VSM Sklep II Kp 3812/2021

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

1Z uvodoma izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 70.a členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da ostane v veljavi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A. s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti X K 3812/2021 z dne 22. 7. 2021, ki je postal pravnomočen 16. 9. 2021 in nato podaljšan s sklepoma istega sodišča X K 3812/2021 z dne 13. 4. 2022, pravnomočen 30. 4. 2022 in X K 3812/2021 z dne 23. 11. 2022, pravnomočen 14. 12. 2022. Varnostni ukrep se je začel izvajati 22. 9. 2021.

2Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik A. A., kot uvodoma navaja iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Pritožba v okviru navajanj, da se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“, določno ne pove, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega oziroma drugega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja. Z navajanji, da je A. A. bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker sodišče prve stopnje obrambi ni omogočilo neposrednega zaslišanja izvedenca, katerega mnenje predstavlja edini obremenilni dokaz, pa pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba še navaja, da je dokazni predlog po neposrednem zaslišanju izvedenca, le nadaljevanje izvedbe dokaza z izvedencem, ki je mnenje izdelal, zato zahteva obrambe po ustnem zaslišanju izvedenca in s tem postavljanja vprašanj izvedencu, ni dopustno pogojevati z zahtevo po materialnopravni relevantnosti izkazanosti trditvenega bremena, pri čemer se pritožba sklicuje na Ustavno odločbo Up-657-13 z dne 12. 11. 2015, sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 27963/2012 z dne 28. 1. 2016 ter sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 37117/2014 z dne 17. 8. 2017. Ker sodišče obrambi ni omogočilo zaslišanja izvedenca, je s tem po mnenju pritožbe podana kršitev pravnega jamstva v kazenskem postopku, ki ga zagotavlja druga alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in d. točka tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP).

5Takšnim pritožbenim navedbam ni slediti. Pritožba pri tem, ko prvostopnemu sodišču očita kršitev obdolženčeve pravice do neposrednega zaslišanja izvedenca in se sklicuje na Ustavno odločbo Up-657-13 z dne 12. 11. 2015, sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 27963/2012 z dne 28. 1. 2016 ter sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 37117/2014 z dne 17. 8. 2017, prezre, da v konkretni zadevi ne gre za postopek dokazovanja v okviru glavne obravnave, kjer je po prebranem izvedenskem mnenju na glavni obravnavi, sestavni del pravice do obrambe zahteva, da sme obdolženec vselej zahtevati neposredno zaslišanje izvedenca. Takšen procesni položaj namreč urejajo zgoraj citirane odločbe, na katere se sklicuje pritožba, kar pa ne velja za konkretni primer. V obravnavani zadevi gre za posebni postopek odločanja o trajanju varnostnega ukrepa, ki ga določa 496. člen ZKP, in sicer potem, ko je že bilo s pravnomočnim sklepom ugotovljeno, da je obsojeni A. A. s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 in mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu v skladu s prvim odstavkom 70.a člena KZ-1.

6Drugi odstavek 496. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 70.a člena KZ-1 izrecno določa, da o trajanju in spreminjanju izrečenega varnostnega ukrepa, vsakih šest mesecev odloča izvenobravnavni sodnik. V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da bi sodišče prve stopnje obrambi moralo dopustiti neposredno zaslišanje izvedenca, ker je izvedensko mnenje edini obremenilni dokaz, je poudariti, da po drugem odstavku 496. člena ZKP sodnik pred odločitvijo o podaljšanju ukrepa, po potrebi razpiše narok, o katerem obvesti državnega tožilca in zagovornika in zasliši storilca, če je to potrebno in če storilčevo stanje to dopušča. Glede na jasno in razumljivo določbo drugega odstavka 496. člena ZKP razpis naroka ni obvezen, temveč je odločitev o morebitni izvedbi naroka v pristojnosti izvenobravnavnega sodnika. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, ki zatrjuje kršitev pravice do obrambe, ker je obrambi bila dana možnost izjave in seznanitve z izvedenskim mnenjem. In sicer je sodišče prve stopnje zagovorniku, obsojenemu A. A. in višjemu državnemu tožilcu vročilo mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija) z dne 2. 6. 2023 in dalo primeren 8 dnevni rok, v katerem so lahko stranke podale predloge in stališča glede izvedenskega mnenja ter s tem vplivale na presojo sodišča o tem, ali bo morebitni narok z zaslišanjem izvedenca razpisalo, prav tako na odločitev sodišča o morebitnem podaljšanju varnostnega ukrepa. Izvenobravnavni sodnik se je tako pred odločitvijo o izvedbi naroka in morebitnem podaljšanju varnostnega ukrepa, seznanil z identičnimi navedbami obrambe v smeri zahteve po izvedbi naroka z zaslišanjem izvedenca, jih v izpodbijanem sklepu povzel, se do njih opredelil in odločil, da dopolnitev izvedenskega mnenja, glede na prepričljivo in strokovno argumentirano mnenje Komisije, ni potrebna (5. - 7. točka obrazložitve sklepa). S takšnimi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v zvezi z izvajanji, da bi izvedenec na naroku podrobneje obrazložil tudi protislovje, ki ga pritožba vidi v izvedenskem mnenju, pri tem pa izhaja iz lastne ocene izvedenskega mnenja, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na obrazloženo bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni podana, prav tako ne kršitev drugega odstavka 29. člena Ustave in d. točka tretjega odstavka 6. člena EKČP, ker je obrambi pred odločitvijo sodišča bil zagotovljen kontradiktorni postopek in s tem enako varstvo pravic v postopku.

