20. člen DZ

V postopkih obravnavanja tožbe za razveljavitev sodne poravnave pripravljalni narok ni predviden. Sodna poravnava je sporazum, s katerim stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja. Sklenejo ga v pisni obliki pred sodnikom v pravdnem ali nepravdnem postopku z učinki pravnomočne sodbe. Poravnava je tako veljavno sklenjena, če so izpolnjeni pogoji za veljavno sklepanje pogodb po materialnem pravu in če so izpolnjene predpostavke za veljavnost procesnih dejanj po postopkovnih pravilih. Zaradi dvojne narave sodne poravnave je v 392. člen ZPP posebej urejena tožba za izpodbijanje sodne poravnave kot enega od izrednih pravnih sredstev. Sodno poravnavo je tako mogoče izpodbijati le iz tam navedenih razlogov. Sodna praksa je enotna, da stranka iz razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more vložiti tudi tožbe za ugotovitev ničnosti sodne poravnave pred sodiščem prve stopnje. Po določbi 392. člena ZPP sodne poravnave ni dopustno izpodbijati zaradi tega, ker bi nasprotovala prisilnim predpisom in morali. Na ničnost mora namreč sodišče paziti že ob sklepanju sodne poravnave in je v takšnem primeru ne sme

Za razvezo zakonske zveze namreč zadošča, da je zakonska zveza postala nevzdržna (že) za enega od zakoncev.

Na podlagi določbe tretjega odstavka 85. člena ZNP-1 sodišče s sklepom, s katerim razveže zakonsko zvezo, odloči tudi o preživljanju zakonca. To procesno odločbo vsebinsko napolnjuje prvi odstavek 100. člena DZ, ki določa, da nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, lahko od drugega zakonca zahteva preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu od pravnomočno razvezane zakonske zveze.

Zadošča že, da je zakonska zveza nevzdržna za enega od zakoncev, zato zgolj nestrinjanje nasprotnega udeleženca z razvezo in opustitev njegovega zaslišanja na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica in zapustnik nista ustvarila nobenega skupnega premoženja, oba sta poudarjala lastno finančno neodvisnost, kar ne predstavlja ekonomske skupnosti kot elementa zunajzakonske skupnosti. Ves čas sta živela ločeno in stalno bivala v lastnih nepremičninah, kar tudi ne zadošča, da bi njuno zvezo lahko ocenili kot zunajzakonsko skupnost. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so preuranjeni in deloma neskladni z nesporno ugotovljenimi dejstvi. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta zapustnik in tožnica ves čas živela ločeno, je tudi v nasprotju z nespornimi trditvami, da sta vikende pogosto preživljala skupaj in med tednom pogosto skupaj obedovala. Ob celoviti presoji vseh relevantnih okoliščin, ali konkretna življenjska in ekonomska skupnost tožnice in zapustnika ustreza zunajzakonski skupnosti, bi moralo sodišče prve stopnje opraviti tudi presojo zatrjevane njune medsebojne čustvene navezanosti, intimnosti in notornosti partnerske zveze. Pri ugotavljanju notornosti pa po potrebi zaslišati tudi predlagane priče. Šele po tako ugotovljenem dejanskem stanju bi lahko prepričljivo ugotovilo, ali je konkretni način bivanja tožnice in zapus

Kot je navedlo VSRS v odločbi II Ips 361/2017, je „za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. Po sodni praksi govorijo v prid obstoja zunajzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Ob tem pa je bistveno, da gre pri navedenih okoliščinah zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne zunajzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, je odločilna predvsem notranja komponenta, to je kako vsak od „partnerjev“ dojema svoj odnos do drugega „partnerja“. In nadalje, ali se njuna pogleda oziroma volji ujemata. Skladno z zahtevo 17. člena ZZZDR, je potrebno tudi pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti, prvenstveno izhajati iz posameznikove avtonomije. Vsak ima namreč popolno svobodo pri izbiri partnerja, s katerim si želi vzpostaviti skupnost, ki je po vsebini enakovredna tisti, ki obstoji zakoncema. Vrhovno sodišče je iz tega razloga

Predpostavke, na katerih temelji zakonska zveza, morajo obstajati na strani obeh zakoncev. Ob ugotovitvi, da je postala zakonska zveza za predlagateljico nevzdržna, ker med udeležencema ni več čustvene povezanosti, razumevanja in zaupanja, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zakonska zveza razveže.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določilo 98. člena DZ in določilo 20. člena DZ, ko je zaključilo, da je takšna zakonska zveza, ki evidentno ne temelji več na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, vsaj za predlagatelja nevzdržna, zaradi česar je povsem pravilno sledilo predlogu predlagatelja in kljub nasprotovanju nasprotne udeleženke, zakonsko zvezo razvezalo. Ob tem je pravilno pojasnilo, da njegova odločitev ne more biti drugačna kljub dejstvu, da se nasprotna udeleženka ne strinja z razvezo zakonske zveze, saj za nevzdržnost zakonske zveze zadostuje, da samo eden od zakoncev ne more več prenašati zakonske skupnosti, pri čemer pa niti ni pomembno, kateri od zakoncev je nevzdržnost povzročil.

Ob ugotovitvi, da je postala zakonska zveza za predlagateljico nevzdržna, ker je s strani nasprotnega udeleženca deležna neprimerne in nespoštljive komunikacije, prav tako pa jo nasprotni udeleženec nikoli ni videl kot svoje partnerice, je pravilen zaključek, da je zakonska zveza za predlagateljico postala nevzdržna.

Predpostavke, na katerih temelji zakonska zveza morajo obstajati na obeh straneh, torej na strani obeh zakoncev.

Pritožnica ne izpodbija ugotovitev v sodbi, da med zakoncema ni več čustvene navezanosti in razumevanja in da ne živita več v življenjski in ekonomski skupnosti. Te zadostujejo za sklep o nevzdržnosti zakonske zveze, ki je razlog za njeno razvezo. Toženkino nestrinjanje z razvezo ne more biti ovira za sprejeto odločitev.