VSL Sklep I Cp 2023/2022

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 393,58 EUR. Toženi stranki je naložilo plačilo odškodnine v višini 68.398,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2020 do plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka); v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 52,80 %, tožena stranka pa tožeči stranki 47,20 % pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (tožnik) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (III. točka izreka) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Izpodbija višino dosojene odškodnine in zatrjuje njeno neustreznost v primerjavi z odškodninami v podobnih primerih.¹ Opozarja na utemeljene razloge za primarni strah; upoštevan pa bi moral biti tudi bodoči strah, saj se ne bo sprijaznil s svojim zdravstvenim stanjem. Pripada mu odškodnina za skaženost zaradi zoba, saj gre za takšno posledico, ki je vidna že laiku. Sodišče bi mu moralo odmeriti višjo premoženjsko škodo in iz naslova prevoznih stroškov priznati še dodatnih 202,40 EUR za 44 prevozov k osebnemu zdravniku.

4Tožena stranka (toženec) se pritožuje zoper II. in IV. točko izreka sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem meni, da bi moralo sodišče raziskati okoliščine nesreče, saj je tožnik brez razloga zapeljal vanj. Sodišče je nepravilno štelo, da kazenska sodba vsebuje dovolj natančen opis nesreče in ga zato ni zaslišalo ter ni postavilo izvedenca za raziskavo prometnih nesreč. Opis nesreče iz kazenske sodbe dopušča mnoge variacije. Sodišče se je nepravilno sklicevalo, da je dejansko stanje iz kazenske sodbe zadostno, ter odločilo, da tožnikovega soprispevka ne bo ugotavljalo. Ni utemeljilo odmika od sodne prakse, ko se je glede tožnikovega (ne)nošenja čelade sklicevalo na osamljeno revizijsko odločbo. Prav tako ni ugotavljalo, ali in v kolikšni meri je tožnikova alkoholiziranost prispevala k nesreči in škodi. Prisojeni znesek odškodnine je pretiran in odstopa od sodne prakse. Sodišče ne bi smelo slediti izvedencu, da je bila ocena invalidske komisije v odločbi ZPIZ napačna, saj je na ta način poseglo v dokončno odločbo ZPIZ. Pri določitvi višine odškodnine je minimiziralo tožnikovo predhodno poškodbo glave iz leta 2002 in se nepravilno oprlo na stališče, da zaradi nje tožnik ni imel resnejših posledic. Stroški popravila kolesa niso izkazani, zato tožniku ne bi smeli biti priznani. Stroški prevozov k zdravnikom pa bi morali biti zmanjšani za tožnikov soprispevek.

5Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima pravdnima strankama, ki sta nanju odgovorili in priglasili stroške.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7V obravnavani zadevi tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, v kateri je bil udeležen kot kolesar. Prometno nesrečo je povzročil toženec kot voznik kolesa s pomožnim motorjem, s katerim je peljal po kolesarski stezi v nasprotni smeri glede na dovoljeno smer vožnje. Toženec je bil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani s pravnomočno sodbo VI K 000/2016 spoznan za krivega povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti.² Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč določbo 14. člena ZPP,³ ugotovilo, da so podane vse predpostavke civilnega delikta; s tem pa je podan tudi temelj toženčeve odškodninske odgovornosti. Ob sklicevanju na 14. člen ZPP sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo okoliščin prometne nesreče, temveč je izhajalo iz ugotovitev kazenskega sodišča, da je toženec čelno trčil v kolo tožnika.

