VSRS Sklep II DoR 204/2023

Predlog se zavrne.

1Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da so mu toženci solidarno dolžni plačati odškodnino v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi posega v njegovo čast in dobro ime z dvema prispevkoma, objavljenima v oddaji ... na ... Zahteval je tudi objavo sodbe, javno opravičilo in preklic ter prepoved nadaljnjih posegov.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj:

1Ali je drugostopno sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe ravnalo arbitrarno in kršilo pravico tožeče stranke iz 22. člena URS?

2Ali je drugostopno sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe kršilo pravico tožeče stranke iz 22. in 25. člena URS s tem, ko ni izvedlo presoje pravnorelevantnih zatrjevanj oz. se do slednjih ni opredelilo?

3Ali je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe, ko ni izvedlo testa sorazmernosti, kršilo ustavne pravice tožeče stranke iz 2., 14., 23. in 29. člena URS?

4Ali predstavlja opisani način priprave prispevka na način, da imenovane osebe slikovno prikaže, pri čemer zgolj v primeru tožeče stranke tožena stranka uporabi posnetke iz sodne dvorane (pri čemer je imela tožena stranka v zvezi tožeče stranke na voljo veliko drugega slikovnega materiala) njegovo neenako obravnavo in torej kršitev njegove ustavne pravice iz 14. člena URS?

5Ali je v primeru, ko je prispevek sicer pripravljen v zvezi opisa dogajanja v zvezi splošno znanega “cerkvenega zloma“, pri čemer je znano, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju ekonom mariborske nadškofije in so uporabljene tudi njene izjave in posnetki, pravilen zaključek, da se slednji ne nanaša (tudi) neposredno na tožečo stranko kot fizično osebo?

6Ali je sodišče pravilno ravnalo, ko ni upoštevalo odločitve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 109/2021 z dne 1. 12. 2021, v okviru katere je slednje zavzelo stališče, da se sporni prispevek neposredno nanaša na tožečo stranko? Ali je lahko stališče Vrhovnega sodišča RS zavezujoče za sodišča v drugih postopkih?

7Ali je pravilen zaključek sodišča, da tožeča stranka, ki je že vrsto let upokojena (pri čemer je do upokojitve prišlo še pred začetkom stečajnih postopkov, ki so bili predmet poročanja) in se ne pojavlja v javnosti, prav tako tudi predhodno ni predstavljala javne osebnosti, ampak je opravljala zgolj delo ekonoma mariborske nadškofije, zlasti v povezavi z zatrjevano 10-obletnico takšnega „finančnega zloma“, pri čemer ni podane okoliščine ali razloga, ki bi izkazoval, da bi bil tožnik pri samem dogajanju, ki je vodilo v finančne težave, udeležen, predstavlja relativno javno osebo?

8Ali je relativno javna oseba upravičena do varovanja svoje osebnosti, časti in dobrega imena, ali je dopustno v zvezi slednje javnosti posredovati informacije, ki so nepreverjene?

9Ali je tožena stranka pri pripravi in objavi prispevka dolžna preveriti informacije, ki jih objavlja? Upoštevaje dejstvo, da se prispevek nanaša na višino dolga, ali je tožena stranka dolžna pojasniti, da gre za prijavljene terjatve, kar ni enako priznanim terjatvam v okviru stečajnega postopka? Ali torej pravica tožene stranke do objave prispevka prevlada nad njeno dolžnostjo ustreznega poročanja, ali gre v tovrstnem primeru, ko se podajajo nepreverjene informacije (ki bi jih bilo moč preveriti preko javno dostopnih podatkov na AJPES-u in DUTB), za nedopustni senzacionalistični prispevek, ki predstavlja kršitev pravice tožeče stranke do varstva časti in dobrega imena?

10Ali je ravnanje tožene stranke, ki je enačila prijavljene terjatve z dejanskim dolgom, pri čemer je tudi v tem primeru višino zaokrožila „navzgor“, in sicer je poročala o dvomilijardni luknji, čeprav je bilo prijavljenih (ne pa tudi priznanih!) terjatev zgolj v višini 1,7 milijarde EUR? Ali je opisano ravnanje, skupaj z dejstvom nepreverjanja finančnih podatkov, v nasprotju s kodeksom novinarske etike in torej tudi v nasprotju z dobro vero?

11Ali je sodišče kršilo pravice tožeče stranke iz 22. in 23. člena URS s tem, ko v okviru dokaznega postopka ni angažiralo izvedenca ustrezne ekonomske stroke, ki bi lahko pojasnil, koliko znaša višina dejanskega dolga, ki je bil ugotovljen v okviru stečajnih postopkov in bi torej lahko potrdil, da znesek dveh milijard ne predstavlja dejanske finančne „luknje“, kot je to v okviru objavljenega prispevka izpostavljala tožena stranka?

12Ali predstavlja vprašanje finančne luknje in s tem povezano vprašanje, kaj so prijavljene in kaj priznane terjatve ter katere terjatve predstavljajo dejanski dolg, pravno ali dejansko vprašanje?

