VSL Sodba I Cpg 471/2022

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., II. in V. točki izreka spremeni tako, da se I., II. in V. točka izreka glasijo:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Okvirna pogodba o plačilnih storitvah, sklenjena dne 7. 4. 2014 med družbo A., d. o. o., (matična številka: ...) in Banko X, d. d., (matična številka: ...), je veljavna."

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna takoj po prejemu te sodbe ponovno aktivirati oziroma odpreti transakcijski račun tožeče stranke SI 56 ... in opravljati storitve po sklenjeni Okvirni pogodbi o plačilnih storitvah z dne 7. 4. 2014."

V. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka zavarovanja in postopka odločanja o glavni stvari."

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo, da je Okvirna pogodba o plačilnih storitvah, sklenjena dne 7. 4. 2014 med družbo A., d. o. o., (matična številka: ...) in Banko X, d. d., (matična številka: ...), veljavna (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna takoj po prejemu te sodbe ponovno aktivirati oziroma odpreti transakcijski račun tožeče stranke SI 56 ... in opravljati storitve po sklenjeni Okvirni pogodbi o plačilnih storitvah z dne 7. 4. 2014 (II. točka izreka). Sklenilo je, da se zavrne ugovor tožene stranke z dne 27. 12. 2021 zoper sklep Okrožnega sodišča o zavarovanju nedenarne terjatve z začasno odredbo opr. št. VIII Pg 1358/2021 z dne 17. 12. 2021 (III. točka izreka). Odločilo je, da so stroški postopka zavarovanja nadaljnji stroški postopka, ki teče glede odločitve o glavni stvari na podlagi tožbe z dne 22. 7. 2021 (IV. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka zavarovanja in vse stroške postopka odločanja o glavni stvari (V. točka izreka). Sklenilo je, da bo odločitev o odmeri stroškov sodišče izdelalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (VI. točka izreka).

2Zoper I., II. in V. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in ustrezno spremeni tudi sklep o stroških, in podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, v vsakem primeru pa toženi stranki v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka, ki so tožeči stranki nastali v zvezi s predmetnim odgovorom, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane odločbe izhaja, da sta dne 7. 4. 2014 Banka X, d. d. kot banka in A., d. o. o. kot uporabnik računa sklenila Okvirno pogodbo o plačilnih storitvah (v nadaljevanju Okvirna pogodba). Predmet Okvirne pogodbe je bilo odprtje transakcijskega računa št. SI56 ..., preko katerega bo banka za uporabnika računa A., d. o. o. opravljala storitve plačilnega prometa. V 10. členu Okvirne pogodbe je bilo dogovorjeno, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas, pri čemer jo banka lahko kadarkoli odpove z odpovednim rokom dveh mesecev. Tožena stranka je z dopisom z dne 18. 3. 2021 na tožečo stranko naslovila obvestilo, da odpoveduje Okvirno pogodbo z odpovednim rokom dveh mesecev. Komisija za reševanje pritožb strank in preiskavo suma nedovoljenih ravnanj v okviru odpovedi Okvirne pogodbe ni ugotovila morebitnih napak in je zavrnila pritožbo tožeče stranke. Z zaprtjem transakcijskega računa tožeče stranke SI56 ... je tožeča stranka ostala brez transakcijskega računa, ki bi bil odprt pri banki v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka ima odprt račun pri banki v Republiki Litvi, pri čemer ne gre za račun pri banki s sedežem v Republiki Sloveniji ali podružnici banke države članice v Republiki Sloveniji. Naslov stalnega prebivališča zakonitega zastopnika tožeče stranke je v Dominikanski republiki. Dominikanska republika je navedena na seznamu držav Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, ki niso članice EU in imajo stopnjo davka na dobiček nižjo od 12,5 %.

