VSK Sklep VII Kp 87786/2010

I. Pritožbi obsojenca in njegove zagovornice se kot neutemeljeni zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 30,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog obsojenega A. A. za obnovo kazenskega postopka.

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obsojenec. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in dovoli obnovo postopka, obsojenca pa nemudoma izpusti iz zavoda za prestajanje zaporne kazni.

3Obsojenec je pritožbo vložil tudi po zagovornici, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu obdolženega za obnovo postopka ugodi, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Po pregledu obravnavane kazenske zadeve v luči pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga obsojenca za obnovo postopka pravilna. V 3. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je določeno, da se kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, sme obnoviti, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. V skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP sme sodišče zahtevo za obnovo kazenskega postopka med drugim zavreči tudi, če nova dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da med slednja spadata tudi nova dokaza, ki ju je predložil obsojenec. Ob tem je pravilno pojasnilo, da posnetek dogajanja na USB ključku, ki je že bil predložen tekom kazenskega postopka sodišču prve stopnje in dokazno ocenjen s strani sodišča, ni mogoče šteti za nov dokaz zgolj iz razloga, ker je novo predložen posnetek upočasnjen. Glede predloženega izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca za področje preiskav fotografij ter posnetkov varnostnih kamer [...], izdelanega na podlagi prej omenjenega upočasnjenega posnetka pa je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj ta dokaz ne bi pripeljal do ugodnejše odločitve za obsojenca. Obsojenec je namreč mnenja, da z udarcem po fotoaparatu in ne po roki uradne osebe, ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1. Vezano na to pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se za napad po ustaljeni sodni praksi šteje vsakršna uporaba sile, usmerjene proti določeni osebi. Utemeljeno se je ob tem oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 87786/2010 z dne 12. 1. 2022, iz katere izhaja, da se kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja šteje vsaka nasilna uporaba fizične moči proti telesu uradne osebe. Iz navedenih razlogov so na mestu zaključki v izpodbijanem sklepu, da ni relevantno, ali je obsojenec udaril redarja po rokah ali pa zgolj po fotoaparatu, upoštevajoč da je zakonske znake izpolnil že z uporabo sile proti uradni osebi, in sicer z udarcem, ki je bil usmerjen proti uradni osebi, ne glede na to, ali je udaril po roki uradne osebe ali po fotoaparatu, ki ga je uradna oseba držala v rokah.

6Pritožbene navedbe, ki nasprotujejo zgoraj povzetim razlogom sodišča prve stopnje, niso utemeljene. Zagovornica opozarja, da mora za izpolnjevanje zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja napad biti usmerjen proti telesu uradne osebe in ne proti predmetu, kakor je bilo to v obravnavani zadevi, kjer je bila fizična sila glede na mnenje izvedenca usmerjena proti fotoaparatu. Navedeno pa ne drži, saj iz izvedenskega mnenja izhaja sklepanje izvedenca, da je prišlo do udarca neposredno po fotoaparatu (str. 6 izvedenskega mnenja), ne pa tudi, da je bila sila obsojenca usmerjena ravno v fotoaparat in ne v telo uradne osebe. V tej zvezi podane pritožbene navedbe obsojenca, da je deloval obrambno, fotoaparat pa je odneslo visoko v zrak in stran od telesa redarja, ne pa vanj, ne morejo biti uspešne, saj ni relevantno, kam je fotoaparat po udarcu padel. Ravno tako ni odločilno, ali je napad pustil posledice v smislu telesne poškodbe ali njene sledi, kakor je to pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dopolnilno izvedensko mnenje, iz katerega je razvidno, da je dopolnitev obsojeni naročil šele dne 19. 10. 2022, kar je po izdaji izpodbijanega sklepa in ki tudi sicer ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi (gre za mnenje izvedenca po analizi premika obsojenčeve roke ob udarcu, in sicer da je bil glede na gib roke predmet udarca samo fotoaparat in ne oseba ter da je gib roke stran od osebe), je pritožnik predložil šele po poteku pritožbenega roka zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka, zaradi česar ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati. V primeru predložitve novih dokazov šele v pritožbenem postopku (znotraj pritožbenega roka) pa bi moral navesti tudi razloge, zakaj tega dokaza ni mogel že prej predložiti (četrti odstavek 369. člena ZKP). Izpostavljanje nasprotja med novo pridobljenim dokazom - izvedeniškim mnenjem ter izrekom pravnomočne sodbe, da je obsojenec z desno roko od spodaj navzgor udaril po obeh rokah uradne osebe, prav tako ne more biti uspešno. Res je v izreku pravnomočne sodbe navedeno, da je mestni redar pričel s fotografiranjem postavljenih ovir in je tedaj proti njemu pritekel obsojenec ter ga z desno roko od spodaj proti navzgor udaril po obeh rokah tako, da je C. C. iz rok padel na tla fotoaparat. Vendar tudi v primeru ugotovitve, da je udarec priletel v fotoaparat, ne pa v roko uradne osebe, glede na zgoraj pojasnjeno bistvo napada kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, ne bi moglo priti do oprostilne sodbe. Pritožbenim navedbam, da je upočasnjeni posnetek nov dokaz, pritožbeno sodišče ni sledilo iz enakih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, poleg navedenega pa na tako upočasnjenem posnetku temelji predloženo izvedensko mnenje, ki na ugotovitve v pravnomočno zaključenem postopku nima vpliva in očitno ni takšen dokaz, da bi se mogla na njegovi podlagi dovoliti obnova postopka.

7Pritožbene navedbe obsojenca v smeri nepristojnosti in neprimernosti sodnika, ki je odločal o predmetni zahtevi za obnovo postopka so posplošene in pravno zmotne. Sklep o izločitvi sodnika iz postopka o odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 412. člena ZKP, zaradi česar je bila zadeva utemeljeno dodeljena v odločanje drugemu sodniku. Drugačno pritožbeno stališče ni sprejemljivo.

8Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Ker obsojenec s svojo pritožbo in pritožbo zagovornice ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP naložilo v plačilo stroške pritožbenega dela postopka, ki so nastali v obliki sodne takse, kar na podlagi tarifne št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 30,00 EUR.