UPRS Sodba II U 203/2020-18

I. Tožbi se ugodi. Sklepa Finančne uprave RS, št. DT 4934-191186/2019-1 z dne 6. 12. 2019 in DT 4934-8465/2020-1 z dne 16. 1. 2020 se odpravita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 25,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z v uvodu navedenima sklepoma je prvostopni organ zoper tožnika začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki na dan izdaje sklepa skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški po prvonavedenem sklepu znaša 555,29 EUR in po drugo navedenem sklepu 556,75 EUR. Tožnik je zoper v uvodu navedena sklepa vložil pritožbi, drugostopni organ pa je s sklepom obravnavanje obeh pritožb združil v en sam postopek in nato obe kot neutemeljeni zavrnil.

2Iz zgoraj navedenih aktov izhaja, da se je izvršba začela v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ker obveznost ni bila plačana v predpisanih rokih. Tožnik je bil z navedenima sklepoma terjan za plačilo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, na podlagi obračuna za oktober 2019 (sklep z dne 6. 12. 2019) in na podlagi obračuna za november 2019 (sklep z dne 16. 1. 2020). V 4. točki izreka izpodbijanih sklepov so navedeni izvršilni naslovi za obveznosti ter datum izvršljivosti, kot tudi znesek dolga in znesek zamudnih obresti.

3Tožnik je zoper zgoraj navedene akte vložil tožbo v upravnem sporu zaradi neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Navaja, da sta izdana sklepa o davčni izvršbi tako po temelju kot tudi po višini neutemeljena. Vtoževana terjatev nima nikakršne pravne podlage oziroma je izvršilni naslov v celoti nezakonit ter posledica neresnega dela davčnega organa. Organ ni upošteval dejstva, da je tožnik od 1. 10. 2019 v delovnem razmerju po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za polni delovni čas in tako vključen v socialna zavarovanja in pokojninsko zavarovanje ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu ter v druge transferje za socialno varnost na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno po odpravi vrne davčnemu organu v nov postopek. Podredno še predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanih odločitvah. Meni, da je davčni organ utemeljeno izdal sklepa o davčni izvršbi, ker tožnik obveznosti po obračunih prispevkov za socialno varnost ni poravnal. Osnovo za izračun prispevkov za socialno varnost predstavljajo podatki iz davčnega registra, ki med drugim podatke pridobiva tudi s povezovanjem z zbirko podatkov, ki jo vodi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Davčni organ na podlagi posredovanih zavarovalnih podlag, kadar mu to nalaga zakonodaja, zavezancu obračuna prispevke. Podlaga za zavarovanje obstoji, dokler ni narejene odjave, kar mora storiti zavezanec sam. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Sodišče je s sklepom št. II U 203/2020-13 z dne 16. 2. 2023 v skladu s 3. alineo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o izvršbi. Glede na zgoraj naveden za predmetno zadevo relevanten obseg in vsebino dejanskih in pravnih vprašanj, je senat tukajšnjega sodišča sklenil, da se bo v zadevi odločalo po sodniku posamezniku (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

6Sodišče je 18. 5. 2023 opravilo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je vpogledalo vse listine upravnega spisa in odločilo, da je tožba utemeljena.

7Predmet presoje v tej zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je bila zoper tožnika zaradi izterjave dolgovanega zneska dovoljena davčna izvršba na denarne prejemke, ki jih tožnik prejema od svojega delodajalca A., d. o. o. iz ... S predmetnima sklepoma o izvršbi se izterjujejo prispevki za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače – OPSVL za oktober in november 2019. Izvršilna naslova za predmetna sklepa o izvršbi so obračuni prispevkov za socialno varnost za navedena meseca. Prvostopna sklepa temeljita na predmetnih izvršilnih naslovih s sklicevanjem na 143. člena ZDavP-2, po katerem organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku.

8Po tožnikovi pritožbi je drugostopni organ zadevi po obeh sklepih o izvršbi združil v skupno obravnavanje in v svoji odločbi pojasnil, da prvi odstavek 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbeniki gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi oziroma ustanovitelji zavodov ter zadrug ter poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi.

9Iz dejanskih ugotovitev, kot so povzete v drugostopni odločbi, izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 4. 2016 do 30. 9. 2019 zavarovan z zavarovalno podlago 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe) za 40 ur tedensko. Nadalje iz registra podatkov davčnih zavezancev izhaja, da je bil izbris tožnika kot zavarovanca opravljen 17. 1. 2020, to je po izdaji sklepov o davčni izvršbi. Pritožbeni organ ugotavlja, da ima predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost po poteku roka iz 353. člena ZDavP-2 naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam, tožnik pa ima možnost oziroma dolžnost predložiti nov obračun po 353.a členu ZDavP-2, s čimer je zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

10Tožnik predmetno odločitev izpodbija s trditvijo, da organ ni upošteval, da je tožnik od 1. 10. 2019 v delovnem razmerju po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za polni delovni čas in tako vključen v socialna zavarovanja in pokojninsko zavarovanje ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu ter v druge transferje za socialno varnost na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

11Okoliščina, da je tožnik s 1. 10. 2019 sklenil delovno razmerje, med strankama ni sporna, saj tudi iz ugotovitev drugostopnega organa izhaja, da je bil tožnik zavarovan na podlagi 16. člen ZPIZ-2 kot poslovodna oseba, družbenik gospodarske družbe, ki ni zavarovan na drugi podlagi, to je z zavarovalno podlago 040, v obdobju 1. 4. 2016 do 30. 9. 2019. Navedena dejstva izhajajo iz obeh prvostopnih upravnih spisov, kjer iz izpisov iz evidenc izhaja, da je tožnik s 1. 10. 2019 sklenil delovno razmerje pri družbi A., d.o.o., z zavarovalno podlago 040 pa je bil zavarovan v obdobju od 1. 4. 2016 do 30. 9. 2019.

12Očitno je tožena stranka s tem podatkom razpolagala tudi v času izdaje izpodbijanih sklepov o izvršbi. Ne glede na to je tožena stranka na podlagi obračunov prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, za oktober in november 2019 izdala sklepa o izvršbi. Pri tem se sklicuje na to, da so predmetni obračuni izvršilni naslov, tožnik pa ni postopal po šestem odstavku 353.a člena ZDavP-2 in predložil novega obračuna ali zahteval popravka obračuna po 54. členu ZDavP-2.

13Kot izhaja iz 16. člena ZPIZ-2, se družbeniki, ki so poslovodne osebe, po tej podlagi zavarujejo le, če niso zavarovani na drugi podlagi. Zavarovanje na drugi podlagi (npr. na podlagi delovnega razmerja) torej izključuje zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2.

14Od uveljavitve ZDavP-2J dne 1. 1. 2017 se glede odmere prispevkov za socialno varnost ne izdajajo več odmerne odločbe, ampak obračun prispevkov po 353.a členu ZDavP-2, ki ga (to je predizpolnjen obračun) sestavi davčni organ, predizpolnjen obračun pa velja za obračun prispevkov, če zavezanec svojega obračuna v roku ne odda. Obračun prispevkov pa nima značaja upravnega akta in ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu¹. V takšnem primeru ima zavezanec sicer možnost, da predloži nov obračun po šestem odstavku 353.a člena ZDavP-2, ZDavP-2 pa v 54. členu omogoča tudi predložitev popravka obračuna, vendar pa v predmetni zadevi ne gre za to, da bi bil predložen napačen ali previsok obračun, ampak za to, da podlage za obračun sploh ni, glede na to, da je bila za tožnika s 1. 10. 2019 vložena prijava v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Iz predložene prijave je razvidna potrditev vpisa v evidenco s 3. 10. 2019.

15Davčni organ je dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni z ZDavP-2 drugače določeno (prvi odstavek 5. člena tega zakona). Pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov v razmerju do zavezanca za davek, izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek (drugi odstavek 6. člena ZDavP-2).

16Glede na to, da je tožnik od 1. 10. 2019 obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja, kar je razvidno iz evidenc, do katerih dostopa tožena stranka, podlage za plačilo prispevkov za socialno varnost po 16. členu ZPIZ-2 za oktober in november 2019 ni bilo, saj so bili prispevki plačani na drugi podlagi. Upoštevajoč, da je davčni organ dolžan ugotavljati tudi dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, in uporabiti ukrepe, ki so za zavezanca ugodnejši, in nesporno dejstvo, da tožnik od 1. 10. 2019 prispevkov na tej podlagi ni več dolžan plačevati (saj so plačani na podlagi delovnega razmerja), organ pa zgoraj navedene materialnopravne podlage pri izdaji izpodbijanih sklepov ni upošteval, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo (I. točka izreka te sodbe).

17Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tretji odstavek 3. člena tega pravilnika določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 25,00. Glede na to je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v tej višini in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

-------------------------------

¹ Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 70/2018 z dne 5. 9. 2018.