VSL Sodba I Cp 1082/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec tožnici dolžan plačati 192,12 EUR, 280,48 EUR, 143,96 EUR in 141,16 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter povrniti izvršilne in pravdne stroške.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da ugovorna navedba toženca o neizkazanosti zadostnega števila podpisov etažnih lastnikov ni sklepčna. Število podpisov ne vpliva na veljavnost pogodbe o opravljanju storitev upravljanja, temveč je ta odvisna od podpisa etažnih lastnikov s skupnim solastniškim deležem, ki presega 50 %. V to se dolžnik v ugovoru konkretno ni spuščal. Tožnica je to dejstvo navedla v dopolnitvi tožbe, toženec pa nanjo ni odgovoril, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje šteti za neprerekano. Če je želelo dodatno razjasnitev okoliščin za ugotovitev odločilnih dejstev, bi jo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati k izjavi oziroma predložitvi izpisov iz zemljiške knjige oziroma odpravi nesklepčnosti tožbe. Ob sklicevanju na zadevo VSL II Cpg 480/2020 tožnica navaja, da bi bila zavrnitev zahtevka (torej da bi toženec storitve prejel, ne bi pa jih bil dolžan plačati) v obravnavanem primeru v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega zakonika (npr. načelo enakopravnosti udeležencev, načelo poštenja, načelo enake vrednosti terjatev). Gre za sodbo presenečenja, ki tudi ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Ker se je prvostopenjsko sodišče spuščalo v presojo neprerekanih solastniških deležev podpisnikov upravniškega pogodbe, je ravnalo arbitrarno in tožnici kršilo pravico do izjave, do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do pravnega sredstva.

3Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je skladno s petim odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pogodbeni temelj zahtevka ni izkazan in ga je na tej podlagi potrebno zavrniti. Toženec je v ugovoru zoper sklep o izvršbi med drugim navedel, da „na obeh pogodbah ni izkazano zadostno število podpisov (kvorum) etažnih lastnikov“. Zmotno je tožničino prepričanje, da je takšen ugovor nesklepčen. Res je, da število podpisov samo po sebi ne vpliva na veljavnost pogodbe, je pa neločljivo povezano s solastniškim deležem. Toženčev ugovor je mogoče in treba šteti kot navedbo, da za sklenitev pogodbe o upravljanju ni bilo doseženo potrebno soglasje etažnih lastnikov, to je solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev v večstanovanjski stavbi (prvi odstavek 25. člena Stanovanjskega zakona). Nasprotje v razlogih prvostopenjske sodbe v tem delu zato ni podano. Ob tem ne drži, da dejstvo, da toženec tožničine (pavšalne) trditve iz dopolnitve tožbe, da je bilo takšno soglasje doseženo, ni ponovno prerekal (saj pripravljalne vloge sploh ni vložil), pomeni, da je navedeno dejstvo priznal. Od stranke, ki določeno dejstvo enkrat že prereka oziroma navede nasprotno dejstvo, ni mogoče zahtevati, da ob nasprotovanju oziroma vztrajanju druge stranke vsakokrat znova ponovi svoje stališče.

7Tožnica ni podala zadostnih navedb o doseženem soglasju solastnikov za sklenitev pogodbe o upravljanju. Dopolnitvi tožbe je priložila zgolj zemljiškoknjižni izpisek za toženca, drugih izpiskov pa ne. Iz njenih navedb (niti iz priloženih dokazov) ni mogoče ugotoviti, v kolikšnem solastniškem deležu je bilo doseženo soglasje za sklenitev pogodbe o upravljanju (lastniki katerih posameznih delov in s kakšnimi solastniškimi deleži so podpisali pogodbo). Če bi sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe potrebne podatke pridobilo sámo (pa to ni njegova naloga), se toženec o tem sploh ne bi mogel izjaviti. Tožnica je namreč izrecno navedla, da izvedbe naroka ne predlaga. Sicer pa ni naloga sodišča, da iz številnih listin, ki so predložene (ali predlagane) kot dokaz, sámo išče in izbira pomembna dejstva. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, so listinski dokazi namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedb dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto strank storilo sodišče. S takšnim ravnanjem bi sodišče lahko kršilo razpravljalno načelo, po katerem pravdni stranki z navedenimi dejstvi in predlaganimi dokazi določita dejanski okvir pravde.