6Pritožbena navedba, da redna odpoved nepotrošniške okvirne pogodbe o plačilnih storitvah ne potrebuje odpovednih razlogov, je utemeljena. Odpoved okvirnih pogodb o plačilnih storitvah s strani ponudnika plačilnih storitev je urejena v 99. členu Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED), ki v prvem odstavku določa, da lahko ponudnik plačilnih storitev odpove okvirno pogodbo, ki je sklenjena za nedoločen čas, z odpovednim rokom najmanj dva meseca, okvirna pogodba pa lahko določi daljši odpovedni rok in dodatne pogoje za odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev. ZPlaSSIED ne določa, da morajo za odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev obstajati utemeljeni razlogi. V skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZPlaSSIED se za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, glede razmerja med ponudnikom plačilnih storitev in uporabnikom uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v zvezi s pogodbo o naročilu. O odpovedi pogodbe o naročilu (mandatne pogodbe) govori 783. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Prevzemnik naročila lahko odpove naročilo, kadar hoče, samo ne ob neprimernem času (prvi odstavek 783. člena OZ). Naročitelju mora povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odpovedi naročila ob neprimernem času, razen če so bili za odpoved podani utemeljeni razlogi (drugi odstavek 783. člena OZ). Prevzemnik mora tudi po odpovedi nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje (tretji odstavek 783. člena OZ).

7Pravica do odpovedi pogodbe je posebna oblika odstopne pravice. Zanjo je značilno, da je enostranska oblikovalna pravica, katere uresničitev povzroči prenehanje pogodbe in s tem pravic in obveznosti pogodbenih strank, ki so na podlagi pogodbe (z njeno sklenitvijo) nastale. Po splošnih pravilih o prenehanju poslovnih razmerij (in obveznosti) je pravica do odpovedi pogodbe značilna za vse vrste trajnih poslovnih obligacijskih razmerij, ki so sklenjena za nedoločen čas (333. člen OZ). Za izjavo o uresničitvi pravice do odpovedi pogodbe, ki je sklenjena za nedoločen čas, je značilno, da začne praviloma učinkovati šele po izteku določenega odpovednega roka.¹ Prevzemnik naročila lahko pogodbo odpove, četudi za odpoved nima tehtnega razloga. Edina (negativna) predpostavka za uresničitev mandatarjeve pravice odpovedati pogodbo po prvem odstavku 783. člena OZ je, da odpoved ne sme biti dana (uresničena) ob neprimernem času.² Pravdni stranki sta v prvem odstavku 10. člena Okvirne pogodbe določili, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas. Uporabnik računa jo lahko kadarkoli odpove z odpovednim rokom enega meseca, banka pa z odpovednim rokom dveh mesecev.

8Tako iz zakonske ureditve kot tudi iz določb Okvirne pogodbe izhaja, da za odpoved Okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev (tožene stranke) niso potrebni utemeljeni razlogi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da lahko prevzemnik naročila, torej banka, pogodbeno razmerje odpove le iz logično utemeljenih in legitimnih razlogov, zmotno uporabilo materialno pravo.

9Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bilo med strankama vzpostavljeno trajno pogodbeno razmerje. Če se je mandatar s pogodbo zavezal opraviti (opravljati) več poslov za naročitelja (torej če je s sklenitvijo mandatne pogodbe nastalo trajno poslovno razmerje), položaj, da bi bila odpoved dana ob neprimernem času, ne more nastati. Po tretjem odstavku 783. člena OZ mora namreč mandatar tudi potem, ko mandatna pogodba zaradi njegove odpovedi preneha, za naročitelja opravljati (nadaljevati) tiste posle, s katerimi ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti teh poslov bodisi prevzeti sam bodisi njihovega opravljanja naročiti (zaupati) drugemu mandatarju (torej možnosti prevzeti skrb zanje).³ Prevzemnik naročila je kljub odpovedi zavezan nadaljevati nujne posle, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje. V primeru odpovedi okvirne pogodbe o plačilnih storitvah s strani ponudnika plačilnih storitev mora torej ponudnik plačilnih storitev še naprej izvajati okvirno pogodbo, dokler uporabnik nima možnosti pogodbe skleniti z drugim ponudnikom plačilnih storitev, pri čemer si mora uporabnik z ustrezno skrbnostjo prizadevati skleniti pogodbo z drugim ponudnikom plačilnih storitev.

10Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 783. člena OZ zavezana nadaljevati z vodenjem transakcijskega računa tožeče stranke, ker je tožeča stranka s predložitvijo pisne odklonitve treh ponudnikov plačilnih storitev z verjetnostjo izkazala, da ji noben drug ponudnik plačilnega prometa v Republiki Sloveniji noče odpreti transakcijskega računa. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da ima tožeča stranka odprt račun pri banki v Republiki Litvi, vendar je menilo, da ta račun ni bistven za odločitev v tem postopku, ker ne gre za račun pri banki s sedežem v Republiki Sloveniji ali podružnici banke države članice v Republiki Sloveniji. Po mnenju sodišča prve stopnje skladno z opredelitvijo v 13. členu ZPlaSSIED pojmu transakcijski račun ustreza zgolj plačilni račun, ki ga odpre banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali podružnica banke države članice v Republiki Sloveniji. To stališče je materialnopravno zmotno.

