VSL Sklep I Cp 1107/2022

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dejansko stanje in odločitev sodišča prve stopnje:

1Toženci so stric in tete po pokojnem A. A., umrlem ... 2017 in so njegovi zakoniti dediči. Tožnica zatrjuje, da je bila zapustnikova zunajzakonska partnerka in je posledično njegova zakonita dedinja. Toženci so slednje prerekali in ugovarjali, da pogoji za obstoj zunajzakonske skupnosti niso bili izpolnjeni, zato je bila tožnica napotena na pravdo.

2Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da sta se zapustnik in tožnica spoznala v službi, da sta se družila tudi zasebno in da je imela tožnica stalno prebivališče prijavljeno na B. ulici v Ljubljani. Zapustnik je imel stalno prebivališče prijavljeno na C.ulici v Ljubljani, kjer je bival v mansardnem stanovanju, pritličje hiše je oddajal trem najemnicam, v kletnih prostorih pa je imel ... laboratorij. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici iz naslova zunajzakonske skupnosti pripada zakonita dedna pravica po zapustniku (I. točka izreka) in tožencem naložilo povrnitev stroškov postopka tožnice (II. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

3Toženci vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) in v pritožbi očitajo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na izpovedbe prič, ki so s tožnico v sorodstvenem razmerju. Izpovedbe ostalih prič pa jemalo iz konteksta, iz njih izluščilo le, kar je v korist tožnici, in jim pripisalo zaključke, ki so v nasprotju z njihovo dejansko izpovedbo. Tako ni navedlo, zakaj šteje dele njihovih izpovedb, ki so dokazovali, da tožnica in zapustnik nista živela skupaj, da je imel zapustnik hude težave s pijačo in da tožnica nikoli ni bila prisotna, ko so zapustnika opitega spravljali domov, za neverodostojne. Sodišču prve stopnje očitajo kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ter navajajo, da dokazna ocena ni skrbna in analitično-sintetična, dejansko stanje pa je zmotno ugotovljeno. Toženci v pritožbi obširno povzemajo dele izpovedb prič (sosedov, najemnic), do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma jih ni ocenjevalo v primerjavi z drugimi dokazi in uspehom celotnega postopka. Prav tako na več mestih opozarjajo, da je sodišče prve stopnje izpovedbe posameznih prič in pravdnih strank povzemalo protispisno in da je preseglo trditveno podlago z zaključkom, da je bilo tožnici vmešavanje sosedov v zasebno življenje neprijetno.

Sodišču prve stopnje očitajo, da je napačno uporabilo materialno pravo iz 4a. člena Zakona o dedovanju,² ki ga je skladno s sodno prakso potrebno presojati strožje od 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.³ Nadalje zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje storilo več postopkovnih kršitev. Med drugim, ker ni zaslišalo D. D., E. E. in F. F., ki bi potrdile, da je tožnica ves čas živela v svojem stanovanju na B. ulici. Ker ni opravilo ogleda stanovanjskih hiš prvega toženca in zapustnika; ker ni opravilo poizvedb pri Univerzitetnem kliničnem centru, ki bi ovrgle lažne navedbe tožnice, da zapustnik ni imel težav z alkoholom in ker ni opravilo poizvedb pri mobilnih operaterjih in pri G., d. o. o. Uporabniški računi za sporno obdobje pred smrtjo zapustnika bi izkazali, da so bili stroški na tožničinem naslovu na B. ulici ves čas enaki, saj je ves čas tam prebivala. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, ker naj bi že iz predloženega informativnega izpiska izhajalo, da se stroški obratovanja računajo po številu prijavljenih oseb ali priključni moči in ne po porabi, kar pa ne drži, saj se ogrevanje računa po porabi števca. Na tožnici je bilo dokazno breme, da ni živela na B. ulici, vendar svojih položnic ni predložila, da bi izkazala nižjo porabo ogrevanja v času, ko naj bi živela pri zapustniku in višjo, ko se je po njegovi smrti preselila nazaj na B. ulico.

Toženci v pritožbi izpostavljajo, da iz zapisnika zapuščinske obravnave izhaja, da se je takratna pooblaščenka tožnice sklicevala na judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katerim je skušala dokazati, da skupno bivanje ni pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti. Nato pa je tožnica po spremembi pooblaščenca v tožbi trdila, da sta skupaj živela, pri čemer je šele v okviru svoje izpovedbe trdila, da zapuščinski zapisnik ni bil zapisan skladno s potekom zapuščinske obravnave in da je na njej vladala zmeda. Teh navedb sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj je bila tožnica prekludirana, toženci pa se do njih niso mogli opredeliti. S tem je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Tožnica odgovora na pritožbo ni podala.

5Pritožba je utemeljena.

6Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede uporabe materialnega prava:

7Sodišče prve stopnje je v okviru predhodnega vprašanja presojalo, ali je med zapustnikom in tožnico obstajala zunajzakonska skupnost. Pri tem je svojo odločitev v obrazložitvi sodbe res materialnopravno zmotno utemeljevalo le na določbi 12. člena ZZZDR, namesto na določbi 4.a člena ZD, kot pravilno opozarja pritožba. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da slednje ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je presojalo vse ključne kriterije za obstoj zunajzakonske skupnosti, ki jih določata obe navedeni zakonski določbi in katere je dodatno izoblikovala še sodna praksa. Ti so skupno življenje, skupno gospodinjstvo in ekonomska skupnost, ob upoštevanju svobodne odločitve partnerjev za skupno življenje, obojestranske čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči. Za ugotavljanje navedenih kriterijev je sodišče prve stopnje opravilo obsežen dokazni postopek, katerega ugotovitve pa toženci v pritožbi v celoti izpodbijajo.

Glede procesnih kršitev:

8Nestrinjanje tožencev z zavzeto interpretacijo izpovedb in s sprejetimi zaključki sodišča prve stopnje ne predstavlja očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je podana, če sodišče napačno prenese vsebino dokaza v obrazložitev sodbe. Gre za napako v samem prepisu, ki z oceno dokaza nima nobene povezave. Iz pritožbe pa nasprotno izhaja, da toženci z obširnimi navedbami o tem, da je sodišče prve stopnje izpovedbe (večih) prič in obeh pravdnih strank razlagalo drugače, kot so se glasile, nasprotujejo prav dokazni oceni sodišča prve stopnje. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi po 8. točki navedenega člena. Ne drži namreč, da je tožnica o zmedi na zapuščinski obravnavi izpovedala šele v zaslišanju po opravljeni glavni obravnavi, ampak je slednje zatrjevala že v prvi pripravljalni vlogi. Toženci so imeli tako dovolj časa in več možnosti, da bi se do takšnih navedb ustrezno opredelili.

9Toženci nadalje oporekajo odločitvi sodišča prve stopnje, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Pritožbeni očitek je delno utemeljen.⁴ Skladno z 213. členom ZPP je sodišče prve stopnje dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi. To pomeni, da dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, v vsakem primeru pa je dolžno sodišče prve stopnje razloge za zavrnitev jasno obrazložiti. Slednje je storilo v 5.-7. točkah obrazložitve sodbe, podani razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov⁵ pa tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča zadostujejo.

Je pa pritrditi pritožbenim očitkom glede neizvedbe dokaznega predloga po opravi poizvedb pri družbi G. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bil ta dokaz predlagan za potrditev dejstva, da je tožnica prebivala na naslovu na B. ulici in plačevala račune navedene družbe. Pri tem ni povzelo, da so toženci predlagali pridobitev uporabniških računov za stanovanje na B. ulici, in sicer za obdobje od 28. 7. 2016 do 28. 7. 2017 (torej leto dni pred smrtjo) in za čas od 28. 7. 2017 do 28. 7. 2018 (torej leto dni po smrti, ko se je tožnica po lastni izpovedbi preselila nazaj v svoje stanovanje). S predlaganimi računi naj bi se izkazalo, da se stroški po zapustnikovi smrti niso povečali, ampak so bili v obeh obdobjih ves čas enaki. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je pomembno, da stranka, tudi če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, torej, da jih ni prezrlo. Sodišče prve stopnje pa je glede konkretnega dokaznega predloga sprva pomanjkljivo povzelo njegov namen oz. dokazno temo, obenem pa v 36. točki obrazložitve sodbe zmotno obrazložilo, zakaj gre za nepotreben dokaz.⁶ Tako je pojasnilo, da iz izpiska spletnega upravnika G., priloga A25, izhaja, da se obratovalni stroški računajo glede na število prijavljenih oseb in priključno moč posamezne enote, ne pa glede na dejansko porabo. Slednje ne drži, saj iz citirane priloge jasno izhaja, da se stroški ogrevanja posamezne enote obračunavajo po dejanski porabi. To pa je glede na dejstvo, ki se s predlaganimi poizvedbami dokazuje (ločeno bivanje zapustnika in tožnice), pravno relevantno in bi se glede na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje (več v nadaljevanju), lahko izkazalo za dokaz odločilnega pomena.

Glede ugotovljenega dejanskega stanja:

10Pritožbene navedbe, s katerimi toženci grajajo dokazno oceno (da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbe prič, (večinoma) predlaganih s strani tožnice, ker jih ni ocenilo v povezavi z nasprotujočimi izpovedbami drugih prič, glede nekaterih bistvenih delov izpovedb pa se sploh ni opredelilo), je strnjeno mogoče povzeti kot očitek o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Slednji določa, da je potrebno vse nasprotujoče si indice in dokaze soočiti, pretehtati in obrazložiti, katerim je sodišče pripisalo večjo težo in zakaj. Šele na podlagi takšne analitično-sintetične dokazne ocene je torej (lahko) zadoščeno zahtevi po objektivni preverljivosti sodne odločbe.

11V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje opravilo obsežen dokazni postopek, zaslišalo je pravdne stranke in kar 29 prič ter bilo posledično soočeno z mnogimi nasprotujočimi si trditvami strank in izpovedbami prič. Iz obeh strani je bilo tako ponujenih precej indicev in dokazov za in proti obstoju zunajzakonske skupnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so deloma utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do nekaterih (pomembnejših) delov izpovedb prič ni opredelilo – predvsem glede pogostosti zapustnikove opitosti v zadnjem letu njegovega življenja in elementa skupnega bivanja zapustnika in tožnice. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bil zapustnik v zadnjem letu pred smrtjo močno opit le štirikrat po dva do tri dni. Tožnici je verjelo, da se je (zgolj) v tem času, po njunem predhodnem dogovoru, umaknila v svoje stanovanje na B. ulici in da takšen kratkotrajen umik ne predstavlja ločenega življenja. Čeprav je tovrsten zaključek lahko povsem pravilen in življenjski, pa je potrebno do njega vseeno priti preko celovite dokazne ocene, vključno s soočenjem nasprotujočih izpovedb prič. Namreč več prič je izpovedalo o tem, da so v zadnjem obdobju pred zapustnikovo smrtjo le-tega večkrat srečevali močno opitega, da so ga tudi pobirali na cesti, mu pomagali do vrat, le-ta odklepali ali za odklepanje zvonili najemnicam oziroma prvotoženemu ter zapustnika odnesli v stanovanje, pri čemer so vsi skladno izpovedali, da tožnice v stanovanju ni bilo. Sodišče prve stopnje je sicer ta dejstva v 30. točki obrazložitve sodbe povzelo, vendar je zaključilo, da gre za 'dogodek', ki se je v letu pred smrtjo zgodil 'zgolj' štirikrat. Slednje je utemeljilo s tem, da je ena izmed zaslišanih najemnic H. H. na posebno vprašanje sodišča izpovedala, da je bil tako močno opit mogoče trikrat, štirikrat ali petkrat. Gre za posplošen zaključek. Sodišče prve stopnje je namreč pogostost epizod opijanja zapustnika baziralo zgolj na izpovedbi ene priče, ki je obenem (po številčnosti epizod) ustrezala izpovedbi tožnice. Nasprotno pa se ni (zadostno) opredelilo do izpovedb preostalih 11 prič,⁷ ki so vse izpovedale, da so zapustnika večkrat srečevale opitega ter mu tudi same pomagale do stanovanja. Že samo število prič, ki so izpovedale o lastni izkušnji pomoči zapustniku v stanju opitosti, kaže na to, da je bil zapustnik v takšnem stanju pogosteje kot zgolj štirikrat v zadnjem letu. V luči ugotavljanja enega izmed odločilnih dejstev obstoja zunajzakonske skupnosti – skupnega bivanja, so takšne (predvsem številne) izpovedbe prič lahko pravno relevantne in jih je potrebno skrbneje oceniti. Te okoliščine, če so resnične, bi namreč lahko kazale, da se (vsaj) v zadnjem letu zapustnikovega življenja tožnica ni zgolj kratkotrajno umikala iz zapustnikovega stanovanja, ampak da tam niti ni prebivala. Ravno zato bo moralo sodišče prve stopnje njeno izpovedbo o kratkotrajnih umikih soočiti z izpovedbami navedenih prič, ki so zatrjevale drugače in razloge za sprejeto odločitev konkretneje obrazložiti.

12V sklopu zgoraj navedenega je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapustnikovega zdravstvenega kartona. Iz slednjega namreč izhaja diagnoza osebne zdravnice z dne 12. 10. 2015, ki se glasi 'abusus alkohola' in je v popolnem nasprotju s trditvami tožnice, da je bil zapustnik abstinent vse od leta 2010 do pozne jeseni leta 2016. Sodišče prve stopnje se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti tudi do te okoliščine. To, da tožnica zapustnikovih zlorab alkohola ni zaznala, bi namreč lahko pomenilo, da njuni stiki niso bili tako pogosti in tako tesni, kot jih zatrjuje (upoštevajoč tudi zgoraj povzete izpovedbe prič).

