VSL Sklep II Cp 2087/2022

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi delni sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim delnim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na stavbi z ID znakom 001, k. o. ..., ki stoji na nepremičnini 1850/3 k. o. ..., ki je v zemljiški knjigi vpisana kot solastnina prve predlagateljice, druge predlagateljice in nasprotnih udeležencev, obstoji etažna lastnina (I. točka izreka). Nepremičnino 1850/3 k. o. ... je v postopku parcelacije razdelilo na tri dele, in sicer na parcelo 1850/22, ki tvori zemljišče pod stavbo št. 001, parcelo 1850/23 k. o. ..., ki tvori zemljišče pod stavbo 002, ter parcelo 1850/24 k. o. ..., ki predstavlja skupno pripadajoče zemljišče stavb št. 001 in 002 skladno s skico in elaboratom izvedenca mag. A. A. z dne 1. 8. 2022 (II. točka izreka sklepa). Evidentiralo je stavbo z ID številko 0000-001, stoječo na parceli 850/22, ter stavbo 0000-002, stoječo na parceli 1850/23. Na stavbi 0000-001 je vzpostavilo etažno lastnino tako, da je stavbo razdelilo na posamezni del 1, na katerem je ugotovilo lastninsko pravico druge nasprotne udeleženke do 1/3 in prvega nasprotnega udeleženca do 2/3, na posameznem delu 2 pa je ugotovilo lastninsko pravico druge predlagateljice do celote ter kot splošni skupni del stavbe 0000-001 določilo nepremičnino 0000 1850 22 (IIIa. in IIIb. točka izreka). Stavbo 002 je razdelilo na posamezni del 1, ID znak 0000-002-1, na katerem je ugotovilo lastninsko pravico prve predlagateljice do 2/5 in druge nasprotne udeleženke do 1/5 ter prvega nasprotnega udeleženca do 2/5 ter na posamezni del 2, ID znak 0000-002-2, na katerem je ugotovilo lastninsko pravico prve predlagateljice do 2/5 in druge nasprotne udeleženke do 1/5 ter prvega nasprotnega udeleženca do 2/5. Kot splošni skupni del stavbe z ID 0000-002 je določilo nepremičnino 0000 1850-23 (IIIc. točka izreka). Ugotovilo je, da parceli 1850/24 in 1850/9 predstavljata skupno pripadajoče zemljišče stavb ID 0000-001 in ID 0000-002 in s tem postaneta splošni skupni del citiranih stavb v solastnini: stavbe z ID številko 0000-001 do 127/191 in stavbe z ID številko 0000-002 do deleža 64/191 (IV. točka izreka). Elaborat za vpis stavbe v kataster stavb izvedenca mag. A. A. z dne 1. 8. 2022 in skica parcelacije mag. A. A. z dne 1. 8. 2022 pa sta sestavni del izreka izpodbijanega sklepa (V. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožujeta prva predlagateljica in nasprotna udeleženca.

