VSRS Sodba XI Ips 44375/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je zoper obtoženega A. A. s sklepom z dne 20. 4. 2023 odredil pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi zagotovitve obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi, ki traja do objave sodbe, najdalj pa mesec dni od prijetja obtoženca. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 11. 5. 2023 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obtoženčev zagovornik iz razloga kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep sodišča druge stopnje razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, kršitve materialnega prava pa niso konkretizirane. Sodišče druge stopnje Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju Konvencija) ni interpretiralo napačno in je obrazložilo, zakaj je štelo, da je bilo vabilo obtožencu vročeno pravilno. Z navedbami, da pripor ni sorazmeren pa zagovornik izpodbija dokazno oceno sodišč. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo v izjavo obtožencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila, niti se sodišču ni vrnila vročilnica v zvezi z vročanjem sodnega pisanja zagovorniku. V obravnavani zadevi gre za priporno zadevo, v katerih morajo sodišča postopati še posebej hitro (200. člen ZKP), pošiljka z odgovorom vrhovne državne tožilke pa je bila zagovorniku odpravljena že dne 2. 8. 2023. Zagovornik je bil dne 7. 8. 2023 navzoč na naroku glavne obravnave in torej v tem času opravljal odvetniške storitve. Obdolžencu je bil odgovor vrhovnega državnega tožilca vročen s prevodom. Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da je vrhovna državna tožilka v svojem odgovoru brez dodatnih argumentov soglašala s stališči v izpodbijanem sklepu.

B.

5Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila o vročanju vabila na glavno obravnavo, ki ga je treba vročati osebno, sodišče druge stopnje pa na takšne pritožbene navedbe ni odgovorilo. Meni, da je sodišče druge stopnje napačno interpretiralo Konvencijo. Izpostavlja točko (b) drugega odstavka 5. člena Konvencije in zatrjuje, da je treba vabilo na glavno obravnavo vročati osebno preko pristojnih organov zaprošene države, saj navadna vročilnica po pošti oziroma povratnica o vročanju v Romuniji ne ustreza osebni vročitvi. Dodaja, da obtoženec vabila ni prejel osebno, saj se njegov podpis ne nahaja na povratnici, zaradi kršitve z vročanjem pa so zanj nastale zelo hude posledice, ker mu je bil odrejen pripor.

6Pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti se sme na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP odrediti, med drugim, če je bil obdolženec „v redu povabljen.“ Prvi odstavek 120. člena ZKP določa, da se vabilo na glavno obravnavo vroča osebno.

7V obravnavani zadevi je bilo treba vabilo na glavno obravnavo vročiti obdolžencu v Romunijo, drugo državo članico EU. Kot sta pravilno ugotovili obe sodišči, je treba v tem primeru uporabiti Konvencijo o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije. Prvi odstavek 5. člena Konvencije določa, da se postopkovni dokumenti, namenjeni osebam, ki se nahajajo na ozemlju druge države članice, v prvi vrsti pošiljajo neposredno tem osebam po pošti.

8Določba točke b) drugega odstavka 5. člena Konvencije, na katero se sklicuje vložnik, se uporablja subsidiarno in le, kadar učinkov, primerljivih z vročanjem po predpisih, ki veljajo za domače postopke, ni mogoče doseči s pošiljanjem neposredno po pošti (kot to zapoveduje prvi odstavek 5. člena Konvencije).¹ V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da so bila vabila, poslana priporočeno s povratnico, izročena osebno obdolžencu. To pomeni, da je bilo s pošiljanjem vabila na način, kot ga dopušča prvi odstavek 5. člena Konvencije, zagotovljena izročitev pisanja, kot ga zahteva 118. člen ZKP, ki osebno vročitev v prvi vrsti opredeljuje kot izročitev „neposredno naslovniku.“ Sodišče druge stopnje je zato ustrezno pritrdilo sodišču prve stopnje, ki je ugotovilo, da je obtoženca pravilno vabilo na glavno obravnavo, s tem, ko mu je vabilo vročalo z mednarodno povratnico.

To pomeni, da tudi zatrjevana kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP ni podana. Kolikor pa zagovornik zatrjuje, da sodišče prve stopnje dejstev v poštni povratnici ni ugotovilo pravilno, pa z zahtevo uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Zagovornik v zahtevi navaja še, da je pripor nesorazmeren poseg glede na obtoženčevo pravico do osebne svobode ter dodaja, da sodišče ni upoštevalo opravičila zaradi COVID-19, sklep sodišča druge stopnje pa je bil obrambi vročen skoraj dva meseca po njegovi izdaji, zato je podana kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

10Zahteva tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno presodilo, da je glede na težo očitanega kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen do pet let zapora, pripor sorazmeren s posegom v obtoženčevo pravico do osebne svobode, sodišče druge stopnje pa je glede na pritožbene navedbe ustrezno dodalo, da obtoženec v tej zadevi še ni bil prijet in še ni bil v priporu. V obravnavani zadevi pogoji za sojenje v nenavzočnosti niso bili podani, saj obtoženec v zadevi še ni bil zaslišan (tretji odstavek 307. člena ZKP). Z določitvijo ukrepa za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti pa je že zakonodajalec opravil test sorazmernosti med dolžnostjo države, da se izpelje zakonit kazenski postopek, in posegom v temeljne človekove pravice, ki ga predstavlja pripor.² Kolikor se zagovornik sklicuje na opravičilo v zvezi s COVID-19, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da o tem pritožba zoper sklep okrožnega sodišča molči in torej ni izčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP).

11Navedbe zagovornika, da naj bi zaradi zastoja z vročitvijo pravnomočnega sklepa sodišča izvotlila pravico do izrednega pravnega sredstva, je treba vrednotiti v luči pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče doseči varstva tega procesnega jamstva (prim. sklep I Ips 33448/2013-28 z dne 12. 6. 2014 in sodbo I Ips 316/2007 z dne 27. 9. 2007), ker ni mogoče prepoznati vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Hkrati so navedbe vložnika, ki svoje stališče opira izključno na potek časa, presplošne in ni videti razloga, da bi Vrhovno sodišče ravnalo drugače.

C.

12Kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obdolženčeva zagovornica, niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Prim. pojasnila k 5. členu Konvencije: Explanatory report on the Convention of 29 May 2000 on Mutual Assistance in Criminal Matters between the Member States of the European Union (Text approved by the Council on 30 November 2000), OJ C 379, 29. 12. 2000, str. 7–29.
² Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 53023/2011 z dne 4. 11. 2013.