VSM Sodba IV Kp 31685/2021

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nezakonitega lova po prvem odstavku 342. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta in določilo še posebni pogoj, da oškodovani Lovski družini B. v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača 650,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan oškodovani Lovski družini B. plačati 650,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso v znesku 96,00 EUR ter potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke njegove pooblaščenke odvetnice C. C., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navajajo v uvodu pritožbe. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

3Zagovorniki so v pritožbi predlagali, da se jih z obdolžencem obvesti o seji pritožbenega senata. Predlogu ni bilo ugodeno. Kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, kot je to v obravnavani zadevi, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Višje sodišče v obravnavani zadevi tega ni ugotovilo in ker tudi zagovorniki v pritožbi niso pojasnili, kateri razlogi bi terjali njihovo navzočnost, jih višje sodišče, kar velja tudi za obdolženca in državno tožilstvo, v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4V odgovoru na pritožbo (ki ga sicer ZKP za oškodovanca v zvezi z dejanskim stanjem pri obsodilni sodbi ne predvideva) pooblaščenka oškodovanca višjemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno.

5Pritožba ni utemeljena.

6Zagovorniki z navedbami, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede števila strelov dne 21. 12. 2020 oziroma 22. 12. 2020 in njihovem časovnem razmaku; o izpovedbi priče D. D., da sta bila dva strela, ki sta usmrtila srno; glede fotografij, ki prikazujejo, iz katere smeri je bila ustreljena srna; o pripombah obrambe glede ogleda kraja kaznivega dejanja; o fotografiji, ki jo je obdolženec poslal E. E.; glede razlogov, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo obdolženčevemu očetu in zunajzakonski partnerki; o računih glede odkupa divjačine v letu 2020 ter predvsem glede ugotovitev, da ne gre z gotovostjo za srno, ki naj bi jo obdolženec ustrelil; po vsebini uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi teh, ki jih zagovorniki pogrešajo. Iz obrazložitve pritožbenih navedb pa je razbrati, da zagovorniki zgolj izražajo lastne dokazne zaključke, drugačne od teh, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje drugega, samostojnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7Ob povzemanju točke 8 obrazložitve izpodbijane sodbe zagovorniki sicer trdijo, da je ta v nasprotju z obrazložitvijo v točki 7 izpodbijane sodbe, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar v nadaljevanju obrazložitve v jedru grajajo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje o opravljenem ogledu kraja kaznivega dejanja, predvsem njegove popolnosti in zakonitosti, kot tudi ravnanja policista ob prihodu obdolženca na kraj ter v zvezi s tem osredotočenosti suma nanj in dolžnosti policista, da ga pouči v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP. Ob povzemanju izpovedbe priče policista F. F. tako trdijo, da so v trenutku, ko je obdolženec po opravljenem ogledu in zavarovanju sledi prišel na kraj, že obstajala dejstva in okoliščine, ki so potrjevale sum, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja.

8Ni jim mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih okoliščin, ki jih je podrobno analiziralo in ocenilo v točkah 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilno zaključilo, da je bil ogled kraja kaznivega dejanja opravljen zakonito in popolno. Ob tem je v točki 8 obrazložitve pravilno izpostavilo stališče, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS¹, in sicer, da je vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika dejansko vprašanje, ter da je presoja osredotočenosti suma pomembna z vidika presoje morebitne kršitve privilegija zoper samoobtožbo. Tako se šteje, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zožano proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja.² V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih relevantnih dejstev in okoliščin v točki 9 obrazložitve pravilno zaključilo, da v trenutku, ko je obdolženec prišel na kraj, nanj še ni bil osredotočen sum kakršnegakoli kaznivega dejanja. Kronologija poteka dogodkov oziroma relevantna dejstva, ki so obstajala v trenutku obdolženčevega prihoda na kraj (kazenska ovadba zoper neznanega storilca, sporočilo samega obdolženca o ustrelitvi lisice, prijava odstrela košute s strani G. G. ter opravljen ogled kraja kaznivega dejanja z zavarovanimi sledovi tkiv in dlak, brez védenja, kateri divjadi pripadajo), tudi po prepričanju višjega sodišča niso utemeljevala sklepanja o sumu, da je obdolženec sumljiv storitve kakršnegakoli kaznivega dejanja. Pri tem je izpostaviti zlasti, da so bile sledi na kraju zavarovane še pred njegovim prihodom na kraj, ter da se je nenazadnje v zagovoru sam opredeljeval do smeri streljanja, medtem ko je sodišče prve stopnje mesto streljanja ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov (zlasti izpovedb prič D. D., E. E. in H. H.), neodvisno od izjav obdolženca ob prihodu na kraj. Nenazadnje pa niti iz izpovedbe policista F. F. ne izhaja, da bi sam v tistem trenutku obdolženca dojemal kot osumljenca kakšnega kaznivega dejanja. Drugačne pritožbene navedbe zagovornikov niso utemeljene. Ob tem ne gre prezreti tudi, da se niti po opravljenem ogledu kraja kaznivega dejanja ni vedelo, kateri divjadi sploh pripadajo zavarovani sledovi tkiva in dlak, temveč se je to ugotovilo šele na podlagi Poročila o preiskavi Nacionalnega veterinarskega inštituta z dne 5. 3. 2021, medtem ko je bila pisna prijava kaznivega dejanja dne 23. 12. 2020 (in nato sestavljen zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon) vložena zoper neznanega storilca. Po obrazloženem so drugačne pritožbene navedbe glede okoliščin, kot jih je po navedenem pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, neutemeljene.

