VSL Sodba II Cp 1850/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 8 dneh toženi stranki povrniti 777,75 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 17.330,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2016 do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) naložilo, da mora toženi stranki (v nadaljevanju toženka) v tridesetih dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti pravdne stroške v znesku 1.891,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik na podlagi vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje o nastopu zastaranja. Predmet tožbenega zahtevka je bilo vračilo finančnega zavarovanja, ki ga je opredeljeval 9. člen Podizvajalske pogodbe in ne terjatev na podlagi 4. člena Podizvajalske pogodbe. Finančno zavarovanje služi naročniku (toženki) kot jamstvo za vestno izpolnjevanje podizvajalčevih obveznosti do naročnika v času garancijskega roka. Opozarja, da opredelitev sredstev, ki jih zadržuje toženka, izhaja iz pravnomočnega sklepa o prodaji Okrožnega sodišča v Celju z dne 3. 7. 2020, opr. št. 0000/2015. Tudi iz obvestila dolžniku po 419. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in izpisa odprtih postavk toženke, izhaja, da gre za zadržana sredstva, ki bi sicer zapadla v plačilo s potekom garancijske dobe, to je 5. 1. 2024. Posledično gre v zadevi za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve. Da vtoževani znesek predstavlja garancijo za odpravo napak v garancijski dobi v višini 10 % končne vrednosti, izhaja tudi iz zapisnikov o potrditvi situacije. V zadevi gre za izpolnjeno gradbeno pogodbo, izvajalec (pravni prednik tožnika) je dela v celoti opravil in zaključil, naročnik (toženka) pa v celoti plačal. Situacija bi bila popolnoma enaka, če bi toženka svojo obveznost plačala v celoti, tožnik pa bi ji izročil zavarovanje (na primer v obliki bančne garancije, depozita, menice ali deponiranja sredstev v višini 10 % pogodbene vrednosti). Jamčevanje za odpravo napak v garancijski dobi predstavlja obveznost izvajalca gradbene pogodbe do naročnika, zato ima naročnik do izvajalca terjatev na izpolnitev garancijske zaveze. Ker terjatev ni bila prijavljena v stečajni postopek, je garancija za odpravo napak prenehala dne 8. 1. 2016 (potek splošnega trimesečnega roka po objavi oklica o začetku stečajnega postopka) in se šteje, da toženka ni več upravičena do zadrževanja denarnega zneska. Finančno zavarovanje tako od dne 8. 1. 2016 predstavlja neupravičeno obogatitev toženke. V konkretnem primeru se ne uporablja triletni zastaralni rok iz 349. člena OZ, temveč splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ, ki do vložitve tožbe, upoštevajoč še dodatno leto na podlagi 249/1 člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP; zastaranje je začelo teči 8. 1. 2017) še ni potekel. Utemeljenost ugovorov iz temeljnega posla se ugotavlja potem, ko naročitelj finančnega zavarovanja terja povračilo od upravičenca. Obveznost vračila finančnega zavarovanja (če ne bi prišlo do stečaja izvajalca in opustitve prijave garancije v stečaj s strani toženke) bi skladno z 9. v povezavi z 8. členom Podizvajalske pogodbe nastopila šele 5. 1. 2024. zadrževanje sredstev po tem, ko je garancija prenehala, pa predstavlja neupravičeno obogatitev. Opozarja na materialnopravno navzkrižje v primeru, če sledimo zaključku sodišča prve stopnje, da gre za terjatev iz 4. člena Podizvajalske pogodbe. Ta do poteka roka za prijavo terjatev, dne 8. 1. 2016, ni potekla, toženka pa izvajalcu ni plačala terjatve za opravljeno storitev iz gospodarske pogodbe. V tem primeru gre za terjatve iz neizpolnjene dvostranske pogodbe, 24. člen ZFPPIPP, za katere ne nastanejo pravne posledice pododdelka 5.3.2. ZFPPIPP in se ne prijavijo v stečajnem postopku (265. člen ZFPPIPP), poplačujejo se kot stroški postopka. Graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni dopustilo predlaganega dokaza z zaslišanjem podpisnikov IOP obrazca, zaradi česar naj bi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

4Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

6V tem postopku tožnik, katerega pravni prednik je bila družba A., d. o. o. - v stečaju, na podlagi izdanih računov (začasnih situacij) od toženke zahteva plačilo zneska 17.330, 03 EUR. Zoper družbo A., d. o. o. - v stečaju je bil dne 8. 10. 2015 izdan oklic o začetku stečajnega postopka, rok za prijavo terjatev se je iztekel 8. 1. 2016. Toženka svoje terjatve v stečajni postopek ni prijavila. Dne 16. 9. 2020 je družba A., d. o. o. - v stečaju terjatev iz naslova vrnitve zadržanih sredstev prenesla na novega upnika, tožnika.

7Med strankama je sporna materialnopravna narava obveznosti toženke za izplačilo zadržanih sredstev in s tem povezano zastaranje terjatve. Tožnik trdi, da gre za terjatev iz naslova neupravičene pridobitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki zastara v splošnem petletnem roku (349. člen OZ), toženka pa, da gre za terjatev, ki izvira iz gospodarske pogodbe, za katere velja triletni zastaralni rok (349. člen OZ).

8Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je argumente za odločitev jasno in sistematično obrazložilo. Kot je pravilno pojasnilo, zadržana sredstva predstavljajo zadržanje dela cene, ki jo je naročnik dolžan plačati izvajalcu za opravljena dela. Gre za institut pogodbenega prava, ki mora biti dogovorjen. Konkretno je bil med strankama dogovorjen v prvem odstavku 4. člena Podizvajalske pogodbe (priloga B3), ki določa, da bo naročnik pogodbeno vrednost plačeval na osnovi s strani vodje gradbišča naročnika potrjenih začasnih mesečnih situacij in končne situacije. Nadalje, peti odstavek 4. člena Podizvajalske pogodbe določa, da bo naročnik za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti zadržal brezobrestno 10 % (posamezne) situacije brez DDV, do dokončnega izplačila 90 % pogodbene vrednosti brez DDV. Celotni zadržani znesek se izplača v 70 dneh po pričakovanem poteku roka za reklamacijo napak na delu, to je po uspešno opravljenem prevzemu del, za kar se šteje uspešen pregled za uporabno dovoljenje in pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja s strani naročnika. Višje sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da izpis IOP (priloga A1) ustreza določbi o zadržanju 10 % vrednosti posamezne situacije (priloge A14 do A 20), v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje.

9Pritožbeno sklicevanje, da naj bi bil predmet tožbenega zahtevka vračilo finančnega zavarovanja, ki ga ureja 9. člen Podizvajalske pogodbe, tako ni utemeljeno. Ta določba ureja situacijo, ko so dela po pogodbi v celoti končana. Končni prevzem pogodbenih del se izvede po uspešnem tehničnem pregledu, o katerem se sestavi zapisnik. Podizvajalec mora ob končnem prevzemu pogodbenih del izročiti naročniku finančno zavarovanje za odpravo napak v garancijskem roku, in sicer nepreklicno brezpogojno bančno garancijo v višini 10 % od končne vrednosti izvedenih del, za finančno zavarovanje do konca garancijskega roka, z veljavnostjo do vključno 70 dni od dneva izteka garancijskega roka (po OZ) po pogodbi, ki je določen v prvem odstavku 8. člena Podizvajalske pogodbe (10 let od uspešno opravljenega tehničnega pregleda in pridobitve uporabnega in okoljevarstvenega pregleda oziroma garancijski roki proizvajalcev za vgrajene naprave in opremo). Ne drži, da naj bi opredelitev sredstev v smislu finančnega zavarovanja izhajala iz pravnomočnega sklepa o prodaji Okrožnega sodišča v Celju z dne 3. 7. 2020, opr. št. 0000/2015, obvestila dolžniku in izpisa odprtih postavk toženke: nasprotno, vsa navedena dokazila vsebujejo zapise o „zadržanih sredstvih“. Pritožbene navedbe, ki skušajo prikazati, da je šlo za finančno zavarovanje, in je zato mogoča primerjava z zadevo VSL I Cpg 441/2016, so tako neutemeljene. V tej zadevi je namreč šlo za vračilo sredstev, pridobljenih zaradi neupravičeno unovčene neodvisne bančne garancije, kar glede na naravo instituta ni primerljivo z zadržanimi sredstvi, ki so del pogodbene cene, le v plačilo zapadejo pod drugačnimi pogoji.

10Ne drži tudi, da gre za za terjatve iz neizpolnjene dvostranske pogodbe (24. člen ZFPPIPP); zadržanje sredstev po 4. člena Podizvajalske pogodbe v ničemer ne vpliva na izpolnitev pogodbe.

11Ključno v tej zadevi je torej, da terjatev za vrnitev zadržanih sredstev izhaja iz pogodbe med toženko in A., d. o. o., ki ni odpadla, in na veljavnost katere stečajni postopek ni vplival.¹ Glede na subjektiviteto strank pogodbe gre za gospodarsko pogodbo, terjatve iz gospodarskih pogodb pa zastarajo v treh letih (349. člen OZ).² Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je glede na zapadlost (8. 1. 2016) terjatev iz naslova zadržanih sredstev zastarala 8. 10. 2019. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo tudi, da zastaralni rok do 8. 10. 2016 ni tekel v skladu z določilom prvega odstavka 249. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Tožba je bila vložena po poteku roka zastaranja.³

12Pritožbeni očitek, da kljub spornosti pravne narave vtoževanega zneska ni dopustilo izvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem podpisnikov IOP obrazca, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ni utemeljen. Navedeni dokaz je bil predlagan v povezavi s trditvijo tožnika, da naj bi IOP obrazec predstavljal zunajsodno pripoznavo dolga (364. člen OZ). Višje sodišče v celoti pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje o vsebini obrazca, ki ne ustreza kriterijem pogojev iz 364. člena OZ. Glede predlaganega zaslišanja pa ugotavlja, da gre za primer nedovoljenega informativnega dokaza, torej dokaza, katerega cilj je nadomestitev trditev tožeče stranke, da sta prav predlagani priči zastopnika pravne osebe, vpisana v sodni register.

13Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Izrek o stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer 625 točk za sestavo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj znaša 777,75 EUR.

¹ Primerjaj sodbo VSRS III Ips 18/2016 z dne 25. 7. 2017.
² Da zahtevek za plačilo zadržanih sredstev zastara v treh letih, izhaja tudi iz sodbe in sklepa VSL I Cpg 210/2016 z dne 17. 5. 2016.
³ Primerjaj tudi I Cp 1298/2022.