3Prva predlagateljica se pritožuje zoper delni sklep iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Izpodbijani sklep stoji na stališču, da je šlo v primeru nepremičnin, ki so predmet delitve, za primer dejanske etažne lastnine, kar pa je pravno in dejansko zgrešeno. Evidentno je, da obstoji spor glede tega, kaj naj bi posamezen solastniški delež v naravi predstavljal, kaj naj bi smel kdo uporabljati, zaradi česar pa ni mogoče govoriti o dejanski etažni lastnini. Prvotni lastnik B. B. je prepisal 2/5 nepremičnine na predlagateljico, ki je tedaj obsegala samo visokopritlično hišo in zemljišče okrog, ni pa obsegala podstrešja. Naknadno je bil zgrajen še prizidek, ki sta ga izgradila prva predlagateljica z B. B., pri čemer je bil prispevek prve predlagateljice večji. Nato je prva predlagateljica zgradila še garažo s shrambo. V primeru dvoma bi sodišče moralo izvesti zaslišanje udeležencev in na ta način preveriti dejansko stanje, kajti vse, kar si je kdo prisvojil, iz listin ni razvidno. Takšno posestno stanje je potem postalo predmet številnih nesoglasij in sporov. Ko je sodišče govorilo, da je B. B. s pogodbo na C. C. prenašal posamezne dele stavb, je zanemarilo, da je kot 1/5 opredelil kar celoten prizidek (objekt 002), česar sodišče ni pravilno sprejelo, pri čemer ni razumljivo, kako je možno, da se opredelitev v naravi nekod upošteva, nekod pa ne. Iz tč. 18 je videti, da C. C., ko je lastnino prenašal na sedanja nasprotna udeleženca, ni govoril o domnevnih delih etažne lastnine, pri čemer se zdi, da sodišče z lastnimi stališči dopolnjuje pogodbeno voljo strank, kar ni dopustno. Prva predlagateljica je po prodaji dela svoje nepremičnine drugi predlagateljici še vedno imela v lasti in posesti druge dele nepremičnin, kar ni združljivo z dejansko etažno lastnino. C. C. je naknadno samovoljno izrinil prvo predlagateljico. Sodišče je pri odločanju povsem zanemarilo zemljiškoknjižno stanje, ki mu ni pripisalo ustrezne teže. V nasprotju s pravnimi načeli je, da so v zvezi z deleži in tem, komu kaj pripada, na podlagi napotitvenih sklepov tekle pravde, kar je trajalo mnogo let, na koncu pa je bilo zaradi domneve dejanske etažne lastnine vse to pravdanje brezpredmetno. S takšno odločitvijo v izpodbijanem sklepu pa je dejansko prišlo do ponovnega odločanja o isti stvari, saj je bilo z izpodbijanim delnim sklepom odločeno o isti stvari na drugačen način, kot predhodno s sodbo. Druga predlagateljica je bila ves čas seznanjena z zemljiško knjižnim stanjem in si je šele po mnogih letih premislila. Navedbe glede etažne lastnine pa so bile prepozne, zaradi česar jih sodišče ne bi smelo upoštevati.

4Nasprotna udeleženca se zoper delni sklep pritožujeta iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Napačna je odločitev glede stavbe 0000-002, glede skupnega dela stavbe 002 in skupnega pripadajočega zemljišča stavbe 002. Solastnika posameznih delov prizidka sta zgolj nasprotna udeleženca. Napačno je izhodišče, da je materialnopravna situacija stavbe 002 drugačna od situacije stavbe 001, saj bi moralo sodišče glede stavbe 002 sprejeti enako stališče kot glede stavbe 001, ki je v naravi in pravno že razdeljena. Sodišče je glede prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili prva in druga predlagateljica, napačno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo je, da se v spisu nahajata dve prodajni pogodbi predlagateljic, in sicer iz leta 1995 in 1996. Pri odločitvi je zmotno upoštevalo zgolj prodajno pogodbo iz leta 1996. Pogodba iz leta 1995 dokazuje, da je bila tudi na stavbi 002 vzpostavljena etažna lastnina, saj v tej pogodbi o tem, da naj bi bila prva predlagateljica solastnica stavbe 002, ni bilo govora. Pogodba iz leta 1995 omenja zgolj zgornjo etažo in podstrešje in dele zemljišča okoli stavbe, garažo in klet na dvorišču in eno parkirno mesto. Izhajajoč iz pogodbe iz leta 1995 bi moralo sodišče ugotoviti, da prvi predlagateljici na stavbi 002 ne pripada nič. Prav razlike med pogodbo iz leta 1995 in 1996 kažejo na to, da je prva predlagateljica drugi predlagateljici prodala vse, kar je imela v lasti. Deleži, ki so navedeni v pogodbi iz leta 1996, so že na prvi pogled nesmiselni. Prva predlagateljica je namreč prodala del stavbe 001, ki je več kot samo polovičen del stavbe. Poleg tega pa naj bi prodala še garažo na dvorišču in eno parkirno mesto, kar vse naj bi predstavljalo manj kot pol njenega deleža, ki je znašal 2/5 celotne nepremičnine. Glede na razmerje posameznih delov v stavbi 001 je jasno, da je prva predlagateljica drugi predlagateljici prodala svoj celoten delež na nepremičnini. Ne drži stališče, da se prva predlagateljica ni strinjala s fizično delitvijo stavbe 002, saj je leta 1995 prodala svoj celoten solastninski delež na nepremičnini, iz česar sledi, da je bila stavba 002 razdeljena s soglasjem prve predlagateljice. Glede tega, da je bila stavba 002 fizično razdeljena, bi moralo sodišče zaslišati D. D., C. C. in udeležence postopka. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje ostalo neugotovljeno, posledično pa materialno pravo zmotno uporabljeno. Pogodbe iz leta 1996 ni mogoče razložiti drugače kot nepoštenost prve predlagateljice, ki ima po vsej verjetnosti znake kaznivega dejanja. Ob tem je posebej pomembno pismo B. B. z dne 15. 8. 1997. Ni razloga, da bi sodišče pri presoji upoštevalo le pogodbo iz leta 1996, kar velja še toliko bolj, ker je prav predlagateljica navedla, da je podpisala pogodbo iz leta 1995. Ker sodišče v izpodbijanem sklepu ni podalo nobene razlage, zakaj je pri presoji upoštevalo prodajno pogodbo iz leta 1996, ne pa pogodbe iz leta 1995, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prva predlagateljica je s tem, ko je drugi predlagateljici prodala stanovanje v stavbi 001, formalno prodala tudi pripadajoče zemljišče. Ker je celotna parcela 1850/3 pripadajoče zemljišče k stavbi 001, to nujno pomeni, da je prva predlagateljica s prodajo dela stavbe 001 avtomatično prodala vse, česar je bila lastnica, saj pravno pripadajočega zemljišča ni mogoče ločiti od dela stavbe.

