VSK Sodba III Kp 12717/2022

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega dela postopka.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu ob uporabi omilitvenih določil iz 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora ter stransko denarno kazen v višini 400 dnevnih zneskov po 2,00 EUR oziroma skupno 800,00 EUR. Navedeno denarno kazen mora plačati v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če pa se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka dva začeta dnevna zneska določil en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 4.3.2022 od 21.42 ure do 6.3.2022 do 18.19 ure in od 10.3.2022 od 14.40 ure dalje. Na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo osebni avtomobil znamke Citroen Xsara z navedeno številko šasije ter po prvem odstavku 73. člena KZ-1 zaseženi mobilni telefon znamke Nokia. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika pa je na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP, naložilo v breme proračuna.

2Zoper sodbo se zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožuje obtoženčev zagovornik in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izrečeno zaporno kazen nadomesti z delom v splošno korist, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Nima prav pritožnik, ko meni, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo prestrogo kazen. Po mnenju pritožbe namreč ni zadostno upoštevalo, da se je frekvenca kaznivih dejanj v zadnjem času pri obtožencu bistveno znižala, kar kaže, da je resocializacija uspešna, obtoženec pa si tudi sicer želi dokončno urediti svoje življenje. Zaradi tega bi bilo smotrno, da bi mu sodišče izreklo takšno kazen, da bi bili izpolnjeni formalni pogoji za izvršitev kazni z delom v splošno korist.

5Navedenim okoliščinam po mnenju sodišča druge stopnje ni mogoče pripisati prav nobene olajševalne narave. To, da obtoženec v zadnjem času kaznivih dejanj ne izvršuje tako pogosto kot v preteklosti, ni nekaj, kar bi mu šlo v korist, pač pa mu gre lahko edino le v škodo. Kot olajševalno bi se mu lahko štelo le, če kaznivih dejanj ne bi več izvrševal, če pa jih, ne glede na časovne intervale, je to lahko le šteti kot obteževalno okoliščino. V konkretnem primeru pa še sploh, ker je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru II K 7298/2021. Ker mu je sodišče sedaj izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora, bi mu moralo pogojno obsodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 obvezno preklicati, česar pa ni storilo in je zato prekršilo kazenski zakon po 5. točki 372. člena ZKP. Glede na to, da je ta kršitev v korist obtožencu in da državno tožilstvo pritožbe zoper sodbo ni vložilo, sodišče druge stopnje v sodbo ni smelo poseči. Je pa upoštevalo le, da navedena okoliščina še dodatno zavrača pritožbene navedbe, da je izrečena kazen previsoka.

6Obtoženčev zagovornik meni, da bi moralo sodišče obtožencu izreči takšno kazen, da bi jo toženec lahko izvršil v obliki oprave del v splošno korist, saj bi le na tak način bila dosežena želena resocializacija obtoženca. Res je, da je po 45.a členu KZ-1 namen kaznovanja tudi ta, da se storilcu z ustrezno sankcijo omogoči dostojna vključitev v skupno družbeno okolje, kar pa ne pomeni, da mu mora sodišče izreči takšno sankcijo, kot si jo sam želi. Vrsta in višina kazenske sankcije se namreč izreče glede na težo kaznivega dejanja in okoliščine, kot so navedene v 49. členu KZ-1, obtoženec, ki kazniva dejanja izvršuje vse od leta 1999 dalje pa je do sedaj tudi že imel dovolj možnosti, da se resocializira. Zato pritožbena razlaga, da bo zaporniško okolje na obtoženca le še slabšalno delovala, ni utemeljena.

7Kolikor pritožba navaja, da je izpodbijana sodba zagrešila bistvo kaznovanja tudi pri odvzemu osebnega vozila in mobilnega aparata, saj obtoženec oba predmeta potrebuje pri iskanju službe, ti očitki niso na mestu. Kar zadeva odvzem osebnega vozila velja opozoriti, da je ta po osmem odstavku 308. člena KZ-1 obvezen, glede mobilnega telefona pa pritožnik v pritožbi ne pove, zakaj niso podani zakonski pogoji za odvzem tega predmeta. Zgolj okoliščina, da obtoženec ta aparat potrebuje zaradi iskanja službe in tudi ohranjanja stikov z delodajalci in prijatelji, ne dokazuje, da bi bil odvzem tega aparata nezakonit.

8Ker spričo vsega obrazloženega pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere je bilo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9Čeprav obtoženec s pritožbo zagovornika ni uspel, ga je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega dela postopka, in sicer iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje.