VSL Sodba I Cp 689/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo tožbo v delu, ki se glasi: „Ugotovi se, da je med tožnico A. A., roj. ..., S. 4, X. in pok. B. B., roj. ... 1958, umrlem ... 2020, nazadnje stan. Š. 8, X., obstajala izvenzakonska skupnost“ (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da tožnici pripada zakonita dedna pravica po pok. B. B.“ (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženkama solidarno povrniti njune pravdne stroške v višini 3.346,98 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Povzetek pritožbenih navedb

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (zaslišalo vseh predlaganih prič), bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), posledično pa zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. S tem, ko je sodišče prve stopnje glede neizvedenih dokazov (šele) v sodbi navedlo, da naj bi bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno, torej se je sklicevalo na vnaprejšnjo dokazno oceno, je tožnici kršilo pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Ugotovitev nasprotnega dejstva na podlagi izvedbe in ocene drugih dokazov ne sodi med upravičene razloge za zavrnitev dokaznega predloga. Z zavrnitvijo zaslišanja preostalih prič je bila tožnici odvzeta možnost, da dokaže svojo dedno pravico. Enako velja za zavrnitev dokaznega predloga za neposredno zaslišanje prič C. C. in D. D., ki sta v postopku podala pisni izjavi.

V nadaljevanju pritožbe tožnica podrobno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede (ne) obstoja življenjske skupnosti med tožnico in pok. B. B. oziroma (ne) izkazanosti skupnega bivanja in ekonomske skupnosti. Višje sodišče bo zaradi preglednosti in v izogib ponavljanju bistvene pritožbene navedbe predstavilo v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje tudi odgovorilo.

3Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagata, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

4Ker je senat višjega sodišča spoznal, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posamezne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, kljub temu, da jih je stranka pred sodiščem prve stopnje predlagala (druga alineja drugega odstavka 347. člena ZPP), je v zadevi razpisalo obravnavo.

Na pritožbeni obravnavi je višje sodišče prebralo vse listine v spisu in, ob strinjanju pravdnih strank, tudi vse zapisnike o zaslišanju pravdnih strank in prič.

Presoja utemeljenosti pritožbe

5Pritožba ni utemeljena.

Glede zavrnitve predloga za zaslišanje nekaterih predlaganih prič

6Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo nekaterih prič, bistveno kršilo določbe ZPP in posledično zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je (ob vložitvi pritožbe) utemeljena le glede priče D. D., kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7Tožnica v pritožbi sicer ne konkretizira, katerih z njene strani predlaganih prič sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Poimensko v pritožbi izpostavi izpostavi le E. E., C. C. in D. D.

8Višje sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da sodišče prve stopnje, poleg zgoraj naštetih treh prič, ni zaslišalo tudi prič F. F. in G. G. Glede slednjih višje sodišče ugotavlja, da tožnica, v nasprotju z zahtevami 236. člena ZPP, ni podala njunih naslovov, kamor bi ju sodišče lahko uspešno vabilo. Glede na to, da jo je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva na naroku dne 15. 10. 2021 pozvalo, da naj pomanjkljive predloge za zaslišanje prič dopolni z naslovi, tega pa ni storila, teh dokaznih predlogov sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

9Glede priče E. E. višje sodišče ugotavlja, da je tožnica njeno zaslišanje predlagala v tožbi, v dokaz svoje splošne trditve, da je njo in pok. B. B. okolica štela za zunajzakonska partnerja. Po pozivu sodišča prve stopnje je na naroku dne 15. 12. 2021 svoj dokazni predlog substancirala in sicer je navedla, da naj bi E. E. pomagal pri gradnji nadstreška in bo potrdil, da je tožnica takrat, „ko se je pokrivalo“, kuhala. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med tožnico in pokojnim nedvomno obstajalo prijateljstvo v obliki medsebojne prijateljske pomoči, česar pritožba tudi ne izpodbija, višje sodišče ugotavlja, da izvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem E. E. ni potrebna. Tožnica je zaslišanje predlagala v dokaz trditve, ki se nanaša prav na okoliščine dejanske pomoči (torej, da je ona v času del kuhala), za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajala. Ocena narave te pomoči, v smislu, ali ustreza pravnemu standardu prijateljske pomoči ali pomoči v partnerskem odnosu, pa je, skupaj z oceno ostalih relevantnih dejstev, v sferi sodišča. Priče E. E. višje sodišče zato na pritožbeno obravnavo ni vabilo.