Edina upoštevna pogodba v tej zadevi je prodajna pogodba iz leta 1995, ker po prodaji prvi predlagateljici ni ostalo več ničesar, saj se je v letu 0000 v celoti in za stalno odselila iz nepremičnine v novo hišo, vsa dela na zemljišču pa je opravljal C. C., prav tako ni prispevala pri stroških in vzdrževanju nepremičnine. Njen zahtevek za plačilo uporabnine je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2363/2013-I zavrnjen. Ta sodba dokazuje, da je prva predlagateljica prostovoljno opustila posest na nepremičnini, kar dokazuje, da je prodala vse, kar je bilo predmet njene lastninske pravice. Prav tako pa oče B. B. prvi predlagateljici ni podaril nobenega zemljišča okoli stavbe, zato z zemljiščem ni mogla razpolagati. Ob daritvi leta 1973 prizidek ni obstajal, saj ga je zgradil B. B. leta 1978, leto kasneje pa je C. C. s svojimi sredstvi izgradil še stanovanje v nadstropju prizidka. Stavbi 002 in 003 (garaža) so vedno imeli v posesti pravni predniki nasprotnih udeležencev (C. C., B. B.), nikoli pa nobena izmed predlagateljic. Da sta nasprotna udeleženca lastnika celotnega prizidka, izhaja tudi iz darilne pogodbe z dne 1. 3. 1993 in dodatka, s katero je B. B. C. C. podaril celoten prizidek. Z darilno pogodbo z dne 25. 2. 1996 pa je B. B. C. C. podaril tudi klet in visoko pritličje v stanovanjski stavbi (stavba 001), s katero sta si starša C. C. izgovorila tudi služnostno pravico dosmrtnega stanovanja v prizidku, ki je že bil last C. C. Točka IIIc izreka naj bi vzpostavljala etažno lastnino na stavbi 002, a to ne drži, ker je sodišče na obeh posameznih delih te stavbe ugotovilo solastninsko pravico. Zato etažne lastnine ni vzpostavilo v smislu razdelitve premoženja, saj je premoženje, ki bi ga sodišče moralo razdeliti, še vedno v solastnini strank postopka. Izpodbijani sklep je nepravilen, ker ne pomeni razdelitve solastnega premoženja. Ker je odločitev glede stavbe 002 nepravilna, je posledično nepravilen izpodbijani sklep tudi v delih, v katerih je odločeno o skupnih delih stavbe 002 (predvsem v delu IIId izreka) in v delih, v katerih je odločeno o skupnem pripadajočem zemljišču k stavbi 002 (predvsem IV. točka izreka). Tudi solastnika teh delov bi morala biti izključno nasprotna udeleženca kot edina solastnika stavbe 002.

