VSM Sodba IV Kp 9778/2022

I. Pritožbama zagovornikov obdolženega A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

obdolženega A. A. (osebni podatki kot v izpodbijani sodbi)

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je o kom trdil ali raznašal kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, s tem ko je dne 17. 8. 2021 med 15.30 in 16.30 uro kot župan Občine X. na sestanku v prostorih občinske uprave Občine X. v pristojnosti petnajstih občinskih svétnikov Občine X. in B. B. kot direktorja občinske uprave Občina X. o zasebnem tožilcu C. C. žaljivo izjavil, da

- je zasebni tožilec C. C. kot nekdanji podžupan Občine X. sodeloval pri gradnji bioplinarne v X.,

- ima obdolženec dokument za gradnjo bioplinarne v X., iz katerega izhaja, da ga je podpisal zasebni tožilec C. C.,

- je zasebni tožilec C. C. sodeloval pri prodaji zasebnega zemljišča lastnika Č. Č. iz X. za gradnjo bioplinarne v X,

kar lahko škodi časti in dobremu imenu zasebnega tožilca C. C. zaradi povezovanja zasebnega tožilca z izrazito negativnimi ocenami gradnje in delovanja bioplinarne v X. med prebivalci Občine X. kot posledicami dolgotrajnega večletnega neznosnega smradu iz bioplinarne, onesnaževanja okolja s fekalijami iz bioplinarne, kršitev okoljske zakonodaje in nespoštovanja inšpekcijskih ukrepov zaradi varovanja okolja,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika.

II. Po drugem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku je zasebni tožilec C. C. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, sodno takso v višini 180,00 EUR, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih zagovornikov.

1Okrajno sodišče v X. je s sodbo I K 9778/2022 z dne 15. 9. 2022 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper sodbo sta se zaradi vseh pritožbenih razlogov z dvema ločenima pritožbama pritožila zagovornika obdolženega A. A., odvetnika D. D. in E. E., ki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik E. E. v tem primeru predlaga, da v ponovnem sojenju zadevo obravnava drugo stvarno pristojno sodišče.

3Na pritožbi je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca C. C., ki pritožbama nasprotuje in predlaga, da ju pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeni, potrdi izpodbijano sodbo, obdolžencu pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb zagovornikov, navedb pooblaščenca zasebnega tožilca ter podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikoma, ki v pritožbenih obrazložitvah smiselno enotno zatrjujeta, da besede, ki naj bi jih izrekel obdolženec, niso žaljive, ker ne škodujejo časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. S tem utemeljeno uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje.

6V obravnavani zadevi je zasebni tožilec obdolžencu očital storitev kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1. Glede na to, da zasebni tožilec ni dokazal, da so inkriminirane izjave neresnične, oziroma da je storilec vedel za neresničnost trditev (obdolženec se je zagovarjal, da besed ni izrekel),¹ je sodišče prve stopnje v nadaljevanju svoje sodbe pravilno presojalo, ali opis dejanja pomeni uresničitev žaljive obdolžitve, vendar je pri tem očitano izjavo napačno ocenilo kot žaljivo v smislu določbe prvega odstavka 160. člena KZ-1.

7Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu (prvi odstavek 160. člena KZ-1). Storilec trdi ali raznaša trditev o dejstvih, ne pa vrednostne sodbe (čeprav je povsem mogoče, da trditev o dejstvih vsebuje vrednostno komponento oziroma implicira vrednostno sodbo). Trditev o dejstvih, ki se lahko nanaša na človekova ravnanja (storitve ali opustitve), lastnosti, konkretne socialne odnose ali stanja, mora biti objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu drugega. Biti mora resna, torej taka, da lahko pri tistem, ki jo sprejme, ustvari prepričanje o obstoju ali neobstoju posameznih dejstev. Pri presoji objektivne sposobnosti izjave, da škoduje časti, je treba upoštevati splošno sprejete družbene norme oziroma vse, kar tudi v konkretnem ožjem lokalnem okolju lahko privede do negativnih posledic izjave.²