9V osrednjem delu pritožbe zagovorniki grajajo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Višje sodišče pa v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, višje sodišče pa z njimi v celoti soglaša.

10Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in trditvah, da je obdolženec inkriminiranega dne ustrelil lisico in ne srne, v spisu pa se ne nahaja noben dokaz, ki bi ga povezal z očitanim kaznivim dejanjem. Edino, kar obdolženca povezuje s slednjim, je njegovo priznanje, da se je dne 21. 12. 2020 okoli 22.00 ure odpravil na lov na lisico v predel kmetije L., ter da je po odstrelu lisice gospodarju lovske družine E. E. po prihodu domov poslal sporočilo s fotografijo slednje in pripisom „sačmarica še dela L. lisac zgojen“. Če bi bil obdolženec tisti, ki je uplenil srno, bi zagotovo vedel, da so na kraju kaznivega dejanja ostali številni dokazi, ki jih je sploh v snegu nemogoče prezreti.

11Povzetim navedbam zagovornikov ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje zagovoru obdolženca, ki je trdil, da je ustrelil lisico in ne srne, utemeljeno ni verjelo, za svoje zaključke pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pravilno je zaključilo, da je kaznivo dejanje obdolžencu dokazano na podlagi določnih in skladnih izpovedb prič F. F., I. I., J. J., D. D., E. E., H. H., G. G. in K. K. (ki jih je tudi kritično presodilo) ter materialnih dokazov v spisu, predvsem zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja in Poročila o preiskavi Nacionalnega veterinarskega inšituta. Priča D. D. je tako prepričljivo izpovedal, da je na podlagi informacije o dveh slišanih strelih z dne 21. 12. 2020 in ob oddanem le enem kosu divjadi, odšel pogledati po lovišču, kjer je pri kmetiji L. videl sledove odstrelitve še ene divjadi. O tem je obvestil gospodarja Lovske družine B. E. E. (ki je izpovedal, da je 22. 12. 2020 okrog 18.25 ure videl, da mu je obdolženec ob 00.18 uri poslal fotografijo uplenjene lisice pri L.), slednji pa še H. H. Vse tri priče so tudi skladno izpovedale, da so tedaj na kraju videle sledove krvi, dlak, vlečenja, obuval in parkiranega vozila. Ker pa je bil oddan le en kos divjadi – košute, ki je bila s strani G. G. ustreljena na drugem mestu, je H. H. vložil pisno prijavo kaznivega dejanja zoper neznano osebo. Na podlagi te prijave, zoper neznanega storilca, je policist F. F. v prisotnosti H. H. in D. D., opravil ogled kraja kaznivega dejanja in nato sestavil zapisnik o tem procesnem dejanju. Priča F. F. je prepričljivo pojasnil, da je bilo z ogledom dne 23. 12. 2020 ugotovljeno, da je bila na tistem območju ustreljena le ena žival, ter da se je ogled opravil na skrajnih robovih, kjer so še bili sledovi, ki jih je zavaroval in nato poslal v analizo. Po navedenem je polemiziranje zagovornikov o smeri strela in njihovo sklicevanje ter lastno tolmačenje fotografij iz kraja kaznivega dejanja, povsem nerelevantno.

12Dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje zagovorniki ne morejo omajati niti z navedbami o številu strelov dne 21. 12. 2020. Priča I. I., ki ima stanovanjsko hišo v sredini lovišča, je namreč prepričljivo pojasnil, da je tistega večera (21. 12. 2020) slišal dva strela, in sicer prvega okrog 16. do 17. ure ter drugega približno pet ur po prvem. Ob tem je še poudaril, da je šel zjutraj ob 5. uri, ko je bila še tema, v službo in da tedaj ni ničesar videl. Da sta v mesecu decembru na tistem območju bila dva strela, je potrdil tudi priča J. J. Na podlagi izpovedb navedenih prič ter priče G. G., uplenitelja košute in strelca prvega strela dne 21. 12. 2020, ko se je dan prevešal v noč, je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta bila tistega dne izstreljena dva strela. Prvi od G. G., ki je ustrelil košuto, drugi pa od obdolženca, ki je nenazadnje sam pojasnil, da je 21. 12. 2020 okrog 22.00 ure na območju kmetije L. z enim strelom ustrelil lisico. V luči navedenega zagovorniki ne morejo uspeti s problematiziranjem o številu strelov, niti z navedbami, da priča I. I. (in noben drug voznik) 22. 12. 2020 ob 5.00 uri ni opazil sledov krvi, kar naj bi pomenilo, da je bila srna očitno uplenjena šele 22. 12. 2020 po 5.00 uri in ne že večer prej. Sama okoliščina, da priča I. I. ni opazil sledi, še namreč ne pomeni, da le-te tedaj niso obstajale, kot si to prizadevajo prikazati zagovorniki. Prav tako se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo do izpovedbe M. M., dane na glavni obravnavi, medtem ko uradnega zaznamka utemeljeno ni štelo kot procesno veljavnega dokaza. M. M. je tako zaslišan kot priča izpovedal, da o zadevi ne ve nič, da se ne spomni števila strelov, ve pa, da je policistu podal izjavo. V zvezi s presojo njegove izpovedbe, pa je sodišče prve stopnje pravilno (in ne v nasprotju z „listinami“ v spisu, kot zatrjujejo zagovorniki, ki ob tem neutemeljeno izrecno uveljavljajo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP) zaključilo, da ni ne izkazano in ne potrjeno, da je 22. 12. 2020 v jutranjem času prišlo do strela, še manj pa, da bi ta bil posledica ustreljena srne, kot v to poskušajo prepričati zagovorniki. Kakršnokoli sklicevanje zagovornikov na uradni zaznamek o izjavi M. M., ki sploh ni dokaz, kakor tudi izpovedbo priče F. F. v tej zvezi, je zato neutemeljeno. Enako velja za pritožbene navedbe o izpovedbah prič D. D., J. J., I. I. in M. M., ki naj bi različno izpovedovali o času strelov. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi prepričljive in skladne izpovedbe I. I. (stanujočega v bližini mesta strela), ki je nenazadnje potrjena z izpovedbo J. J. (glede dveh strelov v mesecu decembru), pravilno zaključilo, da sta bila dne 21. 12. 2020 izstreljena dva strela. Da je bila z drugim strelom na kraju, kjer je policist F. F. opravljal ogled kraja kaznivega dejanja, ustreljena srna, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno in prepričljivo zaključilo na podlagi Poročila o preiskavi Nacionalnega veterinarskega inštituta, iz katerega je razvidno, da zavarovani vzorci dlak in tkiva zelo verjetno pripadajo srni ženskega spola. Zato zagovorniki, ki navedeno poročilo interpretirajo drugače ter na eni strani izpostavljajo dokazni standard gotovosti, na drugi strani pa netočno trdijo, da je bilo le z verjetnostjo ugotovljeno, da gre za srno, ne morejo uspeti.

13Neutemeljene so tudi navedbe zagovornikov v zvezi s fotografijo ustreljene lisice, ki jo je obdolženec poslal E. E., kakor tudi trditve o sami vrsti strelnega orožja. Sodišče prve stopnje je namreč po celoviti presoji vseh izvedenih dokazov v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe razumno zaključilo, da je navedena fotografija očitno nastala v drugih okoliščinah. Višje sodišče pa ob tem le še dodaja, da je obdolženec nenazadnje sam na vprašanje razpravljajoče sodnice pojasnil, da je streljal z bokarico (in ne s sačmarico, kot je pripisal v sms sporočilu E. E.), zato sodišče prve stopnje njegovemu zagovoru utemeljeno ni verjelo.

14Po obrazloženem so neutemeljene tudi navedbe zagovornikov glede obdolženčevega alibija, v zvezi s čimer je dodati le, da je predmet očitka časovno determiniran z dnem 21. 12. 2020 in ne 22. 12. 2020, kot to poskušajo prikazati zagovorniki. Enako velja še za navedbe, da obdolženec ni imel motiva za dejanje, ker je v letu 2020 nakupil za okoli 1.000,00 EUR divjačine in se ne bi spravljal v sramoto za 30,00 EUR, kolikor znaša cena za ustreljeno srno, kakor tudi za obširne pritožbene trditve o tem, kaj naj bi obdolženec storil z uplenjeno lisico.

15Glede na uveljavljani pritožbeni razlog je višje sodišče, v skladu z določbo 386. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Izrečena mu je bila namreč pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolžencu določilo ustrezno dolgo enotno kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo, utemeljeno pa še posebni pogoj, da oškodovani Lovski družini B. plača 650,00 EUR.

16Po obrazloženem, ko zagovorniki glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajajo ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njihovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17Izrek o plačilu sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.

¹ Prim. sodba VSRS I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020 in druge.
² Ibid.