5Druga predlagateljica v odgovoru na pritožbo navaja, da razmerij med prvo predlagateljico in nasprotnimi udeleženci ne pozna in tudi nima pravnega interesa, da bi v ta razmerja posegala. Druga predlagateljica na prizidku ne zatrjuje lastninske pravice, zato se do pritožbe nasprotnih udeležencev glede prizidka ne opredeljuje.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi prve predlagateljice

7Pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o dejanski etažni lastnini, ni utemeljen. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, gre v obravnavani zadevi za kombinacijo lastninskih stanj, in sicer za dejansko etažno lastnino na stavbi 001 ter za klasično solastnino na stavbi 002, ki pravno ni bila razdeljena. Stavbo 001 (stanovanjska stavba) je razdelil prvotni lastnik stavbe B. B. z darilno pogodbo, ki jo je sklenil leta 1973 s hčerko, prvo predlagateljico¹, leta 1996 pa je sinu C. C.², pravnemu predniku nasprotnih udeležencev, podaril svoj natančno opisan del te stavbe. Glede tega se je strinjala tudi prva predlagateljica v svojih vlogah, kjer je na več mestih navedla, da je obravnavana stavba 001 v naravi že razdeljena, kar je sodišče prve stopnje tudi izpostavilo v 19. točki izpodbijane odločbe. Glede prizidka, ki predstavlja stavbo 002, pa je bilo v postopku ugotovljeno, da gre na tej stavbi za klasično solastnino, saj ta v naravi ni bil pravno veljavno razdeljen, ker pravni prednik B. B. za podaritev³ prizidka sinu C. C. leta 1993 ni imel soglasja prve predlagateljice, ki je bila solastnica zemljišča, na katerem je bil prizidek zgrajen s skupno gradnjo prve predlagateljice in B. B. Zakaj je sodišče prve stopnje prizidek, ki je v solastnini prve predlagateljice in nasprotnih udeležencev, razdelilo na dva posamezna dela (etažni enoti), je sodišče navedlo v 48. točki obrazložitve, in sicer ker je vzpostavitev tretjega posameznega dela (prizidka) potrebna zaradi zaradi kasnejše delitve, ki pa bo opravljena po pravilih za delitev solastnine.

8Prva predlagateljica v pritožbi le pavšalno navaja, da je sodišče zanemarilo zemljiškoknjižno stanje, ker mu ni pripisalo ustrezne teže, vendar je navedeni očitek neutemeljen, saj nikjer iz pritožbe ne izhaja, da prva predlagateljica izpodbija višino svojega solastnega deleža, ki ji je bil priznan na enotah prizidka. Solastni delež 2/5 na zemljišču, ki v naravi ni bilo razdeljeno, je bil prvi predlagateljici podarjen z darilno pogodbo iz leta 1973 (A7) s strani očeta B. B., večjega solastnega deleža pa v pravdnem postopku, na katerega je bila napotena, prva predlagateljica ni izkazala. Pritožba je v tem delu zato neutemeljena, poleg tega pa prva predlagateljica v pritožbi konkretno sploh ni navedla, kaj več od tistega, kar ji je bilo z obravnavano delno odločbo priznano, naj bi ji glede na njen ugotovljen solastninski delež še pripadalo.

9Pritožbeni očitek, da je z izpodbijano odločitvijo dejansko prišlo do ponovnega odločanja o isti stvari je neutemeljen, saj ga pritožba zgolj pavšalno uveljavlja in niti ne konkretizira sodne odločbe, s katero naj bi bilo prekršeno načelo res iudicata.

10Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da so navedbe glede obstoja etažne lastnine prepozne. Navedeni ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo z razlogi v 49. točki obrazložitve, ki jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. V tej zadevi namreč druga predlagateljica na posledice 286. člena ZPP ni bila opozorjena, zato navedbe o obstoju etažne lastnine niso prepozne, poleg tega pa tudi že iz samih navedb prve predlagateljice izhaja, da je bila delitev stavbe 001 že opravljena v naravi s strani B. B., torej da na stavbi 001 obstoji dejanska etažna lastnina.

11V skladu z določilom drugega odstavka 17. člena ZVEtL-1 se šteje, da je bila na stavbi oblikovana etažna lastnina pred 1. januarjem 2003, če je bila pred tem datumom pridobljena etažna lastnina na posameznem delu v etažni lastnini ali če je pred tem datumom nastal pravni naslov, s katerim se po določbah ZVEtL-1 izkazuje pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Odločitev o zavrnitvi dokaza z zaslišanjem udeležencev, s čimer bi sodišče preverjalo, kaj vse si je kdo od udeležencev postopka prisvojil, kot nerelevantnega je pravilna, saj presoja pravnih naslovov za pridobitev posameznega dela stavbe predstavlja pravno vprašanje, na katero pa zatrjevano „prisvajanje“ udeležencev brez pravnega naslova ne more vplivati. Golo posedovanje posameznega dela brez izkaza veljavnega pravnega naslova namreč za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu namreč ne zadošča.

12Ostale pritožbene navedbe predlagateljice niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi nasprotnih udeležencev

13Pritožnika v pritožbi nasprotujeta odločitvi glede stavbe 002, prizidka, ki je bil k stanovanjski hiši zgrajen leta 1978. V pritožbi navajata, da sta zgolj nasprotna udeleženca izključna solastnika posameznih delov prizidka, ne pa tudi prva predlagateljica. Sklicujeta se na darilno pogodbo iz leta 1996 (priloga B13), s katero je pravni prednik B. B. podaril njunemu očetu C. C. 1/5 delež nepremičnine, kar je v naravi opredelil kot prizidek. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pravni prednik nasprotnih udeležencev B. B. v času razpolaganja leta 1996 ni bil izključni lastnik prizidka, ker je prizidek, ki je nastal s skupno gradnjo prve predlagateljice, stal na zemljišču, ki je bilo v solasti prve predlagateljice do 2/5. Zato sklicevanje na darilno pogodbo iz leta 1996 (B13) ni utemeljeno. Prav tako je bil zahtevek pravnega prednika nasprotnih udeležencev C. C. v pravdnem postopku, v katerem je uveljavljal izključno lastninsko pravico na prizidku, pravnomočno zavrnjen (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2522/2006 z dne 12. 5. 2008). Do spremembe solastninskih deležev prve predlagateljice in B. B. tako po izvedeni skupni gradnji ni prišlo.

14Ne drži pritožbeno navajanje, da je prva predlagateljica s prodajo dela stanovanjske stavbe 001, kar je s kupoprodajno pogodbo leta 1995 oz. 1996 (priloga A5 in A22) prodala drugi predlagateljici, slednji prodala ves svoj solastni delež, ki ga je imela na nepremičnini. To namreč iz vsebine prodajne pogodbe leta 1995 (A22) niti iz prodajne pogodbe iz leta 1996 (A5) ne izhaja. Ker prva predlagateljica s sklenitvijo prodajne pogodbe iz leta 1996 drugi predlagateljici ni odsvojila celotnega solastnega deleža, so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je strinjala z delitvijo prizidka tako, da slednji preide v izključno last pravnega prednika nasprotnih udeležencev C. C., kot tudi pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju na podlagi prodajnih pogodb iz leta 1995 in 1996 in sklicevanje na pismo C. C. iz leta leta 1997.