13Ali je pravilen zaključek sodišča, da je objava prispevka o „obletnici finančnega zloma mariborske nadškofije“ v javnem interesu? Pri tem je upoštevati dejstvo, da je od samega dogajanja preteklo desetletje, prav tako ne gre za aktualne informacije, nenazadnje pa tudi tožena stranka v zvezi slednjega ni podala ustrezne trditvene podlage?

14Ali objava prispevka z dne 25. 1. 2021 predstavlja objavo popravka v skladu s tretjim odstavkom 27. člena ZMed, upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka v okviru navedenega prispevka dodala svoje pripombe? Torej, ali je v okviru objave prispevka v skladu s prej citirano zakonsko določbo dovoljeno dodajati in objaviti pripombe tožene stranke?

15Ali objava prispevka z dne 25. 1. 2021 v vsebini, kot je bil objavljen, zasleduje sploh kakršenkoli legitimen cilj in ali je nujna v demokratični družbi in s tem skladna drugemu členu Ustave RS?

16Ali predmetno poročanje, v okviru katerega poročevalec zatrjuje napačno višino finančnega dolga (pri čemer je z dejanskim stanjem seznanjen že z vpogledom v uradno objavljene podatke), prav tako zatrjuje, da „bomo“ navedeni dolg plačali vsi davkoplačevalci, nenazadnje pa tudi zatrjuje, da so bili oškodovani delničarji, predstavlja zavestno zlonamerno poročanje v nasprotju z dobro vero in kodeksom novinarske etike na škodo tožeče stranke?

17Ali je pravilen zaključek sodišča, da gre za objektivno poročanje, ob upoštevanju predhodno navedenega in še dodatno ob upoštevanju uporabljenih izrazov (kot je npr. „opeharjenje“)?

18Ali so sodišča pri ocenjevanju pravnih pojmov, ko razsojajo ravnanje novinarjev kot profesionalcev, za katere velja standard povečane skrbnosti, dolžna za le-te uporabiti pravno presumpcijo, da so prava vešči in da poznajo pravne pojme in institute, torej ali je pri konkretni odločitvi sodišče lahko spregledalo, da je avtor in vsi toženci očitno pravno določene pojme o terjatvi, dolgu, izgubi, luknji, škodi, opeharjenju, izgubi delničarjev, interpretiral neskladno obstoječi pravni opredelitvi in ali je to opravičljivo?

19Ali v prejšnjem odstavku navedena in ugotovljena interpretacija po sodišču, ki opravičuje tožence v izkrivljanju dejanskega stanja tako, da napačno prestavljajo pravne institute in pojme, le-te ekskulpira z navajanjem svobode izražanja?

20Ali je navedeno odločitev, ki je sprejeta na matičnem področju, zavezujoča tudi za mariborsko (odškodninsko) zadevo in v kolikor je odgovor pritrdilen, ali je to predhodno vprašanje, ki je razrešeno le med tožnikom in četrto toženo stranko, tudi zavezujoče (kot res iudicata predhodnega vprašanja, razrešenega na matičnem področju), obvezujoče tudi za ostale tri tožence? Za prvo toženko – delodajalca odgovorne urednice, po mnenju tožnika absolutno, za sestavljalca oziroma raznašalko v eter navedenih vsebin, torej tretje in drugo toženca pa tudi.

21Ali je sploh to predhodno izpostavljeno vprašanje, ki je v medijskem postopku kot matičnem postopku že razrešeno, v odškodninskem (torej tem grajanem postopku) sploh dopustno razreševati drugače oziroma ali ga je po določbi 13. člena ZPP sploh še dopustno šteti kot nerešeno predhodno vprašanje, ki ga sodišče kot vprašanje, ali obstaja kaka pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni bilo odločeno, sodišče lahko kot stvarno pristojno v odškodninskem sporu reši drugače, kot ga je rešilo matično sodišče v medijskem postopku?

22Ali gre v primeru, kot je konkreten, ko je po ZMed za ugotavljanje aktivne legitimacije iz 26. člena potrebno dokazovati prizadetost pravice in interesa stranke, ko je ta pravnomočno dokazana in se po sodni praksi upošteva le poseg v čast in dobro ime, lahko odloči v odškodninski pravdi drugače?

23Ali je v primeru, kot je konkreten, bilo višje sodišče dolžno upoštevati obvezno uporabo odločitev matičnega področja (torej sodišča, pristojnega za ugotavljanje posega v pravico po 26. členu ZMed) tudi za primer, ko posebni predpisi drugače določajo (kot pa to v prvem odstavku 13. člena napotuje ZPP). Ali je tak posebni predpis ZMed in ali že iz tega razloga ne le zgolj pravnomočnosti, kot je izpostavljena zgoraj – res iudicata, to preprečuje samo po sebi?

5Predlog ni utemeljen.

6Vrhovno sodišče zaradi svoje precedenčne vloge na podlagi prvega odstavka 367. a člena ZPP dopusti revizijo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

7Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz navedene določbe niso izpolnjene, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

8Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).