11Tožeči stranki tretji odstavek 37. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) nalaga, da mora imeti pri ponudniku plačilnih storitev odprt transakcijski račun. Če ga nima, je za ta prekršek lahko kaznovana z globo (14.a točka prvega odstavka 397. člena ZDavP-2). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je pomen izraza transakcijski račun iz citiranih določb ZDavP-2 širši od opredelitve v 13. členu ZPlaSSIED. Pomen istih izrazov v različnih zakonih ni nujno enak. Opredelitve izrazov iz enega zakona se neposredno uporabijo pri razlagi drugega zakona samo, če drugi zakon izrecno določi, da imajo določeni izrazi enak pomen, kot ga določa prvi zakon. ZDavP-2 ne določa, da ima izraz transakcijski račun enak pomen, kot ga določa ZPlaSSIED. ZPlaSSIED ni imel namena določiti definicije izraza transakcijski račun, ki bi veljala za celotni pravni sistem, ampak določiti definicijo tega izraza samo za potrebe tega zakona, ki predpisuje obveznost poročanja plačilnih računov, odprtih pri bankah oziroma podružnicah v Republiki Sloveniji, v register transakcijskih računov pri Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.⁴ Kot izhaja iz obrazložitve k 6. členu predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku z dne 28. 8. 2015 (predlog novele ZDavP-2I, EVA: 2015-1611-0020, številka: 00712-32/2015/11), je namen določb, ki predpisujejo obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune in obveznost imeti odprt transakcijski račun, zagotavljanje preglednosti in sledljivosti pri plačilih in omejevanje gotovinskega poslovanja. V obrazložitvi predloga je pojasnjeno, da je za zavezance iz tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 predpisana obveznost imetništva transakcijskega računa (s katerim je mišljen plačilni račun za izvršitev plačilnih transakcij), pri čemer ni pomembno, ali je transakcijski račun odprt pri ponudniku plačilnih storitev v Republiki Sloveniji ali v tujini. Da lahko imajo poslovni subjekti transakcijski račun odprt pri ponudniku plačilnih storitev v Republiki Sloveniji ali v tujini, izhaja tudi iz objavljenega obvestila Finančne uprave Republike Slovenije z dne 18. 1. 2023.⁵ Pritožbena navedba, da zgolj dejstvo, da podjetje nima odprtega plačilnega računa pri slovenski banki ali slovenski podružnici banke države članice EU, samo po sebi ne more biti razlog za izrek globe po 397. členu ZDavP-2, je torej utemeljena.

12Tudi pritožbena navedba, da neobstoj plačilnega računa pri slovenski banki ali slovenski podružnici banke države članice EU podjetja ne izpostavlja tveganju, da bo nad njim neutemeljeno oziroma preuranjeno začet postopek zaradi insolventnosti, je utemeljena. Tretja alineja 1. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju določa, da če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik, trajneje nelikviden, če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi. Da je podana izpodbojna domneva trajnejše nelikvidnosti, mora biti poleg neobstoja bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji podano še dejstvo, da dolžnik po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi. Če dolžnik v roku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi poravna svojo obveznost, ki izhaja iz sklepa o izvršbi, torej ne bo podana domneva trajnejše nelikvidnosti. Tudi če obveznosti v tem roku ne poravna, pa je domneva trajnejše nelikvidnosti izpodbojna in lahko dolžnik dokaže, da ni trajneje nelikviden.

13Stališče sodišča prve stopnje, da račun tožeče stranke pri banki v Republiki Litvi ni bistven za odločitev v tem postopku, je materialnopravno zmotno. S tem, ko je tožeča stranka odprla omenjeni račun, je pridobila možnost koriščenja plačilnih storitev, izpolnila svojo obveznost iz tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 in se s tem izognila davčnemu prekršku iz 14.a točke prvega odstavka 397. člena ZDavP-2, ter ni podvržena tveganju, da bo nad njo neutemeljeno oziroma preuranjeno začet postopek zaradi insolventnosti. Z odprtjem omenjenega računa je tožeča stranka opravljanje poslov zaupala drugemu mandatarju, zato je tožena stranka prosta obveznosti nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati (tretji odstavek 783. člena OZ), to pa pomeni, da ni več zavezana nadaljevati z vodenjem transakcijskega računa tožeče stranke.

