VSM Sodba I Cp 873/2022

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo 12.288,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2020 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I izreka). Stranki sami krijeta svoje stroške postopka (točka II izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev ustavne pravice do enakega sodnega varstva, pritožuje tožnica. V uvodnem delu pritožbe najprej povzema nesporna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje ter povzema, da je sodišče postavilo tudi izvedenca gradbene stroke mag. A. A. V zvezi z dokazom z izvedencem tožnica ponavlja vprašanja zaradi katerih je izvedenec bil postavljen ter njegove odgovore. Izvedenec je ugotovil, da s strani policistov ugotovljena višinska razlika v tlaku 1 cm presega tehnično toleranco in da je dovoljeno odstopanje tlaka med posameznimi elementi maksimalno 2 mm ter da bi za objekt v stanju kot ga prikazujejo fotografije, posnete takoj po škodnem dogodku, na tehničnem pregledu bila postavljena zahteva za zamenjavo tlaka pred izdajo uporabnega dovoljenja zaradi vizualnega izgleda in zagotavljanja varnosti pri uporabi v skladu z gradbeno zakonodajo. Stanje tlaka je narekovalo potrebo po sanaciji. V zvezi z vlogo izvedenca se sklicuje na razlago VS MB I Cp 408/2022. Ta razlaga velja tudi v primeru gradbenih izvedencev, zato je edini možni zaključek, da pohodna površina v stavbi ni skladna s tehničnimi pravili gradbene stroke in ne nudi predpisane varnosti v skladu z gradbeno zakonodajo. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ustrezne teže dalo izvedenskemu mnenju o stanju tlaka v veži večstanovanjske hiše. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava tožnica navaja, da so judikati, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje takšni, da se ukvarjajo z zunanjimi površinami, v obravnavanem primeru pa je prišlo do poškodbe na notranji površini, zato se je treba vprašati ali gre pri notranjih površinah po stavbi tudi za neravna pohodna tla? Ali ni bistvo stavbe prav v tem, da za razliko od zunanjih površin zagotavlja ravna pohodna tla? Po mnenju tožnice odgovor na vprašanja dajejo že sami tehnični predpisi. Glede na te je bila dopustna toleranca 2 mm, dejansko pa je šlo za višinsko razliko 1 cm, kar pomeni, da je bila toleranca presežena za petkrat oziroma za 500 %. Tožnica nato citira dele sodbe II Ips 129/2015, in meni, da je podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke, ker so opustili dolžno ravnanje, potrebno za vzdrževanje stavbe v takem obsegu, ki omogoča njeno uporabnost. Tožnica navaja, da v kolikor tla v stavbi niso izvedena v skladu z gradbenimi predpisi in to v takem obsegu, da je okrnjena funkcionalnost objekta, pomeni, da stvar nima lastnosti, ki se zahtevajo s predpisi, zato posledično pomeni, da gre za nevarno stvar in za škodo, ki iz nje izvira pa odgovarja njen imetnik po načelu objektivne vzročnosti. S sklicevanjem na sodbo VS RS II Ips 52/2020, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje je razvidno, da predmetna sodna praksa ni uporabljiva niti za tiste (zunanje) dostopne površine, ki so namenjene dostopu v objekte. Pri tem tožnica citira točko 16 obrazložitve in meni, da je ob takšni obrazložitvi jasno, da pravni standard normalne pohodne površine ne velja za urejene dostope v objekt, katerega namen je varen prihod pešcev v objekt. Opozarja in citira tudi del obrazložitve II Ips 586/2002 na katero se sklicuje tudi Vrhovno sodišče v prej omenjeni sodbi. Tožnica meni, da v kolikor v skladu s sodbo VS RS II Ips 586/2002 velja, da morajo biti celo zunanje dostopne poti do objekta ustrezno urejene, potem to še toliko bolj velja za notranje površine v stavbi, kot je avla večstanovanjske stavbe (na podlagi argumenta ad maiori ad minus). Tožnica zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka, podrejeno, da se razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da v okviru uradnega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo nobenih procesnih kršitev. Tožnica v pritožbi navaja, da se pritožuje tudi zaradi „kršitev ustavne pravice do enakega sodnega varstva“. Sodišča so vezana na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) in zato so dolžna tudi z ustavno skladno razlago varovati človekove procesne in materialne ustavne (in konvencijske) pravice. Vendar omejitve iz citirane 5. točke obrazložitve te sodbe veljajo tudi zanje, kar pomeni, da niso vse ustavne pravice del uradnega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje. Ne obstaja namreč poseben pritožbeni razlog „kršitev ustavnih (konvencijskih) pravic“ temveč se tudi te umeščajo v sistematiko določb ZPP. Del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7Tožnica v pritožbi očitano kršitev Ustave RS (22. člen¹) povezuje z razlago v sodni praksi oziroma odstopom od:“...sodne prakse VS v zgoraj citirani zadevi II Ips 586/2022, ki je nobena kasnejša sodba istega sodišča II Ips 52/2020 ni „povozila“, saj se tudi judikat iz leta 2020 sklicuje nanj.“. Tožnica torej sodišču prve stopnje očita kršitev tistega izmed upravičenje iz 22. člena Ustave RS, s katerim se zagotavlja enotna in ustaljena sodna praksa in prepoved samovoljnega oziroma arbitrarnega odstopa od nje². Slednja kršitev pa praviloma sodi v 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, ki je del uradnega preizkusa. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena niti s tem zakonskim dejanskim stanom, podrobneje pa bo to ugotovitev obrazložilo v nadaljevanju.

