412. člen ZKP

Ob upoštevanju dejstva, da ob vložitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka še ni jasno, kakšna bo odločitev zunajobravnavnega senata, je po presoji sodišča dopustno dodeliti brezplačno pravno pomoč samo za to fazo postopka, t. j. za odločanje zunajobravnavnega senata o obnovi postopka kot izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno odločitev kazenskega sodišča. Neutemeljene so tožbene navedbe, da postopek v zvezi z obnovo postopka in kazenski postopek potekata na isti (prvi) stopnji sojenja in da gre zato za isto fazo postopka, saj imata zunajobravnavni senat (četudi je le-ta organiziran znotraj istega stvarno in krajevno pristojnega sodišča) in senat kazenskega sodišča oziroma sodnik posameznik v kazenskem postopku na prvi stopnji bistveno različne pristojnosti, pri čemer zunajobravnavni senat v zakonsko določenih primerih odloča tako o pritožbah zoper sklepe prvostopnega sodišča kot tudi o nekaterih drugih vprašanjih, vezanih na kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep najprej preizkusilo po uradni dolžnosti, skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP. Preizkusilo je, ali je sodišče prve stopnje, ki je odločalo v obravnavani zadevi bilo stvarno pristojno za izdajo izpodbijanega sklepa oziroma, ali je sklep izdal upravičen organ. Preizkus je pokazal, da je izpodbijani sklep izdala sodnica Okrajnega sodišča na Ptuju A. A., ki je v obravnavani zadevi izdala tudi že sodbo v imenu ljudstva, zoper katero je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za obnovo postopka. Ker v skladu s tretjim odstavkom 412. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku, je pritožbeno sodišče, ne da bi se spuščalo v vsebino izpodbijanega sklepa, moralo po uradni dolžnosti izpodbijani sklep razveljaviti.

Okoliščina na katero se sklicuje pritožba in sicer, da je o prvi zahtevi za obnovo kazenskega postopka odločal enak senat kot o drugi zahtevi za obnovo postopka, pa ne predstavlja razloga za izločitev sodnika.

V posebnih določbah 408. člena ZKP sicer ni navedeno, kdo ob prenehanju okoliščin, ki so začasno preprečevale pregon in s tem povzročile zavrženje obtožnice, odloča o nadaljevanju postopka. Vendar pa je ob odsotnosti posebnih določb potrebno upoštevati splošna pravila ZKP, in sicer šesti odstavek 25. člena ZKP, ki za odločanje zunaj glavne obravnave določa funkcionalno pristojnost senata treh sodnikov (zunajobravnavani senat).

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja kršitev videza nepristranskosti, oziroma kršitev ustavne pravice do nepristranskega sodnika. Ta videz je bil kršen s tem, ko je sodnica, ki je obravnavala vprašanje dodelitve otroka in se opredeljevala o primernosti obeh staršev do vzgoje otroka, izdala tudi začasno odredbo o prepovedi stikov ter se pri tem seznanila in opredelila tudi z „vrženjem otroka v radiator s strani obsojenca“, kar je bistveni očitek obsojencu v tem kazenskem postopku. Seznanila se je torej z dejanskim vprašanjem, ki je predmet odločanja tudi v tem postopku in jih upoštevala pri presoji. Oba postopka sta namreč povezana z istim sklopom dejstev.

Po določbi tretjega odstavka 412. člena ZKP pri odločanju o zahtevi v senatu, ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku.

Izpodbijana sodba se ne nanaša na zahtevo za obnovo kazenskega postopka, pač pa na predlog za spremembo pravnomočne sodbe brez obnove kazenskega postopka (določba prvega odstavka 407. člena ZKP). Okoliščina, da so določbe o spremembi pravnomočne sodbe brez obnove kazenskega postopka uvrščene v poglavje, ki se nanaša na izredna pravna sredstva, in sicer na obnovo kazenskega postopka, ne spremeni dejstva, da se izpodbijana sodba nanaša na predlog za združitev kazni (peti odstavek 407. člena ZKP), ne pa na zahtevo za obnovo kazenskega postopka (prvi odstavek 412. člena ZKP). Stališče pritožnikov, da določba tretjega odstavka 412. člena ZKP velja tudi za postopek po 407. členu ZKP, je procesno pravno zmotno.

Vsebino določe tretjega odstavka 412. člena ZKP je treba presojati v luči relevantnih določb Ustave, 6. člena EKČP, ter že povzete prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Namen te določbe je ravno v tem, da se odpravi kakršenkoli dvom v pristranskost sodnika, ki je v prejšnjem postopku odločal o zadevi, ki je napadena z zahtevo za obnovo postopka ter se seznanil z dejanskimi vprašanji. Pritožba je redno in popolno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti tudi iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Če je pritožba vložena iz tega pritožbenega razloga, mora pritožbeno sodišče na seji ponovno presoditi ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pa je vloga pritožbenega sodišča pri presoji dejanskega stanja v procesni situaciji, ko sodišče odloča na seji senata, drugačna od presoje dejstev pred sodiščem prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku. Je zgolj kontrolne narave, torej ne zajema psihološke ocene dokazov, temveč le logično - izkustveno oceno pred sodiščem prve stopnje že izvedenih dokazov. Kljub temu gre za presojo dejanskega stanja, ko se sodnik po naravi stvari seznani z dejstvi in presodi, ali so očitki pri

Dodaten izločitveni razlog iz tretjega odstavka 412. člena ZKP se nanaša na sodnika, ki je sodil na prvi stopnji (zato tak sodnik ne more odločati o zahtevi za obnovo postopka v isti zadevi), ne pa tudi na prepoved sodelovanja sodnikov pritožbenega sodišča, ki so odločali o pritožbi zoper sodbo v prejšnjem postopku.

