VSRS Sklep Cp 19/2023

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne pritožbenemu sodišču v nov pritožben postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da v zapuščino po pokojni A. A. ne spada 1/3 njenega v I. točki izreka navedenega premoženja; to se izloči v korist tožnice, in se ugotovi, da je tožnica lastnica tega premoženja.

2Zoper sodbo se je pritožil toženec. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi ugodilo, zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Tako je odločilo, ker je toženec s trditvami in s številnimi predlaganimi dokazi, med drugim tudi izvedencem grafološke stroke, vzbudil dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da mu je bila tožba pravilno vročena. Menilo je, da je zaključek o (ne)pravilnosti vročitve mogoč šele po izvedbi dokaznega postopka, ki ga samo ne more dopolniti, zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pa tudi nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

3Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožnica. Trdi, da odločba sodišča druge stopnje ni ustrezno obrazložena. Ni pojasnjeno, zakaj v konkretnem primeru ni moglo odločiti že pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče niti ni zapisalo, katera kršitev naj bi bila sploh podana, zaradi česar je izključena možnost, da bi se odločitev o uporabi kasatoričnega pooblastila lahko preverjala. Tudi ni pojasnilo, ali je preverjalo relevantnost in utemeljenost dokaznih predlogov, ki jih je v pritožbi ponudil toženec. Vročilnica ima status javne listine, zato je dokazno breme, ki ga nosi tisti, ki oporeka njeni verodostojnosti, bistveno višje kot običajno. Višje sodišče bi moralo izvesti vsaj preliminarni preizkus konkretiziranosti pritožbenih navedb in dokaznih predlogov ter to zapisati v obrazložitev. Zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preveriti z vidika posega v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Po opravljenem preizkusu bi lahko ugotovilo, da noben od dokazov ni takšen, da bi izpodbil veljavnost verodostojne listine. V tem primeru bi lahko odločilo samo in ne bi bilo potrebe, da se sojenje zavleče z opravljanjem celotnega dokaznega postopka na prvi stopnji. Lahko pa bi se ob preizkusu izkazalo, da je dokazni postopek možno dopolniti kar na drugi stopnji. Če tudi to ne bi bilo mogoče in bi se zadeva utemeljeno vrnila na prvo stopnjo, pa bi z ustrezno obrazložitvijo sodišče prve stopnje prejelo konkretne napotke, kateri so tisti dokazi, ki jih bi bilo smotrno izvesti, saj samo navedba večjega števila dokazov ne more zadoščati. V pritožničino pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je bilo poseženo že zato, ker obrazložitev izpodbijanega sklepa sploh ne omogoča presoje, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za vrnitev zadeve v sojenje na prvo stopnjo. Glede na to predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

4Na vročeno pritožbo toženec ni odgovoril.

5Pritožba je utemeljena.

6Sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje je mogoče izpodbijati le iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 375.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Gre za preizkus, ali je glede na kršitve, ki jih je sodišče druge stopnje ugotovilo, pravilna njegova odločitev, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa bi kršitve oziroma pomanjkljivosti lahko odpravilo samo oziroma bi moralo samo opraviti novo sojenje.

7V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje razveljavilo zamudno sodbo. V obrazložitvi res ni izrecno zapisalo, katero kršitev je ugotovilo, očitno pa meri na kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP¹: Ker obstaja dvom v pravilnost vročitve tožbe tožencu, je zamudna sodba izdana v nasprotju z zakonskimi določbami. Zgolj zato, ker sodišče druge stopnje ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev, torej preizkus uporabe njegovih kasatoričnih pooblastil ni nemogoč, kot meni pritožnik.

8Nobenega dvoma ni, da bi moralo pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, če bi ugotovilo, da tožba tožencu ni bila pravilno vročena. V takem primeru je pravdni postopek na samem začetku in razveljavitev je neizbežna. Vendar pa pritožbeno sodišče tega ni ugotovilo, ampak le dvomi, da je bila vročitev pravilna, torej tudi procesne kršitve še niti ne ugotavlja, ampak dopušča možnost (verjetnost), da je podana. Ker Vrhovno sodišče izpodbijanega razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje vsebinsko ne preizkuša, ampak izhaja s stališča, da so ugotovljene kršitve res podane in presoja, ali bi jih sodišče druge stopnje lahko odpravilo samo, tudi v obravnavanem primeru izhaja s stališča, da obstaja možnost, da je zamudna sodba sodišča prve stopnje zaradi nepravilne vročitve tožencu v odgovor izdana v nasprotju z zakonskimi določbami.

9ZPP za primer, če pritožnik trdi, da so bile v postopku na prvi stopnji prekršene določbe pravdnega postopka, daje predsedniku senata oziroma sodniku posamezniku sodišča prve stopnje možnost, da da pojasnilo k navedbam v pritožbi, ki se nanašajo na te kršitve, po potrebi pa opravi tudi poizvedbe, da ugotovi, ali so navedbe v pritožbi resnične (drugi odstavek 345. člena ZPP). Sodnik sodišča prve stopnje tedaj lahko izpelje dokazni postopek tudi o procesnih dejstvih (vročitvi) in sodišče druge stopnje tedaj tudi lahko presodi, ali je v pritožbi zatrjevana procesna kršitev podana.

10V obravnavanem primeru sodnica sodišča prve stopnje pojasnila k zatrjevanim kršitvam ni dala niti ni izvedla katerega od „številnih dokazov“, predlaganih v pritožbi, sodišče druge stopnje pa je o pritožbi kljub temu odločilo, sodbo prve stopnje pa razveljavilo zaradi „dvoma“ v pravilnost vročitve, torej zaradi negotovosti procesno relevantnega dejstva vročitve. Pritožba glede tega izpostavlja, da bi moralo sodišče druge stopnje presoditi, ali bi kateri od predlaganih dokazov lahko izpodbil domnevo o vročitvi, ki jo vzpostavlja vročilnica kot javna listina, in nadalje – kar je za odločitev o tu obravnavani pritožbi odločilnega pomena – ali bi bilo mogoče dokazni postopek dopolniti kar na pritožbeni stopnji.

11Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da mora stranka pri izpodbijanju javne listine doseči višji dokazni standard, ki ga zaradi potrebe presoje pristnosti podpisa praviloma lahko doseže s predlaganjem izvedenca.² Tega je toženec v pritožbi zoper zamudno sodbo predlagal. Da gre za med drugimi številnimi dokazi relevanten dokaz, je očitno ocenilo tudi sodišče druge stopnje, saj sicer zamudne sodbe ne bi razveljavilo.

12Vprašanji, ki se od tu dalje zastavljata, pa sta, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo kasatorična pooblastila in ali je njihova napačna uporaba lahko sankcionirana z razveljavitvijo takega sklepa na podlagi 357.a člena ZPP.

13Na prvo vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja negativno. Ko je sodišče druge stopnje prejelo spis v reševanje, je imelo dve možnosti. Sodnica poročevalka bi si lahko od sodišča prve stopnje priskrbela poročilo o kršitvah določb postopka in zahtevala, naj se za ugotovitev teh kršitev opravijo poizvedbe (tretji odstavek 346. člena ZPP). S tem bi sodnico prve stopnje pozvala k ravnanju v skladu z drugim odstavkom 345. člena ZPP, katerega edini namen je, da se pritožbenemu sodišču preskrbi pravilna oziroma vsaj zanesljiva spodnja premisa za odločanje o procesnih vprašanjih.³ Če narava zatrjevane procesne kršitve dopušča, pa ni videti ovir, da procesnega dejstva ne bi moglo ugotoviti sodišče druge stopnje samo. Druga možnost torej je, da bi dokazni postopek za ugotovitev relevantnih procesnih dejstev izpeljalo sodišče druge stopnje, na podlagi tega presodilo obstoj zatrjevane kršitve in nato odločilo v skladu s procesnimi pooblastili v zakonu. Ker je bilo glede primernosti dokaznih predlogov za dokazovanje pravilnosti podpisa na vročilnici že zavzeto stališče v zadevi II Ips 256/2013, se izkaže, da dokazovanje tega procesnega dejstva pred sodiščem druge stopnje ne glede na številnost predlaganih dokazov⁴ ne bi bilo neekonomično ali zamudno, nikakor ne bolj kakor pred sodiščem prve stopnje. Izvesti bi bilo namreč treba dokaz z izvedencem grafologom in mu v ta namen priskrbeti ustrezno gradivo za primerjavo podpisov in s tem oceno pristnosti toženčevega podpisa na vročilnici, z izvedbo tega dokaza (in po potrebi tudi obenem predlaganega dokaza z zaslišanjem toženca) pa tudi ne bi bilo poseženo v pravico strank do pravnega sredstva. Vrhovno sodišče torej sodi, da bi moralo pritožbeno sodišče, ker se ni odločilo, da bi v skladu s tretjim odstavkom 346. člena ZPP pridobilo poročilo o kršitvi določb postopka, to kršitev ugotoviti samo in se ne zadovoljiti zgolj s tem, da je pritožnik s pritožbenimi navedbami in dokaznimi predlogi vzpostavil dvom, torej možnost njenega obstoja. Če bi se ob zdajšnji odločitvi sodišča druge stopnje v nadaljevanju postopka izkazalo, da je podpis na povratnici toženčev, bi bila razveljavitev zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje nepotrebna, s tem pa bi bilo poseženo tudi v strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, čeprav poseg glede na začetni stadij postopka ne bi bil hujše narave.

14Vrhovno sodišče nadalje sodi, da je napačno uporabo kasatoričnega pooblastila v konkretnem primeru mogoče sankcionirati z razveljavitvijo sklepa sodišča druge stopnje na podlagi 357.a člena ZPP. Po drugem odstavku 357.a člena ZPP se sme sklep sodišča druge stopnje (med drugim) izpodbijati, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve glede na njeno naravo lahko samo odpravilo. Če mora sodišče druge stopnje po določilu drugega odstavka 347. člena ZPP bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, mora toliko bolj imeti ne le možnost, ampak tudi dolžnost, da jih predhodno zanesljivo ugotovi; oziroma če mora po tretjem odstavku 347. člena ZPP za popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti tudi dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, mora to tem bolj veljati za ugotovitev procesnega dejstva pravilne vročitve, od katerega je šele odvisna pravna presoja in odločitev o obstoju kršitve in s tem utemeljenosti pritožbe.

15Vrhovno sodišče torej sodi, da je pritožba utemeljena. Zato je na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Čeprav se ponuja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi tožencu zaradi opustitve vročitve tožbe (torej z nezakonitim postopanjem) ne bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je treba upoštevati, da je kršitev iz 7. točke tega zakonskega določila lex specialis. Ker pa je med pogoji za izdajo zamudne sodbe predpisana tudi pravilna vročitev tožbe toženi stranki v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), je preizkus kršitve po 8. točki vsebovan tudi v preizkusu kršitve po 7. točki tega zakonskega določila.
² Sodba II Ips 256/2013 z dne 9. 4. 2015.
³ Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2009, stran 373.
⁴ Številni dokazi, ki jih omenja sodišče druge stopnje, se tičejo listin, na katerih naj bi bil pristen toženčev podpis in ki naj bi izvedencu služile za primerjavo podpisa.