8Toženec v pritožbi materialnopravno zmotno ponavlja, da je tožnik zaradi neuporabe čelade soprispeval k nastanku škode. S tovrstnimi navedbami neutemeljeno povečuje tožnikovo dolžno skrbnost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ob škodnem dogodku veljavni Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) za odrasle kolesarje ni zapovedoval uporabe zaščitne čelade, zato tožniku neskrbnosti ni mogoče očitati. Pravilno se je sklicevalo na odločbo II Ips 133/2019 z dne 2. 10. 2020, v kateri se je vrhovno sodišče izreklo o soprispevku kolesarja zaradi neuporabe čelade; kolesarju zaradi neuporabe čelade v primerih relativno počasne vožnje po mestnem središču sredi dneva in ob dobri vidljivosti ni mogoče pripisati neskrbnega ravnanja. Opisane okoliščine se ujemajo z okoliščinami obravnavanega škodnega dogodka, kar izhaja iz policijskega zapisnika (priloga B3). Toženčevi očitki, da je sodišče prve stopnje odstopilo od sodne prakse, niso konkretizirani. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da mora stranka ob sklicevanju na odstop od sodne prakse navesti konkretne odločbe, na podlagi katerih utemeljuje svoje trditve.⁴ V zvezi s tem je toženec navedel zgolj eno odločbo vrhovnega sodišča, ki pa ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj gre tam za soprispevek zaradi neuporabe čelade pri smučanju.⁵ Glede na pojasnjeno se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da soprispevek tožnika iz razloga neuporabe čelade ni podan.

9Prav tako so neutemeljena pritožbena pričakovanja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tožnikov soprispevek zaradi njegove alkoholiziranosti. Na podlagi policijskega zapisnika in izpovedbe tožnika je bilo pravilno ugotovljeno, da je bila koncentracija alkohola v tožnikovem telesu znotraj dovoljenih meja. V skladu z zakonom imajo lahko udeleženci v prometu največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi, pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu (105. člen ZPrCP⁶). Ugotovljena količina alkohola v krvi tožnika je bila nižja od 0,50 grama na kilogram krvi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ob škodnem dogodku tožnik ni bil v vinjenem stanju. Toženec pa ni zatrjeval, da bi bil tožnik dovzetnejši za alkohol in je že dovoljena količina alkohola nanj vplivala na način (kritičnega) poslabšanja reagiranja, zaradi česar je ravnal nezanesljivo. Zato pritožbeno sodišče sprejema pravni sklep sodišča prve stopnje, da soprispevek tožnika iz naslova alkoholiziranosti ni podan.

10Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati okoliščine prometne nesreče in presojati morebitno deljeno odgovornost pravdnih strank za njen nastanek. Kazenska sodba ne vsebuje dovolj natančnega opisa nesreče za zaključek o neobstoju tožnikovega soprispevka. Toženec je že v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je tožnik pred trkom nepričakovano zavil v svojo levo. V dokaz teh navedb je predlagal postavitev izvedenca za raziskave prometnih nesreč. Ta dokaz je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga vezanosti na ugotovitve, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe.⁷ Ob identičnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje vezano na vsa dejstva, ki sestavljajo dejanski opis kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe in ki pomenijo elemente kaznivega dejanja.⁸ Iz obsodilne kazenske sodbe (priloga A3) izhaja, da je toženec kriv povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, ker je kot voznik kolesa s pomožnim motorjem po kolesarski stezi vozil v nasprotni smeri glede na dovoljeno smer vožnje in trčil v kolo, ki ga je vozil tožnik. Pravilno je pritožbeno stališče, da opis nesreče iz kazenske sodbe dopušča mnoge variacije. Tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na opis kaznivega dejanja v sodbi ni mogoče izključiti možnosti, da je tožnik ravnal na način, kot mu očita toženec in s tem morebiti soprispeval k škodnemu dogodku. Iz teorije in sodne prakse jasno izhaja stališče, da mora pravdno sodišče kljub kazenski obsodilni sodbi samostojno presojati ugovore toženca o obstoju deljene odgovornosti. Kazenska obsodilna sodba odgovora ne vsebuje, saj je vprašanje o obstoju soprispevka za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja nepomembno.⁹ Zato ne predstavlja ovire za ugotavljanje tožnikovega soprispevka k nastali prometni nesreči v pravdi.¹⁰ Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je vezano na kazensko obsodilno sodbo, vendar pa ni v zadostni meri upoštevalo, da je civilna odgovornost strožja od kazenske; pravdno sodišče lahko - dokler ostane v okviru pravne kvalifikacije ugotovljenega kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo kazensko sodišče - dejstva ugotovi drugače kot kazensko.¹¹ Nedvomno je za nastanek nesreče kriv toženec,¹² ki je po kolesarski stezi vozil v nasprotno smer. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo bistvenih dejstev za zaključek, da soprispevek tožnika iz tega naslova ni podan.

11Stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni izrecno zatrjeval nepravilne ugotovitve dejstev v policijskem zapisniku, ni sprejemljivo. Zato je bil nepravilno zavrnjen toženčev dokazni predlog za njegovo zaslišanje, ki ga je predlagal v dokaz dejstev, ki ne izhajajo iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis škodnega dogodka v policijskem zapisniku kratek in nenatančen, toženec pa je jasno izrazil nestrinjanje z njegovo vsebino. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je policijski zapisnik javna listina. Vendar pa policista vanj nista zapisala tistega, kar bi ugotovila z neposrednim zaznavanjem, marveč lastna sklepanja glede na materialno stanje na cestišču. Takšna narava javne listine pa sama po sebi ne more preseči dejanskih ugotovitev sodišča v kontradiktornem pravdnem postopku.¹³ Četudi toženec ni izrecno zatrjeval neresničnosti zapisanih dejstev, njegova trditvena podlaga jasno izkazuje, da ugotovitvam iz policijskega zapisnika nasprotuje. Toženec je med postopkom ponavljal, da je tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Tega pa sodišče prve stopnje ni (ustrezno) ugotavljalo, ampak se je le sklicevalo na določbo 14. člena ZPP in obsodilno kazensko sodbo.

12Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega stališča, da potek škodnega dogodka izhaja iz obsodilne kazenske sodbe in policijskega zapisnika, ni ugotavljalo okoliščin prometne nesreče. Od tega vprašanja pa je odvisna morebitna deljena odgovornost pravdnih strank za nastalo nesrečo. Zaradi napačnega izhodišča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (340. člen ZPP).

13Opisanih pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj bi bistveno in nesorazmerno poseglo v pravico do pritožbe obeh pravdnih strank. Pri ugotavljanju okoliščin škodnega dogodka gre za obsežen del dokaznega postopka, ki še ni bil izveden. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

14Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku tožencu omogočiti dokazovanje tožnikovega soprispevka iz razloga njegovega nepričakovanega zavoja v levo, ugotavljati okoliščine nastalega škodnega dogodka in nato ponovno odločiti tako o temelju kot o višini zahtevka.

15Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz zgoraj pojasnjenega razloga, na ostale pritožbene navedbe toženca pritožbeno sodišče ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožnik v pritožbi napada le višino prisojene odškodnine, zato se pritožbeno sodišče, skladno z načelom ekonomičnosti, z njo ni ukvarjalo.

16Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Pri tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 182/2009, II Ips 327/2011, II Ips 106/2010, II Ips 443/2007, II Ips 363/2002, II Ips 624/2003, II Ips 210/2012, II Ips 223/2017, II Ips 355/2004, II Ips 412/2004, II Ips 454/2001 in II Ips 791/2006.
² Prvi odstavek 323. člena Kazenskega zakonika.
³ Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.
⁴ Glej VSRS Sklep Dsp 88/2009 z dne 30. 11. 2009.
⁵ Toženec kot primer navaja sodbo VSRS II Ips 869/2007 z dne 9. 12. 2010.
⁶ Takrat veljavni Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP; Ur. l. RS, št. 109/10 do 63/13).
⁷ Točka 18 obrazložitve sodbe.
⁸ Glej VSL sodba I Cp 2211/2013 z dne 13. 11. 2013.
⁹ Povzeto po A. Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga str. 143 – 144.
¹⁰ Glej VSRS delna sodba in sklep II Ips 72/2013 z dne 28. 5. 2015.
¹¹ Prav tam.
¹² Kar je ugotovljeno s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo.
¹³ Glej VSL sodba II Cp 2632/2010 z dne 15. 12. 2010.