotovljene olajševalne okoliščine, zato kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

11Glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse in odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim.: sodba VSRS I Ips 26346/2018 z dne 4. 3. 2021, sodba VSM II Kp 3329/2015 z dne 23. 3. 2018.
² Prim.: sodba VSRS I Kp 49477/2019 z dne 5. 12. 2022.