Ker okrajna sodišča zunajobravnavnih senatov nimajo, saj so ti ustanovljeni samo pri okrožnih sodiščih, je zakonodajalec predvidel specialno določbo v 3.a točki prvega odstavka 25. člena ZKP, v kateri je navedeno, da je sodnik posameznik pri okrajnem sodišču med drugim pristojen tudi zato, da odloči o zahtevi za obnovo kazenskega postopka.

Pritožba pa si napačno razlaga določili členov 413 in 414 ZKP. Sodišče prve stopnje bi ravnalo napak le v primeru, če bi oškodovanko o spremenjeni izpovedbi zaslišalo (člen 413/II ZKP), saj bi s tem začelo izvajati dokaze in zato zahteve več ne bi moglo zavreči, ampak le zavrniti. Ker se to v obravnavani zadevi ni zgodilo, se v pritožbi uveljavljana kršitev pokaže kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavni zadevi zgolj presojalo utemeljenost zahteve in se ni spuščalo v nadaljnjo fazo izvajanja dokazov, pri čemer pravilno ni prezrlo, da izpovedba oškodovanke v obravnavni zadevi ni edini dokaz in da sta jo samo zase in v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi že preizkusili tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče.

V postopku obnove pravnomočna sodba obstaja vse do trenutka, ko sodišče v novem postopku sprejme eno izmed odločitev, predpisanih v določbah drugega in tretjega odstavka 415. člena ZKP. Rok dveh let, predpisan v drugem odstavku 91. člena KZ-1 za zastaranje kazenskega pregona, torej v primeru, če pride zaradi obnove do nadaljevanja kazenskega procesa, začne teči v trenutku, v katerem začne veljati odprava pravnomočnosti. Prepoved iz tretjega odstavka 412. člena ZKP, da v senatu (šesti odstavek 25. člena ZKP), ki odloča o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku, se ne nanaša na sodelovanje sodnikov pritožbenega sodišča, ki so odločali o pritožbi zoper sodbo v prejšnjem postopku (zanje je mogoče uveljavljati katerega od izločitvenih razlogov, predpisanih v 39. členu ZKP).

Vrhovno sodišče se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pri ugotavljanju kršitev zakona omeji samo na tiste, na katere se sklicuje vložnik zahteve.

Zastaranja kazenskega pregona ni mogoče uveljavljati z zahtevo za obnovo kazenskega postopka kot novo dejstvo.

Formalni preizkus zahteve za obnovo ne zajema vsebinskega presojanja dejstev in dokazov, navedenih v zahtevi. Po prvem odstavku 414. člena ZKP ravna sodišče samo, kadar zahteve za obnovo ne zavrže v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP.

Preizkus zahteve za obnovo preide v meritorno fazo preizkusa šele, ko vložnik zadosti bremenu zatrjevanja oziroma predložitve ustreznih dejstev oziroma dokazov. Če temu bremenu vložnik ne zadosti, se sodišče ni dolžno spuščati v vsebinsko presojo predlaganih dokazov, ki bi hkrati narekovala njihovo izvedbo.

Obramba je trditev v zahtevi za obnovo postopka, da je obsojenec storil kazniva dejanja v neprištevnem stanju, navajala kot novo dejstvo. Toda odgovor na vprašanje, ali je v zahtevi za obnovo postopka zatrjevana okoliščina nova in ali je takšnega pomena, da bi utegnila povzročiti oprostitev obsojenca ali uporabo milejšega kazenskega zakona ali pa očitno ni taka, spada v področje presoje dejanskih okoliščin in ne na področje uporabe zakona.

Obramba lahko v zahtevi za obnovo postopka predlaga izvedbo istih dokazov, ki so bili sicer v rednem postopku zavrnjeni, če želi z izvedbo le-teh dokazati obstoj drugega dejstva. O zahtevi za obnovo kazenskega postopka, vloženi pri okrajnem sodišču, ne sme odločati sodnica, ki je v kazenski zadevi na prvi stopnji spoznala obsojenca za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja.

O zahtevi za obnovo kazenskega postopka glede postopka, ki se je vodil pred sodiščem pristojnosti primerljive z okrožnim sodiščem, odloča senat tega sodišča sestavljen po določilu čl. 25/VI ZKP.

1. Obnova kazenskega postopka v škodo obdolženca ni dovoljena. 2. V skrajšanem postopku odloča o zahtevi za obnovo sodnik posameznik.