14Pritožnica utemeljeno navaja, da prisilni predpisi gospodarskim družbam ne dajejo pravice do transakcijskega računa. ZPlaSSIED podeljuje pravico do odprtja in uporabe osnovnega plačilnega računa pri banki samo potrošnikom (glej 180. do 185. člen ZPlaSSIED). Ker imajo potrošniki pravico do osnovnega plačilnega računa, ZPlaSSIED v 184. členu določa pogoje, pod katerimi lahko banka enostransko prekine okvirno pogodbo za dostop do osnovnega plačilnega računa. Ta ureditev se razlikuje od splošne ureditve odpovedi okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev (99. člen ZPlaSSIED), za katero zakon ne predpisuje posebnih pogojev. Takšno različno obravnavanje potrošnikov in pravnih oseb po presoji pritožbenega sodišča ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (Ustava RS). Načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS zahteva, da zakonodajalec enaka oziroma v bistvenem podobna razmerja ureja enako in različna različno. Ustavno sodišče RS je že pojasnilo, da enakost pred zakonom ne zahteva, da bi bile vse fizične in vse pravne osebe popolnoma izenačene v vseh pravicah.⁶ Potrošniki so kot šibkejši udeleženci na trgu deležni posebnega varstva. Z določbami ZPlaSSIED o dostopu potrošnikov do osnovnega plačilnega računa so bile v slovenski pravni red prenesene določbe Direktive 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov, ki je državam članicam naložila obveznost, da potrošnikom zagotovijo pravico dostopa do osnovnega plačilnega računa. Posebno varstvo potrošnikov na področju dostopa do osnovnih plačilnih računov je bilo potrebno, ker se ponudniki plačilnih storitev, ki delujejo po tržni logiki, pogosto osredotočijo na komercialno zanimive potrošnike, tako da tržno manj zanimivi potrošniki ostanejo brez enake izbire produktov. Pomanjkanje dostopa do plačilnih računov je potrošnikom preprečevalo dostop do uveljavljenega trga finančnih storitev ter s tem zmanjševalo finančno in socialno vključenost, pogosto v škodo najbolj ranljivemu delu prebivalstva.⁷ Ker imajo potrošniki na trgu bistveno šibkejši položaj kot gospodarski subjekti, gre za položaja, ki sta v bistvenem različna, zato različno urejanje pogojev, pod katerimi lahko banka enostransko prekine okvirno pogodbo in zapre plačilni račun, ne predstavlja kršitve 14. člena Ustave RS.

15Zakonska ureditev, skladno s katero lahko banka kadarkoli in brez utemeljenih razlogov odpove okvirno pogodbo o plačilnih storitvah, sklenjeno z gospodarskim subjektom, tudi ni v nasprotju s svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave RS. Po mnenju pritožbenega sodišča iz te določbe ne izhaja obveznost države, da uzakoni pravico gospodarskih subjektov do transakcijskega računa. Prav tako iz te določbe ne izhaja obveznost bank, da vsem gospodarskim subjektom zagotavljajo odprtje transakcijskega računa. Predpisovanje takšne obveznosti bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju s svobodno gospodarsko pobudo bank, saj bi nedopustno posegalo v njihovo pravico do svobodne izbire poslovnih partnerjev. Bankam mora biti zato zagotovljena svoboda pri odločanju o odprtju in zaprtju transakcijskega računa posameznemu gospodarskemu subjektu.

16Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču). Ker pritožbeno sodišče meni, da del ZPlaSSIED, ki ureja odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev, ni protiustaven, ni prekinjalo postopka in začenjalo postopka za oceno ustavnosti tega zakona, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala tožeča stranka.

17Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, tožena stranka ni potrebovala utemeljenih razlogov za odpoved Okvirne pogodbe. Posledično tudi ni bila dolžna pojasnjevati razlogov za svojo odločitev. Glede na izraženo stališče sodišča prve stopnje, da razlikovanje med gospodarskimi družbami na podlagi merila stalnega prebivališča zakonitega zastopnika pomeni diskriminatorno obravnavanje, ki krši prepoved diskriminacije iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS, pa pritožbeno sodišče dodaja, da v obravnavani zadevi ni prišlo do nedopustne diskriminacije tožeče stranke zaradi stalnega prebivališča njenega zakonitega zastopnika. Prepoved diskriminacije na področju pogodbenega prava ni absolutna, saj je treba upoštevati tudi načelo pogodbene svobode, ki je eno od temeljnih načel pogodbenega prava. Vsakdo lahko svobodno odloča, ali in s kom bo sklenil pogodbo. V primeru trajnih pogodbenih razmerij lahko svobodno odloča tudi, ali bo razmerje prekinil. Različno obravnavanje na podlagi stalnega prebivališča zakonitega zastopnika tožeče stranke v državi, ki je navedena na seznamu držav s povečanim tveganjem Urada RS za preprečevanje pranja denarja, je zasledovalo legitimen cilj in zato ni nedopustno. Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-1) sicer res ni določal, da bi banka zaradi zmanjšanja tveganja morala prekiniti pogodbeno razmerje s stranko, ki je povezana z državo iz seznama držav z visokim ali povečanim tveganjem za pranje denarja in financiranje terorizma, vendar to ne pomeni, da banka tega ni smela storiti. ZPPDFT-1 je v prvem odstavku 15. člena zavezancem nalagal, da za učinkovito ublažitev in obvladovanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma vzpostavijo učinkovite politike, kontrole in postopke, ki so sorazmerni glede na njegovo dejavnost in velikost (kot npr. velikost in sestavo zavezanca, obseg in sestavo poslov, vrste strank, s katerimi posluje zavezanec, vrste produktov, ki jih ponuja zavezanec). Banke se lahko svobodno odločajo, ali bodo poslovale z gospodarskimi družbami, ki so povezane z državo, v zvezi s katero obstaja povečano tveganje oziroma večja verjetnost za pojav pranja denarja in financiranja terorizma, in s tem prevzemale dodatna tveganja in obveznosti, povezane s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma. Posledično je napačno tudi stališče sodišča prve stopnje, da samoiniciativna omejitev poslovanja na krog komitentov, med katerimi ne bo gospodarskih družb, katerih družbeniki oziroma člani poslovodstva imajo stalno prebivališče v državah, ki so navedene v tabeli št. 6 seznama Urada RS za preprečevanje pranja denarja, prestopa meje dopustnega ravnanja iz 7. člena OZ. V obravnavani zadevi tožena stranka ni zlorabila pravice odpovedati okvirno pogodbo o plačilnih storitvah.

18Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na to pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje samo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker se je s tem spremenil uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških, tako da tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, sama nosi svoje stroške postopka zavarovanja in postopka odločanja o glavni stvari. Tožena stranka, ki je v pravdi uspela, ni priglasila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

19Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, vendar ni zahtevala povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ N. Plavšak, E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, komentar k 783. členu, Tax-Fin-Lex.
² N. Plavšak, E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, komentar k 783. členu, Tax-Fin-Lex; M. Brus, Pogodba o naročilu, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2018, str. 107. Da bi smel mandatar razmerje odpovedati le iz utemeljenih razlogov, ne izhaja niti iz Komentarja obligacijskih razmerij dr. Stojana Cigoja (str. 2187 in 2188), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje za potrditev svojega stališča, da so za odpoved pogodbe s strani banke potrebni utemeljeni razlogi. Kot pravilno navaja pritožnica, iz tega komentarja ne izhaja, da mora mandatar vedno za odpoved imeti utemeljene razloge, temveč izhaja, da če je imel utemeljene razloge, potem ne velja omejitev, da ne sme odpovedati naročila ob neprimernem času.
³ N. Plavšak, E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, komentar k 783. členu, Tax-Fin-Lex.
⁴ Glej 11. poglavje ZPlaSSIED in pojasnilo Banke Slovenije v odgovoru na vprašanje "Ali lahko slovensko podjetje odpre transakcijski račun pri banki v tujini?" na spletni strani: https://www.bsi.si/placila-in-infrastruktura/vprasanja-in-odgovori.
⁵ Dostopno na spletni strani: https://www.gov.si/novice/2023-01-18-vsi-poslovni-subjekti-morajo-imeti-odprt-transakcijski-racun/.
⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994.
⁷ Glej uvodno izjavo G Resolucije Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2012 s priporočili Komisiji o dostopu do osnovnih bančnih storitev (2012/2055(INI)) in drugo uvodno izjavo Priporočila Komisije z dne 18. julija 2011 o dostopu do osnovnega plačilnega računa (2011/442/EU).