15Ker je B. B. prvi predlagateljici ob daritvi leta 1973 poleg dela stanovanjske stavbe (zgornje etaže) podaril tudi zemljišče, ki pa je ostalo nerazdeljeno, kar izhaja iz vsebine darilne pogodbe iz leta 1973, so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi pritožba izpodbija ugotovitev o obstoju solastnega deleža prve predlagateljice 2/5 na zemljišču, in pritožbeno izpodbijanje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo predmet daritve prvi predlagateljici leta 1973 tudi zemljišče.

16Sodišče prve stopnje je pravilno kot nerelevantne zavrnilo dokaze z zaslišanjem prič C. C. in D. D. in udeležencev postopka, saj z navedenimi dokaznimi predlogi nasprotna udeleženca izpodbijata materialnopravni zaključek glede obstoja solastnine na prizidku, medtem ko so predmet dokazovanja lahko le dejstva.

17Pritožba opozarja na okoliščino, da prva predlagateljica posesti na nepremičnini po letu 0000 ni izvajala, vendar slednje ne pomeni, da je s tem njena lastninska pravica na zemljišču prenehala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

18Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je pri presoji tega, kaj je prva predlagateljica odsvojila drugi predlagateljici, upoštevalo zgolj prodajno pogodbo iz leta 1996 (ki vsebuje opredelitev odsvojenega solastnega deleža in opis tega, kar je bilo odsvojeno v naravi) ne pa tudi prodajne pogodbe iz leta 1995 (ki opredelitve solastnega deleža prve predlagateljice ne vsebuje, temveč zgolj opis odsvojenega dela v naravi), ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč v 23. točki izpodbijane odločbe jasno navedlo, zakaj je pri presoji upoštevalo pogodbo iz leta 1996, pri čemer, kot izhaja iz zemljiške knjige (priloga C1), se je druga predlagateljica kot solastnica v zemljiško knjigo vknjižila na podlagi prodajne pogodbe iz leta 1996 in ne na podlagi prodajne pogodbe iz leta 1995. Ker prodajna pogodba iz leta 1996 ni neveljavna, jo je sodišče pri presoji tako utemeljeno upoštevalo. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep glede razloga upoštevanja prodajne pogodbe iz leta 1996 nima razlogov. Očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP posledično ni utemeljen.

19Pritožba navaja, da je zato, ker je prva predlagateljica drugi predlagateljici prodala stanovanje v stanovanjski stavbi 001, posledično avtomatično prodala vse, kar je imela v lasti. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen, ker, kot že prej rečeno, iz nobene izmed prodajnih pogodb iz leta 1995 in 1996 ne izhaja, da je bil predmet odsvojitve prve predlagateljice tudi prizidek, ki je bil v njeni solasti. Da predmet prodajne pogodbe z drugo predlagateljico ni bil prizidek, tudi za drugo predlagateljico v postopku ni bilo sporno, kar je slednja izpostavila tudi v odgovoru na pritožbo. Kot izhaja iz izreka delnega sklepa, pa okoliščina, da je prva predlagateljica na prizidku ohranila solastninsko pravico, stavbi 001 ni odvzela pripadajočega zemljišča, saj izpodbijani sklep v IIId. točki izreka določa skupno pripadajoče zemljišče k obema stavbama, tako k stanovanjski stavbi kot tudi k prizidku.

20Pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep v IIIc. točki izreka nepravilen, ker do delitve prizidka kljub vzpostavitvi etažne lastnine na njem ni prišlo, je preuranjen, saj je sodišče v postopku glede prizidka izdalo zgolj delni sklep in v točki 48. obrazložitve pojasnilo, da je vzpostavitev etažne lastnine na prizidku potrebna zaradi nadaljevanja postopka, v katerem pa bo sodišče odločalo o delitvi prizidka po pravilih delitve solastnine.

21Ker pritožbi nista utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi in delni sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

22Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

¹ Darilna pogodba z dne 21. 11. 1973, sklenjena med B. B. in E. E. (priloga A7).
² Darilna pogodba z dne 25. 2. 1996, sklenjena med B. B. in C. C. (priloga B13).
³ Darilna pogodba z dne 1. 3. 1993, sklenjena med B. B. in C. C. (priloga B1) ter aneks k tej pogodbi z dne 5. 10. 1993 (B1).