8Iz opisa očitanega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi obdolženec na škodo zasebnega tožilca (ki je bil takrat občinski svétnik) dejanje storil kot župan Občine X. na sestanku v prostorih občinske uprave Občine X. v prisotnosti petnajstih občinskih svétnikov. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) praviloma daje visoko stopnjo zaščite izjavam, ki prispevajo k socialnim in političnim razpravam oziroma kritikam in informacijam v najširšem pomenu besede. Praksa ESČP in Ustavnega sodišča sta izjavam politikov priznali enako stopnjo varstva, kot gre izjavam novinarjev, pri čemer ESČP pojma politik oziroma politični govor razume široko. Pri tem ne gre le za izjave izvoljenih predstavnikov, ključen je prispevek k politični razpravi o polemičnih temah.³ Svoboda izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije in 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe. Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.⁴ Na drugi strani je treba poudariti tudi, da so meje sprejemljive kritike za politika, ki deluje v svoji javni vlogi, širše. Politik se neizogibno in zavestno izpostavlja natančnemu nadzoru vsake svoje besede in vsakega dejanja, zato mora pokazat večjo mero tolerance. Vsekakor ima pravico do zaščite svojega ugleda, vendar je treba zahtevo po zaščiti ugleda presojati glede na interes odprte razprave o političnih vprašanjih. Izjeme od svobode izražanja se po praksi ESČP razlagajo ozko.⁵

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, niti zakonskih znakov katerega drugega kaznivega dejanja (kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1). Iz vsebine besed, ki naj bi jih izrekel obdolženi A. A., je očitno, da naj bi ta zasebnemu tožilcu očital, da je kot nekdanji podžupan Občine X. sodeloval pri gradnji bioplinarne v X., da je podpisal dokument za njeno gradnjo in da je sodeloval pri prodaji zasebnega zemljišča, na katerem je bioplinarna. Čeprav je v nadaljevanju opisa zatrjevano, da sta gradnja in delovanje bioplinarne med prebivalci Občine X. izrazito negativno ocenjeni zaradi dolgotrajnega večletnega neznosnega smradu, onesnaževanja okolja s fekalijami, kršitev okoljske zakonodaje in nespoštovanja inšpekcijskih ukrepov, pa problematizirane izjave po oceni pritožbenega sodišča pomenijo kritiko ravnanja zasebnega tožilca kot politične osebe. Ob upoštevanju vseh okoliščin, ki izhajajo iz opisa, zlasti da naj bi obdolženec besede izrekel v funkciji župana Občine X. na seji, na kateri so bili navzoči občinski svétniki, ter upoštevaje, da bioplinarna v X. nedvomno zadeva javni interes, ni mogoče zaključiti, da so očitane izjave objektivno sposobne škoditi časti ali dobremu imenu zasebnega tožilca. Obdolženec je s svojim govorom prispeval k politični razpravi o polemični temi, ki je bila še posebej zanimiva, ne samo za sodelujoče na seji, temveč tudi za preostale občane. Izjava se je nanašala na (morebitna) ravnanja zasebnega tožilca, ki jih je storil kot politična oseba, prav tako pa je bil politična oseba v kritičnem času.

10Ob pravilnem vrednotenju okoliščin primera in ob upoštevanjem širšega konteksta, v katerem naj bi bila dana sporna kritična izjava, ter dejstva, da se pravica do svobode izražanja politikov tolmači širše, prav tako se širše tolmači dopustnost posega v pravico do zasebnosti politikov, po oceni pritožbenega sodišča očitana izjava ni objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu zasebnega tožilca, zaradi česar dejanje, kot se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP). Posledično je pritožbeno sodišče pritožbama zagovornikov ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca na podlagi citirane določbe oprostilo obtožbe.

11Izrek oprostilne sodbe je imel za posledico spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka. Po drugem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je zasebni tožilec C. C. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso v višini 180,00 EUR (tarifna št. 7212 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah), potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih zagovornikov.

¹ Kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 se od kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 razlikuje v dodatnem zakonskem znaku, to je zavesti storilca o neresničnosti izjave.
² Marko Šorli, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 1. knjiga, Ljubljana 2019, str. 874 in 875.
³ Sodbi ESČP Bowman proti Združenemu kraljestvu z dne 19. 2. 1998 (točka 42 obrazložitve), Unabhängige Initiative Informationsvielfalt proti Avstriji z dne 26. 2. 2002 (točka 41 obrazložitve).
⁴ Odločba US RS Up-515/14-43 z dne 12. 10. 2017 in sodba VS RS II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019.
⁵ Sodba ESČP Lopes Gomes da Silva proti Portugalski z dne 28. 9. 2000 (točka 30 obrazložitve).