17. člen ZZZDR-UPB1

Odločilna za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi oziroma ohranitvi skupnosti. Sodišče prve stopnje je glede tega verjelo toženkama, ki sta izpovedovali o tožniku kot o prijatelju, s katerim zapustnica ni imela intimne povezave. Obe sta tudi izpovedali, da se je zapustnica želela "znebiti" tožnika in ju je prosila za pomoč. Zapustnica je tožnika večkrat spodila, to pa se je dogajalo od leta 2010, če ne vsak teden, pa vsak drug teden. Zapustnica je izrazila željo, da tožnika noče videti v svojem življenju, tožnik pa se je vedno vrnil in se je vse vrtelo v začaranem krogu.

Sodišče prve stopnje je tožnico pozvalo, da pojasni, zakaj predlaga še ustno zaslišanje prič, katerih pisne izjave so bile predložene, vendar slednja tega nista pojasnila. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do dejstva, da v delu, ko tožnica uveljavlja napake volje, pravni posel ni ničen, temveč izpodbojen (94. člen OZ). V skladu z 12. členom ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravna posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, je potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. S tem, ko sta si premoženje sporazumno razdelila, pa sta se sporazumela tako o obsegu, kot o deležih na premoženju, ne glede na dejstvo, da sam delež posameznega partnerja na skupnem premoženju, ni bil določen. Sodišče prve stopnje pa ima o slednjem ustrezne razloge v 26. točki obrazložitve.

Kot je navedlo VSRS v odločbi II Ips 361/2017, je „za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. Po sodni praksi govorijo v prid obstoja zunajzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Ob tem pa je bistveno, da gre pri navedenih okoliščinah zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne zunajzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, je odločilna predvsem notranja komponenta, to je kako vsak od „partnerjev“ dojema svoj odnos do drugega „partnerja“. In nadalje, ali se njuna pogleda oziroma volji ujemata. Skladno z zahtevo 17. člena ZZZDR, je potrebno tudi pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti, prvenstveno izhajati iz posameznikove avtonomije. Vsak ima namreč popolno svobodo pri izbiri partnerja, s katerim si želi vzpostaviti skupnost, ki je po vsebini enakovredna tisti, ki obstoji zakoncema. Vrhovno sodišče je iz tega razloga

Po sodni praksi govorijo v prid obstoja zunajzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Ob tem pa je bistveno, da gre pri navedenih okoliščinah zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne zunajzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, je odločilna predvsem notranja komponenta, to je kako vsak od „partnerjev“ dojema svoj odnos do drugega „partnerja“. In nadalje, ali se njuna pogleda oziroma volji ujemata. Skladno z zahtevo 17. člena ZZZDR, je potrebno tudi pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti, prvenstvo izhajati iz posameznikove avtonomije. Vsak ima namreč popolno svobodo pri izbiri partnerja, s katerim si želi vzpostaviti skupnost, ki je po vsebini enakovredna tisti, ki obstoji zakoncema. Vrhovno sodišče je iz tega razloga že večkrat poudarilo, da se zunajzakonske skupnosti ne sme mešati s prijateljstvom oziroma z dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi skupnega življenja, ekono

Pri vprašanju obstoja zunajzakonske skupnosti je treba pogoj iz 17. člena ZZZDR razlagati kot svobodno privolitev v skupno življenje, ne pa kot privolitev v sklenitev zakonske skupnosti.

Svobodna privolitev skleniti zakonsko zvezo kot pogoj za njeno veljavnost iz 17.člena ZZZDR pomeni pri vprašanju obstoja izvenzakonske skupnosti svobodno odločitev za skupno življenje. O pomanjkanju toženčeve svobodne volje za samo skupno življenje, ki je trajalo pet let, seveda ni mogoče govoriti. Ko toženec poudarja, da ni bilo njegove volje za trajnejšo življenjsko skupnost, dejansko nasprotuje pravnim posledicam take skupnosti. Nesprejemanje pravnih posledic skupnega življenja v izvenzakonski skupnosti pa ni odvisno od njegove volje.

Za sporazumno prenehanje življenjske skupnosti zakoncev v smislu 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD mora biti pri obeh zakoncih podana volja za prenehanje skupnega življenja in s tem tudi sposobnost, oblikovati tako voljo. Pravni red za nastanek posledic različnih izjav volje postavlja delno različne zahteve. Voljno sposobnost poročene osebe za odločitev o prenehanju življenjske skupnosti z zakoncem je treba obravnavati predvsem po merilih, ki jih pravni red zahteva za veljavno izjavo volje o sklenitvi zakonske zveze. Potrebna je torej voljna sposobnost, za katero med drugim ni ovire v smislu 19. člena ZZZDR, po katerem zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki je težje duševno prizadeta ali nerazsodna.

Brez svobodne privolitve ni veljavne zakonske zveze. Toda do izvenzakonske zveze v smislu 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oziroma po 2. odst. 10.čl. Zakona o dedovanju pride prav zato, ker partnerja svoje skupnosti oblično ne potrdita s sklenitvijo zakonske zveze, njuna zveza pa ima sicer vse značilnosti razmerij med zakoncema. Določilo 17. čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih bi bilo zato mogoče smiselno uporabiti za ugotavljanje veljavnosti izvenzakonske skupnosti tako, da skupnost ne bi imela z zakonom določenih posledic, če kateri od partnerjev ne bi svobodno privolil vanjo. Gre torej za svobodno privolitev v skupno življenje, ne pa za privolitev v sklenitev zakonske zveze.

Tudi če je bila tožnica zaradi spleta okoliščin objektivno prisiljena na življenje s tožencem, to ne predstavlja zakonskega zadržka (odsotnost svobodne privolitve) za veljavnost izvenzakonske skupnosti.