7Zagovornik v pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ki ga ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja, to pa ni razvidno niti iz obrazložitve pritožbe. Zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga povsem brez podlage.

8Pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje in meni, da je v izvedenskem mnenju podano protislovje, ko je izrecno navedeno, da pridržani osebi ni mogoče pomagati, niti z najbolj sodobnim zdravljenjem, po drugi strani pa, da je zdravljenje pridržane osebe možno le v okviru forenzične psihiatrije. Takšno izvedensko mnenje pridržani osebi „zapira“ vsakršno možnost, da bi „predčasno“ zapustil forenzično psihiatrijo zaradi namestitve v SVZ Hrastovec, ker naj bi bil A. A. neozdravljiv, po drugi strani pa ga „drži“ v forenzični psihiatriji iz razloga nadaljnjega zdravljenja, ker drugi zavodi niso registrirani za izvajanja tovrstnega zdravljenja.

9Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se izvrševanje varnostnega ukrepa nadaljuje, oporo za tako odločitev pa je imelo v mnenju Komisije z dne 2. 6. 2023. Ne drži izvajanje, da je v mnenju podano protislovje, ki ga izpostavlja pritožba. V izvedenskem mnenju ni navedeno, da obsojencu ni mogoče pomagati niti s sodobnim zdravljenjem in hkrati, da bi takšno zdravljenje bilo mogoče le v okviru forenzične psihiatrije. Pritožba je takšne svoje zaključke podala na podlagi lastne ocene izvedenskega mnenja in sodišče prve stopnje se je do takšnih izvajanj zagovornika opredelilo v drugem odstavku na str. 5 sklepa in jih utemeljeno zavrnilo. Iz mnenja namreč jasno in razumljivo izhaja, da ima obsojeni primarno okrnjene višje živčne funkcije v sklopu blage intelektualne manjrazvitosti, nakazan ima tudi sekundarni upad višjih živčnih funkcij v sklopu organskega psihosindroma. Ta upad se kaže na področju abstraktnega mišljenja in razumevanja kompleksnih vzročno posledičnih povezav s težnjo po poenostavljanju. Pri obsojenem je okrnjena spominska sposobnost z moteno sposobnostjo učenja novega, zaradi diagnosticiranega kriterija blage intelektualne manjzmožnosti ima težave na področju impulzov ob nakazanem sekundarnem upadu višjih živčnih funkcij, občasnem neustreznem afektu, poudarjene ima osebne značilnosti s prisotno egocentričnostjo in težavami pri vživljanju v čustva drugih ljudi in prevzemanju lastne odgovornosti. Pri obsojenem je ugotovljena tudi psihična motnja, organski psihosindrom, ki se kaže v okrnjenosti višjih živčnih funkcij, ne izpolnjuje pa kriterija za demenco. V posledici postavljenih diagnoz ima obsojeni A. A. težave v kontroli intrapsihičnih impulzov, da to ne preide v neprilagojeno vedenje. Izvedenec je obsojenega tudi osebno pregledal 11. 5. 2023 ter si pridobil vso zdravstveno dokumentacijo, na podlagi vsega navedenega pa pri obsojenem ni ugotovil tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi to zmanjšalo tveganje, da bi obsojeni lahko storil kakšno drugo hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo ter bi bilo mogoče takšno tvegano vedenje odpraviti.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega mnenja izvedenca utemeljeno zaključilo, da je obsojeni nevaren za okolico in da je to nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, prav tako da potrebuje varstvo in stalen nadzor ter da je zdravljenje še potrebno. Da bi sodišče prve stopnje odpravilo varnostni ukrep, za kar se zavzema pritožba, bi bila ključna ugotovitev, da je pri obsojenem odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa upoštevaje vse zgoraj navedeno, ni bilo ugotovljeno. Kar zadeva izvajanja pritožbe, da so z izvedenskim mnenjem „zaprte“ vsakršne možnosti, da bi obsojeni „predčasno“ zapustil forenzično psihiatrijo in bil nameščen v SVZ Hrastovec je poudariti, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor pristojna tudi za varstvo, ne le za zdravljenje, obsojenega pa zaradi nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, ni mogoče namestiti v SVZ Hrastovec, kjer gre le za zdravstveni zavod.

11Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obsojenca kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, obsojenca pa je oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena, prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP).