783. člen OZ

Trajno pogodbeno razmerje je prva toženka kot banka - mandatar lahko odpovedala, četudi gre za politično stranko. Veljavne obveznosti toženk (voditi poslovni račun pravni osebi) zakonodaja ne vzpostavlja.

S tem, ko svojega motorja ni prevzela, je toženka pristala na ležarino, ki jo tožnica zaračunava za (prisilno) hrambo njenega vozila. Varstvo toženkinega ravnanja bi bilo namreč v tem primeru v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Slednje se od obeh udeležencev pogodbenega razmerja zahteva ne le v sklenitveni in izpolnitveni, pač pa v vseh fazah pogodbenega razmerja. Kot ugotovljeno zgoraj, za to, da bi morala tožnica, ki vozilo hrani proti svoji volji, z oddajanjem nepremičnin za hrambo vozil pa se sploh ne ukvarja, hraniti vozilo po običajnih cenah za najemnino, ni nobene podlage. Tožnici namreč hramba toženkinega motorja ni v interesu niti ga ni bila dolžna hraniti. Oba poziva toženki sta povezana z vsebino tega spora in zato predstavljata strošek, ki je v zvezi s pravdnim postopkom in potreben za pravdo.

Odpoved trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je že po splošnem pravilu v dispoziciji strank (prvi odstavek 333. člena OZ) in tako je tudi pri mandatu, saj lahko prevzemnik naročilo odpove kadarkoli (razen ob neprimernem času; prvi odstavek 783. člena OZ). Takšna je tudi vsebina konkretnih pogodbenih razmerij med upniki (uporabniki plačilnih storitev) in banko, ki slednjo upravičuje do odpovedi pogodb brez krivdnih razlogov z ustreznim odpovednim rokom. Vsebina pravice do enostranske odpovedi pogodbenega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je prav v tem, da lahko pogodbena stranka, ki je ne veže kontrahirna dolžnost, načeloma prosto izbira, ali bo v pogodbenem razmerju še vztrajala ali ne, neodvisno od (morda tudi zglednega) ravnanja nasprotne stranke. Ta odločitev je pridržana le njej in je tudi ni dolžna posebej utemeljevati. Banka, ki je z uporabniki sklenila trajna pogodbena razmerja za nedoločen čas, jim jih zato lahko odpove tudi brez krivdnih razlogov, vendar mora nato še naprej izvajati storitve po pogodbah o plačilnih storitvah, in sicer za tiste uporabnike, ki nimajo drugih računov, oziroma vse dokler ti uporabniki nimajo možnosti skleniti pogodb z

Med posle iz tretjega odstavka 783. člena OZ se uvršča tudi nadaljnje izvajanje storitev banke po njeni odpovedi okvirnih pogodb o plačilnih storitvah, in sicer vse dokler uporabniki nimajo možnosti skleniti takih pogodb z drugim ponudnikom plačilnih storitev (za kar si morajo z ustrezno skrbnostjo prizadevati). Naročitelj, ki nima drugega računa, namreč skrbi za takšne posle po naravi stvari ne more prevzeti na drugačen način. Dolžnost banke pa ni neomejena in lahko po določenem času zaradi neskrbnega ravnanja uporabnika tudi ugasne. Ali oziroma kdaj tak položaj nastopi, je odvisno od okoliščin posameznega primera. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo bistvenih okoliščin, na katerih temeljijo stališča iz sodne prakse, na katera se je sklicevalo, zato jih je napačno razumelo.

Tako iz zakonske ureditve kot tudi iz določb Okvirne pogodbe izhaja, da za odpoved Okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev (tožene stranke) niso potrebni utemeljeni razlogi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da lahko prevzemnik naročila, torej banka, pogodbeno razmerje odpove le iz logično utemeljenih in legitimnih razlogov, zmotno uporabilo materialno pravo. V primeru odpovedi okvirne pogodbe o plačilnih storitvah s strani ponudnika plačilnih storitev mora ponudnik plačilnih storitev še naprej izvajati okvirno pogodbo, dokler uporabnik nima možnosti pogodbe skleniti z drugim ponudnikom plačilnih storitev, pri čemer si mora uporabnik z ustrezno skrbnostjo prizadevati skleniti pogodbo z drugim ponudnikom plačilnih storitev. Namen določb, ki predpisujejo obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune in obveznost imeti odprt transakcijski račun, je zagotavljanje preglednosti in sledljivosti pri plačilih in omejevanje gotovinskega poslovanja. Za zavezance iz tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 je predpisana obveznost imetništva transakcijskega računa (s katerim je mišljen plačilni račun za izvršitev plačilnih transakcij), pri č

Banka sme pravni osebi kadarkoli odpovedati okvirno pogodbo o plačilnih storitvah, kljub temu pa mora nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje.

Tožnik toženki očita, da ga o sklepu o ustavitvi postopka ni pravočasno obvestila in je opustila vložitev pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka, s katero bi uspela. Glede na pomembnost zadeve za tožnika, kratkost pritožbenega roka (osem dni) ter dejstvo, da je tožnik toženko obvestil, da je kupnino za nepremičnini plačal, je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženka, ker ni uporabila (tudi) telefonske komunikacije preko A. A., ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v skladu z določilom 783. člena OZ. Drži, da je v sklepu o ustavitvi sodišče prve stopnje navedlo, da tožnik kupnine ni plačal, vendar pa glede na to, da je bila toženka s strani tožnika že pred tem seznanjena z dejstvom, da je tožnik kupnino plačal, bi lahko dvom glede plačila kupnine odpravila bodisi s tem, da bi to okoliščino preverila preko telefona ali z vpogledom v spis oziroma vložila pritožbo, saj je razpolagala s tožnikovim podatkom o plačani kupnini. Za presojo predvidljivosti škode je ključen trenutek kršitve pogodbe v letu 2009, torej vrednost nepremičnine, ki jo je toženka lahko pričakovala ob kršitvi leta 2009. Tega odločilnega dejstva, koliko je znašala vrednost

Dopisov tožene stranke, iz katerih izhaja, da se z dokončanjem dela ne mudi, in zahtevo, da se pogovorita o že opravljenem delu in delu, ki ga je še treba opraviti, ni mogoče kvalificirati kot odpoved naročila v smislu 783. člena OZ (določbe o pogodbi o naročilu oziroma mandatu).

Do odstopa od mandatne pogodbe je bil toženec upravičen skladno z določbo 783. člena OZ in 12. člena Zakona o odvetništvu, po katerem lahko odvetnik v vsakem času odpove pooblastilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi določb pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe pridobila aktivno legitimacijo kot upravnik izterjati obratovalne stroške od tožene stranke. Investicijski stroški se v konkretnem primeru nanašajo na dela v zvezi s primopredajo poslovne stavbe, dokončanjem objekta, tehničnim pregledom in pridobitvijo uporabnega dovoljenja, zato po mnenju pritožbenega sodišča sodijo med posle rednega upravljanja, za sklenitev katerih je v skladu z 2. odstavkom 67. člena SPZ potrebno le soglasje lastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti stavbe. Na podlagi 776. člena OZ morajo etažni lastniki (kot naročitelji) povrniti tožeči stranki – upravniku (kot prevzemniku naročila) v primeru, če se je njen trud brez njene krivde izjalovil, vse potrebne stroške, ki jih je imela z izpolnitvijo naročila, prevzeti pa morajo tudi obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela nase, ko je v svojem imenu opravljala zaupane ji posle.