10Glede priče C. C., višje sodišče po natančnem pregledu spisovne dokumentacije ugotavlja, da je tožnica njeno neposredno zaslišanje predlagala za primer, če sodišče njene (pisne) izjave ne bo upoštevalo (zapisnik naroka dne 10. 12. 2021, list. št. 105). Ker je sodišče prve stopnje v pisno izjavo priče vpogledalo in jo dokazno ocenilo (skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi, 8. člen ZPP), toženki pa sta dokazni predlog z zaslišanjem na pritožbeni obravnavi umaknili, višje sodišče navedene priče, ki se je glede udeležbe na pritožbeni obravnavi dne 9. 6. 2023 opravičila, ni vabilo ponovno.

11Udeležbe na pritožbeni obravnavi dne 9. 6. 2023 se je opravičila (oziroma v njegovem imenu njegova hčerka) tudi priča D. D. Tožnica je po tem, ko je bila s strani višjega sodišča seznanjena z razlogi za opravičilo, ta dokazni predlog umaknila.

12Glede pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo nekaterih prič, bistveno kršilo določbe ZPP in posledično zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, višje sodišče tako ugotavlja, da ta ni (več) utemeljena.

Glede (ne) obstoja življenjske skupnosti

13V nadaljevanju je višje sodišče preizkusilo še pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede (ne) obstoja življenjske skupnosti med tožnico in pok. B. B. oziroma konkretno, dokazno oceno glede tega, da skupno bivanje, gospodinjstvo in ekonomska skupnost med tožnico in pok. B. B. niso obstajali.

14Tožnica v pritožbi navaja, da je sicer res, da s pok. B. B. nista živela vseskozi skupaj, a je vseeno šlo za skupno bivanje. Skupaj sta živela pri njem na naslovu Š. 8, občasno pa je odhajala na naslov S. 4, X., kjer ima v sestrini hiši izgovorjeno pravico dosmrtnega stanovanja. Opozarja na majhno razdaljo med njunima naslovoma; četudi je tožnica občasno odšla od pok. B. B. na svoj prvotni dom k sestri in tu tudi kdaj prespala, ni šlo za ločeno življenje. Dodatni razlog za obiskovanje domače hiše je bil tožničin pes, za katerega je morala skrbeti. Poleg tega, kadar je slikala na velika platna, je to počela na domačem naslovu, saj takšnih platen zaradi dimenzij ni mogla spraviti v avto. Občasno je pok. B. B. puščala samega tudi zato, ker si je zaželel druženja (popivanja) s prijatelji, česar ni odobravala. Poudarja, da sta se tožnica in pok. B. B. za takšen način življenja sporazumno dogovorila. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) v sodbi II Ips 264/2010, vse v odločbi navedeno velja tudi za njeno razmerje. Imela sta skupno gospodinjstvo, saj je tožnica skupaj s pok. B. B. kuhala, pospravljala, pomivala in čistila. Skupaj, včasih tudi ločeno, sta hodila v trgovino po hrano. Enkrat je plačal eden, drugič drugi. Ni prispevala zgolj k režijskim stroškom hiše pok. B. B., saj ta od nje ni želel denarja. Po drugi strani pa tudi on ni prispeval k stroškom, ki jih je imela tožnica s svojo sobo v sestrini hiši. Ji je pa pomagal, če je bilo potrebno kakšno »moško« opravilo, med drugim tudi pri spravilu drv za ogrevanje, kar je potrdila tožničina sestra F. A. Slednja je povedala tudi, da je tožnica skuhala kakšen golaž, si ga razdelila po porcijah in lahko da ga je odnesla tudi B. B. Sodišče prve stopnje je popolnoma nekritično verjelo toženkama in, v glavnem z njune strani, predlaganim pričam. Ne gre prezreti, da sta tožnica in pok. B. B. živela skupaj od aprila 2004 oz. kar 16 let, na kar je opozorila tožnica že v svoji izjavi v zapuščinskem postopku. Pri tako dolgem obdobju je popolnoma nemogoče, nelogično in neživljenjsko, da bi bila zgolj prijatelja. Konec koncev se prijatelj, ki pride k drugemu zgolj na obisk, po kosilu zagotovo ne uleže in zaspi na kavču, prav tako pri gostitelju ne prespiš (kar je potrdila ena od prič).