8V pravdnem postopku sodišča razlagajo materialno pravo na podlagi pravočasnih, konkretiziranih trditev o odločilnih dejstvih, ki so bodisi dokazana ali pa se kot taka štejejo (če so priznana, domnevana ali splošno znana), torej na podlagi pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem želi sodišče druge stopnje poudariti, da je tudi vsebinsko napolnjevanje materialnega prava (tam, kjer abstraktne in splošne pravne določbe zahtevajo njihovo konkretizacijo, torej opredelitev sestavin in konstituiranje zakonskega ali pogodbenega dejanskega stanu) vezano oz. odvisno od zatrjevanih in ugotovljenih konkretnih odločilnih dejstev. V pritožbenem postopku mora torej sodišče druge stopnje pred preizkusom pravilne uporabe materialnega prava (del uradnega preizkusa), ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) pa ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje ni vezano na dejansko stanje sodbe, pač pa preizkuša ali je (bi bil) tožbeni zahtevek utemeljen tudi ob upoštevanju tistih dejstev, ki sta jih stranki zatrjevali, a se sodišču prve stopnje niso zdela pomembna.

9Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je navedba tožnice v pritožbi:“...je torej zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ustrezne teže (tako sodba VSM I Cp 408/2022 z dne 14.6.2022) dalo izvedenskemu mnenju s tem, da tlak v avli oziroma veži večstanovanjske hiše ni bil tehnično ustrezen v skladu z gradbenimi predpisi in posledično ne nudi predpisane varnosti v skladu z gradbeno zakonodajo.“ ter:“...nato pa jasnih in očitnih zaključkov izvedenca ne upošteva pri odločilnih razlogih sodbe...“, napačna glede razmejevanje med dejstvi in pravom. Iz navedb v pritožbi namreč jasno in izrecno izhaja, da v postopku pred sodiščem druge stopnje ni sporno nobeno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo in da so bila ugotovljena vsa odločilna dejstva. Tudi dokazna ocena dokaza z izvedencem gradbene stroke je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Bistvo in osrednji pomen trditev v pritožbi je očitek sodišču prve stopnje, da ni kot protipravnega ravnanja ocenilo tega, kar je ugotovil tudi izvedenec (in kar izhaja tudi iz drugih izvedenih dokazov, predvsem fotografij in ogleda), da je tožnica padla na betonski površini, ki se nahaja v notranjosti bloka (večstanovanjske hiše) in sicer 3,10 x 0,60 m, s kovinskim okvirjem, ki je na mestu padca štrlel 1 cm v višino zaradi deformiranega betonskega tlaka. Takšno stanje pa dopušča:“...samo en dejanski zaključek, ki je v tem, da pohodna površina v stavbi ni skladna s tehničnimi pravili gradbene stroke in ne nudi predpisane varnosti v skladu z gradbeno zakonodajo.“. Vprašanje, ali se ugotovljena odločilna dejstva podrejajo navedenim določbam pravnih aktov (ali katerim drugim) ni dejansko temveč pravno vprašanje. Sodišče druge stopnje torej ugotavlja, da v pritožbi navedena kršitev „nepopolne ugotovitve dejanskega stanja“ ni podana.

