VSM Sodba IV Kp 55116/2019

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka spremenilo pravnomočne sodbe:

- Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 55116/2019 z dne 8. 1. 2021, s katero sta bili združeni kazni po sodbah istega sodišča II K 55116/2019 z dne 12. 12. 2019 in I K 19333/2020 z dne 27. 8. 2020 ter s katero je bila obsojenemu A. A. izrečena enotna kazen tri leta in osem mesecev zapora,

- Okrajnega sodišča v Mariboru I K 50054/2021 z dne 29. 9. 2021 v zvezi s sklepoma istega sodišča II Kr 50054/2021 z dne 28. 11. 2022 in II Kr 50054/2021 z dne 16. 2. 2023, s katero je bila obsojencu izrečena kazen tri leta zapora in

- Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu V K 40393/2017 z dne 14. 1. 2019 v zvezi s sklepom istega sodišča II Kr 40393/2017 z dne 9. 7. 2021 in sklepom Višjega sodišča v Mariboru II Kp 40393/2017 z dne 8. 12. 2021, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora,

v odločbah o kazni tako, da se je obsojenemu A. A. po določilih četrtega odstavka 46. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, prvega odstavka 55. člena KZ-1 ter 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izrekla enotna kazen osem let in en mesec zapora. Po določilu 55. člena KZ-1 se je obsojencu v enotno kazen vštel čas v celoti ali delno prestanih kazni, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Pod točko II izreka je sodišče prve stopnje predlog obsojenca za združitev kazni v delu, ki se nanaša na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 37196/2021 z dne 13. 7. 2021 zavrnilo.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil obsojenec brez navedbe pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izrečeno enotno kazen zniža na sedem let in sedem mesecev zapora.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obsojenec v pritožbi izrecno navaja, da se ne strinja le glede izrečene enotne kazni v trajanju osem let in enega meseca zapora, medtem ko z ostalimi navedbami v izpodbijani sodbi soglaša. V obrazložitvi pritožbe izpostavlja, da bi mu sodišče v primeru sojenja za vsa kazniva dejanja hkrati v enem samem postopku izreklo manjšo kazen, zato predlaga, da se izrečena enotna kazen zniža na sedem let in sedem mesecev zapora. Vendar mu pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Obsojenec smiselno uveljavlja pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena KZ-1, ki se med drugim nanaša tudi na pravilno odmero kazni, vendar te kršitve prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo, saj je tudi po presoji pritožbenega sodišča obsojencu izreklo enotno zaporno kazen v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, prvim odstavkom 55. člena KZ-1 ter 1. točko prvega odstavka 407. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe navedene pravnomočne sodbe v njenih odločbah o izrečenih kazenskih sankcijah pravilno spremenilo v okviru postopka za t. i. nepravo obnovo kazenskega postopka, s katero se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč v korist obsojenca le odločba o kazni. Pri izreku nove enotne kazni sme sodišče prve stopnje upoštevati samo tiste okoliščine, ki so bile že upoštevane pri izreku kazni v pravnomočnih sodbah in sme po prvem odstavku 407. člena ZKP pravnomočne sodbe spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka, če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri kazni za dejanja v steku, kot je primer v obravnavani zadevi.

5Pri odločanju o odmeri višine enotne kazni je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo dejstvo, da mora biti izrečena zaporna kazen večja od vsake posamezne kazni in manjša od njihovega seštevka ter je s tem ravnalo v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1. Pri odmeri kazni pa je pravilno upoštevalo tudi okoliščine po določilu 49. člena KZ-1 glede na skupen pomen vseh dejanj, upoštevajoč pravno vrednoto, ki je bila napadena s kaznivimi dejanji obsojenca iz pravnomočnih sodb. Pri tem je tudi pravilno izpostavilo, da je obsojenec izvrševal zlasti kazniva dejanja zoper premoženje in izrecno navedlo, da je upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so tudi že bile upoštevane v sodbah, ki so predmet te neprave obnove kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri upoštevalo vse relevantne okoliščine ter obsojencu izreklo povsem ustrezno enotno zaporno kazen, ki se odraža v njeni višini in je ne gre spreminjati obsojencu v korist. Zato pritožbeno sodišče prizadevanjem obsojenca za izrek milejše enotne zaporne kazni ni sledilo, saj obsojenec ne more prepričati z navedbo, da bi mu sodišče v primeru sojenja za vsa kazniva dejanja hkrati v enem samem postopku izreklo manjšo kazen. Sodišče prve stopnje je namreč obsojencu v zadostni meri znižalo seštevek izrečenih zapornih kazni iz pravnomočnih sodb, kot olajševalne in obteževalne okoliščine pa je upoštevalo vse tiste okoliščine, ki so jih sodišča že upoštevala pri izreku posameznih kazni, hkrati pa tudi skupen pomen in vrsto kaznivih dejanj, zajetih v obravnavanih sodbah.

6Glede na to, da je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obsojencu pri spremembi pravnomočnih odločb o izrečenih kazenskih sankcijah izreklo povsem primerno enotno kazen v trajanju osem let in enega meseca zapora, se zavzemanja pritožnika za izrek nižje enotne zaporne kazni v trajanju sedem let in sedem mesecev zapora izkažejo kot neutemeljena. Po vsem obrazloženem in ker pritožba obsojenca niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

7Izrek o plačilu sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, saj se obsojenec nahaja na prestajanju zaporne kazni in je tako brez finančnih sredstev.