15Glede ekonomske skupnosti poudarja, da ta ni enaka v vseh primerih, na kar opozarja tudi VSRS v sodbi II Ips 4/2018. Ekonomska skupnost tožnice in pok. B. B. se je odražala predvsem pri kritju osnovnih življenjskih stroškov (nakupi v trgovini, ki sta jih krila skupaj). Nikoli ni bilo sporno, da je hiša posebno premoženje pok. B. B. Tožnica ima nizko invalidsko pokojnino in tudi iz tega razloga k skupnim stroškom ni mogla pripevati več. Vztraja, da je delavcem kuhala, ko sta se gradila nadstrešek in peč. Sicer v nepremičnine ni bilo treba vlagati, v šestnajstletnem skupnem življenju je pok. B. B. naredil le nadstrešek in peč, gre za majhno investicijo, opravljeno v domači režiji. Zato zgolj na podlagi tega še zdaleč ni mogoč zaključek, da nista imela ekonomske zveze.

16Nadalje, meni, da sta se toženki in sosedi ob zaslišanju glede tega, da je s pok. B. B. živela v zunaj zakonski skupnosti, sprenevedali, sodišče prve stopnje pa je protislovnim izpovedbam nekritično sledilo. Ni namreč moč kar verjeti izpovedbi G. G., da je pok. B. B. ves čas živel sam in da je bila tožnica le njegova prijateljica, če pa je bil pri njem le nekajkrat na leto, pri čemer ni vedel povedati niti tega, s kom je pok. B. B. še prijateljeval. Popolnoma neutemeljeno se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na njegovo izpovedbo, na podlagi katere je zaključilo, da ni potrdil tožničine trditve, da je svoje osebne stvari še isti dan, ko je B. B. umrl, vzela s sabo. Slednji se tega ni mogel spomniti, kar pa ne pomeni, da se to ni zgodilo. Ne gre pa prezreti, da ni potrdil trditve toženk, da je njun oče tožnici posojal denar. Prav tako se sodišče ne bi smelo opreti na izpovedbo H. H., če pa stalno živi doma šele zadnjih pet let, od tega zadnje tri leta ni bil v hiši pri pok. B. B. in je nasploh veliko odsoten z doma. Zato mu ni moglo biti znano za kakšno razmerje je šlo med tožnico in pok. B. B. Tudi I. I. ni bilo znano, ali živi njen nekdanji mož s kom v izvenzakonski skupnosti ali ne, saj ji hčerki o tem, kot je sama izpovedala, nista govorili. Zgolj enkrat ji je J. povedala, da, ko je bila pri očetu, je bila tam tudi A. A. in da jo je ta podila iz hiše. Ta dogodek pravzaprav potrjuje obstoj izvenzakonske skupnosti. Prav tako (vsaj posredno) tudi izpovedba F. A., s katero je tožnica celo v sporu. Čeprav se ni mogla izjasniti o tem, kakšno skupnost sta imela tožnica in pok. B. B., je vseeno potrdila, da je hodila k njemu, pri njemu občasno spala, da sta šla skupaj na morje, da ji je pomagal pri drvih in pri kakšnih drugih popravilih, da je možno, daje tožnica skuhala kakšen golaž, ga razdelila po porcijah in odnesla tudi njemu. Da je tožnica pri pok. B. B. včasih prespala, je potrdil tudi K. K. Njegova izpovedba je zanimiva zlasti v delu, v katerem je pojasnil, da je tožnico videval pri pok. B. B., da je tam tudi prespala in da, ko jo je videl, je samo ležala. Če bi bila res zgolj na obisku, je K. K. zagotovo ne bi tolikokrat videl ležati. Tudi L. L., kateri je bilo prav tako znano, da sta bila tožnica in pok. B. B. partnerja, je na sodišču neresnično trdila nasprotno. Je pa vseeno potrdila, da jo je videvala pri pok. B. B., da sta skupaj tudi kaj skuhala, šla skupaj v trgovino, da sta se sicer tudi skregala in da je hodila k njemu več kot deset let. Po drugi strani ni imelo sodišče prve stopnje nobenih utemeljenih razlogov, da ni verjelo M. M., N. N. in C. C., da sta bila tožnica in pok. B. B. zunajzakonska partnerja. Zunajzakonska skupnost, tako kot zakonska zveza, namreč temelji na svobodni odločitvi živeti skupaj, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči, kar vse je obstajalo tudi v njunem razmerju.