8Čeprav pritožbenih navedb o tem ni, je višje sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je tožnica plačilo stroškov obratovanja vtoževala tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (verziji). V skladu s prvim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Po pravilih vračanja ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega (tj. od resničnega dolžnika) povračilo (197. člen OZ). Vendar pa iz tožničinih navedb ne izhaja niti, kateri stroški in v kakšni višini sestavljajo glavnico (po pravilih vračanja bi tožnica lahko od toženca zahtevala le povračilo zneskov, ki jih je za toženca založila dobaviteljem, ne pa tudi stroškov upravljanja). V spis je, z navedbo, da gre za del trditvene podlage, vložila zgolj razdelilnike stroškov in račune oziroma izpise za pravdni postopek, ki skupno obsegajo preko sto strani. V dopolnitvi tožbe posameznih postavk ni konkretno pojasnila. Sodišče bi z natančnim pregledom in primerjavo podatkov v obsežnih prilogah ter ustreznim seštevanjem morda lahko ugotovilo, kateri stroški in v kakšnih zneskih sestavljajo glavnico, vendar pa glede na že dano pojasnilo v prejšnji točki obrazložitve to ni naloga sodišča, temveč stranke. Tožnica bi zato vsaj osnovne trditve v tej smeri morala podati in bi se na priloge (z njihovo natančno oznako) lahko sklicevala zgolj v zvezi z njihovo natančnejšo opredelitvijo. Njenemu zahtevku ni mogoče niti delno ugoditi, saj iz njenih navedb ni mogoče ugotoviti, kolikšen del zahtevka se nanaša na založene obratovalne stroške (izvzemši stroške upravljanja).

9Tudi v sporih majhne vrednosti velja načelo materialnega procesnega vodstva, vendar pa to ni neomejeno. Toženec je izpolnjenosti pogoja potrebnega soglasja etažnih lastnikov ugovarjal, prav tako samim izračunom. Namen zanikanja dejstev, ki jih je tožnica navajala, izhaja iz vseh siceršnjih toženčevih navedb. V tožničinih trditvah kljub temu manjkajo celi sklopi dejstev (najmanj, kolikšen delež soglasja je bil sploh dosežen in kakšne lastniške deleže imajo podpisniki pogodbe), ki jih je tožnica skušala nadomestiti s predložitvijo listinskih dokazov. Materialno procesno vodstvo v takšnem primeru ni niti potrebno niti dopustno, saj je temeljno načelo, da vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za svoje zahtevke (7. in 212. člen ZPP). Poleg tega bi bile v tem primeru navedbe tako obsežne, da bi za stranko nastala prekluzija.¹ V postopku v sporu majhne vrednosti mora namreč tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze (že) v tožbi (oziroma v obravnavanem primeru v dopolnitvi tožbe), tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). V nadaljnji, pripravljalni vlogi je dopustno odgovarjati le na navedbe v odgovoru na tožbo oziroma dopolnitev tožbe (tretji odstavek 453. člen ZPP), katerega pa toženec ni vložil. Ob tem je treba upoštevati tudi, da je tožnica profesionalni subjekt (gospodarska družba), ki jo v postopku zastopa kvalificiran pooblaščenec (odvetnica), in da ne gre za pravno zapleteno zadevo, sodna praksa glede zahtevane trditvene podlage (in dejstva, da se upravnik ne more zgolj sklicevati na priloge) pa je jasna.² Zato ni pretirana zahteva, da tožnica oziroma njena pooblaščenka pri pravdanju pokažeta določeno stopnjo profesionalne skrbnosti. Izpostavljena dejstva niso pomanjkljiva zaradi očitne pomote ali ker jih stranka tudi ob ustrezni skrbnosti ni mogla predvideti. Zato ji pravica do izjave in sodnega varstva nista bili kršeni, niti ne gre za sodbo presenečenja. Dejstvo, da lahko stranka v postopku s svojim zahtevkom propade zgolj zaradi slabega pravdanja, ne pomeni kršitve splošnih načel obligacijskega prava.

10Na odločitev prav tako ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na sodbo VSL II Cpg 480/2020. V tisti zadevi veljavnost pogodbe o upravljanju ni bila sporna, temveč zgolj ključ delitve stroškov. V obravnavani zadevi pa tožnica sploh ni uspela dokazati, da je storitve opravljala na podlagi veljavno sklenjene pogodbe. Glede pomanjkljive trditvene podlage in zavrnitve zahtevka v delu, ki se nanaša na druge stroške (stroške dobaviteljev in izvajalcev storitev), je odločitev sodišča v obeh zadevah primerljiva.

11Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Matjaž Voglar, Materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti, Pravosodni bilten, št. 1/2017, str. 251.
² Glej npr. VSL sodba II Cp 1143/2012, VSL Sodba I Cpg 326/2016, VSL Sodba I Cpg 834/2016, VSL Sodba I Cpg 327/2018, VSL Sodba II Cpg 834/2019.