13Pritožba nadalje utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 35. točki obrazložitve sodbe enostransko verjelo tožnici, da zapisnik zapuščinske obravnave Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I D 2540/2017 z dne 6. 3. 2018 ni zapisan skladno s potekom obravnave. V zapisniku je namreč navedeno, da je tožnica sama izpovedala, da je pri zapustniku živela občasno in da je v letu 2010 pri njemu živela z namenom, da ga neguje (po nesreči). Zaslišana pred sodiščem prve stopnje pa je tožnica izpovedala, da vsebina zapisnika ni pravilna in da je sama na zapuščinski obravnavi izpovedala, da je občasno hodila v svoje stanovanje na B. ulici, in ne, da je občasno živela pri zapustniku. Sodišče prve stopnje njene izpovedbe ni soočilo z izpovedbo najemnice J. J., ki je povedala, da je tožnica po nesreči res poskrbela za zapustnika in da ji je zapustnik v pogovoru sam povedal, da je tožnica v tem obdobju negovanja spala na vzmetnici.⁸ Priča je nadalje še dodala, da tožnica po končanem negovanju tam ni ostala (se torej k zapustniku ni preselila).⁹ Njena izpovedba je tako skladna s tožničino verzijo, podano na zapuščinski obravnavi, do česar pa se sodišče prve stopnje neupravičeno ni opredelilo. Zlasti ob upoštevanju, da je zapisnik zapuščinske obravnave verodostojna listina, obravnavana priča pa najemnica, ki je v zapustnikovi hiši prebivala vse od leta 2009 pa do njegove smrti (in par mesecev dlje). Njena izpovedba je tako ena izmed pomembnejših izpovedb in jo je potrebno konkretneje oceniti, tudi v delih, ki nasprotujejo tožbenim trditvam.

14Sodišče prve stopnje je v sklopu presojanja obstoja elementa skupnega bivanja tako v precejšnji meri sledilo izpovedbi tožnice, njene hčerke (o tem, da je tožnico in zapustnika več let obiskovala na C. ulici) in sester. Kot utemeljeno opozarja pritožba pa se pri tem ni opredelilo do izpovedb obeh najemnic in sosedov, ki so skladno izpovedali, da so tožničino hčerko (in vnukinjo)¹⁰ videli šele na pogrebu, da zapustnik ni imel obiskov oziroma so bili ti zelo redki in da so tožnico v dopoldanskem času videvali prihajati v službo. Glede na dejstvo, da je bil zapustnikov ... laboratorij v kleti stanovanjske hiše, kjer naj bi zapustnik in tožnica skupaj bivala, pritožba upravičeno izpostavlja, da bi se tožnica iz zapustnikovega stanovanja zgolj spustila v klet in je nihče ne bi videl prihajati na delo. Izpostavljene okoliščine bo moralo sodišče prve stopnje skrbneje oceniti.

15Ugotovljena pomanjkljivost dokazne ocene izvira tudi iz dejstva, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o indicih, ki nasprotujejo tezi tožnice in so s tem izostali tudi razlogi o odločilnih dejstvih. Neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, katerega posledica je pomanjkljiva dokazna ocena, je preraslo v absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot pojasnjeno zgoraj je sodišče prve stopnje zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga kršilo tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem ne bi bilo ekonomično, da razveljavitev ne bo povzročila hujše kršitve tožničine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da bi v primeru drugačne odločitve pritožbeno sodišče poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa. V ponovljenem postopku naj torej sodišče prve stopnje opravi predlagane poizvedbe pri družbi G., nato pa skladno z zgornjimi metodološkimi napotki izdela še celovito dokazno oceno tega dokaza in (zgoraj izpostavljenih) izpovedb prič, skupaj z ostalimi dokazi (za kar nove glavne obravnave načeloma ne bo treba opraviti).

16Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

¹ Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP.
² Uradni list SRS, št. 15/76 z nadaljnjimi spremembami; v nadaljevanju ZD.
³ Uradni list RS, št. 69/04 z nadaljnjimi spremembami; v nadaljevanju ZZZDR.
⁴ Glede dokaznega predloga predlaganih poizvedb pri G. d. o. o.
⁵ Po zaslišanju prič D. D., F. F. in E. E., ogledu stanovanjskih hiš, poizvedbah pri UKC in mobilnih operaterjih.
⁶ Dokazni predlog se lahko zavrne kot nepotreben, če je dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, že ugotovljeno z drugimi izvedenimi dokazi ali pa če zatrjevano dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v konkretnem sporu.
⁷ Tako so izpovedali še prvotoženi, I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P., R. R. in S. S.
⁸ Ko je najemnica J. J. sama kupovala novo posteljo za stanovanje, ji je namreč zapustnik ponudil, če ji jo začasno prinese, saj je od spanja na vzmetnici (za časa negovanja) tožnico bolel hrbet.
⁹ Njena izpovedba je med drugim podprta tudi z izpovedovanjem druge najemnice H. H., ki je prav tako izpovedala, da je zapustnik živel sam.
¹⁰ Priča Š. Š. je izpovedala, da je tožničini vnukinji videla obirati češnje pri zapustniku pred več leti, ko sta bili stari med 5-6 let; tožničino hčerko pa v vseh teh letih le dvakrat ali trikrat.