10Civilnopravni pojem protipravnega ravnanja ali nedopustnega škodljivega dejstva ni enak predpisom gradbene, tehnične ali druge stroke. Sodišče druge stopnje s tem ne zanika, da so lahko tudi ti predpisi pomembni za napolnjevanje vsebine omenjenih predpostavk, kajti pogosto vsebujejo pravila, ki niso nič drugega kot splošno sprejeta pravila dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Takšni varnostni predpisi so lahko vsaj minimalno merilo standarda dolžne skrbnosti in zato upoštevni tudi s stališča razlage pojmov (predpostavk) odškodninskega prava. Vendar je to presojo (razlago) potrebno zmeraj umeščati oziroma opraviti glede na ugotovljena odločilna dejstva (kontekstualna metoda), pri tem pa upoštevati tudi, kot to tožnica v pritožbi pravilno opozarja, že sprejete razlage v sodni praksi, še posebej, če so dosegle standard ustaljene razlage.

11V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstaja izrecno pravno pravilo, kateremu bi lahko podredilo ugotovljena odločilna dejstva (tč. 18. obrazložitve). Za odločitev v tej zadevi ni bistveno ali je bil izvedenec tisti, ki je sodišču prve stopnje pomagal pri uporabi materialnega prava. Sodišče je ugodilo dokaznemu predlogu tožnice in izvedlo dokaz z izvedencem gradbene stroke (mag. A. A.); na zastavljeno vprašanje:„ali je bila ta višinska razlika v skladu s standardi in zakonodajo“, je izvedenec pojasnil:“da ne obstaja pravni predpis, ki bi določal dopustno višinsko odstopanje med takšnima tlakoma. Zaradi tega se je pri izdelavi izvedenskega mnenja smiselno oprl na priročnik: Tolerance v gradbeništvu z vidika tehnične zakonodaje in standardov na področju graditve in zaključnih gradbenih del v gradbeništvu, OPZS – sekcija gradbincev, Ljubljana 2013, ki so opredeljene pri keramičnem tlaku in na Tehnične pogoje za zagotavljanje kakovosti pri izvajanju objektov stanovanjske gradnje – TPSG – Obrtniška dela: kamnoseška dela (modul I-5), SSRS, Ljubljana 2010, veljavne tudi za kamnite tlake, ter na tej podlagi zaključil, da je dovoljeno odstopanje v izvedbi tlaka med posameznimi elementi maksimalno 2 mm. Skladno s tem je ocenil, da je na kraju tožničinega padca po policistih ugotovljena višinska razlika (1cm) nastala zaradi deformiranega cementnega tlaka, presegala tehnično toleranco, ki na splošno velja za položitev primerljivega tlaka, ter tudi, da je zato stanje tlaka ob vhodu narekovalo potrebo po sanaciji.“ (tč. 17. obrazložitve). Izvedenci s svojim strokovnim znanjem ne pomagajo sodiščem le pri ugotavljanju dejstev temveč tudi pri njihovem razjasnjevanju, kar pomeni, da pojasnjujejo tudi vplive, povezave ali delovanja snovi ali sil, ki so odločilni tudi za razlago oziroma vsebinsko konkretizacijo pravne norme³. Kljub temu pa je sodišče tisto, ki mora vsebinsko napolniti oziroma določiti zgornjo premiso oziroma materialno pravo in ne izvedenec, kajti samo sodišče je tisto, ki zagotavlja strankam vsa upravičenja, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva⁴.

12Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je s pomočjo splošne prepovedi povzročanja škode (10. in 131. člen OZ)⁵, glede na okoliščine konkretnega primera (ugotovljena odločilna dejstva) vsebinsko napolnilo zakonski dejanski stan tako, da je kot izhodišče razlage določilo, ali vzrok tožničinega padca (zadetje v kovinski rob):“..še ustreza standardom normalne pohodne površine torej ali je takšen spoj, s kovinskim robom za povprečnega človeka predstavljal normalno pohodno površino.“. (tč. 18. obrazložitve).

13O razmerju med predpisi gradbene, tehnične narave ter predpostavko protipravnosti zaradi opustitve vzdrževanja pohodnih poti, se je sodna praksa že večkrat izrekla in sicer:“

- „Potrebno je namreč presoditi, ali pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustreza standardom normalne pohodne površine ter, ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje tožene stranke oziroma upravljavca pohodne površine. Kljub temu, da pot glede na standarde v gradbeni stroki ni urejena in vzdrževana, jo po ugotovitvi sodišča druge stopnje normalno pazljiv pešec prehodi brez težav.“; (Sodba II Ips 85/2013 z dne 6.2.2014).

- „ Če pohodna površina namreč ni (bila) urejena v skladu z gradbenimi standardi, se mora sodišče opredeliti do vprašanja, ali je sporni del poti/mesto padca za povprečnega pešca predstavljal normalno pohodno površino. Pravni standard normalne pohodne površine je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. V takem primeru se šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla prehodil brez težav.“; (VSRS Sodba II Ips 52/2020 z dne 18.9.2020)

- „V zvezi z uporabnim dovoljenjem pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da je v okviru njegove izdaje res opravljen tehnični pregled objekta, ki pa se, podobno kot to velja za pravila in standarde stroke, ne prekriva povsem s pravnim standardom normalne pohodne površine. Glede na navedeno ugovor tožene stranke v smeri neizpolnjenosti predpostavke protipravnosti zaradi izdanega uporabnega dovoljenja ni utemeljen.“; (VSRS Sklep II Ips 94/2019 z dne 25.9.2020);

Iz citiranih delov sodb torej dovolj jasno izhaja odgovor na navedbe tožnice v pritožbi, da sedanja tehnična neustreznost tlaka, nastala kot posledica večletne uporabe pohodne površine, četudi presega dopustno toleranco 2 mm, ki jo zahtevajo predpisi za novogradnjo (in s tem pogoj za pridobitev uporabnega dovoljenja), ni zakonski dejanski stan protipravnega ravnanja (opustitve), temveč je to že citirana razlaga sodišča prve stopnje (tč. 12. obrazložitve te sodbe), ki je skladna z ustaljeno razlago v sodni praksi:“ Pravni standard normalne pohodne površine je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. V takem primeru se šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla prehodil brez težav“.⁶. Sodišče prve stopnje je torej moralo ugotovljena odločilna dejstva podrediti navedeni določbi materialnega prava.

14Sodišče druge stopnje ne pritrjuje tezi, da okoliščina, da je prišlo do padca v notranji površini stavbe (za vhodnimi vrati večstanovanjske hiše), zahteva drugačno razlago materialnega prava, namreč takšno, da mora takšna pohodna površina biti ves čas uporabe v skladu s tehničnimi oziroma gradbenimi predpisi, kar v tej zadevi konkretno pomeni, da bi lahko kovinski okvir, ki razmejuje betonski tlak in ploščice, štrlel v višino največ 2 mm. Tožnica jo utemeljuje z razlago oziroma sklicevanjem Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 52/2020, v kateri se sklicuje na predzadnji odstavek obrazložitve sodbe II Ips 586/2002, ki ga citira. Tožnica sodišču prve stopnje zato očita:“...da njegova sodna praksa povsem odstopa od sodnega prakse VSRS v zgoraj citirani zadevi II Ips 586/2002, ki je nobena kasnejša sodba istega sodišča II Ips 52/2020 ni „povozila“, saj se tudi judikat iz leta 2020 sklicuje nanj. V kolikor pa v skladu s sodbo VSRS II Ips 586/2002 velja, da morajo biti celo zunanje dostopne površine do objekta ustrezno urejene, potem to še toliko bolj velja za notranje površine v stavbi, kot je avla večstanovanjske stavbe na podlagi argumenta ad maiori ad minus.“.