17Kot je navedlo VSRS v odločbi II Ips 361/2017, sklicujoč se na svoje prejšnje odločitve¹, je „za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. Po sodni praksi govorijo v prid obstoja zunajzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Ob tem pa je bistveno, da gre pri navedenih okoliščinah zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne zunajzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, je odločilna predvsem notranja komponenta, to je kako vsak od „partnerjev“ dojema svoj odnos do drugega „partnerja“. In nadalje, ali se njuna pogleda oziroma volji ujemata. Skladno z zahtevo 17. člena ZZZDR², je potrebno tudi pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti, prvenstveno izhajati iz posameznikove avtonomije. Vsak ima namreč popolno svobodo pri izbiri partnerja, s katerim si želi vzpostaviti skupnost, ki je po vsebini enakovredna tisti, ki obstoji zakoncema. Vrhovno sodišče je iz tega razloga že večkrat poudarilo, da se zunajzakonske skupnosti ne sme mešati s prijateljstvom oziroma z dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi skupnega življenja, ekonomske in socialne skupnosti.“

18Izhajajoč iz zgoraj opisanih izhodišč, višje sodišče kot ključno izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je tožnica v pritožbi ne izpodbija, da med tožnico in pok. B. B. ni izkazano notranje čustveno razmerje med njima, da glede na izjave zaslišanih prič in toženih strank pokojni tožnice ni dojemal kot partnerke, govoril je, da sta prijatelja, želel je živeti sam, kot je bil navajen. Glede na navedeno torej ni moč zaključiti, da je med tožnico in pokojnim obstajal enak pogled na naravo njune zveze. Torej, pri obeh od njiju tak, da bi svojo zvezo opredelila kot skupnost, ki je po vsebini enakovredna tisti, ki obstoji pri zakoncih. Z drugimi besedami, tudi če bi se v postopku izkazalo, da so bili izpolnjeni ostali parametri, ki se jih upošteva pri ugotavljanju zunajzakonske skupnosti (skupno življenje oziroma gospodinjstvo, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da bi tožnica ter pokojni v očeh okolice veljala za zunajzakonska partnerja) bi bilo treba prvenstveno izhajati iz avtonomije pokojnega, torej upoštevati, ali je v času življenja tudi on tožnico smatral za svojo partnerko v smislu vsebine odnosa, kot izhaja iz zakonske zveze.