15Že iz citiranih navedb tožnice jasno izhaja, da nobena od teh dveh zadev ne obravnava urejenost pohodnih površin v notranjih prostorih. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 52/2020 spremenilo odločitev sodišč nižje stopnje in so bili tožbeni zahtevki zavrnjeni, ker je Vrhovno sodišče ocenilo:“da je poškodovana/deformirana pri prehodu s ceste na most, in sicer tako, da je „nastala stopnička“, ki pa po celi dolžini ni bila enaka, temveč je na eni strani odstopala med 20 in 30 centimetrov od podlage, na drugi pa nekaj centimetrov manj. Ne glede na to, da je bila neravnina znatna, pa po drugi strani ni bila zakrita ter za tožnico tudi ne nepričakovana. Po tej poti je namreč tožnica redno hodila v službo in nazaj domov (pot so brez težav dnevno prehajati tudi številni drugi ljudje, približno 1.800 na dan) ter je za „stanje luknje“ vedela. Glede na to je sprejemljiv zaključek, da je tožničina pot iz službe do parkirišča še ustrezala pravnemu standardu normalne pohodne površine.“. V tč. 16. obrazložitve pa je le pojasnilo, čemu sklicevanje sodišča druge stopnje na razlago v zadevi II Ips 586/2002, ni pravilno⁷. Ne gre torej za navedbo odločilnih razlogov (ratio decidendi), ki bi kot avtoritativen vzorec ali iz te odločbe izluščeno pravno pravilo, imelo precedenčne učinke⁸ na nadaljnje odločanje. Sodišče druge stopnje je v tej odločbi citiralo več odločb istega sodišča, ki so kasnejše in je njihova razlaga drugačna kot razlaga tožnice v pritožbi. Razen tega ne najde razumnega, stvarno utemeljena razloga, zakaj bi pot, ki vodi do sodišča (kot v zadevi II Ips 586/2002) bila obravnavana drugače, kot pot, ki vodi do kateregakoli drugega javnega ali zasebnega objekta (bolnišnice, upravne enote, trgovski centri, restavracije, bloki...)⁹. Sodišče prve stopnje je tudi za tovrstne, v pritožbi ponovljene razloge, navedlo prepričljivo razlago, ki ji sodišče druge stopnje pritrjuje (tč. 22. obrazložitve). Padci v notranjih prostorih, zaradi narave stvari (logičen argument razlikovanja, s katerim se poudarja, da so razlike med urejenostjo zunanjih in notranjih površin pogojene z njihovimi različnimi lastnostmi in vplivi nanje) terjajo upoštevanje različnih okoliščin (dejstev) in temu prilagojeno razlago materialnega prava, a osnovna izhodišča te razlage so bistveno podobna – odškodninska obveznost za morebitno opustitev se lahko vzpostavi le, če je bila nevarnost ob ustrezni skrbnosti odgovorne osebe prepoznavna; upoštevati je potrebno, kateri ukrepi za zmanjševanje takšne nevarnosti so bili možni in predvidljivi, pri čemer ta dolžnost ne sme biti pretirana; ravnanje oškodovancev pa se primerja z običajnim (normalnim) pešcem, ki mora biti pozoren (skrben) pri hoji („gledati predse“).

16Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo vsa navedena materialnopravna izhodišča razlage in jim podredilo vsa ugotovljena odločilna dejstva. Sodišče druge stopnje med njimi še posebej poudarja, da je širina vhoda 3,10 m; da je bilo potrebno premostiti višinsko razliko 1 cm zelo ozkega (po širini) kovinskega roba, torej je bil potreben povsem normalen, običajen korak tudi v dolžino. Tožnica živi v tem bloku že več let, takšno stanje je trajalo dve leti, ob padcu ni bilo nobenih drugih okoliščin, ki bi lahko vplivale na njeno zaznavanje in hojo (tč. 23. obrazložitve). Zato je odločitev sodišče prve stopnje, ki je vzrok padca pripisalo nesrečnemu naključju oziroma načinu hoje tožnice kritičnega dne in zato tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna (tč. 24. in 25. obrazložitve).

17Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

¹ Odločba US RS Up-233/15 z dne 19. 10. 2017:“10. V skladu z 22. členom Ustave je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. Upoštevaje ustaljeno ustavnosodno presojo, so osrednje razsežnosti 22. člena Ustave pravica strank do enakopravnosti (t. i. enakost orožij), pravica do kontradiktornega postopka oziroma do izjavljanja in prepoved sodniške samovolje.“.
² Odločba US RS Up-91/16 z dne 8. 11. 2018:“7. Očitka o kršitvi drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave sodišču druge stopnje, ker naj bi arbitrarno odstopilo od meril, ki jih je glede ugotavljanja nastanka težko nadomestljive škode isto sodišče uporabilo v drugi pravdni zadevi, v bistvu pomenita očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave.“.
³ „Čeprav so pravila znanosti in stroke v tem primeru pravnega značaja, jih je mogoče spoznati le prek izvedenca.“; J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 478.
⁴ „Logično je, da prvi odstavek 23. člena Ustave varuje stranke sodnega postopka tudi pred morebitno sodnikovo prostovoljno prepustitvijo katerega od bistvenih elementov sojenja osebi, ki ni sodnik. 13. Glede na opisana izhodišča je torej mogoče, da, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, pravico do sodnega varstva krši tudi sodnik, ki ugotavljanje dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ali vodenje sodnega postopka prepusti izvedencu.“; odločba USRS Up-460/14 z dne 5. 3. 2015.
⁵ Podrobneje npr. VSRS sodba II Ips 129/2015 z dne 6.10.2016, tč. 15. in 16. obrazložitve; VSM sodba I Cp 855/2015 z dne 6.1.2016, tč. 11. obrazložitve.
⁶ Citirano iz VSRS Sodba II Ips 52/2020 z dne 18.9.2020; tako tudi druge odločbe npr. sodba VS RS II Ips 270/2016 z dne 5. 7. 2018.
⁷ „16. Sodišče druge stopnje se je pri svoji odločitvi sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 586/2002 z dne 27. 11. 2003, ki pa se od obravnavane zadeve razlikuje v enem pomembnem segmentu: v obravnavani zadevi gre za pohodno površino v mestu, medtem ko je oškodovanka v zadevi II Ips 586/2002 padla na urejenem dostopu v objekt, katerega namen je prav v tem, da pešcem zagotovi varen prihod do objektov, v katere so namenjeni.“.
⁸ “O utečeni sodni praksi govorimo tedaj, ko sodišča relativno daljši čas enako določajo obseg zgornje premise, ki jo potem uporabijo v konkretnih primerih, če imajo ti primeri lastnosti, ki se med seboj ujemajo. Gre torej za več enakih odločb o enakem pravnem vprašanju, pri čemer matematične formule o tem, koliko enakih odločb že izkazuje ustaljenost sodne prakse, ni.”; odločba US RS Up-1631/08 z dne 1.9.2008.
⁹ “Očitka Vrhovnemu sodišču, da je neutemeljeno odstopilo od sodne prakse, ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na drugačne odločitve nižjih sodišč. Navedenega očitka ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na sklep istega sodišča št. II Ips 148/2001 z dne 7. 6. 2001. S sklicevanjem na eno samo odločitev Vrhovnega sodišča, četudi bi šlo za podoben primer, namreč pritožniki niso izkazali obstoja enotne in ustaljene sodne prakse o vprašanju, ki naj bi bilo bistveno tudi za odločitev v njihovi zadevi”; odločba Up-1278/07 z dne 2.7.2007.