19V obravnavani zadevi pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi ostali elementi zunajzakonske skupnosti niso izkazani. Tožnica sicer podrobno izpodbija dokazno oceno glede skupnega življenja, gospodinjstva in ekonomske skupnosti. Vendar višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi. Te ocene tožnica s kritiziranjem razumevanja sodišča prve stopnje, ki se nanaša na posamezne dele izpovedb prič oziroma s podajanjem lastne dokazne ocene, ne uspe izpodbiti. Sodišče prve stopnje je zadostilo standardom, predpisanim v 8. členu ZPP in višje sodišče nima pomisleka, da je odločitev o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, sprejeta na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pravilna. V izogib ponavljanju se višje sodišče na argumentacijo sodišča prve stopnje v celoti sklicuje.

20Drži sicer, kot izpostavlja tožnica, da ima lahko pojem skupnega bivanja različne oblike in da se v določenih okoliščinah (ko so izkazane druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje) lahko za skupno bivanje šteje tudi oblika, ko partnerja ne preživljata skupaj vseh dni v tednu. Vendar pa se po oceni višjega sodišča dejansko stanje v zadevi II Ips 264/2010, na katero se kot primerljivo sklicuje tožnica, bistveno razlikuje od dejanskega stanja v obravnavanem primeru. V zadevi II Ips 264/2010 sta, kot je povzelo VSRS, „nižji sodišči ugotovili, da je med tožnikom in zapustnico v času od leta 1967 (najmanj pa od leta 1970) do sklenitve zakonske zveze v letu 1973 obstajala ekonomska skupnost, da sta imela skupne interese, ki so se odražali v skupni odločitvi za gradnjo hiše in načrtovanju skupne prihodnosti ter načinu njunega življenja, da sta gojila čustven in intimen odnos, okolica pa ju je dojemala kot moža in ženo … tožnik in zapustnica sta tudi po sklenitvi zakonske zveze ohranila isti modus vivendi (»vikend zakon«) kot pred njo.“ Glede na povedano je VSRS zavzelo stališče, da „dejstvo, da tožnik in zapustnica nista bivala skupaj oziroma sta skupaj preživljala le vikende, še ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti.“ V obravnavanem primeru pa niso izkazani nobeni primerljivi skupni interesi (gradnja hiše³, načrtovanje skupne prihodnosti), obojestranski čustven in intimen odnos (da v zadnjih petih letih nista imela intimnih odnosov, je izpovedala tožnica sama) kot tudi ne dojemanje okolice v smislu moža in žene. Zato tudi po oceni višjega sodišča skupnega preživljanja časa (podnevi, ne vsak dan, občasno je tožnica pri pokojnemu tudi prespala) tožnice in pok. B. B. časa, ob odsotnosti drugih elementov, ni mogoče opredeliti kot skupnega bivanja v smislu zakoncev, ki sta se na praktični ravni odločila za tak način. Višje sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med tožnico in pokojnim obstajal prijateljski odnos, ki pa po vsebini ni enak življenjski skupnosti. Te ocene ne omajejo pritožbene navedbe, da je tožnica na naslov, kjer ima v hiši svoje sestre zagotovljeno dosmrtno pravico uživanja, odhajala le zaradi psa, za katerega je morala skrbeti. Tožnica namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na naslovu pri sestri plačevala stroške bivanja, si uredila spravilo drv, tam kuhala hrano, ki jo je nato občasno zmrznjeno prinesla k pokojnemu (torej gospodinjila) niti ne izpodbija. Iz podatkov spisa je razvidno tudi, da ji je bila na naslovu S. 4, X. (pri sestri) od leta 2004 do 2020 nudena storitev pomoč na domu v obliki socialne oskrbe na domu (osnovno čiščenje bivalnega dela prostorov z odnašanjem smeti, vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, s prostovoljci, s sorodstvom in spremljanje pri opravljanju nujnih obveznosti). Gre za daljše obdobje (za katerega tožnica zatrjuje bivanje v zunajzakonski skupnosti) in če bi držalo, da je tožnica smatrala, da primarno biva skupaj s pokojnim in si z njim deli gospodinjstvo, bi si navedeno pomoč pridobila za njegov naslov. Prepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede tega, da tožnica, ko je na dan smrti odhajala iz hiše pokojnega, ni imela pri sebi nobenih osebnih stvari, ki naj bi jih sicer imela v hiši. Višje sodišče dodaja, da bi bilo, glede na dolžino skupnega življenja, kot jo zatrjuje tožnica, vsekakor življenjsko nenavadno, da bi tožnica lahko vse osebne stvari odnesla zgolj v eni vrečki, kot je izpovedala. Pritožbene navedbe, da sta se s pok. B. B. za tak način ločenega življenja dogovorila in da se je občasno k sestri umikala zaradi njegovega popivanja oziroma zaradi slikanja na velika platna, ki jih ni mogla imeti v hiši pokojnega, pa so nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP).

21Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede neobstoja ekonomske skupnosti je prepričljiva. Tožnica v pritožbi vztraja, da kritje osnovnih življenjskih stroškov (hrana, pijača, gospodinjski pripomočki, čistila ipd.), ki da sta jih krila skupaj, kvalificira kot ekonomska skupnost. Vendar tudi po prepričanju višjega sodišča navedeno deljenje stroškov ni nič nenavadnega za skupno preživljanje časa dveh prijateljev, ki občasno drug za drugega tudi kuhata (tožnica občasno na svojem naslovu, na naslovu pokojnega pa je kuhal on, česar tožnica v pritožbi ne izpodbija), zlasti upoštevaje slabo socialno stanje obeh (kar v postopku ni sporno). Povedano drugače, ob odsotnosti vseh drugih skupnih ekonomskih investicij oziroma deljenja stroškov (na primer režijskih za oba naslova, na katerem sta bivala; tožnica šele v pritožbi trdi, da pokojni ni želel prispevka za režijske stroške, kar je v skladu z 337. členom ZPP nedopustna pritožbena novota), kritje zgolj stroškov za hrano in čistila ne utemeljuje ekonomske skupnosti v smislu zveze, primerljive zakonski. Dejansko stanje v zadevi II Ips 4/2018, iz katere je tožnica povzela le stavek, da ekonomska skupnost ni enaka v vseh primerih, ni primerljivo (v tej zadevi sta pravdni stranki s skupnimi sredstvi kupili nepremičnino, na njej dokončali stanovanjsko hišo, skupaj kupili osebni avtomobil in nakupovali gospodinjske potrebščine, revident pa tožnice na svojem računu ni pooblastil, ob skupnih projektih sta partnerja ohranila samostojnost pri razpolaganju s finančnimi sredstvi, zaradi česar je revident (neuspešno) uveljavljal, da ekonomska skupnost ne obstaja). Pojasnjeno v navedeni odločbi dodatno kaže na pravilno oceno sodišča prve stopnje o neobstoju ekonomske skupnosti v obravnavanem primeru, saj je očitno, da je za napolnitev pravnega standarda ekonomske skupnosti, zlasti ob odsotnosti kontinuiranega skupnega bivanja, potrebno več kot le občasno deljenje stroškov za kritje hrane in čistil. Podobno velja glede skupnega gospodinjstva. Zgolj občasno skupno kuhanje ali kuhanje za drugega ne napolni standarda skupnega gospodinjstva.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

22Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

23Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor toženk pa za odločitev v zadevi ni bil potreben, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ II Ips 61/2012 z dne 19. 2. 2015, II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013, II Ips 121/2008 z dne 21. 1. 2010, II Ips 321/2014 z dne 5. 2. 2015 in II Ips 138/2014 z dne 12. 3. 2015.
² Primerljivo določbo vsebuje 20. člen Družinskega zakonika.
³ Celo nasprotno, tožnica še v pritožbi navaja, da je bila gradnja nadstreška in peči na pokojnikovi hiši (ki je bila edina investicija v času, ko naj bi bila v zunajzakonski zvezi) izključno v domeni pokojnega, sama je prispevala s tem, da je delavcem kuhala.